Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. december 2023 ― Dihotomija sodobnega življenja, prepletenega z električno energijo, se ob nenehni skrbi za »zeleni preboj« vse bolj zapleta v lastno energetsko zanko: neznosna lahkost zelenega bivanja se pogreza vse globlje v živi pesek lastne pogube, saj postaja očitno, da zelena, ki jo ljubimo zeleno, v svojem bistvu (še) ne zmore najti ustreznega odgovora na tisto, kar nas resnično lahko skrbi: kam z vsemi odpadnimi zbirniki elektrike, kam torej z akumulatorji in litijevimi baterijami, ko se njihov življenjski cikel – ki seveda ni neskončen – enkrat zaključi. Omrežja so postala neizogiben del našega vsakdana – od povezanih naprav, družbenih omrežij in globalnih komunikacijskih platform do spletnih skupnosti in virtualne resničnosti. Vse to vpliva na naše identitete, medsebojne odnose, umetniško ustvarjanje in družbeno interakcijo. Letošnji Pixxelpoint tako raziskuje, na kak način se življenje v omrežju odraža v intermedijski umetnosti. Skozi raznolike umetniške izraze skušamo razkrivati, kako omrežja oblikujejo našo percepcijo sveta, kako se razvijajo družbene dinamike in kako se umetniki izražajo v digitalnem okolju. Nina Jeza kuratorka The dichotomy of present-day life, interwoven as it is with electricity, is becoming increasingly entangled in its own energy loop amidst the constant quest for the “green breakthrough”. The unbearable lightness of green being is sinking ever deeper into the quicksand of its own perdition, for it is becoming obvious that green – “how we want it green” – is at its core unable (as yet) to come up with an appropriate answer to what should truly worry us: what to do with all the electricity storage devices going to waste, the car batteries and lithium-ion batteries, once their useful life – which is naturally not infinite – ends. From connected devices, social networks and global communication platforms, to online communities and virtual reality, networks and grids have become an inevitable part of our everyday lives. All of this has an impact on ou

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. december 2022 ― Zaupanje in tveganje sta kot koncepta medsebojno izrazito povezana. Z zaupanjem gradimo medosebne in meddružbene odnose, vzpostavljamo ravnovesje med tistim, v kar verjamemo, in tistim, kar nam je tuje, predvsem pa z zaupanjem vstopamo v civilizacijski diskurz, ki v resnici povezuje oba koncepta. Brez tveganja namreč tudi zaupanja ni mogoče vzpostaviti, saj medosebni odnosi uspevajo le z nepristranskim in vzajemnim kompromisom, z odkritostjo, ki jo oblikujemo v okviru družbenih, kulturnih in drugih vplivov. Tvegamo, ko zaupamo, a hkrati ne moremo zaupati, če ne tvegamo. Bistvo zaupanja je prav upanje: upati si izbrati kompromis, ki preseže tveganje oziroma ki tveganje spremeni v določen odnos, skozi katerega vzpostavljamo bližino ali distanco, najsibo do drugih oseb, drugih predmetov ali drugačnega mišljenja. Če nas je pandemija naučila česarkoli – in verjamemo, da nas česa vendarle je – je to dejstvo, da smo medosebne in s tem družbene ali socialne odnose jemali kot samoumevne. Kaj nam pa morejo, smo mislili še v začetku leta 2020. Zaupali smo znanosti, verjeli v odprto družbeno okolje, z veseljem tvegali socializacijo in razmišljali o napredku. Če smo v začetku pandemije še zaupali v splošno doktrino človeškega sočutja in glasno govorili o solidarnosti, smo bili hitro soočeni z nujo odločitve za tveganje: izolacija, prekuževanje ali cepljenje. Prepuščeni prostovoljstvu smo hitro dojeli, da ne zaupamo pravzaprav nikomur: ne sebi ne sočloveku in tudi ne strokovni javnosti. Ujeli smo se v zanko nezaupanja. Zaupanje in tveganje sta tako prva definicija človekovega odnosa do nečesa, naj bo to medosebni odnos ali odnos med stvarmi ali pojmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega. Umetnost nedvomno je tisto »sredstvo«, ki s svojo estetsko vrednostjo in nepristransko sporočilnostjo nevtralno nagovarja tako posameznika kot družbo. Spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti ali ljudi pomeni imeti kritičen, naklonjen ali odklonilen, torej pozitiven ali negativen od

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. december 2022 ― Zaupanje in tveganje sta kot koncepta medsebojno izrazito povezana. Z zaupanjem gradimo medosebne in meddružbene odnose, vzpostavljamo ravnovesje med tistim, v kar verjamemo, in tistim, kar nam je tuje, predvsem pa z zaupanjem vstopamo v civilizacijski diskurz, ki v resnici povezuje oba koncepta. Brez tveganja namreč tudi zaupanja ni mogoče vzpostaviti, saj medosebni odnosi uspevajo le z nepristranskim in vzajemnim kompromisom, z odkritostjo, ki jo oblikujemo v okviru družbenih, kulturnih in drugih vplivov. Tvegamo, ko zaupamo, a hkrati ne moremo zaupati, če ne tvegamo. Bistvo zaupanja je prav upanje: upati si izbrati kompromis, ki preseže tveganje oziroma ki tveganje spremeni v določen odnos, skozi katerega vzpostavljamo bližino ali distanco, najsibo do drugih oseb, drugih predmetov ali drugačnega mišljenja. Če nas je pandemija naučila česarkoli – in verjamemo, da nas česa vendarle je – je to dejstvo, da smo medosebne in s tem družbene ali socialne odnose jemali kot samoumevne. Kaj nam pa morejo, smo mislili še v začetku leta 2020. Zaupali smo znanosti, verjeli v odprto družbeno okolje, z veseljem tvegali socializacijo in razmišljali o napredku. Če smo v začetku pandemije še zaupali v splošno doktrino človeškega sočutja in glasno govorili o solidarnosti, smo bili hitro soočeni z nujo odločitve za tveganje: izolacija, prekuževanje ali cepljenje. Prepuščeni prostovoljstvu smo hitro dojeli, da ne zaupamo pravzaprav nikomur: ne sebi ne sočloveku in tudi ne strokovni javnosti. Ujeli smo se v zanko nezaupanja. Zaupanje in tveganje sta tako prva definicija človekovega odnosa do nečesa, naj bo to medosebni odnos ali odnos med stvarmi ali pojmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega. Umetnost nedvomno je tisto »sredstvo«, ki s svojo estetsko vrednostjo in nepristransko sporočilnostjo nevtralno nagovarja tako posameznika kot družbo. Spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti ali ljudi pomeni imeti kritičen, naklonjen ali odklonilen, torej pozitiven ali negativen od

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. december 2021 ― Nezavedno: arhetip divjega, neukročenega gozda. Po Carlu Jungu je arhetip gozda pravzaprav prototip nezavednega, ki je že samo po sebi globoko, nedosegljivo in nedoumljivo. Gozd kot nekaj velikega, neznanega, neraziskanega in zatorej strašnega in nevarnega, nekaj podzavestno agresivnega, kraj, kjer že od pradavnine prebivajo naši demoni in strahovi, ki so zapisani v naš kolektivni spomin. Potovanje junaka: Gozd kot kraj iniciacije in prehoda v zrelost. Gozd kot za človeka ogrožujoč kraj postane prizorišče, kjer je Junak(-inja) postavljen(-a) na preizkušnjo. V gozdu se Junak(-inja) spopade s svojim strahom in ga premaga, ob tem pa v svojem družbenem okolju pridobi nov status. Iniciacijski obredi, ki jih najdemo v mnogih tradicionalnih kulturah, imajo povezavo z gozdom. Dilema Ericha Fromma, imeti ali biti, se tu razkrije z vidika soobstoja koncepta lastništva (agrikultura) in divje, nedotaknjene narave. Vprašanje prisvajanja narave je prisotno na vseh področjih našega življenja: od gradnje velemest do sajenja cvetlic v cvetlične lončke na okenski polici. Fotografsko prisvajanje narave v sodobni družbi postaja nekaj nezavednega in običajnega, nekaj, kar se razrašča in širi na vse vrste s fotografijo povezanih dejavnosti. Alegorični gozd je »osnovna sestavina kaosa«, v tem »zelenem kaosu« si junaki prizadevajo izboljšati svojo človeško naravo. Vstop v temačni, začarani gozd je prehod, je vstop v svet smrti, kjer ležijo skrivnosti narave, ki čakajo, da jih razodenemo in doumemo. Ali lahko gozd predstavlja takšen izziv tudi sodobnemu človeku? Če domnevamo, da v očeh sodobnega človeka lastnosti »divjega« in »sovražnega« niso več utelešene v obliki gozda, potem se postavlja vprašanje: kaj ga je torej nadomestilo? Še bolj zanimivo je razmišljanje o »krajih prehoda« današnjega časa. Ob vseh možnostih, ki se nam odpirajo danes, odkrivanje neznanih prostorov postaja vse težja naloga. Virtualno resničnost lahko vidimo kot nekakšno varno alternativo tega Junakovega potovanja, ki