MATJAŽ POČIVAVŠEK: sine cera. cum cera

MATJAŽ POČIVAVŠEK: sine cera. cum cera

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. december 2017 ― Matjaž Počivavšek, kipar izjemne metjejske prefinjenosti in posebnega umetniškega izraza, ki temelji predvsem na njegovem odnosu do materije, pa naj bo to bron, granit, srebro, ebenovina ali pa navidezno nekiparski material - vosek, na razstavi v zagrebškem Muzeju za umetnost in obrt predstavlja dela, nastala v zadnjih desetih letih. Počivavškove skulpture so diskretne, niso glasne, ne napadajo, ne želijo zavladati ne prostoru ne nam; v svojo avro pritegnejo opazovalca z raznovrstnostjo izdelave in imaginativnostjo umetniške ustvarjalnosti. Tu zaslutimo umetnikovo željo po spajanju različnih svojstev materiala – mehkobe vlitega srebra ali brona in trdote ebenovine ali granita. V najnovejših delih se kot Počivavškov ideal kaže skulptura, ustvarjena brez intervencije človeške roke – acheiropoieton. Pri uresničevanju te ideje si pomaga z voskom, ki ga uporablja, ne kot bi pričakovali, kakor samostojen material za modeliranje ali vlivanje brona, ampak zato, da z uvajanjem tega novega materiala nadaljuje preizpraševanje in problematiziranje odnosov med različnimi materiali - tu med voskom in železom. Skulpture postajajo monumentalne, nastajajo monoliti skoraj prvinskega pomena in moči. In prav v teh premikih, kot tudi v procesu spajanja železa in voska, čeprav se to sliši paradoksalno, uvaja Počivavšek proces "nadzorovane naključnosti". Z nadzorovanim vlivanjem voska na železo, ki se s svojo teksturo in barvo zlije z železno podlago, se ustvarjajo novi odnosi med materiali, med mehkim, voljnim voskom in trdo železno osnovo. Ta odnos med trajnostjo železa in začasnostjo, krhkostjo in voljnostjo voska, je prav gotovo svojevrstni yin in yang. Ime razstave sine cera. cum cera ( brez voska. z voskom) očitno kaže umetnikovo zanimanje za historično, duhovno in metaforično. Iz latinskega izraza sincerum namreč v mnogih evropskih jezikih izvirajo besede, ki označujejo pojem iskrenosti in njegove sopomenke. Po ljudski etimologiji naj bi izviral iz oznake za neprikrito, torej nepov
Ko prehitro udari srce

Ko prehitro udari srce

Airbeletrina, 16. avgust 2017 ― Prebral sem zadnji Jančarjev roman In ljubezen tudi. Drago je spet v svojem naravnem pisateljskem elementu, v svojem prvinskem pripovednem okrožju – vrnil se je v vojni in povojni čas svojega Maribora, pod svoj tankočutni in za detajle izostreni drobnogled je znova vzel nekaj posameznih človeških usod, ki jih burni zgodovinski piš sredi prejšnjega stoletja zgrabi v svoj vrtinec.
(VIDEO) Tako je Sharon Stone dobila nepozabno vlogo brez hlačk

(VIDEO) Tako je Sharon Stone dobila nepozabno vlogo brez hlačk

Večer, 10. avgust 2017 ― Sharon Stone je te dni očitno nostalgična. Svoj čas najbolj seksi ženska na svetu, usodna svetlolaska, je na twitterju objavila posnetek, na katerem vidimo, kako je dobila glavno vlogo v kultnem erotičnem trilerju Prvinski nagon. Na posnetku avdicije jo vidimo med branjem scenarija z režiserjem Paulom Verhovenom, ki je na avdiciji prevzel vlogo, ki jo je kasneje igral Michael Douglas. #BasicInstinct audition tape for #WaybackWednesday pic.twitter.com/TaApP2HmJS — Sharon Stone (@sharonstone) August 9, 2017 V filmu, ki je leta 1992 z drznimi spolnimi prizori osupnil svet, je Sharon Stone igrala Catherine Tramell, pisateljico, katere romani nenavadno spominjajo na zločine s katerimi jo povezujejo. Detektiv (Michael Douglas) jo vzame pod drobnogled in jo osumi brutalnega umora. Vmes se vanjo nekako zaljubi. Prvinski nagon je že pred premiero buril duhove zaradi nazornih prizorov nasilja in trenutka, ko Sharon Stone prekriža noge. Pri čemer ne nosi spodnjega perila.
The people are dreaming, Kino Šiška, Ljubljana

The people are dreaming, Kino Šiška, Ljubljana

Mladina, 5. maj 2017 ― Luka Uršič je slikar in glasbenik, ki ustvarja tudi scenografije za SNG Opera in balet Ljubljana, tokrat pa se v ljubljanskem Kinu Šiška predstavlja s samostojno razstavo. Njegova slikarska dela pričajo o tem, da je v njem nekaj divjega in prvinskega. Na razstavi nam na ogled postavlja svoje sanje, vizije, s katerimi nas vabi, da vstopimo v vizualno pripoved čutnih in racionalnih zaznav, ki se kopičijo v njem.
NO RULES: NA CESTI BOLA

NO RULES: NA CESTI BOLA

Radio Študent, 24. april 2017 ― Take It Or Leave It, 2017   Splačalo se je čakati sedem let. Pravljično obdobje se navezuje na izid novega albuma prvakov bosanskega rock'n'rolla. Pred sedmimi leti so namreč izdali svoj zadnji album Homesick Blues.  Potrebno bo nekoliko osvežiti spomin, kajti marsikdo se tudi danes ne zaveda pomembnosti obravnavanega bosanskega benda. Že pred sedmimi leti smo opozarjali, da sodijo No Rules, skupaj z Majkami, Partibrejkers in Res Nullius, med temeljne gradnike balkanskega rock'n'rolla. To je morda še bolj očitno danes, ko Res Nullius ali Majke niso več tako aktivni. Ostajajo torej Partibrejkers in No Rules, in to v časih, ki so pretežno neugodni za obstoj in razvoj rock'n'roll kulture. Osrednji lik in vodja benda Goran Čampara se je zadnja leta močno boril, da je zasedbo ohranjal pri življenju. Priložnosti za koncertiranje niso prav pogoste, ljudje ne hodijo več na rock'n'roll koncerte, vsaj ne v tolikšnem številu kot bi bilo to potrebno za normalno delovanje scene, založniki se do bendov obnašajo nonšalantno, mediji pa so glede rock'n'rolla izgubili kompas. V takšnih razmerah so nastajali temelji za četrti studijski album bosanske zasedbe, ki deluje od leta 1999 dalje in je svoje čase že igrala pred množičnim občinstvom.  Bend je prevozil klasično rock'n'roll pot. Začeli so ostro: njihov prvenec iz leta 2003 sliši na ime Pasje vrijeme in še vedno predstavlja Nu Rules v najboljši luči. Njihov drugi album Probaj me, iz leta 2007, je Čampija in kolege usmeril v bazični rock'n'roll. Sledil je bluesovsko navdahnjen tretji album Homesick Blues. V njihovi glasbeni zgodbi je bilo mogoče čutiti različne slogovne vplive, ki sestavljajo misteriozno formo rock'n'rolla.  No Rules so v svoji bogati zgodovini zelo spretno prečili elemente rhythm & bluesa, prvinskega rock'n'rolla, punk rocka in celo hard rocka ter countryja in britanskega pub rocka. Navedeno je bilo zelo razločno slišano na njihovem prejšnjem albumu Homesick Blues, a tudi danes ostajajo zvest
Občasne razstave: Pino Auber: Človek(ova) narava - Kiparska razstava

Občasne razstave: Pino Auber: Človek(ova) narava - Kiparska razstava

Tolminski muzej, 11. april 2017 ― Kiparstvo Tržačana Pina Aubeja izhaja iz občudovanja stvarstva in iz prvinske potrebe, da človeška domišljija podobam iz okolja poišče pomene. Na sprehodih v gozdu najde zanimive kose lesa, ki včasih že s svojo obliko narekujejo oblike in zgodbe. .... Avtor spoštuje dovršenost naravnih oblik, spretno izrablja njihovo dekorativno vrednost, hkrati pa jih dopolnjuje s simboliko. Les je oseben, domačen material, ki ga odlikuje ...
Pasti kanona in egotrip

Pasti kanona in egotrip

Večer, 1. april 2017 ― Zakaj si vse nacionalne dramske hiše tako želijo vsaj ene velike klasike vsako sezono? In bi se nam morala šibiti kolena od veličine kanona in večne aktualnosti partiture, ki je pri Shakespearju praktično samoumevna. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so se ambiciozno in spektakularno lotili razvpite, najbolj tragične ljubezenske zgodbe vseh časov. Kar dve leti so se baje pripravljali na uprizoritev. No, ta podatek v tukajšnji teatrski vsakdanji pragmi, hitrosti menjavanja repertoarja vznemirja in seveda vzbuja pretirana pričakovanja. Pa tudi že vnaprej ohromi recepcijo. Morda pa so čakali na prava, sveža mlada protagonista? Romea nima vsaka generacija, tudi Julij ni toliko, kot se zdi. Najti pravi par v ansamblu, je morda celo eden ključev te uprizoritve. A problemov današnjega uprizarjanja že tisočkrat videnega v vseh žanrih, formah in časih je več. Če bi bil Zupančičev Shakespeare bolj "ideološko" sproščen in neobremenjen z aktualno begunsko in vojno problematiko, bi najbrž bolj zaživel v svoji mladostno prvinski podobi in bi deloval sugestivneje. Tako pa smo priča izvotlenosti spektakelske bleščave. V čem je torej danes subverzivni naboj tragedije, se je prespraševal režiser in dramaturg Matjaž Zupančič. Ne v spremnem besediIu predstave, zlasti pa na odru ne najdemo adekvatnega, zadovoljivega odgovora. Da mora v življenju vsak sodobnik "vsaj enkrat preigrati bardove note", je precej egotripsko izhodišče. Dramatik, pisatelj, režiser in profesor na ljubljanski akademiji, kar vse Zupančič je, seveda samodejno vzbuja velika, večja pričakovanja. In je morda tudi ocena zato strožja. Izplen zadnjega celjskega Shakespearja je kljub velikopoteznemu pristopu ali pa prav zaradi njega skromen. Na bleščeče bakreni, bogati sceni Alena Ožbolta se usodni razkol med družinama Capuletov in Montegov odvije pred nami v nekakšni šov maniri. Sicer s kvalitetno avtorsko glasbo Alda Kumra, ki je ključna in edina inovativna, provokativna plast predstave, ter z enako živo o
PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #2

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #2

MGLC Ljubljana, 28. marec 2017 ― ZADNJI VIKEND Mina Fina: Za vse je pravi čas/If only for the joy of my sadness 4. 4.–9. 5. 2017, TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice) odprtje: torek, 4. april, ob 17. uri Projekt Za vse je pravi čas/If only for the joy of my sadness temelji na vizualni zgoščenosti prostora, ki ga avtorica oblikuje s pomočjo silhuet rastlin in človeških teles. Rastline s svojo prvinsko podobo, preprostostjo v oblikah, prepletenostjo in večplastnostjo, tvorijo v kontrastnem okolju svetlobe in senc podobo neprehodne, zaraščene in bujne krajine. Vanjo so umeščene ploskovite in prazne silhuete človeških figur, oropane detajlov, vendar s poudarjeno govorico teles v nenaravnih in zaigranih pozah. Mina Fina: Včasih nič, včasih kaplja čez rob. Foto: Žiga Mihelčič. Arhiv MGLC.
II & Vidargängr

II & Vidargängr

Radio Študent, 12. marec 2017 ― MKNŽ Ilirska Bistrica, 11. 3. 2017   V RŠ recenziji se bomo tokrat posvetili sobotnemu koncertu, ki se je zgodil v MKNŽju v Ilirski Bistrici. Res je, da dokaj redno recenziramo zadeve s programa tega najstarejšega kluba v regiji, a moramo opozoriti, da je bil tokratni dogodek redkost. Redkost zato, ker se black metal koncerti v Bistrici zgodijo malokrat. V soboto sta nastopila dva black metal benda, ki domujeta v Leipzigu. Na turneji, ki se imenuje And death will conquer Europe, si oder delita zasedbi I I in Vidargängr. Pred odrom so bile na železnih svečnikih prižgane sveče in uvodni feed back Vidargängr je pospremil gost oblak dima. Ne pretenciozno so Vidargängr začeli z drvečim black metalom, ki spominja predvsem na drugi val black metala skandinavske scene. Melodični rifi pa na trenutke spomnijo na klasičen finski black metal.  Vidargängr so lani izdali ploščo A World That Has to Be Opposed, leta 2013 pa po imenu zasedbe naslovljeni prvenec. Nekatere člane tega benda smo na domačih odrih videli že lani, ko so skupaj z Addauro pri nas igrali Antlers.  Ob začetku njihovega nastopa smo bili še pozorni na kitarske rife, spremembe tempa in spretno bobnanje. Kmalu pa nas je hrup njihove glasbe uročil in začel vsrkavati v globine pekla. Histerični kitarski rifi v sožitju z blast beati so v naših glavah ustvarili prvinsko stanje odmaknjenosti. Kombiniranje monotonih kitarskih linij ter bolj dinamičnih in zlobnih melodij je naša telesa in glave neprestano sililo v transcendentalni ples. Trenutki histerije, ki so se dogajali med komadi, posebno takrat, ko se je tempo spremenil, so bili brez dvoma vrhunci njihovega nastopa. Kitare in bobni so skozi celoten nastop igrali glavno vlogo, generiranje odtujenega stanja duha pa lahko pripišemo predvsem kontinuiranim blast beatom. Vokal je igral vlogo opominjanja na to, da se nahajamo globoko v peklu, odmev pevčevih krikov pa je ustvaril občutek, kot da nismo v klubu, temveč v ogromni jami, obdani s peklenski
Kontroverzni film o poslovni ženski z neuničljivim značajem

Kontroverzni film o poslovni ženski z neuničljivim značajem

Mladina, 27. februar 2017 ― V Kinodvoru bo od 1. marca dalje na ogled film Ona, legendarnega nizozemskega režiserja Paula Verhoevna (Robocop, Popolni spomin, Prvinski nagon) z Isabelle Huppert v koži enigmatične ženske, ki noče pristati na vlogo žrtve. Najbolj provokativen film lanskega festivala v Cannesu in dobitnik dveh zlatih globusov, je nastal po romanu Oh... Philippa Djiana.
PALE HORSE: BADLANDS

PALE HORSE: BADLANDS

Radio Študent, 26. januar 2017 ― 5049 Records, 2016   <a data-cke-saved-href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands" href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands">Badlands by Jeremiah Cymerman</a> V tokratni Tolpi bumov se prvič resneje potapljamo v delo enega originalnejših in bolj navdahnjenih akterjev multiformne newyorške downtown scene mlajše, čeprav ne najmlajše generacije. Govorimo o klarinetistu, improvizatorju in skladatelju, inženirju ter splošnem človeku-s-scene Jeremiahu Cymermanu in njegovem apokaliptičnem komornem triu Pale Horse. Cymerman je prvič prišel na radar večine, ko je leta 2008 pri Zornovi založbi Tzadik izdal solo ploščo In Memory of the Labyrinth System, ki je bila osnovana na raziskovanju njegovega klarinetizma ter afinitete do specifične osebne vrste elektronske manipulacije, ki se kaže tudi v obliki albumsko-studijskega kompozicijskega pristopa. Za poslušalce Radia Študent pa je morda relevantna tudi linija, ki Cymermana veže z delom še enega neulovljivega, v New Yorku delujočega originala Tobyja Driverja, masterminda izjemnih Kayo Dot. Prav tako kot Driver tudi Cymerman v svojem delu pluje in kos za kosom sestavlja izraznost, ki se napaja iz linij sodobne klasike, avant-rock derivatov in metala, čeprav je pri Cymermanu očitna večja domačnost v bolj improvizacijskem, instrumentalističnem in tudi downtownovsko jazzovskem delu tega preseka. Skupaj s še enim sorodnim skladateljem, Mariom Diaz De Leonom, ki se mu kanimo tudi kmalu posvetiti, sodelujeta v občasnem triu Blood Mist. Cymerman pa je denimo pomembno prispeval tudi k plošči Driverjevega stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb oziroma Tartar Lamb II, Polyimage of Known Exits. Na njej je v idiosinkratične in žalobne Driverjeve komorne avant-goth kompozicije pihal in električnega basa vtrl razširjene in prvinske klarinetno-kitovske tuleže, posredovane prek sofisticirane odmevno-elektronske konstrukcije. In ravno slednje
še novic