Ko prehitro udari srce

Ko prehitro udari srce

Airbeletrina, 16. avgust ― Prebral sem zadnji Jančarjev roman In ljubezen tudi. Drago je spet v svojem naravnem pisateljskem elementu, v svojem prvinskem pripovednem okrožju – vrnil se je v vojni in povojni čas svojega Maribora, pod svoj tankočutni in za detajle izostreni drobnogled je znova vzel nekaj posameznih človeških usod, ki jih burni zgodovinski piš sredi prejšnjega stoletja zgrabi v svoj vrtinec.
(VIDEO) Tako je Sharon Stone dobila nepozabno vlogo brez hlačk

(VIDEO) Tako je Sharon Stone dobila nepozabno vlogo brez hlačk

Večer, 10. avgust ― Sharon Stone je te dni očitno nostalgična. Svoj čas najbolj seksi ženska na svetu, usodna svetlolaska, je na twitterju objavila posnetek, na katerem vidimo, kako je dobila glavno vlogo v kultnem erotičnem trilerju Prvinski nagon. Na posnetku avdicije jo vidimo med branjem scenarija z režiserjem Paulom Verhovenom, ki je na avdiciji prevzel vlogo, ki jo je kasneje igral Michael Douglas. #BasicInstinct audition tape for #WaybackWednesday pic.twitter.com/TaApP2HmJS — Sharon Stone (@sharonstone) August 9, 2017 V filmu, ki je leta 1992 z drznimi spolnimi prizori osupnil svet, je Sharon Stone igrala Catherine Tramell, pisateljico, katere romani nenavadno spominjajo na zločine s katerimi jo povezujejo. Detektiv (Michael Douglas) jo vzame pod drobnogled in jo osumi brutalnega umora. Vmes se vanjo nekako zaljubi. Prvinski nagon je že pred premiero buril duhove zaradi nazornih prizorov nasilja in trenutka, ko Sharon Stone prekriža noge. Pri čemer ne nosi spodnjega perila.
Shackleton With Anika: Behind The Glass

Shackleton With Anika: Behind The Glass

Radio Študent, 8. avgust ― Woe To The Septic Heart, 2017   Po nekoliko daljšem zatišju se v našem osrednjem recenzentskem terminu vračamo k muzikam Sama Shackletona, britanskega gospodarja prodornih basov in sofisticiranih zvočnih manipulacij, ki je s svojimi v miljeju elektronskih muzik epohalnimi izdajami tudi pri nas pustil močan pečat. Najsi gre za pionirsko vlogo ob emancipaciji basovskih muzik skozi delo in izdaje pri sicer že leta neaktivni založbi Skull Disco, njegovo 75-minutno zvočno meditacijo Fabric 55 ali sodelovanja z imeni kot so Pinch, Vengeance Tenfold ali Ernesto Tomasini, v ospredju njegovega delovanja vselej ostaja drive po čim bolj popolno moduliranem basu oziroma stremljenje h kar najbolj filigranskim metodam ustvarjanja in manipulacije še tako miniaturnih vzorcev. Lahko bi rekli, da torej Shackleton že leta trpi za hudo obliko avdiofilije, ki s kronologijo njegovih izdaj postaja vse bolj evidentna. Posledično pa se je težko izogniti nizanju superlativov, ohov in splohov, ki jih je slednji deležen od časa prvih dubstep-ki-to-ni-bil izdaj. Britanec je že v zgodnjih razvojnih fazah vzpostavil strogo distanco do klasičnega dojemanja funkcionalne narave plesnih elektronskih glasb in nikdar ni gojil stroge pripadnosti dubstep sceni. Vendarle njegovim kompleksno programiranim tolkalskim izbruhom, izhajajočim iz neevropskih glasbenih tradicij, in subbasovskim pulzom, zmiksanim s pikolovskimi mikromelodijami, šumi, pršenji in dromljanji, nikdar ni umanjkal telesni, torej plesni element. Pred leti je v intervjuju za The Quietus povedal, da svojo glasbo pravzaprav vidi kot zelo klubsko. Seveda ob opozorilu na dejstvo, da se posamezniki na raznolike groove tudi telesno različno odzivamo. Tudi njegove kasnejše eskapade v eksperimentalne, po formi bolj razvlečene in prosto lebdeče sfere basovskih elektronskih glasb, ki se strukturno in vsebinsko bolj približajo delom Karlheinza Stockhausna kot pa zvokom londonskega klubovja, premorejo tisti element prvinskega obr
The people are dreaming, Kino Šiška, Ljubljana

The people are dreaming, Kino Šiška, Ljubljana

Mladina, 5. maj ― Luka Uršič je slikar in glasbenik, ki ustvarja tudi scenografije za SNG Opera in balet Ljubljana, tokrat pa se v ljubljanskem Kinu Šiška predstavlja s samostojno razstavo. Njegova slikarska dela pričajo o tem, da je v njem nekaj divjega in prvinskega. Na razstavi nam na ogled postavlja svoje sanje, vizije, s katerimi nas vabi, da vstopimo v vizualno pripoved čutnih in racionalnih zaznav, ki se kopičijo v njem.
NO RULES: NA CESTI BOLA

NO RULES: NA CESTI BOLA

Radio Študent, 24. april ― Take It Or Leave It, 2017   Splačalo se je čakati sedem let. Pravljično obdobje se navezuje na izid novega albuma prvakov bosanskega rock'n'rolla. Pred sedmimi leti so namreč izdali svoj zadnji album Homesick Blues.  Potrebno bo nekoliko osvežiti spomin, kajti marsikdo se tudi danes ne zaveda pomembnosti obravnavanega bosanskega benda. Že pred sedmimi leti smo opozarjali, da sodijo No Rules, skupaj z Majkami, Partibrejkers in Res Nullius, med temeljne gradnike balkanskega rock'n'rolla. To je morda še bolj očitno danes, ko Res Nullius ali Majke niso več tako aktivni. Ostajajo torej Partibrejkers in No Rules, in to v časih, ki so pretežno neugodni za obstoj in razvoj rock'n'roll kulture. Osrednji lik in vodja benda Goran Čampara se je zadnja leta močno boril, da je zasedbo ohranjal pri življenju. Priložnosti za koncertiranje niso prav pogoste, ljudje ne hodijo več na rock'n'roll koncerte, vsaj ne v tolikšnem številu kot bi bilo to potrebno za normalno delovanje scene, založniki se do bendov obnašajo nonšalantno, mediji pa so glede rock'n'rolla izgubili kompas. V takšnih razmerah so nastajali temelji za četrti studijski album bosanske zasedbe, ki deluje od leta 1999 dalje in je svoje čase že igrala pred množičnim občinstvom.  Bend je prevozil klasično rock'n'roll pot. Začeli so ostro: njihov prvenec iz leta 2003 sliši na ime Pasje vrijeme in še vedno predstavlja Nu Rules v najboljši luči. Njihov drugi album Probaj me, iz leta 2007, je Čampija in kolege usmeril v bazični rock'n'roll. Sledil je bluesovsko navdahnjen tretji album Homesick Blues. V njihovi glasbeni zgodbi je bilo mogoče čutiti različne slogovne vplive, ki sestavljajo misteriozno formo rock'n'rolla.  No Rules so v svoji bogati zgodovini zelo spretno prečili elemente rhythm & bluesa, prvinskega rock'n'rolla, punk rocka in celo hard rocka ter countryja in britanskega pub rocka. Navedeno je bilo zelo razločno slišano na njihovem prejšnjem albumu Homesick Blues, a tudi danes ostajajo zvest
Občasne razstave: Pino Auber: Človek(ova) narava - Kiparska razstava

Občasne razstave: Pino Auber: Človek(ova) narava - Kiparska razstava

Tolminski muzej, 11. april ― Kiparstvo Tržačana Pina Aubeja izhaja iz občudovanja stvarstva in iz prvinske potrebe, da človeška domišljija podobam iz okolja poišče pomene. Na sprehodih v gozdu najde zanimive kose lesa, ki včasih že s svojo obliko narekujejo oblike in zgodbe. .... Avtor spoštuje dovršenost naravnih oblik, spretno izrablja njihovo dekorativno vrednost, hkrati pa jih dopolnjuje s simboliko. Les je oseben, domačen material, ki ga odlikuje ...
Pasti kanona in egotrip

Pasti kanona in egotrip

Večer, 1. april ― Zakaj si vse nacionalne dramske hiše tako želijo vsaj ene velike klasike vsako sezono? In bi se nam morala šibiti kolena od veličine kanona in večne aktualnosti partiture, ki je pri Shakespearju praktično samoumevna. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so se ambiciozno in spektakularno lotili razvpite, najbolj tragične ljubezenske zgodbe vseh časov. Kar dve leti so se baje pripravljali na uprizoritev. No, ta podatek v tukajšnji teatrski vsakdanji pragmi, hitrosti menjavanja repertoarja vznemirja in seveda vzbuja pretirana pričakovanja. Pa tudi že vnaprej ohromi recepcijo. Morda pa so čakali na prava, sveža mlada protagonista? Romea nima vsaka generacija, tudi Julij ni toliko, kot se zdi. Najti pravi par v ansamblu, je morda celo eden ključev te uprizoritve. A problemov današnjega uprizarjanja že tisočkrat videnega v vseh žanrih, formah in časih je več. Če bi bil Zupančičev Shakespeare bolj "ideološko" sproščen in neobremenjen z aktualno begunsko in vojno problematiko, bi najbrž bolj zaživel v svoji mladostno prvinski podobi in bi deloval sugestivneje. Tako pa smo priča izvotlenosti spektakelske bleščave. V čem je torej danes subverzivni naboj tragedije, se je prespraševal režiser in dramaturg Matjaž Zupančič. Ne v spremnem besediIu predstave, zlasti pa na odru ne najdemo adekvatnega, zadovoljivega odgovora. Da mora v življenju vsak sodobnik "vsaj enkrat preigrati bardove note", je precej egotripsko izhodišče. Dramatik, pisatelj, režiser in profesor na ljubljanski akademiji, kar vse Zupančič je, seveda samodejno vzbuja velika, večja pričakovanja. In je morda tudi ocena zato strožja. Izplen zadnjega celjskega Shakespearja je kljub velikopoteznemu pristopu ali pa prav zaradi njega skromen. Na bleščeče bakreni, bogati sceni Alena Ožbolta se usodni razkol med družinama Capuletov in Montegov odvije pred nami v nekakšni šov maniri. Sicer s kvalitetno avtorsko glasbo Alda Kumra, ki je ključna in edina inovativna, provokativna plast predstave, ter z enako živo o
PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #2

PAZI, SVEŽA GRAFIKA! #2

MGLC Ljubljana, 28. marec ― ZADNJI VIKEND Mina Fina: Za vse je pravi čas/If only for the joy of my sadness 4. 4.–9. 5. 2017, TAM-TAMova Ulična galerija na Vegovi (nasproti Glasbene matice) odprtje: torek, 4. april, ob 17. uri Projekt Za vse je pravi čas/If only for the joy of my sadness temelji na vizualni zgoščenosti prostora, ki ga avtorica oblikuje s pomočjo silhuet rastlin in človeških teles. Rastline s svojo prvinsko podobo, preprostostjo v oblikah, prepletenostjo in večplastnostjo, tvorijo v kontrastnem okolju svetlobe in senc podobo neprehodne, zaraščene in bujne krajine. Vanjo so umeščene ploskovite in prazne silhuete človeških figur, oropane detajlov, vendar s poudarjeno govorico teles v nenaravnih in zaigranih pozah. Mina Fina: Včasih nič, včasih kaplja čez rob. Foto: Žiga Mihelčič. Arhiv MGLC.
II & Vidargängr

II & Vidargängr

Radio Študent, 12. marec ― MKNŽ Ilirska Bistrica, 11. 3. 2017   V RŠ recenziji se bomo tokrat posvetili sobotnemu koncertu, ki se je zgodil v MKNŽju v Ilirski Bistrici. Res je, da dokaj redno recenziramo zadeve s programa tega najstarejšega kluba v regiji, a moramo opozoriti, da je bil tokratni dogodek redkost. Redkost zato, ker se black metal koncerti v Bistrici zgodijo malokrat. V soboto sta nastopila dva black metal benda, ki domujeta v Leipzigu. Na turneji, ki se imenuje And death will conquer Europe, si oder delita zasedbi I I in Vidargängr. Pred odrom so bile na železnih svečnikih prižgane sveče in uvodni feed back Vidargängr je pospremil gost oblak dima. Ne pretenciozno so Vidargängr začeli z drvečim black metalom, ki spominja predvsem na drugi val black metala skandinavske scene. Melodični rifi pa na trenutke spomnijo na klasičen finski black metal.  Vidargängr so lani izdali ploščo A World That Has to Be Opposed, leta 2013 pa po imenu zasedbe naslovljeni prvenec. Nekatere člane tega benda smo na domačih odrih videli že lani, ko so skupaj z Addauro pri nas igrali Antlers.  Ob začetku njihovega nastopa smo bili še pozorni na kitarske rife, spremembe tempa in spretno bobnanje. Kmalu pa nas je hrup njihove glasbe uročil in začel vsrkavati v globine pekla. Histerični kitarski rifi v sožitju z blast beati so v naših glavah ustvarili prvinsko stanje odmaknjenosti. Kombiniranje monotonih kitarskih linij ter bolj dinamičnih in zlobnih melodij je naša telesa in glave neprestano sililo v transcendentalni ples. Trenutki histerije, ki so se dogajali med komadi, posebno takrat, ko se je tempo spremenil, so bili brez dvoma vrhunci njihovega nastopa. Kitare in bobni so skozi celoten nastop igrali glavno vlogo, generiranje odtujenega stanja duha pa lahko pripišemo predvsem kontinuiranim blast beatom. Vokal je igral vlogo opominjanja na to, da se nahajamo globoko v peklu, odmev pevčevih krikov pa je ustvaril občutek, kot da nismo v klubu, temveč v ogromni jami, obdani s peklenski
Kontroverzni film o poslovni ženski z neuničljivim značajem

Kontroverzni film o poslovni ženski z neuničljivim značajem

Mladina, 27. februar ― V Kinodvoru bo od 1. marca dalje na ogled film Ona, legendarnega nizozemskega režiserja Paula Verhoevna (Robocop, Popolni spomin, Prvinski nagon) z Isabelle Huppert v koži enigmatične ženske, ki noče pristati na vlogo žrtve. Najbolj provokativen film lanskega festivala v Cannesu in dobitnik dveh zlatih globusov, je nastal po romanu Oh... Philippa Djiana.
PALE HORSE: BADLANDS

PALE HORSE: BADLANDS

Radio Študent, 26. januar ― 5049 Records, 2016   <a data-cke-saved-href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands" href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands">Badlands by Jeremiah Cymerman</a> V tokratni Tolpi bumov se prvič resneje potapljamo v delo enega originalnejših in bolj navdahnjenih akterjev multiformne newyorške downtown scene mlajše, čeprav ne najmlajše generacije. Govorimo o klarinetistu, improvizatorju in skladatelju, inženirju ter splošnem človeku-s-scene Jeremiahu Cymermanu in njegovem apokaliptičnem komornem triu Pale Horse. Cymerman je prvič prišel na radar večine, ko je leta 2008 pri Zornovi založbi Tzadik izdal solo ploščo In Memory of the Labyrinth System, ki je bila osnovana na raziskovanju njegovega klarinetizma ter afinitete do specifične osebne vrste elektronske manipulacije, ki se kaže tudi v obliki albumsko-studijskega kompozicijskega pristopa. Za poslušalce Radia Študent pa je morda relevantna tudi linija, ki Cymermana veže z delom še enega neulovljivega, v New Yorku delujočega originala Tobyja Driverja, masterminda izjemnih Kayo Dot. Prav tako kot Driver tudi Cymerman v svojem delu pluje in kos za kosom sestavlja izraznost, ki se napaja iz linij sodobne klasike, avant-rock derivatov in metala, čeprav je pri Cymermanu očitna večja domačnost v bolj improvizacijskem, instrumentalističnem in tudi downtownovsko jazzovskem delu tega preseka. Skupaj s še enim sorodnim skladateljem, Mariom Diaz De Leonom, ki se mu kanimo tudi kmalu posvetiti, sodelujeta v občasnem triu Blood Mist. Cymerman pa je denimo pomembno prispeval tudi k plošči Driverjevega stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb oziroma Tartar Lamb II, Polyimage of Known Exits. Na njej je v idiosinkratične in žalobne Driverjeve komorne avant-goth kompozicije pihal in električnega basa vtrl razširjene in prvinske klarinetno-kitovske tuleže, posredovane prek sofisticirane odmevno-elektronske konstrukcije. In ravno slednje
Naj vam zapojem pesmi svojega ljudstva?

Naj vam zapojem pesmi svojega ljudstva?

Radio Študent, 25. januar ― Ali lahko o folklori, o ljudskem plesu, o narodnozabavni glasbi govorimo brez predsodkov? Ljudske umetnosti so nekakšen globinski jezik kulture, in nič ne zbuja med ljudmi bolj prvinsko čustvenih refleksov kot potankosti in modulacije v njihovem jeziku. Kakšen je odnos med normo in napako, med zapuščino in novatorstvom, med potrjevanjem tradicije in problematiziranjem tradicije? Glasbeno-plesno predstavo Sisijini sinovi Simona Mayerja, ki danes ob 20h gostuje v centru kulture Španski borci, lahko bržkone postavimo na novatorski pol te binarne opozicije. Po besedah avtorja je odnos predstave do avstrijske oz. alpske glasbeno-plesne tradicije ukoreninjen v pristni osebni izkušnji, obenem pa prenesen v najširši globalni kontekst, ki sega od tanga do Bollywooda: *Izjava Tudi v naslovu predstave je vidna napetost med tradicijo in določeno obliko sodobne progresivnosti. Naslov “Sisijini sinovi” se nanaša po eni strani na Elizabeto “Sisi” Bavarsko, ženo avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. in s tem na bleščečo konservativno idilo izgubljene zlate dobe. Po drugi strani pa ime Sisi spominja na žaljiv angleški izraz za nemožatega moškega. Mayer nam je podrobneje razložil pomen te besedne igre: *Izjava V Teatru šentviškem za kulturni praznik 8. februarja prav tako pripravljajo projekt, povezan z ljudsko oz. v tem primeru narodnozabavno glasbeno tradicijo, ki pa do slednje pristopa drugače, morda bolj neposredno od Simona Mayerja. Gre za predstavo En godec nam gode o življenju in delu slavnega glasbenika Lojzeta Slaka v režiji Braneta Kopača. Kot nam je razložil g. Kopač, v predstavi ne gre za preizpraševanje postavk slovenske narodne in narodnozabavne glasbe, temveč za poklon njenim tradicijam ter mestu, ki ga v njih zavzema Lojze Slak: *Izjava   Kulturne novice je pripravil Aljaž Glaser.  
The Men: Devil Music

The Men: Devil Music

Radio Študent, 17. januar ― We Are The Men Records, 2016   Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo najnovejši studijski izdelek brooklynskih punk-rockerjev The Men, ki prihaja po enoletnem ustvarjalnem premoru. Leta 2010 izdan prvenec Immaculada in njegov naslednik Leave Home sta nam predstavila skupino v njeni prvinski neizbrušeni kaotičnosti s pridihom eksperimentalnosti, predvsem z noise in post-punk elementi. Dve leti kasneje so z izdajo albuma Open Your Heart nakazali na spremembo stila. Nekoliko čistejša produkcija in bolj spevne glasbene kompozicije so skupino naredile dostopnejšo širši publiki — trend, ki se je na sledečih dveh ploščah še stopnjeval. New Moon in Tomorrow's Hits smo na valovih Radia Študent že predstavljali, gre pa poudariti, da so The Men v tem ekskurzu izven svojih soničnih okov ohranili svoj značilni pečat. Po izdaji Tomorrow's Hits je zasedbo zapustil multiinštrumentalist Ben Greenberg, ostali člani pa so si sledeče leto vzeli prosto in prekinili cikel izdaje vsaj enega izdelka na koledarsko leto. Zatišje so posredno zaključili februarja lani, saj je bilo skladbo Animal z albuma Open Your Heart moč slišati kot uvodno špico animirane družbenokritične serije Animals, ki prek ekscentričnih newyorških živali orisuje dekadentnost sodobne družbe in urbanega življenja. To nas pripelje do najnovejšega izdelka brooklynskega kvarteta, albuma Devil Music, ki se s serijo lahko poistoveti po skupni dekadentni tematiki, impulzivni nepremišljenosti in ekstemporiranosti oz. momentalni vokalni improvizaciji. Ploščo, za katero je skupina ustvarila tudi grafično podobo, so kot svoj prvi produkt izdali prek lastne založbe We Are the Men Records. Posneli so jo v enem koncu tedna v svoji vadnici, čemur priča tudi končna zvočna slika. The Men se znova vrnejo k svojim neizbrušenim prvinskim zvočnim izhodiščem, vendar jih tokrat spet interpretirajo na drugačen način. Album se začne silovito, brez kakršnegakoli uvoda, z rušilcem Dreamer, ki nas takoj sooči s tem, da je obdo
Ob življenjskem jubileju je Jože Šajn na ogled postavil izbrana dela

Ob življenjskem jubileju je Jože Šajn na ogled postavil izbrana dela

Notranjsko primorske novice » Kultura, 14. december 2016 ― Knežak, Ilirska Bistrica – Slikarski virtuoz Jože Šajn se je ob svojem življenjskem jubileju predstavil z drugo umetniško razstavo, ki jo je med 8. in 11. decembrom postavil na ogled v gasilskem domu v svoji rojstni vasi, Knežaku. Za to priložnost je izbral najbolj reprezentativna dela iz različnih obdobij ustvarjanja, ki so ga zaznamovala in izoblikovala v likovnega interpreta, kot ga poznamo danes. Slikar Jože Šajn razlaga, kako je naslikal svojega soseda. Foto: Tjaša Kaluža »Čeprav je prehojena pot dolga, se mi zdi kratka, kot da sem na začetku,« je svoj ustvarjalni proces, dolg hvalevrednih 61 let, skromno opisal Jože Šajn, ki je v začetku decembra dopolnil častitljivih 80 let. Umetnik njegovega kova ima v mislih številne nove teme, občutja in doživetja, ki bi jih želel interpretirati na platnu in z njimi pritegniti opazovalca. Prav tako pa mu ni bilo lahko za razstavo izbrati del iz njegovega bogatega depoja. Uspešen avtor, ki ima za seboj blizu 30 ciklusov, je za to posebno priložnost izbral 27 slik, ki so v večini iz začetnega obdobja njegovega ustvarjanja. Foto: Tjaša Kaluža Najprej je slikal naravo, senožeti, rdečo češnjo, ki bogato obrodi, zlato rumeno obarvane topole v jeseni in temno zelene borovce. Vedno so ga zanimale osnovne barve v kontrastu. Ta koloristična prvinskost ga spremlja že vse življenje ter se v živih tonih izraža tudi pri njegovem zadnjem ciklusu Matrika ljubezni, ki so si ga Bistričani ogledali v galeriji Doma na Vidmu. Šajn je z upodabljanjem ljudi začel že zelo zgodaj. Sprva je šlo bolj za karikature, kjer se je z modeli hotel malo pošaliti, prvi resen portret pa je nastal v vojski, ko je dežurnega oficirja narisal v desetih minutah s svinčnikom. Rad je slikal družinske člane in sosede, ki so pritegnili njegovo pozornost. Avtoportret, ki krasi naslovnico njegove monografije, je nastal v Zagrebu. Zanimiv je tudi avtorjev pogled na ženske, ki jih je v začetku slikal kot vodne vile oz. nimfe, pozneje pa jih je, nav
še novic