PALE HORSE: BADLANDS

PALE HORSE: BADLANDS

Radio Študent, 26. januar ― 5049 Records, 2016   <a data-cke-saved-href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands" href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands">Badlands by Jeremiah Cymerman</a> V tokratni Tolpi bumov se prvič resneje potapljamo v delo enega originalnejših in bolj navdahnjenih akterjev multiformne newyorške downtown scene mlajše, čeprav ne najmlajše generacije. Govorimo o klarinetistu, improvizatorju in skladatelju, inženirju ter splošnem človeku-s-scene Jeremiahu Cymermanu in njegovem apokaliptičnem komornem triu Pale Horse. Cymerman je prvič prišel na radar večine, ko je leta 2008 pri Zornovi založbi Tzadik izdal solo ploščo In Memory of the Labyrinth System, ki je bila osnovana na raziskovanju njegovega klarinetizma ter afinitete do specifične osebne vrste elektronske manipulacije, ki se kaže tudi v obliki albumsko-studijskega kompozicijskega pristopa. Za poslušalce Radia Študent pa je morda relevantna tudi linija, ki Cymermana veže z delom še enega neulovljivega, v New Yorku delujočega originala Tobyja Driverja, masterminda izjemnih Kayo Dot. Prav tako kot Driver tudi Cymerman v svojem delu pluje in kos za kosom sestavlja izraznost, ki se napaja iz linij sodobne klasike, avant-rock derivatov in metala, čeprav je pri Cymermanu očitna večja domačnost v bolj improvizacijskem, instrumentalističnem in tudi downtownovsko jazzovskem delu tega preseka. Skupaj s še enim sorodnim skladateljem, Mariom Diaz De Leonom, ki se mu kanimo tudi kmalu posvetiti, sodelujeta v občasnem triu Blood Mist. Cymerman pa je denimo pomembno prispeval tudi k plošči Driverjevega stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb oziroma Tartar Lamb II, Polyimage of Known Exits. Na njej je v idiosinkratične in žalobne Driverjeve komorne avant-goth kompozicije pihal in električnega basa vtrl razširjene in prvinske klarinetno-kitovske tuleže, posredovane prek sofisticirane odmevno-elektronske konstrukcije. In ravno slednje
Naj vam zapojem pesmi svojega ljudstva?

Naj vam zapojem pesmi svojega ljudstva?

Radio Študent, 25. januar ― Ali lahko o folklori, o ljudskem plesu, o narodnozabavni glasbi govorimo brez predsodkov? Ljudske umetnosti so nekakšen globinski jezik kulture, in nič ne zbuja med ljudmi bolj prvinsko čustvenih refleksov kot potankosti in modulacije v njihovem jeziku. Kakšen je odnos med normo in napako, med zapuščino in novatorstvom, med potrjevanjem tradicije in problematiziranjem tradicije? Glasbeno-plesno predstavo Sisijini sinovi Simona Mayerja, ki danes ob 20h gostuje v centru kulture Španski borci, lahko bržkone postavimo na novatorski pol te binarne opozicije. Po besedah avtorja je odnos predstave do avstrijske oz. alpske glasbeno-plesne tradicije ukoreninjen v pristni osebni izkušnji, obenem pa prenesen v najširši globalni kontekst, ki sega od tanga do Bollywooda: *Izjava Tudi v naslovu predstave je vidna napetost med tradicijo in določeno obliko sodobne progresivnosti. Naslov “Sisijini sinovi” se nanaša po eni strani na Elizabeto “Sisi” Bavarsko, ženo avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. in s tem na bleščečo konservativno idilo izgubljene zlate dobe. Po drugi strani pa ime Sisi spominja na žaljiv angleški izraz za nemožatega moškega. Mayer nam je podrobneje razložil pomen te besedne igre: *Izjava V Teatru šentviškem za kulturni praznik 8. februarja prav tako pripravljajo projekt, povezan z ljudsko oz. v tem primeru narodnozabavno glasbeno tradicijo, ki pa do slednje pristopa drugače, morda bolj neposredno od Simona Mayerja. Gre za predstavo En godec nam gode o življenju in delu slavnega glasbenika Lojzeta Slaka v režiji Braneta Kopača. Kot nam je razložil g. Kopač, v predstavi ne gre za preizpraševanje postavk slovenske narodne in narodnozabavne glasbe, temveč za poklon njenim tradicijam ter mestu, ki ga v njih zavzema Lojze Slak: *Izjava   Kulturne novice je pripravil Aljaž Glaser.  
The Men: Devil Music

The Men: Devil Music

Radio Študent, 17. januar ― We Are The Men Records, 2016   Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo najnovejši studijski izdelek brooklynskih punk-rockerjev The Men, ki prihaja po enoletnem ustvarjalnem premoru. Leta 2010 izdan prvenec Immaculada in njegov naslednik Leave Home sta nam predstavila skupino v njeni prvinski neizbrušeni kaotičnosti s pridihom eksperimentalnosti, predvsem z noise in post-punk elementi. Dve leti kasneje so z izdajo albuma Open Your Heart nakazali na spremembo stila. Nekoliko čistejša produkcija in bolj spevne glasbene kompozicije so skupino naredile dostopnejšo širši publiki — trend, ki se je na sledečih dveh ploščah še stopnjeval. New Moon in Tomorrow's Hits smo na valovih Radia Študent že predstavljali, gre pa poudariti, da so The Men v tem ekskurzu izven svojih soničnih okov ohranili svoj značilni pečat. Po izdaji Tomorrow's Hits je zasedbo zapustil multiinštrumentalist Ben Greenberg, ostali člani pa so si sledeče leto vzeli prosto in prekinili cikel izdaje vsaj enega izdelka na koledarsko leto. Zatišje so posredno zaključili februarja lani, saj je bilo skladbo Animal z albuma Open Your Heart moč slišati kot uvodno špico animirane družbenokritične serije Animals, ki prek ekscentričnih newyorških živali orisuje dekadentnost sodobne družbe in urbanega življenja. To nas pripelje do najnovejšega izdelka brooklynskega kvarteta, albuma Devil Music, ki se s serijo lahko poistoveti po skupni dekadentni tematiki, impulzivni nepremišljenosti in ekstemporiranosti oz. momentalni vokalni improvizaciji. Ploščo, za katero je skupina ustvarila tudi grafično podobo, so kot svoj prvi produkt izdali prek lastne založbe We Are the Men Records. Posneli so jo v enem koncu tedna v svoji vadnici, čemur priča tudi končna zvočna slika. The Men se znova vrnejo k svojim neizbrušenim prvinskim zvočnim izhodiščem, vendar jih tokrat spet interpretirajo na drugačen način. Album se začne silovito, brez kakršnegakoli uvoda, z rušilcem Dreamer, ki nas takoj sooči s tem, da je obdo
Ob življenjskem jubileju je Jože Šajn na ogled postavil izbrana dela

Ob življenjskem jubileju je Jože Šajn na ogled postavil izbrana dela

Notranjsko primorske novice » Kultura, 14. december 2016 ― Knežak, Ilirska Bistrica – Slikarski virtuoz Jože Šajn se je ob svojem življenjskem jubileju predstavil z drugo umetniško razstavo, ki jo je med 8. in 11. decembrom postavil na ogled v gasilskem domu v svoji rojstni vasi, Knežaku. Za to priložnost je izbral najbolj reprezentativna dela iz različnih obdobij ustvarjanja, ki so ga zaznamovala in izoblikovala v likovnega interpreta, kot ga poznamo danes. Slikar Jože Šajn razlaga, kako je naslikal svojega soseda. Foto: Tjaša Kaluža »Čeprav je prehojena pot dolga, se mi zdi kratka, kot da sem na začetku,« je svoj ustvarjalni proces, dolg hvalevrednih 61 let, skromno opisal Jože Šajn, ki je v začetku decembra dopolnil častitljivih 80 let. Umetnik njegovega kova ima v mislih številne nove teme, občutja in doživetja, ki bi jih želel interpretirati na platnu in z njimi pritegniti opazovalca. Prav tako pa mu ni bilo lahko za razstavo izbrati del iz njegovega bogatega depoja. Uspešen avtor, ki ima za seboj blizu 30 ciklusov, je za to posebno priložnost izbral 27 slik, ki so v večini iz začetnega obdobja njegovega ustvarjanja. Foto: Tjaša Kaluža Najprej je slikal naravo, senožeti, rdečo češnjo, ki bogato obrodi, zlato rumeno obarvane topole v jeseni in temno zelene borovce. Vedno so ga zanimale osnovne barve v kontrastu. Ta koloristična prvinskost ga spremlja že vse življenje ter se v živih tonih izraža tudi pri njegovem zadnjem ciklusu Matrika ljubezni, ki so si ga Bistričani ogledali v galeriji Doma na Vidmu. Šajn je z upodabljanjem ljudi začel že zelo zgodaj. Sprva je šlo bolj za karikature, kjer se je z modeli hotel malo pošaliti, prvi resen portret pa je nastal v vojski, ko je dežurnega oficirja narisal v desetih minutah s svinčnikom. Rad je slikal družinske člane in sosede, ki so pritegnili njegovo pozornost. Avtoportret, ki krasi naslovnico njegove monografije, je nastal v Zagrebu. Zanimiv je tudi avtorjev pogled na ženske, ki jih je v začetku slikal kot vodne vile oz. nimfe, pozneje pa jih je, nav
Grad Snežnik: Grajski pun(k)t zopet to soboto

Grad Snežnik: Grajski pun(k)t zopet to soboto

Notranjsko primorske novice » Kultura, 2. december 2016 ― Loška dolina, 2.december – Potem, ko so v Loški dolini že dvakrat uspešno izvedli Grajski pun(k)t, je to soboto na vrsti tretja izvedba. V grajskih pristavah bodo prizadevni organizatorji poleg predstave poskrbeli še za to, da se bodo obiskovalci lahko okrepčali z dobro domačo hrano in pijačo. Grajski punkt – Foto: facebook.com/mario.znidarsic Matija Solce, idejni vodja in motor »Plavajočega gradu« nas na dogodek vabi z naslednjimi besedami: «To soboto bo v Pristavah Gradu Snežnik, ob Puntačinkah, kuhančku in župci, koncert Švedsko-Slovenske zasedbe, lutkovna predstava LG Zapik, vodeni sprehod Janje Urbiha, etnološki prikaz jesenskih opravil, otroška kuharska delavnica ter vsesplošno druženje.« V nadaljevanju pa vsestranski umetnik razmišlja: »Zakaj se spet, že en teden po zadnjem Punktu, na vrat na nos in brez financ, ekipa prostovoljcev aktivira nekje, kjer že več kot desetletje ne uspeva niti večjim firmam? Ker se samo na način neprekinjenega dogajanja lahko začne nekaj spreminjati. Prejšnji teden je bilo na punktu veliko ljudi od drugod, manjkali pa so domačini; radi bi, da bi se v večjem številu udeleževali grajskih prireditev. Ljudem želimo pokazati, kar smo sami že ugotovili in sicer da na Gradu ne straši, da Grad ni daleč. V Pristavah se iz loncev kadi in diši po dobri domači hrani, v kleti se družijo domači in tuji glasbeniki,domačini pa se lahko tam zadržijo celo popoldne in večer; še veliko je neodkritega, zanimivega, kar lahko izvejo ne samo o Gradu, temveč tudi o ljudeh, o svojih sosedih. Grajski punkt – Foto: facebook.com/mario.znidarsic Ekskluzivni grajski dogodki so zaželjeni, vendar so naša ciljna publika predvsem lokalci, Notranjci, družine, nenazadnje pa tudi obiskovalci iz mest. Želimo jim posredovati sporočilo, da malo dlje od nakupovalnega centra doživijo veliko bolj prvinsko izkušnjo. V prihodnje želimo zmanjšati obseg dogodkov, ki so bili, kljub hitri organizaciji, kulturno izredno bogati in povečati frekvenco dogajanja
Prvič v Sloveniji: PAN-POT

Prvič v Sloveniji: PAN-POT

Muzikobala, 10. september 2016 ― Sobota, 17.9.2016 @ Ambasada Gavioli www.pan-pot.net // www.facebook.com/AmbasadaGavioliClub V sezoni, ko si mešalne mize Ambasade Gavioli kot po tekočem traku podajajo sama vroča imena podtalne elektronike, najavlja ekipa Fetch the Vibe še eno poslastico za ljubitelje prvinskega tehna. Ob koncu poletja se bo pri nas končno ustavil berlinski tandem PAN-POT, eno najbolj svežih imen svetovne [&hellip The post Prvič v Sloveniji: PAN-POT appeared first on Muzikobala.

Avtorski projekt: Glej, vitki študent

Koridor - križišča umetnosti, 15. julij 2016 ― Gledališče že dolgo časa ni več samo ogledalo družbe, prenesen posnetek mogoče realnosti na oder ali manifestacija čustev, občutkov in stanje človeka v svetu, ki jih gledalec skozi prej  nevideni prostor odra dojame v prvinskosti potujitvenega učinka. Prepletanje odrske fikcije in vsakdanje realnosti posameznika brez vidnejše zamejitve je tisto, kar nima točke, do katere bi […] The post Avtorski projekt: Glej, vitki študent appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) + GAG: America's Greatest Hits (Iron Lung, 2016)

LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) + GAG: America's Greatest Hits (Iron Lung, 2016)

Radio Študent, 28. junij 2016 ― Se še spomnite časov, ko je bil punk mlad, neumen, neodgovoren, surov? Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo dva benda, ki skušata povzeti ta duh primitivnega punka. Začenjamo z Lumpy and The Dumpers s plato Huff My Sack, nadaljujemo pa z GAG, ki so izdali ploščo America's Greatest Hits. Oba benda sta iz ZDA in oba benda surfata na valu reinkarnacije umazanega in primitivnega punka, katerega začetke lociramo prav v ZDA.   LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) Najprej se posvetimo zasedbi Lumpy and the Dumpers, ki je sicer s Huff My Sack izdala svoj uradni prvenec, vendar pa ima za sabo že kup sedempalčnih EP-jev, tako da je bend na punk sceni že dodobra uveljavljen. Huff My Sack je v Evropi izšel za La Vida es un Mus, ki je trenutno ena izmed vodilnih punk založb, specializirana za podzemne zadeve, in dobro lovi trende, ki se pojavljajo na sceni. Preden pa gremo v detajle, moramo na kratko prežvečiti aktualno splošno punk sceno. Z začetkom tega desetletja se je dogajanje začelo ponovno obračati nazaj h koreninam žanra, k nekakšnemu primitivizmu, ki ga sledimo v zvok in strukture komadov. Čiste in agresivne posnetke so začeli nadomeščati umazani in surovi zvoki. Lumpy and the Dumpers je utelešenje tega gibanja tako v zvoku kot z enostavnostjo skladb. Njihov zvok je zelo surov. Distorzirana kitara je hreščeča, prav tako bas. Vokal zveni patetično, ni pa agresivno kričeč. V kombinaciji vse skupaj zveni besno kljub temu, da bend ne igra hitro. V vsej enostavnosti jim uspe najti bes in pri poslušalcu povzročiti občutek nelagodja. Besedila so cinična in neposredna, vendar pa duh benda utelesijo predvsem platnice njihovih plošč, ki so vulgarno agresivne z nekakšno demonično podobo, ki nam kaže spolovilo. Lumpy and the Dumpers gradijo predvsem na agresiji zvoka in elementarnosti, zato razglabljanje o njihovem igranju na plošči težko zares pripelje kamorkoli. Pač je to to - enostavno, glasno in direktno. Prvinski punk, ki deluje kot n
LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack + GAG: America's Greatest Hits

LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack + GAG: America's Greatest Hits

Radio Študent, 28. junij 2016 ― Se še spomnite časov, ko je bil punk mlad, neumen, neodgovoren, surov? Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo dva benda, ki skušata povzeti ta duh primitivnega punka. Začenjamo z Lumpy and The Dumpers s plato Huff My Sack, nadaljujemo pa z GAG, ki so izdali ploščo America's Greatest Hits. Oba benda sta iz ZDA in oba benda surfata na valu reinkarnacije umazanega in primitivnega punka, katerega začetke lociramo prav v ZDA.   LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) Najprej se posvetimo zasedbi Lumpy and the Dumpers, ki je sicer s Huff My Sack izdala svoj uradni prvenec, vendar pa ima za sabo že kup sedempalčnih EP-jev, tako da je bend na punk sceni že dodobra uveljavljen. Huff My Sack je v Evropi izšel za La Vida es un Mus, ki je trenutno ena izmed vodilnih punk založb, specializirana za podzemne zadeve, in dobro lovi trende, ki se pojavljajo na sceni. Preden pa gremo v detajle, moramo na kratko prežvečiti aktualno splošno punk sceno. Z začetkom tega desetletja se je dogajanje začelo ponovno obračati nazaj h koreninam žanra, k nekakšnemu primitivizmu, ki ga sledimo v zvok in strukture komadov. Čiste in agresivne posnetke so začeli nadomeščati umazani in surovi zvoki. Lumpy and the Dumpers je utelešenje tega gibanja tako v zvoku kot z enostavnostjo skladb. Njihov zvok je zelo surov. Distorzirana kitara je hreščeča, prav tako bas. Vokal zveni patetično, ni pa agresivno kričeč. V kombinaciji vse skupaj zveni besno kljub temu, da bend ne igra hitro. V vsej enostavnosti jim uspe najti bes in pri poslušalcu povzročiti občutek nelagodja. Besedila so cinična in neposredna, vendar pa duh benda utelesijo predvsem platnice njihovih plošč, ki so vulgarno agresivne z nekakšno demonično podobo, ki nam kaže spolovilo. Lumpy and the Dumpers gradijo predvsem na agresiji zvoka in elementarnosti, zato razglabljanje o njihovem igranju na plošči težko zares pripelje kamorkoli. Pač je to to - enostavno, glasno in direktno. Prvinski punk, ki deluje kot n
<mark>Prvinski</mark> afro-funk s primesmi psihadelije

Prvinski afro-funk s primesmi psihadelije

Mladina, 28. junij 2016 ― Po lanskem koncertu v ljubljanskem Kinu Šišku, bo Orlando Julius 1. julija nastopil še na odru Jazzlenta. Julius, ki je s svojo več kot petdeset let trajajočo kariero eden najpomembnejših živih spomenikov afriške popularne glasbe, je že v zgodnjih šestdesetih kraljeval na nigerijski glasbeni sceni. Pod vplivom ameriškega soula jo je okužil s svojo različico highlifa oziroma afriškega soula, ki je odločujoče...
še novic