Radio Študent, 6. maj 2016 ― Gala Hala, 5.5.2016 Avtor fotografije: Matevž Čebašek   Že kar lep čas je minil od novega novega srbskega vala, ki je tlesknil ob zidovje Menze pri koritu in Repetitor uveljavil kot splošno referenco kitarske distorzije. Sočasno so se poleg Srbije tudi v drugih državah bivše Juge uveljavljali novi bendi s svojimi odgovori na globalne trende obujanja umazanih kitarskih riffov. Tako smo lahko po nekajletnem krču brez večjih cmokov v grlih ali krokodiljih solz nostalgije na licih dokaj suvereno govorili o neki novi sceni. Ta se kljub spremembam in manjši streznitvi nadaljuje. O tem je pričal tudi včerajšnji zadnji Hrupni večer sezone v režiji Specialkine ekipe, ko so si oder Gale Hale delili beograjski Crvi in zagrebški Pridjevi. Prvi premierno v Sloveniji kot predstavniki prvinskih šusov distorzije in drugi kot svojevrsten psihedelični zvok, ki smo ga lahko v živo slišali že na zadnji ediciji festivala Ment. Čeprav so Crvi novo ime na sceni, to nikakor niso člani benda, ki po nekaterih kadrovskih spremembah skupaj igrajo zadnje leto. Bobnar Marko Benini in kitarist Ivan Skopulović sta na Galinem odru stala že dva Hrupna večera nazaj kot del zasedbe Bitipatibi, vokalist in kitarist Damjan Babić pa na istem odru leta 2012 z bendom Kriške, prav tako v režiji Specialke. O obeh omenjenih bendih smo tudi na radiu že govorili. Četvorko zaključuje basist Vladimir Pejković, ki med drugim sklada glasbo za gledališče in film. Kot prekaljeni glasbeniki so se izkazali tudi na včerajšnjem koncertu. Ta se je začel z manjšim razočaranjem nad praznim prizoriščem, ki pa se je tekom nastopa solidno polnil. Crvi so začeli suvereno. Uigrani težkogaražni kitari sta se izmenjavali v ospredju, na trenutke s preprostimi, a učinkovito nabritimi solažami prebadali intenzivno ritem sekcijo, se spajali, med seboj trkali in komade zaključevali v sočnih hrupnih erupcijah. Idejno ležijo nekje med tršimi zvoki ameriške alternative 80ih in 90ih let, blizu sonicyouthovske disona

Radio Študent, 27. april 2016 ― Napovednik s skoraj tristotisočimi ogledi na Youtubeu. Impresivna mednarodna četica produkcijskih hiš s HBO Europe na čelu. Premiera na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, na Facebooku pa fotka režiserja Žige Virca z ustanoviteljem festivala Robertom De Nirom. Dokumentarno-igrani film s Slavojem Žižkom v komentatorsko-povezovalni vlogi: Houston, imamo problem! Virc v filmu znamenito sporočilo, ki ga je posadka Apolla z nesrečno številko 13 ob okvari pri poletu na Luno poslala na Zemljo, pomeša z legendo, da je Tito leta 1961 Kennedyju za dve in pol milijardi dolarjev prodal celoten jugoslovanski vesoljski program. Je slednji ostal na ravni živadinovskega slavljenja Hermana Potočnika Noordunga in dokumentarnega posnetka, ki otvori film – goreči čik, zažigalna vrvica, raketa in panično bežanje preko polja – ali pa je vesoljska tekma imela še tretjega igralca, ki je bil do danes bolj ali manj zavit v molk, ker se je ta sredi šestdesetih resnično izkazal za zlato? Med realnostjo in fikcijo, s poudarkom na slednji, ki opozarja na to, kako enostavno je manipulirati z mediji. Perverzneževa vodnika po filmu in ideologiji, ki ju je posnela Sophie Fiennes, sta dobila še mlajšega polbratca, v katerem Žižek razlaga: »Paradoksalen način prikrivanja prave zarote je, da jo predstavite kot teorijo zarote in računate, da je ne bo nihče vzel resno.« Občinstvo festivala Tribeca se je po ogledu filma bojda mrzlično spraševalo, kaj je v njegovih oseminosemdesetih minutah res in kaj ne, kljub temu da ga Žižek sklene z mislijo, da je v njem resnično prav vse, tudi če se sploh ni zgodilo. Do videnega in slišanega je treba vselej zavzeti distanco, slednjo pa hkrati misliti kot Nietzschejev »Dis-tanz«: ples, pri katerem se respect meri po tem, kako močno se ob njem raznim moralizatorjem stopa na prste ... Zanimivo je, da se je Perverzneževemu vodniku po ideologiji Houston, imamo problem! še najbolj približal v svoji prvinski različici kot napovednik, ki je na Youtubeu šele

Večer, 6. februar 2016 ― Mojca Smerdu je s svojimi deli odločilno vplivala na razvoj novih usmeritev v slovenskem kiparstvu zadnjih desetletij. Kljub temu da je ustvarjala v različnih materialih, ji je bilo kiparjenje v glini najbližje. V njenem opusu prevladujejo majhne in srednje velike skulpture ter dela, ki so bila vključena v odprti javni prostor parkov in mestnih površin. Mednje prištevamo tudi masivno, stilizirano skulpturo Cvet, ki je nastala leta 1983 v okviru petega kiparskega simpozija Forma viva v Mariboru.Že od vsega začetka avtorica teži k poenostavljanju oblik, v katerih skuša združiti izvorno in prvinsko. Kritiki pravijo, da njene oblike delujejo kot delo umetnika in delo naravnih sil. Čiste in preproste oblike nastajajo namreč po vzoru naravnega in človeškega sveta ter po trenutnem osebnem umetniškem navdihu. Veliko pozornosti posveča mehkemu oblikovanju teksture kipov. Pri večini kipov ohranja naraven videz materiala; le pri nekaterih novejših stvaritvah delno poseže po polihromaciji ...

Radio Študent, 28. januar 2016 ― Samozaložba, 2015   Kot se te dni rado zgodi, se je tudi v današnji Tolpi bumov pod lupo znašel album izvajalca, ki ga bo moč videti na prihajajočem festivalu Ment v Ljubljani. Točno čez en teden ob desetih zvečer bo na odru Menze pri koritu nastopil Adam Semijalac, bolje poznan pod umetniškim imenom Bebè Na Volè. V času, ko blues v naših krajih diha na škrge, je na hrvaškem izšel Adamov prvenec, na katerem nam postreže z zvrhanim košem pristnega, no-bullshit bluesa.  Material za Time of great depression je nastajal več kot desetletje. Po razpadu benda Gloft, kjer je igral kitaro, se je Adam odločil, da bo glasbeno pot nadaljeval sam in rodil se je Bebè Na Volè. Komade je snemal doma in jih objavljal na internetnih portalih, koncertiral pa je le lokalno. Prvenec Time of great depression, ki je izšel pred kakšnim letom, je kompilacija Semijalčevih pesmi, svojevrsten greatest hits, ki ga je skrbno izbral in zmiksal Višeslav Laboš.   Bebè Na Volè odlikujeta ekspresiven vokal in igranje kitare s pravim občutkom, ki je pri bluesu najpomembnejši. Na albumu je slišati močen vpliv Mississippi bluesa, med drugim kitaristov R. L. Burnsidea in Juniorja Kimbrougha, iz bližnje zgodovine bluesa pa bi lahko omenili zgodnje The Black Keys. Sploh stil petja pogosto spomni na pevca in kitarista Dana Auerbacha. Vendar pa Time of great depression ne ostaja le v okvirih prvinskega bluesa. Bebè Na Volè se na albumu preizkusi tudi v vlogi folk pevca in kantavtorja. Pesmi so zgrajene okrog temeljne konstrukcije kitare in vokala. Kdaj pa kdaj se pridružijo še tolkala, ki so večinoma posneta zelo lo-fi. Pogosto to sploh niso bobni, ampak udarci noge, ki ob umazani produkciji še bolj poudarijo prvinskost skladb. Pri drugem komadu po vrsti, Goin' Mad, so bobni še najbolj »čisti«, hkrati pa je prav ta komad eden izmed slabših trenutkov albuma. Prvi konkretni presežek najdemo na četrtem komadu Wait for you, kjer kitaro zamenja bendžo. Skrivnost leži v minimalističnem igranju.