Radio Študent, 6. maj 2016 ― Gala Hala, 5.5.2016 Avtor fotografije: Matevž Čebašek   Že kar lep čas je minil od novega novega srbskega vala, ki je tlesknil ob zidovje Menze pri koritu in Repetitor uveljavil kot splošno referenco kitarske distorzije. Sočasno so se poleg Srbije tudi v drugih državah bivše Juge uveljavljali novi bendi s svojimi odgovori na globalne trende obujanja umazanih kitarskih riffov. Tako smo lahko po nekajletnem krču brez večjih cmokov v grlih ali krokodiljih solz nostalgije na licih dokaj suvereno govorili o neki novi sceni. Ta se kljub spremembam in manjši streznitvi nadaljuje. O tem je pričal tudi včerajšnji zadnji Hrupni večer sezone v režiji Specialkine ekipe, ko so si oder Gale Hale delili beograjski Crvi in zagrebški Pridjevi. Prvi premierno v Sloveniji kot predstavniki prvinskih šusov distorzije in drugi kot svojevrsten psihedelični zvok, ki smo ga lahko v živo slišali že na zadnji ediciji festivala Ment. Čeprav so Crvi novo ime na sceni, to nikakor niso člani benda, ki po nekaterih kadrovskih spremembah skupaj igrajo zadnje leto. Bobnar Marko Benini in kitarist Ivan Skopulović sta na Galinem odru stala že dva Hrupna večera nazaj kot del zasedbe Bitipatibi, vokalist in kitarist Damjan Babić pa na istem odru leta 2012 z bendom Kriške, prav tako v režiji Specialke. O obeh omenjenih bendih smo tudi na radiu že govorili. Četvorko zaključuje basist Vladimir Pejković, ki med drugim sklada glasbo za gledališče in film. Kot prekaljeni glasbeniki so se izkazali tudi na včerajšnjem koncertu. Ta se je začel z manjšim razočaranjem nad praznim prizoriščem, ki pa se je tekom nastopa solidno polnil. Crvi so začeli suvereno. Uigrani težkogaražni kitari sta se izmenjavali v ospredju, na trenutke s preprostimi, a učinkovito nabritimi solažami prebadali intenzivno ritem sekcijo, se spajali, med seboj trkali in komade zaključevali v sočnih hrupnih erupcijah. Idejno ležijo nekje med tršimi zvoki ameriške alternative 80ih in 90ih let, blizu sonicyouthovske disona

Radio Študent, 27. april 2016 ― Napovednik s skoraj tristotisočimi ogledi na Youtubeu. Impresivna mednarodna četica produkcijskih hiš s HBO Europe na čelu. Premiera na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, na Facebooku pa fotka režiserja Žige Virca z ustanoviteljem festivala Robertom De Nirom. Dokumentarno-igrani film s Slavojem Žižkom v komentatorsko-povezovalni vlogi: Houston, imamo problem! Virc v filmu znamenito sporočilo, ki ga je posadka Apolla z nesrečno številko 13 ob okvari pri poletu na Luno poslala na Zemljo, pomeša z legendo, da je Tito leta 1961 Kennedyju za dve in pol milijardi dolarjev prodal celoten jugoslovanski vesoljski program. Je slednji ostal na ravni živadinovskega slavljenja Hermana Potočnika Noordunga in dokumentarnega posnetka, ki otvori film – goreči čik, zažigalna vrvica, raketa in panično bežanje preko polja – ali pa je vesoljska tekma imela še tretjega igralca, ki je bil do danes bolj ali manj zavit v molk, ker se je ta sredi šestdesetih resnično izkazal za zlato? Med realnostjo in fikcijo, s poudarkom na slednji, ki opozarja na to, kako enostavno je manipulirati z mediji. Perverzneževa vodnika po filmu in ideologiji, ki ju je posnela Sophie Fiennes, sta dobila še mlajšega polbratca, v katerem Žižek razlaga: »Paradoksalen način prikrivanja prave zarote je, da jo predstavite kot teorijo zarote in računate, da je ne bo nihče vzel resno.« Občinstvo festivala Tribeca se je po ogledu filma bojda mrzlično spraševalo, kaj je v njegovih oseminosemdesetih minutah res in kaj ne, kljub temu da ga Žižek sklene z mislijo, da je v njem resnično prav vse, tudi če se sploh ni zgodilo. Do videnega in slišanega je treba vselej zavzeti distanco, slednjo pa hkrati misliti kot Nietzschejev »Dis-tanz«: ples, pri katerem se respect meri po tem, kako močno se ob njem raznim moralizatorjem stopa na prste ... Zanimivo je, da se je Perverzneževemu vodniku po ideologiji Houston, imamo problem! še najbolj približal v svoji prvinski različici kot napovednik, ki je na Youtubeu šele