Ob življenjskem jubileju je Jože Šajn na ogled postavil izbrana dela

Ob življenjskem jubileju je Jože Šajn na ogled postavil izbrana dela

Notranjsko primorske novice » Kultura, 14. december 2016 ― Knežak, Ilirska Bistrica – Slikarski virtuoz Jože Šajn se je ob svojem življenjskem jubileju predstavil z drugo umetniško razstavo, ki jo je med 8. in 11. decembrom postavil na ogled v gasilskem domu v svoji rojstni vasi, Knežaku. Za to priložnost je izbral najbolj reprezentativna dela iz različnih obdobij ustvarjanja, ki so ga zaznamovala in izoblikovala v likovnega interpreta, kot ga poznamo danes. Slikar Jože Šajn razlaga, kako je naslikal svojega soseda. Foto: Tjaša Kaluža »Čeprav je prehojena pot dolga, se mi zdi kratka, kot da sem na začetku,« je svoj ustvarjalni proces, dolg hvalevrednih 61 let, skromno opisal Jože Šajn, ki je v začetku decembra dopolnil častitljivih 80 let. Umetnik njegovega kova ima v mislih številne nove teme, občutja in doživetja, ki bi jih želel interpretirati na platnu in z njimi pritegniti opazovalca. Prav tako pa mu ni bilo lahko za razstavo izbrati del iz njegovega bogatega depoja. Uspešen avtor, ki ima za seboj blizu 30 ciklusov, je za to posebno priložnost izbral 27 slik, ki so v večini iz začetnega obdobja njegovega ustvarjanja. Foto: Tjaša Kaluža Najprej je slikal naravo, senožeti, rdečo češnjo, ki bogato obrodi, zlato rumeno obarvane topole v jeseni in temno zelene borovce. Vedno so ga zanimale osnovne barve v kontrastu. Ta koloristična prvinskost ga spremlja že vse življenje ter se v živih tonih izraža tudi pri njegovem zadnjem ciklusu Matrika ljubezni, ki so si ga Bistričani ogledali v galeriji Doma na Vidmu. Šajn je z upodabljanjem ljudi začel že zelo zgodaj. Sprva je šlo bolj za karikature, kjer se je z modeli hotel malo pošaliti, prvi resen portret pa je nastal v vojski, ko je dežurnega oficirja narisal v desetih minutah s svinčnikom. Rad je slikal družinske člane in sosede, ki so pritegnili njegovo pozornost. Avtoportret, ki krasi naslovnico njegove monografije, je nastal v Zagrebu. Zanimiv je tudi avtorjev pogled na ženske, ki jih je v začetku slikal kot vodne vile oz. nimfe, pozneje pa jih je, nav
Grad Snežnik: Grajski pun(k)t zopet to soboto

Grad Snežnik: Grajski pun(k)t zopet to soboto

Notranjsko primorske novice » Kultura, 2. december 2016 ― Loška dolina, 2.december – Potem, ko so v Loški dolini že dvakrat uspešno izvedli Grajski pun(k)t, je to soboto na vrsti tretja izvedba. V grajskih pristavah bodo prizadevni organizatorji poleg predstave poskrbeli še za to, da se bodo obiskovalci lahko okrepčali z dobro domačo hrano in pijačo. Grajski punkt – Foto: facebook.com/mario.znidarsic Matija Solce, idejni vodja in motor »Plavajočega gradu« nas na dogodek vabi z naslednjimi besedami: «To soboto bo v Pristavah Gradu Snežnik, ob Puntačinkah, kuhančku in župci, koncert Švedsko-Slovenske zasedbe, lutkovna predstava LG Zapik, vodeni sprehod Janje Urbiha, etnološki prikaz jesenskih opravil, otroška kuharska delavnica ter vsesplošno druženje.« V nadaljevanju pa vsestranski umetnik razmišlja: »Zakaj se spet, že en teden po zadnjem Punktu, na vrat na nos in brez financ, ekipa prostovoljcev aktivira nekje, kjer že več kot desetletje ne uspeva niti večjim firmam? Ker se samo na način neprekinjenega dogajanja lahko začne nekaj spreminjati. Prejšnji teden je bilo na punktu veliko ljudi od drugod, manjkali pa so domačini; radi bi, da bi se v večjem številu udeleževali grajskih prireditev. Ljudem želimo pokazati, kar smo sami že ugotovili in sicer da na Gradu ne straši, da Grad ni daleč. V Pristavah se iz loncev kadi in diši po dobri domači hrani, v kleti se družijo domači in tuji glasbeniki,domačini pa se lahko tam zadržijo celo popoldne in večer; še veliko je neodkritega, zanimivega, kar lahko izvejo ne samo o Gradu, temveč tudi o ljudeh, o svojih sosedih. Grajski punkt – Foto: facebook.com/mario.znidarsic Ekskluzivni grajski dogodki so zaželjeni, vendar so naša ciljna publika predvsem lokalci, Notranjci, družine, nenazadnje pa tudi obiskovalci iz mest. Želimo jim posredovati sporočilo, da malo dlje od nakupovalnega centra doživijo veliko bolj prvinsko izkušnjo. V prihodnje želimo zmanjšati obseg dogodkov, ki so bili, kljub hitri organizaciji, kulturno izredno bogati in povečati frekvenco dogajanja
Prvič v Sloveniji: PAN-POT

Prvič v Sloveniji: PAN-POT

Muzikobala, 10. september 2016 ― Sobota, 17.9.2016 @ Ambasada Gavioli www.pan-pot.net // www.facebook.com/AmbasadaGavioliClub V sezoni, ko si mešalne mize Ambasade Gavioli kot po tekočem traku podajajo sama vroča imena podtalne elektronike, najavlja ekipa Fetch the Vibe še eno poslastico za ljubitelje prvinskega tehna. Ob koncu poletja se bo pri nas končno ustavil berlinski tandem PAN-POT, eno najbolj svežih imen svetovne [&hellip The post Prvič v Sloveniji: PAN-POT appeared first on Muzikobala.

Avtorski projekt: Glej, vitki študent

Koridor, 15. julij 2016 ― Gledališče že dolgo časa ni več samo ogledalo družbe, prenesen posnetek mogoče realnosti na oder ali manifestacija čustev, občutkov in stanje človeka v svetu, ki jih gledalec skozi prej  nevideni prostor odra dojame v prvinskosti potujitvenega učinka. Prepletanje odrske fikcije in vsakdanje realnosti posameznika brez vidnejše zamejitve je tisto, kar nima točke, do katere bi […] The post Avtorski projekt: Glej, vitki študent appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) + GAG: America's Greatest Hits (Iron Lung, 2016)

LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) + GAG: America's Greatest Hits (Iron Lung, 2016)

Radio Študent, 28. junij 2016 ― Se še spomnite časov, ko je bil punk mlad, neumen, neodgovoren, surov? Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo dva benda, ki skušata povzeti ta duh primitivnega punka. Začenjamo z Lumpy and The Dumpers s plato Huff My Sack, nadaljujemo pa z GAG, ki so izdali ploščo America's Greatest Hits. Oba benda sta iz ZDA in oba benda surfata na valu reinkarnacije umazanega in primitivnega punka, katerega začetke lociramo prav v ZDA.   LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) Najprej se posvetimo zasedbi Lumpy and the Dumpers, ki je sicer s Huff My Sack izdala svoj uradni prvenec, vendar pa ima za sabo že kup sedempalčnih EP-jev, tako da je bend na punk sceni že dodobra uveljavljen. Huff My Sack je v Evropi izšel za La Vida es un Mus, ki je trenutno ena izmed vodilnih punk založb, specializirana za podzemne zadeve, in dobro lovi trende, ki se pojavljajo na sceni. Preden pa gremo v detajle, moramo na kratko prežvečiti aktualno splošno punk sceno. Z začetkom tega desetletja se je dogajanje začelo ponovno obračati nazaj h koreninam žanra, k nekakšnemu primitivizmu, ki ga sledimo v zvok in strukture komadov. Čiste in agresivne posnetke so začeli nadomeščati umazani in surovi zvoki. Lumpy and the Dumpers je utelešenje tega gibanja tako v zvoku kot z enostavnostjo skladb. Njihov zvok je zelo surov. Distorzirana kitara je hreščeča, prav tako bas. Vokal zveni patetično, ni pa agresivno kričeč. V kombinaciji vse skupaj zveni besno kljub temu, da bend ne igra hitro. V vsej enostavnosti jim uspe najti bes in pri poslušalcu povzročiti občutek nelagodja. Besedila so cinična in neposredna, vendar pa duh benda utelesijo predvsem platnice njihovih plošč, ki so vulgarno agresivne z nekakšno demonično podobo, ki nam kaže spolovilo. Lumpy and the Dumpers gradijo predvsem na agresiji zvoka in elementarnosti, zato razglabljanje o njihovem igranju na plošči težko zares pripelje kamorkoli. Pač je to to - enostavno, glasno in direktno. Prvinski punk, ki deluje kot n
LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack + GAG: America's Greatest Hits

LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack + GAG: America's Greatest Hits

Radio Študent, 28. junij 2016 ― Se še spomnite časov, ko je bil punk mlad, neumen, neodgovoren, surov? Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo dva benda, ki skušata povzeti ta duh primitivnega punka. Začenjamo z Lumpy and The Dumpers s plato Huff My Sack, nadaljujemo pa z GAG, ki so izdali ploščo America's Greatest Hits. Oba benda sta iz ZDA in oba benda surfata na valu reinkarnacije umazanega in primitivnega punka, katerega začetke lociramo prav v ZDA.   LUMPY AND THE DUMPERS: Huff My Sack (La Vida es un Mus, 2016) Najprej se posvetimo zasedbi Lumpy and the Dumpers, ki je sicer s Huff My Sack izdala svoj uradni prvenec, vendar pa ima za sabo že kup sedempalčnih EP-jev, tako da je bend na punk sceni že dodobra uveljavljen. Huff My Sack je v Evropi izšel za La Vida es un Mus, ki je trenutno ena izmed vodilnih punk založb, specializirana za podzemne zadeve, in dobro lovi trende, ki se pojavljajo na sceni. Preden pa gremo v detajle, moramo na kratko prežvečiti aktualno splošno punk sceno. Z začetkom tega desetletja se je dogajanje začelo ponovno obračati nazaj h koreninam žanra, k nekakšnemu primitivizmu, ki ga sledimo v zvok in strukture komadov. Čiste in agresivne posnetke so začeli nadomeščati umazani in surovi zvoki. Lumpy and the Dumpers je utelešenje tega gibanja tako v zvoku kot z enostavnostjo skladb. Njihov zvok je zelo surov. Distorzirana kitara je hreščeča, prav tako bas. Vokal zveni patetično, ni pa agresivno kričeč. V kombinaciji vse skupaj zveni besno kljub temu, da bend ne igra hitro. V vsej enostavnosti jim uspe najti bes in pri poslušalcu povzročiti občutek nelagodja. Besedila so cinična in neposredna, vendar pa duh benda utelesijo predvsem platnice njihovih plošč, ki so vulgarno agresivne z nekakšno demonično podobo, ki nam kaže spolovilo. Lumpy and the Dumpers gradijo predvsem na agresiji zvoka in elementarnosti, zato razglabljanje o njihovem igranju na plošči težko zares pripelje kamorkoli. Pač je to to - enostavno, glasno in direktno. Prvinski punk, ki deluje kot n
<mark>Prvinski</mark> afro-funk s primesmi psihadelije

Prvinski afro-funk s primesmi psihadelije

Mladina, 28. junij 2016 ― Po lanskem koncertu v ljubljanskem Kinu Šišku, bo Orlando Julius 1. julija nastopil še na odru Jazzlenta. Julius, ki je s svojo več kot petdeset let trajajočo kariero eden najpomembnejših živih spomenikov afriške popularne glasbe, je že v zgodnjih šestdesetih kraljeval na nigerijski glasbeni sceni. Pod vplivom ameriškega soula jo je okužil s svojo različico highlifa oziroma afriškega soula, ki je odločujoče...
Dve plati šeststrunske virtuoznosti

Dve plati šeststrunske virtuoznosti

RockOnNet, 12. junij 2016 ― Na eni strani smo bili deležni neposrednosti, ognjevitosti, trde erotike prvinskega eruptivnega blues powerja izpod prstov Jareda Jamesa Nicholsa, ki je bil v mojih ušesih nedvomno odkritje večera. Malce manj stresno nadaljevanje in precej razvlečena mehkoba Zakka ter kompanije je bila antipod temu.
HRUPNI VEČERI: CRVI, PRIDJEVI

HRUPNI VEČERI: CRVI, PRIDJEVI

Radio Študent, 6. maj 2016 ― Gala Hala, 5.5.2016 Avtor fotografije: Matevž Čebašek   Že kar lep čas je minil od novega novega srbskega vala, ki je tlesknil ob zidovje Menze pri koritu in Repetitor uveljavil kot splošno referenco kitarske distorzije. Sočasno so se poleg Srbije tudi v drugih državah bivše Juge uveljavljali novi bendi s svojimi odgovori na globalne trende obujanja umazanih kitarskih riffov. Tako smo lahko po nekajletnem krču brez večjih cmokov v grlih ali krokodiljih solz nostalgije na licih dokaj suvereno govorili o neki novi sceni. Ta se kljub spremembam in manjši streznitvi nadaljuje. O tem je pričal tudi včerajšnji zadnji Hrupni večer sezone v režiji Specialkine ekipe, ko so si oder Gale Hale delili beograjski Crvi in zagrebški Pridjevi. Prvi premierno v Sloveniji kot predstavniki prvinskih šusov distorzije in drugi kot svojevrsten psihedelični zvok, ki smo ga lahko v živo slišali že na zadnji ediciji festivala Ment. Čeprav so Crvi novo ime na sceni, to nikakor niso člani benda, ki po nekaterih kadrovskih spremembah skupaj igrajo zadnje leto. Bobnar Marko Benini in kitarist Ivan Skopulović sta na Galinem odru stala že dva Hrupna večera nazaj kot del zasedbe Bitipatibi, vokalist in kitarist Damjan Babić pa na istem odru leta 2012 z bendom Kriške, prav tako v režiji Specialke. O obeh omenjenih bendih smo tudi na radiu že govorili. Četvorko zaključuje basist Vladimir Pejković, ki med drugim sklada glasbo za gledališče in film. Kot prekaljeni glasbeniki so se izkazali tudi na včerajšnjem koncertu. Ta se je začel z manjšim razočaranjem nad praznim prizoriščem, ki pa se je tekom nastopa solidno polnil. Crvi so začeli suvereno. Uigrani težkogaražni kitari sta se izmenjavali v ospredju, na trenutke s preprostimi, a učinkovito nabritimi solažami prebadali intenzivno ritem sekcijo, se spajali, med seboj trkali in komade zaključevali v sočnih hrupnih erupcijah. Idejno ležijo nekje med tršimi zvoki ameriške alternative 80ih in 90ih let, blizu sonicyouthovske disona
Prašiček je preživel izstrelitev

Prašiček je preživel izstrelitev

Radio Študent, 27. april 2016 ― Napovednik s skoraj tristotisočimi ogledi na Youtubeu. Impresivna mednarodna četica produkcijskih hiš s HBO Europe na čelu. Premiera na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, na Facebooku pa fotka režiserja Žige Virca z ustanoviteljem festivala Robertom De Nirom. Dokumentarno-igrani film s Slavojem Žižkom v komentatorsko-povezovalni vlogi: Houston, imamo problem! Virc v filmu znamenito sporočilo, ki ga je posadka Apolla z nesrečno številko 13 ob okvari pri poletu na Luno poslala na Zemljo, pomeša z legendo, da je Tito leta 1961 Kennedyju za dve in pol milijardi dolarjev prodal celoten jugoslovanski vesoljski program. Je slednji ostal na ravni živadinovskega slavljenja Hermana Potočnika Noordunga in dokumentarnega posnetka, ki otvori film – goreči čik, zažigalna vrvica, raketa in panično bežanje preko polja – ali pa je vesoljska tekma imela še tretjega igralca, ki je bil do danes bolj ali manj zavit v molk, ker se je ta sredi šestdesetih resnično izkazal za zlato? Med realnostjo in fikcijo, s poudarkom na slednji, ki opozarja na to, kako enostavno je manipulirati z mediji. Perverzneževa vodnika po filmu in ideologiji, ki ju je posnela Sophie Fiennes, sta dobila še mlajšega polbratca, v katerem Žižek razlaga: »Paradoksalen način prikrivanja prave zarote je, da jo predstavite kot teorijo zarote in računate, da je ne bo nihče vzel resno.« Občinstvo festivala Tribeca se je po ogledu filma bojda mrzlično spraševalo, kaj je v njegovih oseminosemdesetih minutah res in kaj ne, kljub temu da ga Žižek sklene z mislijo, da je v njem resnično prav vse, tudi če se sploh ni zgodilo. Do videnega in slišanega je treba vselej zavzeti distanco, slednjo pa hkrati misliti kot Nietzschejev »Dis-tanz«: ples, pri katerem se respect meri po tem, kako močno se ob njem raznim moralizatorjem stopa na prste ... Zanimivo je, da se je Perverzneževemu vodniku po ideologiji Houston, imamo problem! še najbolj približal v svoji prvinski različici kot napovednik, ki je na Youtubeu šele
še novic