Večer,
12. avgust 2017
―
Arthur C. Clarke je v enem svojih dnevniških zapisov z dolgoletnega bivanja na Šrilanki opisoval, kako ga potapljanje po morskih globinah zaradi breztežnosti, teme in odsotnosti kisika spominja na lebdenje v vesolju. Ker je vedel, da v življenju nikoli ne bo imel priložnosti poleteti med planete, mu je prav potapljanje predstavljajo enakovredno zamenjavo. V nenavadnih živalskih vrstah, ki jih je srečeval pod morsko gladino, je kasneje našel marsikatero inspiracijo za opisovanje vesoljskih bitij v svojih znanstvenofantastičnih romanih.
Clarke pa sploh ne bi mogel biti potapljač, če ne bi Jacques Cousteau desetletje poprej izumil kisikove jeklenke, s katero je omogočil razvoj podvodnega raziskovanja. Prav ti dogodki so predmet filma Odiseja (L'Odyssée, 2016) francoskega režiserja Jérôma Salla, v katerem v vlogi Cousteauja nastopa Lambert Wilson (Matrica, Božji možje). Vzporednice z vesoljem niti v tem kontekstu niso zgolj bežna referenca. Cousteau si namreč v filmu ameriško in sovjetsko raziskovanje vesolja vzame kot motivacijo za svoje morske ekspedicije. "Američani so zavzeli vesolje, mi pa bomo zavzeli morje," izreče njegov lik, medtem ko poskuša Francijo postaviti na čelo svetovnih oceanografskih raziskav.
Z današnjega vidika se marsikaj videnega v tej filmski uprizoritvi Cousteaujevega življenja zdi še kako znano. Tu so rdeče čepice, barvita retro tehnologija, gurmanske večerje, živa glasba na krovu ladje Kalipso. Ni presenetljivo, da je pred trinajstimi leti Wes Anderson te elemente prepoznal kot popolno gradivo za svoj film Življenje pod vodo (The Life Aquatic, 2004). Sallova Odiseja za razliko od Andersonovega filma predstavlja manj komičen in toliko bolj faktičen pristop k
portretiranju legendarnega raziskovalca. Namesto izstopajočega avtorskega dotika si film prizadeva gledalca očarati s čudovito, večkrat tudi spektakularno fotografijo, s katero dopolnjuje nizanje anekdot iz Cousteaujevega življenja. V tem pa leži tudi največja pomanjkljivost Sallovega