Kriterij.si, 20. april 2018 ― Zemljevid padcev Via Negativa: 365padcev Urednik Fri, 04/20/2018 - 12:44 Zemljevid padcev * Padec vase zajema negativnost in pozitivnost; padec je onkraj dobrega in zlega; padec zgošča vase jedro dialektike. Pasti, vstati, pasti, vstati – nekakšno sodobno podoživljanje dinamike krščanskih inferna in paradisa, med katerima očiščenje, purgatio, vztraja kot čista sedanjost, ki se izmika vsaki definiciji. Kar pronica v našo zavest, je le dinamika vzpona in padca. Vse tisto vmes – je molk, je življenje, je tok. Ne obstaja. Vse tisto vmes je zunaj vsake politike. Predstavo 365padcev gledamo kot odrski esej s fragmentarno strukturo – oder kot avtonomno zvočno-scensko telo komunicira z nami prek teles akterjev. Predanost performerjev je nekaj, kar je za Vio Negativo značilno in kar vsakič znova presune ter osredišči gledalčevo zavest. Če je režija predstave vselej režija pogleda – telo gledalca se spremeni v sinestetično oko –, ta predstava z dinamiko zapiranja in odpiranja (padanja in vstajanja) odrskih zaves reže in izpostavlja momente realnosti. V dinamiki, ki ne dopušča oddiha in ima do gledalca presunljivo, neizrečeno zahtevo v vsakem trenutku, nas režiser Bojan Jablanovec vodi po tem zemljevidu padcev in udarcev. Tukaj smo priča nekakšni negativni alkimiji: osnovni princip alkimije je pretvarjanje niča v nekaj (zlato?), tukaj pa se iz nečesa (realnega) tvori nič kot destilirana performativna situacija, skozi katero gledalec gradi mrežo asociacij in odpora, idej in emocij, ki ga nenehno usmerjajo proti njegovim intimnim padcem. Proti padcem, ki nas silijo, da znova vstajamo – in tistim, zaradi katerih obležimo. * Predstava se začne z odštevanjem – to odštevanje vzpostavi neko geometrično moč štetja kot Zakona; ta geometričnost je močnejša od performerjev, močnejša od gledalcev. Kot računalniški glas, ki v nekem kasnejšem prizoru poje »I can't get no satisfaction«. Ta popolna praznina, ki je lastna tako stroju kot človeški abstrakciji (številu), je neskonč