Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. april ― vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini. In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednje seveda ne v tem neposrednem smislu. Pač pa s koncem nekega lika, ki utemelji svoje početje z vehementnim rezom, s kakršnim je opravil z mnenjem o samem sebi. O tem, kaj in kako je počel stvari. Vprašanje je le, ali odgovarja sebi ali nam. Konec Theove pripovedi in konec Liščka je izjemno pomemben za razumevanje zgodbe, a še zdaleč ne le to. Marsikaj namreč počiva tudi na začetku te zgodbe. Zato lepo po vrsti. »To je najbrž čisto prva slika, ki sem jo zares vzljubila« …  Bodimo si povsem jasni. Lišček je izvrstno in zrelo napisano delo, ki je najbrž terjalo ogromno kondicije, da je napisano tako, kot je. Razteza se na krepkih osemsto osemdesetih straneh, kar bo verjetno kakega bralca tudi odvrnilo. A tule bojazni ni, strani letijo in pripoved ni spisana tako zgoščeno, da bi terjala bralno konstrukcijo popolne odsotnosti vseh zvočnih motilcev. Spremljamo zgodbo Thea, trinajstletnika, ki z mamo pristane v domačem New Yorku v galeriji, na ogledu čudovitih slikarij, med katerimi je tu
Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. marec ― vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna.  Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina. "Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]   Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izb

Zbrane kratke zgodbe: Roald Dahl

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar ― vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči, Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice. In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šablone preveč odrejajo fantazijo in moč upodobitvene besede. Če je potrebno, je kratka zgodba lahko tudi daljša.In prenekatere Dahlove tudi so. Ni veliko smisla v tem, da bi šel čez čisto vse zgodbe. Veliko preveč jih je in raztezajo se krepko prek 700 strani. No, saj se za zbrano delo kaj takšnega tudi spodobi. Dahl se v teh zgodbah kaže kot izvrsten šahist, saj uspeva v raznovrstnih temah, motivih in žanrih, njegova naracija pa se poslužuje izvrstnih diverzij, ki z natančnostjo in podrobnostmi v pogosto na začetku zgodbe pozornost bralca usmerja nekam povsem drugam, zato je glavna tema prav tako pogosto tista, ki služi kot presenečenje. In iztek sam je v resnici skoraj manj pomemben. Pa tudi to ne drži povsem, saj ponekod prav ta element v doslej prebranih kratkih držal pokonci marsikaj v žanru. Posebej velja izpostaviti Dahlovo neverjetno dobro pisanje. Izbran jezik in besede, ki jih suče sem in tja, bralca zlahka prestavijo nekam v poletni večer, ko sedeč na rkljih pritegnemo volj
Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. februar ― vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra. Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno! O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, pe
Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. januar ― vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki. Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb, ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori, zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje.Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki peljejo v razgradnjo intimnih odnosov med ljudmi in preučujejo smiselnost in absurdnost odnosov, ki nas definirajo. Te zgodbe s svojo strukturo in kratko, a udarno zamislijo bralca vabijo na pot, v kateri mu nikakor ne bo dolgčas. Ti Moderni klasiki so izjemno kratki in bodo dobro deli vsakomur, ki bi želel na kratko oditi v svet kratkih zgodb, pa še ni čisto prepričan. Od bralca terja manj kot kak Monterroso, je manj šokanten kot Temni paradiž, tudi ne kot Drag šov, vsekakor pa ga pelje na pot v prostranosti človekovih intimnih odnosov. Ugajajo mi vis nameni, izrečeni ali skrivni, ki jih družno ne uresničujeva. Prav to imam najraje v najinem sožitju. Čudesa, odprta nekje drugje. Stvari, ki jih ne narediva. Stvari, ki jih ne narediva, v prevodu Marjete Drobnič prinaša 30 zgodb, ki so razdeljene na pet sklopov. Zadnji sklop je v metafikcijskem oziru sklop seznamov pravil, v katerih Andrés Neuman zapoveduje okvire pisanja kratkih zgodb. To so Zgodbarjevi dodekalogi. Začne pa se na za
Deklina zgodba: prepoved človeka

Deklina zgodba: prepoved človeka

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. januar ― vir slike: emka.si Moje branje Dekline zgodbe ima podoben pedigre kot branje Lainščkove knjige Ki jo je megla prinesla. Kar pomeni, da sem ob prvi izdaji pri nas bil v drugih svetovih, drugih časih in z drugimi obveznostmi, zato je šlo mimo mene. Margaret Atwood je s prevodom Dekline zgodbe k nam prišla še pred (1990) Lainščkovo prvo izdajo in takrat sem bil v resnici še premajhnen za takšna branja. A k sreči je pred kratkim tudi na zaslone prispela istoimenska serija, ki je narejena po natanko tej literarni predlogi, kar je najbrž botrovalo tudi ponovni izdaji slovenskega prevoda, ki je luč sveta ugledala v pomembni zbirki Roman pri Mladinski knjigi, v prevodu Miriam Drev. In prav je tako. Gre za izvrstno delo, v katerem se napeto bojujejo ideje, domišljija, politika in človeškost na robu svojega obstoja. Vse to kar ob koncu branja pusti brazde v zavesti, ki na način najboljših knjig pelje k pazljivejšem dojemanju tega kaj pa če... in s pristavkom, da vse to nemara ni tako zelo daleč stran. "Svoboda je dveh vrst," je rekla teta Lydia. "Lahko si svobodna, da počneš kaj, ali osvobojena česa. V dneh anarhiije je obstajala prva svoboda, zdaj vam dajemo osvobojenost. Nikar je ne podcenjujte." Deklina zgodba prihaja v novi podobi z naslovnico Tine Dobrajc, ki se zdi najboljša izbira za oblikovanje naslovnice, saj se zdi, da zna izjemno dobro ujeti podobo ženske v zgodovinskem in naravnem preščipu tega, kar se ji dogaja, obenem pa v ilustracijo ujeti jezo, nemoč, žalost in hrepenenje hkrati. Natanko to je na delu tudi na odlični ilustracji za Deklino zgodbo. V rdeče odeta, utišana ženska, ki je oropana dostojanstva in telesa. Odtis na platnici, ki nalašč deluje kot rana, kot krvavi madež, ki se nadaljuje v strani besedila. In napis naslova, ki preči podobo krvave dekle in v oddaljenem pogledu aludira na križ, žrtev in predvsem prepoved. Prepoved, ja. Če bi z eno besedo moral opisati naslovnico Tine Dobrajc, bi stavil na prepoved. Prepoved česa? Življenja, žel
Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

Konteksti (Tomaž Bešter), 11. januar ― vir slike:miszalozba.com Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavlja
Časokljunov dosje (V): bralno leto 2017

Časokljunov dosje (V): bralno leto 2017

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. december 2017 ― Sedel je na stopnicah pred bivšo tovarno, kamor je toliko let hodil na dnino. Veter je okoli njega vrtinčil prah in majhne koščke pepela. Smrdelo je po postanosti včeraj spečenih golobov, ki jih je dobil v mestu. Tam sedaj umirajo sanje, tam so bitkojni razrezali še tisto malo resnice, kar je je bilo. V roke je vzel pretrgan list časopisa, ki ga je prineslo mimo in se zazrl v vremensko napoved. Ni napovedovala decemberskega snega. Tega, ki bo prišel, najbrž ne bo mogoče napovedati. Zato je prhnil in brcnil v zrak, da so s čevljev izginili odpadki včerajšnjega dne. Vanj je prineslo še en časopisni odtrgek in na njem je zagledal znano podobo. Previdno je pogledal naokoli, prisluhnil niču ob sebi in se zazrl v časokljunovo podobo. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.  Edwaert Collier - Vanitas - Still Life with Books and Manuscripts and a Skull vir slike: commons.wikimedia.org Peta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vest o njihovi odličnosti potuje naprej.Leto 2017 sem pričel z branjem Opolzkosti v zasebnosti, v kateri mi je Marco Missiroli sporočal, da je bistvena svoboda, na meji med nedoraslostjo, naivnostjo, trenutnostjo mesenega in zasebnostjo, ki premore viharnost pravih in napačnih odločitev. Odlično čtivo za začetek leta, ki jo je nadaljevala zbrika Moderni klasiki. Ta je v tem letu doživela jubilejno stoto izdajo, zato ji gredo vse čestitke, ker že toliko let pomaga, da tudi slovenski bralci uživajo v bralnih posebnostih z vseh koncev sveta. V januarju sem bral Yu Hua in njegov roman Živeti, kjer najdemo tudi prikrito in neprikrito simboliko, ki v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo do krutega sveta. Sledil je Szczepan Twardoch z izjemnim romanom Morfi
Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. december 2017 ― vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki, sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman.Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je tudi zgodba o tem, kako te definira otroštvo, odnos do staršev, če ti seveda so prisotni ali če niso. Zgodba torej, ki skuša narediti lok razumevanja časa preko osnovnih matrik našega odnosa do sveta, skozi skoraj esejski obračun z lastno preteklostjo in dovoljšnjo ponižnostjo do prihodnosti, ki prihaja.Tik pod nebom sledi dvema zgodbama, za kateri je že od izvlečka na hrbtišču jasno, da se bosta srečali. A spočetka smo v popolni temi glede tega, kako se bo to zgodilo. V prvi od zgodb nastopa Metod. Moški, ki je krizo srednjih let pravzaprav že prebrodel, a to ni edina kriza, ki jo doživlja. Gre za osebo, ki je svoje življenje in nazor posvetil časopisu. Tiskanemu. Tistemu, ki ga ustvarja gruča urednikov in novinarjev najprej zjutraj na sestanku, nato čez dan vsak za svojo tipkovnico in nato proti koncu dneva v tiskarni, da je naslednje jutro sveže na voljo v trafiki in prebrano ob dišečem polnozrnatem rogljičku brez posipa in slastni kavi, ki bi bila lahko manj sladkana. A ta svet
Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

Konteksti (Tomaž Bešter), 12. december 2017 ― vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati.  Nazaj pač ne moremo več, vse kar počnemo, je čez hip že za nami, obuditi tega ne moremo, in če se ozremo v preteklost, ne vidimo življenja, temveč smrt. In kdor verjame, da je sedanjost kriva, ker je slabo prilagojen, je bodisi norec na kvadrat, ali pa le zabit, v obeh primerih pa mu manjka samouvida. Knausgård se je preselil v Stockholm. To je prvi pomembnejši podatek, ki ga kot bralci potrebujemo. Za pisatelja, ki nas je že v prvem delu Mojega boja navduševal z izjemno detajlno popisanimi dogodki, lahko uganemo, kako močno bo ta sprememba nanj vplivala. Prišel je v Stockholm. Brez stanovanja in bistvene prihodnosti. Spočetka spoznamo, kakšno vlogo je pri tej spremembi nosil prijatelj Geir. Z njim se je mars
Izruvana: o takšni in drugačni magiji

Izruvana: o takšni in drugačni magiji

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. november 2017 ― vir slike: emka.si Medtem ko že globoko bredem po ciničnem svetu Karla Oveja Knausgarda, v glavi še vedno odzvanja pred tem prebrana sodobna pravljica Naomi Novik, Izruvana. Izjemno zanimivo branje, ki bo navdušilo ljubitelje fantazijskih svetov, v katerem ne manjka magije, čarovnikov, spletk, preproste nedolžnosti in zla. Knjiga, ki se začne kot nekakšna različica Lepotice in zveri, se nadaljuje v Izganjalca hudiča, vmes sreča Igro prestolov, se poslužuje suspenza Vasi ob gozdu in po malem tudi ikonografije Hermione Granger, je zelo ambiciozna. V branju boste skozi lepo prehajajoče prelivanje pravljičnih motivov zaznali veliko željo po korakanju izven žanra in v njem našli predvsem zgodbo o junakinji, ki nikdar ne pozabi svojih življenjskih ciljev in vrednot.In te vrednote, ti cilji so dovolj preprosti, da boste v zgodbo zlahka padli. Predvsem od tega, kako veliki ljubitelji fantazijskega branja ste, pa bo odvisno, kako dolgo vas bo uspelo temu v sebi tudi zadržati. Branje Novikove ni zahtevno, pravzaprav sega v področje, kjer se je v tem času med drugim tudi z razmahom Martinove nedokončane Pesmi ledu in ognja ter vsesplošne pottermanije utrdil velik krog ljubiteljev žanra. Nekateri so bili tam že od prej, nekateri so tu na novo. Nekateri pa tu ne bodo nikdar. Tako kot je to običajno pri žanrskih zadevah. Sam se trudim vedno, če je le priložnost, da najdem v knjigi tisto, kar presega zgolj užitek in pelje tudi nekaj dlje pri razumevanju odnosov in krajine sveta, ki me obkroža. Seveda si sprva jemljem pravico do prvega, a če ne sledi podaljšek v drugo, redkokdaj vztrajam. Naš Zmaj nikoli ne poje deklet, ki jih vzame, pa čeprav zgodbe, ki jih pripovedujejo zunaj naše doline, pravijo drugače. Pri Izruvani me je sprva pritegnila ideja, nato radovednost, hlastenje po razvezanju zgodbe in nato še pripovedovalkina vztrajnost pri razvoju glavnega lika in odstiranju vseh tem, ki zgodbo poganjajo. V teh seveda kot običajno ni nič fantazijskega. Zato, zopet tako
Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. november 2017 ― vir slike: emka.si Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar.Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu. Ta seveda ni nič kaj navdušen nad njegovim početjem in mu zategadelj naloži pokoro. Oditi mora za dušnega pastirja in obnoviti cerkev v kraju, ki nosi ime Mokuš. Hkrati pa izvemo tudi zgodbo o tem, kako je Mokuš postal tako puščoben kraj, preplavljen z vodami. V zgodbo Urskega se prepleta tudi zgodba prejšnjega, zadnjega duhovnika Talaberja, ki je služboval v Mokušu. To je zgodba o njegovem grehu, ki ga je našel, ko ga je dohitela preteklost in ljubezen bivšega življenja. Zgodba o tem, kako je v noči, v kateri ni moglo biti pravega upora, strast povila dete. Dete župnika, ki gleda proč in tiste, ki jo je megla prinesla. Dete postane Mali in Mali tudi ostane. Slepi otrok, ki sedaj, po mnogo letih živi v zak
Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

Konteksti (Tomaž Bešter), 24. oktober 2017 ― vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba. Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za preživetje, mimo tega pa ga tu vedno spremlja najboljši prijatelj Rowdy. Kot mu sam pravi, najbolj nasilen mulc v rezki. Junior in Rowdy sta si zelo različna. A povsem nerazdružljiva, iskrena drug do drugega in vsak na svoj način to tudi pokažeta. Juniorja od te sivine, v kateri je rezka kot zapor sanj, kjer jim nekaj nedoločljivega in hkrati tudi nekaj povsem določljivega striže peruti, razločujeta dve reči. Prva je ta, da se je že rodil s tekočino v možganih, kar mu je že od zgodnjih let povzročala različne težave; druga je ta, da je Junior ves čas risal. Izjemno rad je risal, pravzaprav je marsikaj rajši povedal skozi risbo kot besede. V rezki sem nula. Če odšteješ nulo od nule, imaš še zmeraj nulo. V čem je torej fora, da bi odšteval, če je rezultat še vedno enak? Prva ga ne določa tako, kot je Auggieja v Čudo. Predvsem druga je tista, ki ga je v glavi naredila dovol
Utopljeni detektiv: čarovnija Bachovih suit

Utopljeni detektiv: čarovnija Bachovih suit

Konteksti (Tomaž Bešter), 1. oktober 2017 ― vir slike:modrijan.si Zaviralci branja, čeprav tudi prijetni, so vedno na delu. Zato je prekatero čtivo potrebno brati v etapah in po delčkih, brez upanja na nepretrgano in zaključeno izkušnjo, ki bi je bil deležen brez zaviralcev. To botruje tudi manj prebranemu v zadnjih tednih in seveda tudi prav tako manj zapisanemu. A nič ne de. Dobre knjige so odlične tudi po delčkih in v različno dolgih etapah. To velja tudi za Jordanovega Utopljenega detektiva. Tega srednjemetražca sem bral na treh različnih koncih Slovenije in na poti od enega do drugega. Zelo zanimiva zgodba in odlična pripoved. Spremljamo družino, ki v nekem politično razburkanem mestu skuša vsakdanje življenje združiti z običajnimi in neverjetno nevsakdanjimi pripetljaji, ki jih srečujejo. In predvsem vabijo z glasbo. Navzlic naslovu naj nas ne zavede. Vsaj ne do konca. Ne gre za kriminalko. Gre za marsikaj več.Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v katerem žena opravlja delo arheologinje in predavateljice. Predvsem arheološka izkopavanja, pri katerem najdejo truplo deklice, med prisotnimi ne povzročajo nikakršnega veselja in zdi se, da le še prilivajo olja na ogenj že tako razburkanim razmeram v mestu.Gre za kraj, kjer je vedno več izgredov in nasprotistoječih si razjarjenih množic, ki se z različno obarvanimi balaklavami skušajo priboriti boljši in pravilnejši jutri. Vsi opisi v knjigi takorekoč stremijo k podobi vedno bolj apokaliptičnega mesta, ki izginja in pogorišča želja, vojn in čustev, ki bodo po tej apokalipsi ostala. Ni v redu. A ti zunanji dejavniki so le spremljevalni. Glavno, kar je tudi netivo Utopljenega detektiva, se odvija bolj ali manj v družini. Zato, sem odvrnil in dvignil polaroidno fotografijo, ker imam hčerko enakih let.Njeni svetli lasje in upajoče oči. Deklica, o kateri nisem vedel popolnoma nič.Zato, sem mu rekel, ker me bo sicer ta obraz preganjal na večne čase. Jonathan ima povsem drugačno delo. Je, kot pra
Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. september 2017 ― Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov. Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666, je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe in morale.Izbor ponuja zgodbe iz različnih ustvarjalnih obdobij Augusta Monterrosa: Zbrana dela (in druge zgodbe) (1959), Črna ovca in ostale basni (1969), Nenehno gibanje (1972), Čarobna beseda (1983), Črka E (1987), Iskalci zlata (1993), Krava (1998). Zbirke si torej sledijo kronološko.V prvi zbirki na prvem mestu stoji zgodba, ki jo je potrebno prebrati. Pa tudi, če nato ne preberete ničesar več. Za moj okus nekaj najboljšega, kar mi je doslej kratka zgodba ponudila. Gre za izjemno znano in upravičeno slavljeno zgodbo Mister Taylor. To je zgodba o Percyju Taylorju, ki je ob Amazonki naletel na poslovno priložnost, ko je po spletu naključij od Jibaro Indijancev prejel glavico - majhno človeško glavo, ki so jo ti indijanci po posebnem postopku zmanjšali in je bila tako primerna za dar ali spominek. Zagotovo primeren ornament za vsako stanovanje, čigar prebivalci dajo kaj nase. Tako je razmišljal predvsem Percyjev stric, ko je dobil takšno glavico v dar iz pragozda. In ideja je bila rojena.
še novic