Real Life Version - Furious Winds and Ice Cold Showers | Recenzija

13. brat, 21. januar ― Da leta tečejo in se človek stara, se zaveš, ko spoznaš, da nov bend igra že 13 let. Real Life Version so neki mulci iz Ajdovščine, to imam še vedno v glave. Med tem so tudi oni odrasli, našli službe, nove odgovornosti, a kljub temu ostali zvesti glasbenemu ustvarjanju. Zmanjšalo se je sicer število koncertov, na pravi novi album smo morali čakati več kot 4 leta, a smo ga le dočakali. Album je sicer krajši, včasih se je temu reklo mini album. Glasbeno se RLV ne spreminjajo. Izrazito tehnično odigran emocionalni punk z melodičnimi vokali. Na tej točki sem prekinil s pisanjem recenzije, ki sem jo želel objaviti pred večernim petkovim koncertom v Ajdovščini. Tako pa mi je zmanjkalo besed, nato pa še časa, tako da nadaljujem s pisanjem pod vtisom njihovega koncerta. Moram reči, da po slišanem in videnem v živo lahko bolje ocenim komade, ki so na novem albumu. Predvsem zato ker v živo zvenijo prepričljivejše in tudi ostreje. Da so komadi tudi v živo odigrani brezhibno ni preseneljivo, saj so fantje res odlični glasbeniki, ki delujejo tudi v jazz in drugih avantgardnih zasedbah, kjer mora biti obvladovanje instrumentov na čim višjem nivoju. Tako tudi z lahkoto preigravajo tisti emo zvok, ki je posvojil čistost rock glasbe in glasbeno znanje metalcev. AOE - adult oriented emo? Mogoče, vsekakor zahteva zbrano poslušanje, ki pa bo zaradi kompleksnih struktur navdušilo tudi marsikaterega ljubitelja že malce pozabljenih Rich Kids On LSD. Priznati moram, da mi je album šel v uho šele po večkratnem poslušanju. Kar je za melodično naravnane bende mogoče čudno, vendar različne plasti skrivajo več melodij hkrati, tako da je treba biti kar pozoren. Meni je super. In tudi priložnost za ponovno poslušanje njihovih starih izdaj. Album je prosto dostopen za streamanje, lahko ga pa nabavite tudi kot zgoščenko ali vinilno izdajo.

Serija predavanj Rdeči petki | Novica

13. brat, 16. januar ―   V okviru serije predavanj Rdeči petki, ki jo organizira 13. brat v Kulturnem centru Mostovna, bo predaval Sašo Slaček Brlek pod naslovom Zgodovinske transformacije kapitalizma in socialne države po drugi svetovni vojni. V predavanju se bo osredotočil na vzpon in padec socialne države ter delavske moči v razvitih kapitalističnih državah v času po koncu druge svetovne vojne. Predvsem zaradi moči množičnih delavskih gibanj, ki so ponekod ogrožala same temelje kapitalizma, in zaradi visoke gospodarske rasti po koncu vojne, je takrat nastala zgodovinsko enkratna oblika razrednega kompromisa. Vključevala je priznanje sindikatov in kolektivnih pogajanj med delom in kapitalom, zaščito delavcev pred samovoljo menedžmenta, širjenje univerzalnih javnih storitev kot so šolstvo in zdravstvo, vzpostavitev varnostne mreže socialne države ter zavezo držav, da bodo z aktivno gospodarsko politiko omejevale brezposelnost. Ta oblika razrednega kompromisa se je začela krhati konec šestdesetih let in je v osemdesetih dokončno podlegla zmagoviti neoliberalni ofenzivi, ki je močno omejila ali odpravila številne delavske pridobitve. V predavanju bom predstavil zgodovinske okoliščine, ki so omogočile vzpon socialne države po drugi svetovni vojni in njen zaton, posebej pa me bo zanimalo, katere nauke lahko sodobna levica potegne iz analize teh zgodovinskih sprememb.   Sašo Slaček Brlek je raziskovalec na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in koordinator programske konference stranke Levica.  

Boj za obstanek med termalnimi vrelci | Kolumna

13. brat, 7. januar ― Navajeni smo že novic, kako posameznim mladinskim centrom grozi izguba prostorov, financiranja ali kakšna druga večja kriza. Ta navajenost hkrati pomeni, da smo bolj otopeli in sprijaznjeni z usodo oz. svetom okoli sebe. Večina se tako ali tako umika v varno zavetje domačih ognjišč, edini stik s svetom in soljudmi pa je internet. Kljub temu pa je vedno dovolj kritične mase mladih in manj mladih ljudi, ki želi delovati javno, se družiti, prijateljevati, bogatiti svoje in tuje življenje z delavnicami, razstavami, koncerti itd. Sploh je takšno delovanje pomembno v manjših krajev, ki nimajo tako bogatega kulturnega in družabnega življenja kot večja mesta.   Cerkljanski CMAK je praznični december “razveselil” z novico, da se morajo do konca februarja izseliti iz prostorov v centru Cerknega, kjer delujejo že 10 let kot mladinski center in kot glavno mladinsko središče v kraju in okolici. Lastnik objekta Hotel Cerkno je obvestil najemnika, ki je v tem primeru Občina Cerkno, da prekinja najemno pogodbo in določa trimesečni rok za izpraznitev prostorov. Tako cmakovci kot občina so vedeli, da do tega lahko pride. Občina je kot običajno problem prenašala naprej, dokler se ni soočila z njegovo realnostjo, ki se je pojavila tik pred koncem leta.   Lastnik je pridobil dovoljenje za rušenje in bo stavbo porušil, na tistem območju se namreč nahaja dostop do termalnih voda. Akcija rušenja sovpada z nakupom podjetja Hoteli Cerkno, ki ga načrtuje postojnski turistični magnat Batagelj. Nedvomno bo očiščen teren dober tako za prodajalca, ker bo tako lažje dosegel višjo kupnino, kupec pa bo zadovoljen, da ne bo imel opravka s potencialno “nevarnimi” najemniki, ki se morda ne bi želeli prostovoljno seliti iz stavbe. Z vidika razvoja kraja s pomočjo turizma pozitivni premik, a tak napredek ne sme povzročati novih „žrtev“. Na račun obiskovalcev term ne sme mladina na cesto.   Tako imamo opraviti z gentrifikacijo v miniaturni obliki, kot jo tako majhen kraj dopušča. Razvoj turizma jo namreč

Ojne - Prima Che Tutto Bruci | Recenzija

13. brat, 3. januar ― Najlažje je pisati o zadevi, do katere imaš varno distanco. Si le zunanji opazovalec, ki si dovoli podati oceno. Veliko težje je pisati o glasbi, v kateri prepoznaš del sebe, vsaj preteklost, ki je še vedno del tebe. Ko poslušam novo izdajo italijanskega screamo bendaØjne, mi misli pobegnejo 20 ali več let nazaj v preteklost. V 90ih letih prejšnjega stoletja (kako impresivno zveni ta časovna opredelitev!) je bil emo (core) ena glavnih glasbenih struj oz. žanrov, ki si je prizadeval za prenovitev hardkora. Iskalo se je osnovno energijo in idejo glasbenega gibanja, ki se je imelo in se še vedno ima za naslednico panka. Screamo skovanka še ni nastala. Bendi s(m)o kričali kot zmešani, mešali kitarski hrup in občasne akustične vložke. Melodijo je bilo potrebno izkričati. Po začetnem bumu, ki pa je vedno postal na obrobju, je tudi screamo postal samo eden od mnogih podžanrov. Tudi sam sem izgubil zanimanje za nove bende, saj glasbeno ni bilo več mogoče kaj novega iznajti, bendi iz 90ih pa so mi povsem zadostovali. TudiØjne so takšen bend, ki ne odkriva tople vode. Kar pa ne pomeni, da niso zanimivi. Dobro razmerje med hardkorovskimi emo izbruhi in post rock elementi jih delajo zelo poslušljivi. Dober občutek za dramatičnost naredi tudi petminutne skladbe kratke. Dolžina je celo nujna, da se lahko stopnjuje intenziteta glasbenega izraza. Uporaba italijanskega jezika je samo dodaten plus, saj je to jezik, primeren za slikovito izražanje čustev. In tudi za dodatek teatralnosti, ki jo žanr skoraj zahteva. Tudi emo ima kar dolgo tradicijo pri naših zahodnih sosedih. Prav tako pa tudi pri 13. bratu, zato le upam na čim več takšnih bendov. Crust pride in gre, emo pa ostane v tebi.

Nakajima napovedujejo novo vinilno izdajo | Novica

13. brat, 10. december 2017 ― Velenjski noise rock veterani Nakajima so pred kratkim posneli nov material, ki ga je že moč poslušati na njihovi bandcamp strani. Da ne bo glasba ostala samo v domeni bitov, za 1. april 2018 napovedujejo izid analogne verzije v obliki vinilnega deset inča. Na vinilki bo tudi ena skladba več kot lahko zaenkrat poslušamo. Tako da dajte si datum v opomnik, mi vas bomo pa tudi spomnili s prvoaprilsko novico.      

Žen - Sunčani ljudi | Recenzija

13. brat, 28. november 2017 ― Obrobje določa družbeni ritem. V dobi pospešujoče hitrosti, ko je tudi glasba samo še okras vsakdanje bede, se drugačno, zunaj tega ritma, znajde na obrobju. Nič novega sicer. A vseeno je potrebno vedno znova ponavljati, da ne prevlada mišljenje, da je najboljše v ospredju, najslabše pa upravičeno skrito. Čeprav glasbeni sistem ne deluje samo tako, da potiska neprilagojeno na obrobje, temveč tudi zajema na obrobju in le-to prilagodi svojim potrebam. Žen so hrvaški bend, ki deluje po svojem načrtu. Seveda na obrobju, saj je ta rob vedno širši in se bliža 99%, medtem ko 1% polni Stožice in vaške veselice. Kot mnogi pred njimi in verjetno tudi za njimi se le s svojim delom z minimalno podporo tiste neodvisne glasbene industrije, ki je še preživela tehnološke spremembe, uspešno uveljavlja na koncertnih odrih. Seveda ne gre za začetnice. Sunčani ljudi je že tretji album. Glasbeno ostajajo zveste dosedanji usmeritvi, ki črpa iz psihadeličnega popa in rocka, krautrocka, delno tudi shoegazea, čeprav tega spet ni toliko. Prevladujoča zvočna podoba je zasanjanost, dovolj hrupno podkrepljena, da so sanje meglene, prej prijetne kot neprijetne. Sanjavost sicer pogosto pomaga tudi pri izogibanju konfliktnim situacijam v resničnem življenju, po drugi strani pa lahko premaguje stres. Ne glede na namene Žena je splošna ocena albuma, da je konsistenten, v skladu z dosedanjo usmeritvijo benda. Ne morem pa reči, da me je zadel v glavo, mogoče mi vseeno deluje malce predvidljivo. Če se boste s tem albumom prvič srečali z njimi, bo seveda delovalo povsem drugače na vas. Album je izšel tako na zgoščenki kot na vinilu. V živo jih lahko preverite 16.12. na Moonlee festu v Gala Hali na Metelkovi.

Da ne bo prepozno... | Kolumna

13. brat, 28. november 2017 ― Nastopijo trenutki, ko si želimo, da bi se vsi ljudje poenotili in razmišljali podobno. Predvsem ko se srečamo s krivicami, nesrečami, ki nas ali druge ljudi doletijo. In za katere upravičeno ali neupravičeno menimo, da bi jih lahko preprečili. Takrat ne moremo razumeti, kako nekateri drugi ne vidijo enako kot mi. In to nam zbuja frustracije. A še toliko bolj nas mora boleti, ko vemo, da vsemu človeštvu, pa tudi velikemu delu žive narave (živali, rastline) grozi usodna nevarnost, pa se skoraj nič ne naredi proti temu, da ne bi “vlak” z vsemi nami drvel v prepad (propad). Tu imam v mislih velike okoljske spremembe, ki se nam dogajajo, in na katere ima človek s svojim načinom gospodarske produkcije in življenja odločilen vpliv. Da človeška družba spreminja naravo moramo sprejeti kot dejstvo, saj nam številni znanstveno merljivi podatki kažejo, kako se podnebne spremembe dogajajo. Še manj dvomov puščajo vidna in otipljiva dejstva, da živalske in rastlinske vrste izumirajo. Krčenje tropskega pragozda za potrebe industrije ali kmetijstva spreminja in krči habitat mnogim vrstam, ki dnevno izumirajo. Podobno uničujoče je onesnaženje morij. Za ilustracijo naj podam zapis Dušana Pluta leta 2014 v delu Ekosocializem ali barbarstvo:“Slovenija z več kot 5 gha na prebivalca za skoraj trikrat presega planetarno in za več kot dvakrat državno raven “dovoljenega” ekološkega odtisa, glede emisij toplogrednih plinov na prebivalca (10 ton ekvivalentov CO, na prebivalca letno) pa za več kot petkrat (1,7 ton). Snovno-energetski tokovi Slovenije (in drugih gospodarsko razvitih držav) bi se do srede 21. stoletja morali zmanjšati za 3-4 krat, da bi se sprostil t.i. okoljski prostor za prepotreben dvig materialnega blagostanja držav v razvoju. Slovenija bi morala v skladu s tem načrtom ob upoštevanju geografskih in drugih svojstvenih potez potrpežljivo in dolgoročno začeti dograjevati potrebne temelje trajnostnega prehoda, najprej na občutljivem in okoljsko-podnebno ključnem energetskem in p

VIVA PUNK! VIVA RŠ! | Novica

13. brat, 19. november 2017 ― VIVA PUNK! VIVA RŠ! Tradicionalni vsemetelkovski benefit Letos bo RŠ-benefit tematski. Povod za izbiro teme je samoumeven: obeležujemo 40-obletnico punka na Slovenskem, ki je obenem tudi 40-obletnica punka na Radiu Študent. Vendar to ne pomeni, da želimo biti samo zazrti v preteklost. S pestrim in raznolikim programom skušamo pokazati na aktualnost in živost punka danes. Punk je v prvi vrsti živ v ozko glasbenem smislu: punk scena predstavlja pomemben del sodobnega lokalnega alternativnega dogajanja. Punk je tudi sam povzročil ogromno drugih glasbenih odvodov, četudi tem ne rečemo punk. Punk pa je obenem še kako živ tudi kot širša družbena gesta: vprašanje glede tega, kaj je danes pravi upor, je - ravno zato ker se zdi, da nima pravega in enostavnega odgovora - še kako aktualno.

Predavanje (Pre)misliti Revolucijo: od Francoske do Oktobrske | Novica

13. brat, 4. november 2017 ― Klub 13. brat ob stoletnici Oktobrske revolucije v Kulturnem centru Mostovna, Solkan, v petek 17.11.2017 ob 20hpredstavlja predavanje: Mirt Komel - (Pre)misliti Revolucijo: od Francoske do Oktobrske Zdi se, kakor da revolucije v našem času nimajo več potenciala radikalnega spreminjanja družbe, kakršnega so nosile s seboj v preteklosti, saj se vse po vrsti iztekajo bodisi v zgolj uporniške prakse, bodisi v pravne reformacije obstoječega stanja. Toda nemara je poglavitna težava drugje, torej ne na ravni neustreznosti uporniških praks pojmu revolucije, pač pa ravno obratno, v samem pojmu revolucije, ki ne ustreza več današnjim praksam svobode. Predavanje se bo zaradi tega posvetilo zgodovinskemu premiku od Francoske do Oktobrske revolucije, ki sta najmočneje zaznamovali moderne revolucionarne prakse na nivoju ideje in ideala revolucije, vzporedno pa bo sledilo koraku, ki vodi od Hegla do Marxa, ki predstavljata ne samo najbolj eminentna, marveč tudi najbolj jasna misleca revolucije, saj sta vsak s svojo filozofijo postavila nekatere ključne teoretske koordinate modernih revolucionarnih teorij in nam potemtakem lahko služita kot vodilo kako (pre)misliti revolucijo v svojem lastnem času. Mirt Komel, filozof in pisatelj, predavatelj na FDV Univerze v Ljubljani, raziskovalni sodelavec Mirovnega Inštituta, soustanovitelj mednarodnega heglovskega združenja Aufhebung in član Lokalnega odbora Levica Goriška. Predavanje Mirta Komela ob stoletnici Oktobrske revolucije je prvo v seriji predavanj in javnih razprav, ki jih 13. brat pripravlja v sodelovanju s sorodnimi organizacijami. Predavanja bodo odpirala najrazličnejša družbena in politična vprašanja, ki jih je potrebno vedno znova kritično pretehtati.

Damir Avdić - Amerika | Recenzija

13. brat, 23. oktober 2017 ― Damir Avdić je konstanta. V času, ko se mnogi sprašujejo, ali ima sploh še smisel snemati albume, kaj šele jih izdati, Damir snema in celo izdaja albume. Ali ni bolje samo objavljati posamezne skladbe na you tubeu in podobnih spletnih platformah in nato igrati v živo? Damir ostaja zvest formatu albuma. In na naslednji album ni bilo potrebno veliko čakati. Besed mu ne zmanjka, kar mu pomaga preseči omejenost minimalistične glasbene podlage električne kitare. Pank trubadur. Hkrati pa tudi mojster odrskega nastopa, tako da kljub dejanski enoličnosti zvoka ohranja pozornost obiskovalca koncerta. Pri njem je gesta ponavljanja ena bistvenih sestavin glasbe. Na novem albumu Amerika, ki ga je začel predstavljati tudi v živo, postajajo skladbe vedno daljše, ne moremo jih omejiti na goli izbruh jeze in na cinično pljuvanje po realnosti bivanja. Kitara uporablja vedno več reverba, tako da se srečamo z grobim psihadeličnim pankom, ki pa še vedno brca in nas ne popelje v zasanjanost. To le ni hepi hipi mjuzik. 10 minut težkih počasnih rifov je daleč od Kalifornije. Prej Detroit, kot je tudi naslov ene od skladb. Damir nam pove to kar že vemo o Ameriki, a na njegov način, ki pusti veliko močnejši vtis kot prebiranje dežurnih kritikov in bičev ameriškega kapitalizma. S kratkimi povedmi zadane bistvo protislovij ameriške celine. Avdićeva poezija, pa tudi proza, sta najboljši argument za ohranjanje skupnega kulturnega prostora v državah nekdanje Jugoslavije, saj poznavanje jezikov s tega območja omogoča uživanje misli in spoznavanje realnosti. Težko si je predstavljati njegovo poezijo v katerem drugem jeziku. Lahko le upamo, da bodo tudi mlajši, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji, spoznali te jezike in tako tudi prepoznali bogastvo Damirjeve glasbe, katere jezik je neločljiv in morda celo prevladujoči del. Pri njemu namreč ni glasu brez jezika. In brez njegovega jezika bi morda celo pomislili, da je vse v redu. A nekaj ali nekdo nas mora vedno znova opomniti: "Lako je umrijet

GO Moonlee! Fest 2017 to soboto | Novica

13. brat, 17. oktober 2017 ― Oktober je mesec za goriško predstavitev založbe Moonlee. Kot vsako leto bodo izbrani bendi uveljavljene založbe se predstavili na solkanski Mostovni. Letos bo večer precej hrvaško obarvan, saj tako Debeli Precjednik, kot Seine in And Casino prihajajo iz sosednje države. Družbo jim bodo delali lokalni pankerji Sokia. Debeli precjednik ni potrebno ponovno predstavljati, saj gre za že več kot dve desetletji delujoč pank bend iz Osijeka, velikokrat so tudi že nastopili na Goriškem. Seine so nova skupina skupina pri založbi in bodo predstavili svoj prvenec Sno sna. And Casino so tekom svoje kariere nekoliko spremenili ime, izpustili so prvo besedo Cripple, ponudili pa bodo post hc, noise rockovsko godbo.   Več o dogodku na Mostovni.

Slapshot - Back On The Map | Recenzija

13. brat, 24. september 2017 ― Bostonska hardkor scena je bila vedno v senci njujorške sosede. Sorazmerno z velikostjo metropol in živahnostjo kulturnega utripa velemest. New York je že od vedno gromozanski talilni lonec, vhod v novi svet iz starega sveta (Evrope), medtem ko je Boston bolj ohranil tradicionalnost priseljencev. Tu je pomembna predvsem velika irska skupnost. Kar pa ne pomeni, da Boston ni dal odlična imena že v 80ih letih. Naj naštejemo samo DYS, Gang Green, SSD, The Freeze in FU's. Slapshot prihajajo iz drugega vala bostonskega hardkora. Značilnost bostonskih hardkor bendov, pa tudi drugje, je bila, da so začeli iskati nov glasbeni izraz v hardrocku ali metalu. Nekako v tem času se pojavijo Slapshot s surovim zvokom, ki pomeni vrnitev h korenimam. Vzeli so hitrost in agresivnost prvotnega hardkora in ga križali z angleškim uličnim pankom, že nekaj let prej poimenovanim Oi! punk. Za razliko od predmestnega bostonskega ambienta ameriškega srednjega razreda so Slapshot postali izraz delavskega razreda. Pevec Choke je bil pred tem tudi v ameriški vojski, kar je bila usoda mnogih delavskih sinov. Če k temu dodamo še tematiko, ki jim je bila zelo blizu, hokej, potem je jasno, da jim je v ospredju tradicionalna zabava okolja, v katerem so odrasli. Da pa le ne bi bili popolnoma tradicionalistični, se zgodi zanimiv upor znotraj zeleno irsko obarvanega mesta. Prevzamejo namreč ideologijo straight edge-a, torej nastopijo proti vsem oblikam kemične odvistnosti, med drugim tudi proti uživanju alkoholnih pijač. Kar je za irskega potomca nepojmljivo, saj brez dobrega Guinnessa ni zabave. S tega vidika so sokrajani Gang Green precej bolj konzervativni, čeprav imajo tudi oni občutek za rušenje tabujev, saj prisegajo na izvorno češko pivo Budweisser. A vrnimo se zopet h glasbi. Močan vpliv Oi! punka naredi komade zelo spevne in s tem tudi nudijo poslušalcu občutek kolektivne moči. Poleg avtorskih komadov pa ponudijo še priredbo angleških pankerjev Cock Sparrer Chip On My Shoulder, da s tem pokažejo

Seine - Sno sna | Recenzija

13. brat, 16. september 2017 ― Skoraj leto dni je naša najljubša in seveda domača založba Moonlee počivala. Potem pa nas kot strela z jasnega preseneti nov bend Seine, za katerega moram priznati še nisem slišal ali pa sem ob trajnem presežku podatkov preslišal. Ob informaciji, da je zasedba nastala na pogorišču razpadlih hrvaških Vlasta Popić (prav tako varovanci Moonleeja), je slika že bolj jasna. Album z 10imi komadi nas že na začetku umiri s Fugazi bas linijo in z zasanjanim vokalom. Kar pa ni nič čudnega. Naslov Spavam ne bi mogel biti bolj ustrezen. Tudi nadaljevanje je v podobnih ritmih, ob katerih ne bomo ravno skakali po stropu, bomo pa opazovali deževne kaplje skozi neumita okna. Boljšega časa za izid albuma res ne bi mogli izbrati, vreme je odlično, vlažno in spokojno. Preseneti nas vokal, ki zveni povsem ženstveno in bi nas zlahka preslepil glede svojega spola. Kar naredi celotno glasbo še bolj zunajzemeljsko. Album po eni strani kokerira s folkom, tako da bi lahko slišali celo vpliv Dunje Knebl, po drugi strani pa precej bolj sodoben folk, z začimbo kot je otroška pesem Bubamara, ki prav zaradi svoje posebnosti preseka tok albuma. Sploh ker se nadaljuje z nihilistično Ko, ko vokalist Ivan skoraj dobesedno izbruha vse notranje konflikte. Ko folk malce popusti, nas objame nojzerska atmosfera Puške, tako da lahko tudi privrženci sodobne hrvaške tradicije noise rocka doživijo svoje trenutke sreče. A ne za dolgo, saj Janko predstavlja acapella folk skladbo. Pomanjkanje raznolikosti albumu Sno sna res ne moremo očitati. Odprto uho bo našlo marsikaj, sploh po večkratnem poslušanju. Prav zanimiva mora biti izvedba določenih skladb v živo. Odličen debi.
še novic