Radio Študent, 24. april 2017 ― Hitchcock. Režija: Weronika Szczawińska. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, 21. apr. 2017. Foto: Nejc Saje. Seveda, v filmu Psiho je ključen prizor umora pod tušem. Hitchcock je predvsem inovativni montažer, ki iz banalnega dogodka naredi spektakularno učinkovit avdiovizualni kolaž. V njem so v tem primeru izrazito zgoščeni širši in ožji pomeni morilskega dejanja, četudi je prizor morda videti zgolj srhljiv. V grozi brezizhodnosti situacije, okronane z odtekajočo krvjo, pomešano z vodo – v grozi, ki odraža gnus užitka –, je nekaj izjemno zgovornega. Premične slike druga za drugo pronicajo v gledalčevo čutno, k nezavednemu. Reducirano zabijanje noža v telo žrtve, njen padec na tla, kriki, zoom kamere na tuš in končno na odtok, ki preide v fotografijo očesa ubite, so v resnici performativni segmenti. Ti so prek natančnih rezov prevedeni v estetiko znaka, ki film odmaknejo od običajnega, njegov scenarij pa strnejo v splošno mesto. Prav tam vznika za ameriško (mainstreamovsko) umetnost tako značilna zelo prikrita kritika družbene patologije. To splošno mesto je bistveni razlog, da je bil film narejen. Artikulirano splošno mesto, ki računa na inteligenco gledalca, upravičuje strategijo radikalnega umetniškega preboja v njegovo čutno; tovrstno zarezo v gledalčevo vidno in kognitivno polje v filmskem kontekstu poenostavljeno beremo kot horor. Psiho je zavoljo tovrstne artikulacije daleč več od zametka žanra, četudi nedvomno navdihne njegove komercialne smernice. V gibalno precej minimalističnem vzdušju predstave Hitchcock sodelujejo štiri igralke in dva igralca. Njihovi ponavljajoči se vstopi na oder in izstopi z njega že uvodoma nakažejo jasne režijske odločitve, ki vse do zaključka puščajo vtis gotovosti. Sporočila so skomunicirana v izogib sivim conam (v katere smo sicer večkrat padli med drugimi predstavami "sezone izbrisanih prizorov" Mladinskega gledališča). Komunikacija z gledalstvom poteka brez sprenevedanja, saj predstava namesto preigrav