Jean Cocteau: Strašni starši

Koridor, 10. februar ―   Sprva je treba z ozirom na premnogokateri (ne)kritiški zapis v zadnjem času opozoriti, da so Strašni starši uprizoritev, ki občinstvo v dvorani zadrži malenkost več kot dve uri, pri čemer jim dopusti dva krajša oddiha. Vendar so kljub svojemu trajanju (morda ravno zaradi njega) močno nadaljevanje že tako izredno kakovostne sezone Male scene Mestnega gledališča […] The post Jean Cocteau: Strašni starši appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. februar ― vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra. Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno! O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, pe
The Ghoul (2016)

The Ghoul (2016)

Filmski kotiček, 10. februar ― Tom Meeten in The Ghoul (2016) Slo naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2016 Dolžina: 85' ,  Imdb Žanri: drama, triler Režija: Gareth Tunley Scenarij: Gareth Tunley Igrajo: Tom Meeten, Alice Lowe, Rufus Jones, Niamh Cusack, Geoffrey McGivern, James Eyres Kenward Na britanski sceni že nekaj časa deluje skupina ustvarjalcev, ki snema drugačne filme. Skupni imenovalec teh filmov sta temačnost in absurd, ki v večji ali manjši meri krojita njihove črne komedije, psihološke drame, srhljivke... Zastavonoša tega, ne vem če mu lahko rečem "gibanja," je Ben Wheatley (tu v vlogi producenta), kot vidnejše člane te ekipe pa lahko izpostavimo še Steva Orama, Alice Lowe in igralca in novopečenega režiserja Geretha Tunleyja, ki podpisuje scenarij in režijo naslovne stvaritve. Tunley  zgodbo odpre s preiskavo čudnega dvojnega umora – Chris (Tom Meteen) je detektiv, ki na povabilo londonskega kolega pride pomagati pri razsvetlitvi "nevsakdanjih" okoliščini, v katerih sta umrla dva človeka. Pri vsej zadevi je najbolj begajoče dejstvo, da sta se obe žrtvi še nekaj časa premikale, potem ko ju je storilec večkrat ustrelil v prsni koš in glavo. Sled ju pripelje do človeka, ki se mu ni lahko približati in Kathleen, policijska sodelavka zadolžena za profiliranje kriminalcev predlaga, da Chris pod krinko zgube s psihičnimi težavami obišče psihiatrinjo, h kateri hodi glavni osumljenec. Chris idejo uresniči, toda po nekaj terapijah tudi sam začne kazati znake psihične nestabilnosti in na neki točki se že poraja vprašanje, kaj od tega, kar smo videli, se je dejansko zgodilo.     Alice Lowe in The Ghoul (2016) The Ghoul gledalcu na ta način približa zmedo v glavi  protagonista, ki počasi izgublja občutek identitete. Tunley nas postavi v čevlje protagonista, ki več ne ve, ali je detektiv pod krinko, ki se zaradi psihičnih težav izgublja v svoji vlogi. Razvoj zgodbe namreč ponudi tudi drugo interpretacijo, po kateri je Chris dejansko nepomembnež s p
Call Me by Your Name (2017)

Call Me by Your Name (2017)

Filmski kotiček, 8. februar ― Foto: Sony Pictures Digital Inc Slo naslov: Pokliči me po svojem imenu Država: Italija, Francija Jezik: angleščina, italijanščina, francoščina Leto: 2017 Dolžina: 132',  Imdb Žanri: drama, romantični Režija: Luca Guadagnino Scenarij: James Ivory, André Aciman (knjiga) Igrajo: Armie Hammer, Timothée Chalamet, Michael Stuhlbarg, Amira Casar, Esther Garrel, Victoire Du Bois, Vanda Capriolo Pokliči me po svojem imenu je film, ki ga najdemo na skoraj vseh relevantnih seznamih najboljših filmov lanskega leta. Peti igrani celovečerec italijanskega režiserja Luce Guadagnina je sklepni del njegove trilogije poželenja, v katero poleg naslovnega sodijo še Jaz sem ljubezen (Io sono l'amore, 2009) in Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015). Italijan je tokrat snemal po istoimenski knjižni predlogi, ki jo je v scenarij priredil James Ivory (ta bi po prvotnem načrtu moral film tudi režirati, na koncu je ta režiserski stolček prepustil Guadagninu). Dogajanje je tako kot v Nemirni obali postavljeno v vroče mediteransko podnebje, to pot v idilično mestece Crema na severu Italije. Tam poletne počitnice preživlja premožna ameriška judovska družina Pearlman. Sedemnajstletni Elio svoj čas investira v branje, igranje klavirja, kopanje v bližnjem jezeru in spogledovanje s puncami. Toda njegove prioritete se spremenijo, ko na delovni obisk k njegovemu očetu, sicer uglednemu profesorju antične kulture, pride postavni ameriški doktorski študent Oliver. Ta bo z njimi preživel nekaj tednov in pod profesorjevim mentorstvom opravil pripravništvo. Elio sprva ni navdušen nad prišlekom, ki je za njegov okus preveč sproščen in neformalen, njegova nenaklonjenost pa bi lahko bila rezultat (pretirane) pozornosti, ki jo njegovi starši namenjajo gostu in dejstva, da kakih deset let starejši Oliver ne kaže pretiranega zanimanja za najstniškega sina svojih gostiteljev. Foto: Sony Pictures Digital Inc Imamo torej najstnika na pragu polnoletnosti, ki do prihoda postavneg

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Koridor, 7. februar ― V deželo našo se je ponovno zažrlo pohujšanje, tokrat v obliki še ene od velikih koprodukcij SNG Drama Ljubljana, MGL-ja in Cankarjevega doma. Izprijenost našega naroda je tokrat na oder postavil stalni gledališki tandem režiserja Eduarda Milerja in dramaturginje ter avtorice priredbe Žanine Mirčevske.     Po Lorencijevi Iliadi in Purcăretejevi Vojni in miru, so […] The post Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Una mujer fantástica (2017)

Una mujer fantástica (2017)

Filmski kotiček, 7. februar ― aka A Fantastic Woman Foto: Funny Balloons Slo naslov: - Država: Čile Jezik: španščina Leto: 2017 Dolžina: 104',  Imdb Žanri: drama Režija: Sebastián Lelio Scenarij: Sebastián Lelio, Gonzalo Maza Igrajo: Daniela Vega, Francisco Reyes, Luis Gnecco, Aline Kuppenheim, Nicolas Saavedra, Amparo Noguera, Nestor Cantillana Sebastian Lelio je poleg Pabla Larraina in Andresa Wooda eden najbolj pomembnih avtorjev čilske kinematografije, ki so se uveljavili v času po koncu diktature na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja in političnih spremembah, ki so sledile. Celovečerni  prvenec The Sacred Family (La sagrada familia, 2005) ga je izstrelil v festivalski krogotok, dokončno uveljavitev pa mu je prinesla komična drama Gloria (glavna igralka Paulina Garcia je leta 2013 za svoj nastop prejela srebrnega medveda v Berlinu). S Fantastično žensko se je Lelio vrnil v Berlin in tokrat dosegel še odmevnejši rezultat (film je prejel tri nagrade, najodmevnejša med njimi je srebrni medved za scenarij), zgodba o uspehu pa se je nadaljevala z nominacijo za zlati globus in nazadnje še z oskarjevsko nominacijo za tujejezični film. Foto: Funny Balloons Lelio zgodbo odpre z vsakdanjo rutino moškega v poznih petdesetih. Orlando (Francisco Reyes) se po obisku savne sprehodi do hotela in bližnjega nočnega kluba, v katerem poje njegova veliko mlajša partnerka Marina (Daniela Vega). Marina je nekoč bila fant, zdaj pa se z nastopi v nočnih klubih poskuša uveljaviti kot pevka. Marina ima rojstni dan in Orlando ji je pripravil presenečenje: prijetno večerjo v kitajski restavraciji, rojstnodnevno torto in ovojnico z romantičnim potovanjem za dva. Prijeten večer je sklenjen z obiskom nočnega kluba, plesanjem in strastnim ljubljenjem. Idilo prekine slabost, ki sredi noči obide Orlanda. Kljub temu, da ga Marina hitro spravi v najbližjo bolnišnico, ta tam še isti večer umre. Na ta način je romantično razmerje prekinjeno še preden dobimo vpogled v globino čustev, ki

Kino, februar 2018: Trije plakati pred mestom, Lady Bird, Črni panter, Oblika vode, Petdeset odtenkov svobode

Gledal_a bom, 7. februar ― Na Gledal_A bom pripravljamo mesečne napovedi najbolj zanimivih prihajajočih filmov. Tudi februar prinaša pestro ponudbo, polno kandidatov za filmske nagrade, ki cilja predvsem na […] The post Kino, februar 2018: Trije plakati pred mestom, Lady Bird, Črni panter, Oblika vode, Petdeset odtenkov svobode appeared first on Gledal_a bom.
Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name)

Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name)

Koridor, 6. februar ― Leta 1983 se mlad ameriški študent arheologije po imenu Oliver na povabilo svojega profesorja za kratek čas pridruži njemu in njegovi družini v njihovi idilični poletni vili sredi severne Italije. Med svojim bivanjem tam spozna profesorjevega sedemnajstletnega sina Elia, s katerim se zapleteta v izjemno čustven ljubezenski odnos, ki je povod za pretresljivo filmsko pripoved […] The post Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name) appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Milan Jesih: Grenki sadeži pravice

Koridor, 6. februar ― Jesihovo delo z naslovom Grenki sadeži pravice, se je po uprizoritvah 1974 in 1984 ponovno vrnilo na slovenski oder, tokrat na gledališke deske Male drame v Ljubljani. Z novejšim pristopom sta režiser Jan Krmelj in dramaturginja Katja Markič skoraj pol stoletja staro dramsko besedilo ponovno obudila in preko reinterpretacije izpostavila dva pomembna elementa: ludizem in […] The post Milan Jesih: Grenki sadeži pravice appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Barracuda (2017)

Barracuda (2017)

Filmski kotiček, 5. februar ― ©2017 La Barracuda, LLC Slo naslov: - Drugi naslovi: La Barracuda Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017  Dolžina: 100' ,  Imdb Žanri: drama, glasba, triler Režija: Jason Cortlund, Julia Halperin Scenarij: Jason Cortlund Igrajo: Allison Tolman, Sophie Reid, JoBeth Williams, Luis Bordonada, Larry Jack Dotson  Sinaloa je mlada ženska, ki z nahrbtnikom potuje po ruralnem ameriškem jugu. Spoznamo jo ravno v času, ko po jutranjem plavanju v bližnjem jezeru pakira stvari ob postelji, na kateri spi nekdo, s kom je preživela preteklo noč. V teh prvih desetih minutah brez dialoga ugotovimo, da je mlada, samozavestna potepuhinja vajena življenja na poti. Pot jo naposled pripelje v Austin, ki je kot kaže, njen primarni cilj. Po prihodu poišče hišo v predmestju, se usede na verando in pred vhodom potrpežljivo čaka. Izkaže se, da polsestro Merle, ki do tistega trenutka ni vedela, za njen obstoj. Sinaloa ji razloži, da je njun pokojni oče, sicer legenda country glasbe, v angleškem Brightonu redno obiskoval njo in njeno mamo. Situacija je čudna in previdna Merle neznanke, ki zatrjuje da je njena mlajša sestra, verjetno ne bi niti povabila v hišo, če tega ne bi predlagal njen bodoči mož Raul.  ©2017 La Barracuda, LLC Avtorja Julia Halperin in Jason Cortlud že v teh uvodnih minutah vzpostavita enigmatično in nekoliko grozeče vzdušje, v katerem gledalec (tako kot Merle) poskuša dognati, koliko je resnice v Sinaloinih trditvah in kakšne so sploh njene namere. Punca trdi, da je prišla le zato, ker je želela spoznati sestro in da jo razen očetove glasbe, ne zanimajo drugi, materialni aspekti očetove zapuščine. Tudi Sinaola je, kot se kasneje izkaže, nadarjena glasbenica. Pesmi, ki jih zapoje ob zvokih očetove stare kitare nekoliko omilijo obrambno držo starejše sestre, ki do nje ima vedno manj zadržkov. Toda Merle pozna le eno komponento sestrine persone, njen drugi, manj prijeten obraz pa bodo spoznali nekateri sorodniki. Še posebej eden izmed nj
Igra prestolov (Game of Thrones, 7. sezona)

Igra prestolov (Game of Thrones, 7. sezona)

Koridor, 5. februar ― Recenzirati Igro prestolov (Game of Thrones, 2011–) je svojevrsten izziv, ker gre za veliko več kot le serijo. Gre za globalni kulturni fenomen, ki je mnogim spremenil pogled na fantazijski žanr, bil pomemben del revolucionarnega začetka zlate dobe televizije, ponovno definiral koncept »knjige, ki je ni mogoče posneti«, premikal številne meje tistega, česar naj bi […] The post Igra prestolov (Game of Thrones, 7. sezona) appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: Janez Janša®

Koridor, 5. februar ― Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša, 350 Janez Janša Bottles (detajl), Ljubljana, 2017 Triptik Foto: Dejan Habicht Z dovoljenjem: Aksioma – Zavod za sodobne umentnosti, Ljubljana     Leta 2007 so se trije umetniki z imeni Davide Grassi, Emil Hrvatin in Žiga Kariž včlanili v takrat vladajočo Slovensko demokratsko stranko (SDS). Nedolgo za tem so svoja imena […] The post Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: Janez Janša® appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
še novic