Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. november ― vir slike: emka.si Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar.Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu. Ta seveda ni nič kaj navdušen nad njegovim početjem in mu zategadelj naloži pokoro. Oditi mora za dušnega pastirja in obnoviti cerkev v kraju, ki nosi ime Mokuš. Hkrati pa izvemo tudi zgodbo o tem, kako je Mokuš postal tako puščoben kraj, preplavljen z vodami. V zgodbo Urskega se prepleta tudi zgodba prejšnjega, zadnjega duhovnika Talaberja, ki je služboval v Mokušu. To je zgodba o njegovem grehu, ki ga je našel, ko ga je dohitela preteklost in ljubezen bivšega življenja. Zgodba o tem, kako je v noči, v kateri ni moglo biti pravega upora, strast povila dete. Dete župnika, ki gleda proč in tiste, ki jo je megla prinesla. Dete postane Mali in Mali tudi ostane. Slepi otrok, ki sedaj, po mnogo letih živi v zak
Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

Konteksti (Tomaž Bešter), 24. oktober ― vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom. A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata. Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba. Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer se skupaj z družino in prijatelji in sosedi prebija skozi siv vsakdanjik. Ta mu ponuja vse, kar nujno potrebuje za preživetje, mimo tega pa ga tu vedno spremlja najboljši prijatelj Rowdy. Kot mu sam pravi, najbolj nasilen mulc v rezki. Junior in Rowdy sta si zelo različna. A povsem nerazdružljiva, iskrena drug do drugega in vsak na svoj način to tudi pokažeta. Juniorja od te sivine, v kateri je rezka kot zapor sanj, kjer jim nekaj nedoločljivega in hkrati tudi nekaj povsem določljivega striže peruti, razločujeta dve reči. Prva je ta, da se je že rodil s tekočino v možganih, kar mu je že od zgodnjih let povzročala različne težave; druga je ta, da je Junior ves čas risal. Izjemno rad je risal, pravzaprav je marsikaj rajši povedal skozi risbo kot besede. V rezki sem nula. Če odšteješ nulo od nule, imaš še zmeraj nulo. V čem je torej fora, da bi odšteval, če je rezultat še vedno enak? Prva ga ne določa tako, kot je Auggieja v Čudo. Predvsem druga je tista, ki ga je v glavi naredila dovol
Utopljeni detektiv: čarovnija Bachovih suit

Utopljeni detektiv: čarovnija Bachovih suit

Konteksti (Tomaž Bešter), 1. oktober ― vir slike:modrijan.si Zaviralci branja, čeprav tudi prijetni, so vedno na delu. Zato je prekatero čtivo potrebno brati v etapah in po delčkih, brez upanja na nepretrgano in zaključeno izkušnjo, ki bi je bil deležen brez zaviralcev. To botruje tudi manj prebranemu v zadnjih tednih in seveda tudi prav tako manj zapisanemu. A nič ne de. Dobre knjige so odlične tudi po delčkih in v različno dolgih etapah. To velja tudi za Jordanovega Utopljenega detektiva. Tega srednjemetražca sem bral na treh različnih koncih Slovenije in na poti od enega do drugega. Zelo zanimiva zgodba in odlična pripoved. Spremljamo družino, ki v nekem politično razburkanem mestu skuša vsakdanje življenje združiti z običajnimi in neverjetno nevsakdanjimi pripetljaji, ki jih srečujejo. In predvsem vabijo z glasbo. Navzlic naslovu naj nas ne zavede. Vsaj ne do konca. Ne gre za kriminalko. Gre za marsikaj več.Zgodba sledi Jonathanu, ki je s Sarah in hčer Jenny odšel iz Londona v to neimenovano mesto, v katerem žena opravlja delo arheologinje in predavateljice. Predvsem arheološka izkopavanja, pri katerem najdejo truplo deklice, med prisotnimi ne povzročajo nikakršnega veselja in zdi se, da le še prilivajo olja na ogenj že tako razburkanim razmeram v mestu.Gre za kraj, kjer je vedno več izgredov in nasprotistoječih si razjarjenih množic, ki se z različno obarvanimi balaklavami skušajo priboriti boljši in pravilnejši jutri. Vsi opisi v knjigi takorekoč stremijo k podobi vedno bolj apokaliptičnega mesta, ki izginja in pogorišča želja, vojn in čustev, ki bodo po tej apokalipsi ostala. Ni v redu. A ti zunanji dejavniki so le spremljevalni. Glavno, kar je tudi netivo Utopljenega detektiva, se odvija bolj ali manj v družini. Zato, sem odvrnil in dvignil polaroidno fotografijo, ker imam hčerko enakih let.Njeni svetli lasje in upajoče oči. Deklica, o kateri nisem vedel popolnoma nič.Zato, sem mu rekel, ker me bo sicer ta obraz preganjal na večne čase. Jonathan ima povsem drugačno delo. Je, kot pra
Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. september ― Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov. Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666, je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe in morale.Izbor ponuja zgodbe iz različnih ustvarjalnih obdobij Augusta Monterrosa: Zbrana dela (in druge zgodbe) (1959), Črna ovca in ostale basni (1969), Nenehno gibanje (1972), Čarobna beseda (1983), Črka E (1987), Iskalci zlata (1993), Krava (1998). Zbirke si torej sledijo kronološko.V prvi zbirki na prvem mestu stoji zgodba, ki jo je potrebno prebrati. Pa tudi, če nato ne preberete ničesar več. Za moj okus nekaj najboljšega, kar mi je doslej kratka zgodba ponudila. Gre za izjemno znano in upravičeno slavljeno zgodbo Mister Taylor. To je zgodba o Percyju Taylorju, ki je ob Amazonki naletel na poslovno priložnost, ko je po spletu naključij od Jibaro Indijancev prejel glavico - majhno človeško glavo, ki so jo ti indijanci po posebnem postopku zmanjšali in je bila tako primerna za dar ali spominek. Zagotovo primeren ornament za vsako stanovanje, čigar prebivalci dajo kaj nase. Tako je razmišljal predvsem Percyjev stric, ko je dobil takšno glavico v dar iz pragozda. In ideja je bila rojena.
Julianova zgodba: o tem, kaj te zares določi

Julianova zgodba: o tem, kaj te zares določi

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. avgust ― vir slike: ocean-si.com Leto in pol nazaj sem natanko na tem mestu navduševal nad pisateljico R. J. Palacio in njenim krasnim mladinskim romanom Čudo. V njem je združila rahločutno zgodbo o sprejemanju drugačnega, zavračanju drugačnega, zlobi, zaščiti in medvrstniškem nasilju. Čudo je le na prvi pogled knjiga o dečku Auggiju, ki mu je bolezen malodane vzela obraz. V resnici je mnogo bolj knjiga o obrazih brez ljudi. A tako kot vsaka zgodba, ima tudi Auggijeva več plasti. Vedno bolj, ko spoznavamo dogodke ob njegovem vključevanju v redno šolo, vedno bolj nam je jasno, da gre v marsičem za spopad različnih karakterjev, potreb, želja, strahov in naključij. V tem oziru je vsako nadaljnje razjasnjenje, vsaka naknadna pred- ali post- zgodba, izjemna poglobitev izvorne. Tu tako v igro pride Julianova zgodba. Zgodba dečka, tistega, najbolj zlobnega, ki je zaradi obnašanja do Auggija pravzaprav zapustil svojo šolo. A ta zgodba razkriva mnogo več: otroško problematično obnašanje ima lahko več razlogov. Med temi je marsikdaj tudi družina. Tudi takrat, ko je treba iskati pot nazaj.Če je bila Auggijeva zgodba polna empatije in je bralcu ob branju zastajal dih, ko ni vedel, kako se bo zanj vse skupaj končalo, je Julianova zgodba tista, v katero bralec vstopa z vedenjem, da je ta deček zmožen tudi grdih dejanj. Zato v branje prihajamo z iskanjem odgovora predvsem na vprašanje, kaj je tisto, kar bo v naših očeh opravičilo Julianova dejanja. Bo to avtorica poizkusila razjasniti? Je v Auggijevi zgodbi tudi plast, v kateri se nahaja Julian, ki mu lahko odpustimo odnos, ki ga je zavzel do Auggija? V Julianovo zgodbo res ne prihajamo na isti način kot v Čudo. Gre za povsem drugačno zgodbo. In drugačno branje. "Če želite, ga lahko sprašujete karkoli. Z njim se pogovarjajte običajno. V bistvu je povsem običajen fant z obrazom, ki ..., no, ni tako navaden." Pogledal nas je in globoko vdihnil. "Pišuka, mislim, da ste po vsem tem samo še bolj živčni, kaj?" Gre za Auggijevo zgodbo
Telo, v katerem sem se rodila: tako tehtam resničnost svoje zgodbe, doktorica Sazlavski

Telo, v katerem sem se rodila: tako tehtam resničnost svoje zgodbe, doktorica Sazlavski

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. avgust ― vir slike: emka.si Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila, ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam monolog. Osemindevetdeseta edicija izjemne zbirke Moderni klasiki nam je postregla s prevodom mehiške pisateljice Guadalupe Nettel El cuerpo en que nací, Telo v katerem sem se rodila. Pravzaprav je res zanimiva knjiga. Ekstremno kratka, čeprav opisuje kar nekaj odraščanja prvoosebne pripovedovalke. Ta se spominja svojih let v Ciudad de Mexico in Aix-en-Provence. A tisto, kar jo najbolj zaznamuje na začetku, niti ni Mehika, ampak telo. Bolj natančno bela pega na roženici desnega očesa. Z njo se začnejo njeni spomini. In na starše, ki so se trudili, da bi našli način, kako jo odpraviti, da bi njuna hči ne potrebovala preveze čez to nesrečno desno oko. A ne gre tako enostavno. V tej telesni nekonsistenci se skriva mikrokozmos tega terapevtskega srečanja. In tako kot bo razrešitev tega obiska potrebovala en sam dolg monolog, bo tudi epilog materinega znamenja na pripovedovalkinem desnem očesu potreboval pot cele knjige, da bo spomin našel srečno pot domov. Težava ni bil prostor, temveč
Jezero: vstopi Taras Birsa

Jezero: vstopi Taras Birsa

Konteksti (Tomaž Bešter), 12. avgust ― vir slike: goga.si Kot se dobro spomnim branja skandinavskih kriminalk, sem užival v čisto vsem: zoprni in temačni preiskovalci, še bolj temačno vzdušje, venomer prisotni hlad in razgledi po norveških in švedskih pokrajinah, za katere se je zdelo, da nanje nikdar ne posije sonce. Nato so tu tudi zares neprijetni zlikovci, ob katerih ti poleg odpora in želje po tem, da jih končno nekdo že ustavi, ponujajo tudi premislek o naravi zla na sebi. Le ena stvar, to se dobro spomnim, mi je šla vedno na živce: nekoliko težje sem bral o krajih in imenih, ki so mi jezikovno zelo oddaljena. In tule se končni iztek mojega branja Golobovega Jezera pridružuje mnogim bralcem, ki pritrjujejo njegovi moči. Jezero ima čisto vse, kar mora imeti sodobni kriminalni roman. Najbrž pa sem užival toliko bolj zaradi tega, ker je še zgoraj omenjeno neugodje izginilo. Pa seveda ne le zaradi tega.Tadej Golob je spisal prvovrstno in kvalitetno žanrsko čtivo. V njej bralca popelje na iskanje odgovorov na vprašanja o identitetah žrtve, morilca in motivu, dodano pa je tudi dovolj raziskanega vpogleda v delo forenzikov, patologov, kriminalistov, tu je tudi nekaj politike, predvsem pa življenje glavnega protagonista, višjega inšpektorja Tarasa Birse. Zakaj potem nisi vesel tega primera? Na žensko truplo brez glave človek niti v tem poklicu ne naleti vsak dan. Mogoče nikoli. Pričnemo na koncu leta. Na silvestrovanju, ki ga Taras s svojo ženo, pediatrinjo Alenko, preživlja z njenimi kolegi in prijatelji zdravniki v Ukancu. Kraju, ki je svoje ime dobil po koncu sveta. Potem, ko se odločita, da bosta vendarle, kljub slabemu vremenu, nemogočemu sneženju, skušala priti nazaj do Ljubljane, na poti naletita na policijsko vozilo, v katerem sedi prestrašeno dekle. Prestrašena je zaradi tega, ker je malo poprej odkrila truplo v reki, ki je pritekla iz Bohinjskega jezera. In to truplo je brez glave. Taras kot izkušen kriminalist ni mogel iti mimo in tako je hitro postal del zgodbe, ki se je je nato še
Pod gladino: o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu

Pod gladino: o dveh sestrah, dveh prijateljicah in enem tolmunu

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. avgust ― vir slike: emka.si Potem, ko je Paula Hawkins zaslovela s svojo kriminalko Dekle na vlaku, se je tabor bralcev precej razdelil na tiste, ki jim je bila všeč in na tiste, ki jim ni bila. Pripoved v knjigi je vseskozi težila h kriminalki, a čeprav ji je ta cilj neprestano polzel z rok, je zanimiva predvsem zaradi kaotične zmešnjave nezaupanja do vseh vpletenih v zgodbo, še posebej do Rachel, ki je kot glavna pripovedovalka tam izjemno nezanesljiva. K nam pa je pred kratkim prispel popolnoma svež prevod njene zadnje, Pod gladino. Ta se pripovedno približa Dekle na vlaku, gre za temačno pripoved o majhnem kraju, kjer je tolmun, v katerem so utonile že mnoge ženske in dekleta. Hitro berljiva pripoved, ki jo poslušamo z različnimi glasovi vpletenih in ki nas pelje od grožnje nerazumljenih smrti do melodrame človeških značajev in družinskih težav, ki se stapljajo tudi preko domačega praga. Raziskovanje smrti, ki rezultira v raziskovanju nerazumevanja sočloveka in okoliščin, v katerih zopet nihče v resnici ni brez greha. V Beckfordu, tem malem mestu torej beremo o tragični smrti. Nel Abbott, domačinka, mama najstnice Lene in pisateljica, ki se je ukvarjala z raziskavo smrti v lokalnem tolmunu, je v njem končala tudi sama. Je bil samomor ali ne, zakaj bi bil samomor in kdo bi ji hotel kaj slabega? V ta vprašanja priletimo na začetku knjige z njeno sestro Jules, ki pride domov, da pokoplje sestro in poskrbi za nečakinjo. A domov pride še k marsičemu drugemu. V skrivnostno nevarnem tolmunu je še nedolgo nazaj končala tudi Katie. Lenina najboljša prijateljica. Sta smrti povezani? Kaj hudiča je na tem tolmunu? S tem se ukvarja tudi mlada kriminalistka Erin, ki skupaj z otopelim glavnim mestnim policistom Seanom raziskuje okoliščine Neline smrti, počasi koplje po preteklosti Beckforda. Mesteca, v katerem so stvari mnogo bolj povezane, kot se zdi. Nihče ni popolnoma brez spomina. V tolmunu je tudi Sean izgubil mater. Zdaj vemo, da spomini niso trajni ali nespremenljivi
Sedma funkcija jezika: Binetov poklon Ecu in drugo

Sedma funkcija jezika: Binetov poklon Ecu in drugo

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. julij ― Laurent Binet je tisti avtor, nad katerim sem se navduševal pred kakima dvema letoma, ko sem februarska jutra in večere preživljal v njegovem re-use Haydrichovega groznega poglavja, ki ga je spisal v drugi svetovni vojni. Metafikcija, ki jo je s pridom prepletel v pisarijo, je nekaterim zagotovo delovala moteče, sam pa sem v tem neznansko užival. In zato sem tudi novi prevod, ki je prišel k nam pred kakim mesecem, sprejel z velikim pričakovanjem. Tokrat se je lotil francoskih in drugih svetovnih intelektualcev dvajsetega stoletja, jih zapakiral v kriminalno zgodbo, se v resnici najbolj poklonil Umbertu Ecu in ustvaril eklektično delo, polno zasukov in posladkov, majhnih presenečenj in satiričnih karikatur. Celoten paket bo navdušil vse, ki so kdajkoli poslušali predavanja iz strukturalizma, pa tudi tiste, ki jih širše navdušuje humanizem in teorija pisanja, govorice, zgodovine in literature. In ja, knjiga, ki jo je Binet naslovil s Sedmo funkcijo jezika, je marsikje tudi zelo zabavna. Za kaj gre?Prepričan sem, da se je Binet pri pisanju imel izjemno dobro. V knjigi se je, podobno kot Pižama naših nedotakljivih literarnih klasikov, dotaknil ekscentričnih življenj slavnih teoretikov. V knjigi najdemo Sollersa, Kristevo, Lacana, Althusserja, Jakobsona, Foucaulta, Deleuza, Searla, Judith Butler, tudi Umberta Eca, kakopak. In Barthesa. Slednji je nekakšno sidrišče romana, saj se zgodba prične s tem, da ga po kosilu, ki ga je imel z Mitterandom, skorajšnjim kandidatom za predsednika Francije, na cesti zbije dostavni avto. Vse skupaj ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi Barthesu ob tem izginili vsi dokumenti, vključno s skrivnostnim zapisom na dveh straneh, ki je bil očitno izjemno strateškega pomena za francosko politiko in še koga drugega. Sveti gral, Gollumov my precious. In tako se zgodba hipoma spremeni v kriminalko, v kateri imamo nergaškega kriminalista Bayarda (ki nerga predvsem nad levičarji in vsej tej intelektualni svobodi, zaradi katere se vse skupaj spreminj
Črna umetnost v barvah: o prvotiskih, knjižnih slikarjih in lepoti knjige

Črna umetnost v barvah: o prvotiskih, knjižnih slikarjih in lepoti knjige

Konteksti (Tomaž Bešter), 12. julij ― [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]Gre za knjigo Črna umetnost v barvah, dvojezično slovensko-angleško pripoved o prvotiskih, upodobitvah v prvotiskih Narodne in univerzitetne knjižnice ter knjižnih eksponatih z istoimenske razstave. Predstavlja najnovejšo študijo zbirke prvotiskov Narodne in univerzitetne knjižnice z vidika njenih splošnih značilnosti, obsega, datacije, provenienc, vsebine ter likovnega okrasja. Pomembna je tudi za širše razumevanje razvoja tiskarstva v 15. stoletju ter zgodovine Narodne in univerzitetne knjižnice. Avtorji knjige ddr. Nataša Golob, priznana slovenska umetnostna zgodovinarka in pedagoginja, dr. Sonja Svoljšak in mag. Marijan Rupert iz Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK, so v besede ujeli najpomembnejša dejstva, ki se dotikajo tako občih informacij o prvotiskih kot tudi povsem specifičnih lastnosti, ki se nanašajo na zbirko inkunabul v NUK. Knjiga bo svoje bralce zato našla v širokem razponu ljubiteljskih bibliofilov in vseh, ki se profesionalno ukvarjajo z zgodovino knjige ter zbirkami starih tiskov v Sloveniji. Seveda pa knjiga, ki se ukvarja s prvotiski in njih nesporno revolucijo v kulturni zgodovini človeštva, nujno ne more ostati v svojih prvotno začrtanih okvirih, kajti odmev pomena, ki ga prvotiski s svojim sporočilom prinašajo, je velikanski. In zato je potrebno znanstveno ukvarjanje na tem področju posebej izpostaviti; zato je potrebno zapisati tudi nekaj besed o knjigi, ki spremlja istoimensko razstavo, ki bo do 22. septembra na ogled v NUK. Konec 15. stoletja je rokopisna knjiga postala objekt posebne veljave in prestiža, tiskana knjiga pa je prišla v šole, mesta, postala je tržna uspešnica, pocenila in pospešila je prenos znanja in informacij ter postala znanilka nove bralne kulture in dostopnejšega znanja. Čas prvotiskov je čas prehoda v novi vek, čas tik pred protestantsko reformacijo. Svet po izumu tiska ni bil nikdar več takšen kot poprej. Avrelij Avguštin, O božjem
Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. julij ― vir slike: emka.si Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce. Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi. Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka. Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal.V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije, njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svojim večnim sanjam in napiše knjigo. Zato literarnemu agentu pošlje del rokopisa, v želji, da bi izdal tudi knjigo, če bo agencija seveda za. V knjigi opiše dogodke z druge polovice osemdesetih, ko je kot študent za cimro dobil zanimivo študentko Lauro Baines. Z njo se je izjemno dobro ujel, vanjo se tudi zaljubi, a ona ga spusti le tako daleč, kot si sama želi. Predvsem pa je pomembno, da v njunem odnosu v resnici nista ona dva glavna, ampak se zdi, da se vse odvija okoli profesorja Josepha Wiederja. Gre za pravega zvezdnika na področju psihologije, pomembnega raziskovalca in odličnega mentorja, ki je povrh vsega na Lauro in še marsikatero dekle deloval hipnotično, marsikateri kolega pa ga je gledal z zavistjo. V to Princetonsko okolje tako prileti Richard, njega Wieder zanima predvsem s stališča odnosa, ki ga ima do Laure, še bolj pa s stališča odnosa, ki ga ima Laura do njega. Bržkone sta bila namreč takrat že par. Kakorkoli že, Richard v profesorjevi hiši poprime za nalogo, za kater
Knjiga o Baltimorskih: o neuničljivih povezavah in o tistem, kar jih uniči

Knjiga o Baltimorskih: o neuničljivih povezavah in o tistem, kar jih uniči

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. junij ― vir slike: bukla.si Joël Dicker je tisti pisatelj, ki je pred skoraj natanko dvemi leti navdušil mene in kar nekaj drugih s svojo Resnico o aferi Harry Quebert. Napeto delo, v katerem se je Marcus Goldman, pisatelj podal v iskanje resnice o izgubljenem dekletu, je navdušilo zaradi ideje, sloga pripovedi in suspenza, ki bralca prikuje h knjigi. Odlična knjiga, ki jo še danes marsikomu z veseljem podtaknem med priporočila. In zato sem bil zelo navdušen, ko je pred kratkim izšel prevod njegovega novega dela, Knjige o Baltimorskih. V njej ponovi suspenz kriminalke, čeprav ne gre za žanrski roman. V tej je tudi na izjemen način ponovno prikazal svojo moč pripovedovanja in v njej se zdi, da je imel res veliko vsebine, ki jo je želel podati. Gre za sago o treh generacijah družine Goldmanovih, predvsem potomcev podjetnika in njihovih sinov, sosedov, prijateljev, ljubezni in vsega, kar se med njimi lahko zgodi. V Knjigi o Baltimorskih glavno ali vsaj pripovedovalno vlogo nosi zopet Marcus Goldman. Slavni pisatelj, ki se v okvirni zgodbi preseli na Florido, kupi hišo v mirnem okolišu, kjer bo lahko pisal knjigo. Družbo mu dela predvsem Leo, sosed, ki se neuspešno loteva pisanja knjige in funkcionira predvsem kot Marcusov alter ego, ki ga opominja na napore pisanja, obenem pa tudi kot sogovornik treznega, zdravega uma, ki na vse, kar se dogodi, gleda s stališča zunanjega opazovalca. Na Floridi se zaplete v trenutku, ko spozna, da je pes, ki se k Marcusu zateče, pravzaprav pes njegove nekdanje ljubezni Alexandre. Slavne pevke, ki živi nedaleč proč s svojim hokejskim partnerjem (in psom Dukom). Marcus ob tem začne svojo pripoved o Goldmanih. In to je pripoved in pol. Ki se vije in mota, zapleta in razpleta v neverjetne globine. Celotna knjiga je opis spominov na družino Marcusa Goldmana, ki jih v sunkovitih in premišljenih odmerkih avtor podaja skozi prepletanje s sedanjostjo pisanja novega Marcusovega romana in reševanja odnosa z Alexandro. "Zame?""Ja. Za jutri."Woo
720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

Konteksti (Tomaž Bešter), 15. junij ― vir slike: manicnipoet.net Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikakor ne deluje banalno. 720 utripov srca je zelo uspešen Tomčev poizkus v žanru. Kot rečeno, v knjigi ni ničesar odvečnega. Glavni junak je kriminalist Rok, ki je s partnerjem Borisom na sledi večje kriminalne združbe, ki tudi v Sloveniji preprodaja droge. Očitno gre za večjo in dolgotrajno nalogo, ki ne bo opravljena zgolj v eni raciji ali celo malo večji akciji. Prav tako je jasno, da se kriminalisti gibljejo v začaranem krogu, saj je združba zgrajena po zelo težko izsledljivih postajah in vsi kriminalci, ki bi lahko dobrim fantom pomagali k večji in uspešnejši akciji, so žal zelo premeteno nevedni glede vseh ostalih. Informacij, s katerimi bi dobili dovolj dokazov za odločilno akcijo, je premalo ali pa so bili pridobljene na napačen način. V tej zasnovi na kratko spoznamo Roka, uspešnega kriminalista, ki živi v izjemno harmoničnem odnosu s Kajo, uslužbenko Ministrstva za kulturo, s katero se nasploh v vsem odlično dopolnjujeta. Zdi se, da je Tomc naslikal malodane idealen in ra
Tombola ali življenje!: poziv k prisvojitvi

Tombola ali življenje!: poziv k prisvojitvi

Konteksti (Tomaž Bešter), 7. junij ― vir slike: dobreknjige.si Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik, Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo. Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem. Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta. Seveda, Mija ima tudi očeta. Ta je bolj odsoten kot ne, dela kot kaskader in s spretnimi akrobatskimi vragolijami vskoči pri snemanjih filmov, hkrati pa je priložnostno in za denar seveda pripravljen tudi v manjših skupinah ali kaki mimoidočii javnosti pokazati trik ali dva. In v tem je uspešen in privlačen. Kar ga je v svojem življenju najbrž pripeljalo do tega, da je vedno premalo pozornosti namenjal družini in hčeri in kar občasno skuša tudi nadomestiti. Mija s tem tudi živi. Spoznavamo jo skozi njena razmišljanja, ko se je spočetka preizkusila z delom v frizerskem salonu. V tem salonu, službo ji je kakopak priskrbela mama, prvikrat najdemo tudi zoprno negativno konstanto neuspeha, ki se v knjigi Mije drži kot klop. Ugledni meščanki, upokojeni profesorici geografije, bogati grofici in še kaj, je pričesko prebarvala nekoliko nestandardno in iz službe je letela, še preden jo je dobro začela. Podoben neuspeh jo spremlja tudi v drugem poizkusu, ko ji mama uredi, da bo delala v cvetličarni. Venec, ki ga je morala Mija pripravit
Povej mi po resnici: onstran želje po zasebnosti

Povej mi po resnici: onstran želje po zasebnosti

Konteksti (Tomaž Bešter), 31. maj ― vir slike: emka.si Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom.Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji statusni razred in tudi odnos, ki ga imajo med sabo, je na povsem drugačni ravni, kot pri Simonu. Pri starših uživa gromozansko zaupanje, ki razkriva, da je njihova preteklost minila v mnogih pogovorih in iskrenosti, na kateri sta starša osnovala svojo vzgojo. Tako jima tudi Evina odločitev, da se preseli k svojemu prijatelju, da mu v stiski priskoči na pomoč, ni povzročila večjih težav. A v resnici ima Eva drugačne načrte, ki jih staršem ni zaupala. Mnogo bolj je zaupala sebi, da ji bo na tej njeni prvi poti v osamosvojitev seveda uspelo. Pri tem pa se bo poslužila sodobnih metod iskanja zaslužka s prodajo svojih erotičnih fotografij preko Snapchata in oglaševanja svojie dejavnosti prek Facebooka. In pričelo ji je zelo dobro tudi uspevati. Ta del zgodbe, dasiravno osnovane na izdaji načel svojih staršov, se zdi, je Evi zelo dobro uspel. In Simon. Le kaj je z njim? Tako bister in miren, neproblematičen otrok je bil. In nato je tu Simon. Povsem drugačen najstnik. Zaprt v stanovanju svoje tet
še novic