Ni vse lepo kar se sveti

Ni vse lepo kar se sveti

Radio Študent, 7. september ― Konstantno jamranje o pomanjkanju financijskih sredstev v kulturi v Sloveniji ni laž, a tudi ni novica. Dejstvo je, da je kultura v Sloveniji podhranjena, naj bo to zaradi premajhnega števila razpisov ali zaradi problematične distribucije denarja na le-teh.
Revolucija na trgu?

Revolucija na trgu?

Radio Študent, 16. avgust ― Skupna točka antikapitalističnega boja je, da skuša najti rešitve zunaj kapitalizma. Ta samoumevnost se na različnih področjih različno manifestira: v avtonomnih prostorih se zavrača vdor ekonomske in marketinške logike, v politiki se skuša naslanjati na državo kot zunanjost trga in zadnji ostanek forme racionalne občosti.
Ime česa je Veronika Deseniška?

Ime česa je Veronika Deseniška?

Radio Študent, 14. avgust ― V Celju že drugo sezono poteka nekakšen hajp, ki mase ljudi goni na Stari Grad, kjer si ogledujejo lokalpatriotski muzikal Veronika Deseniška. Kljub relativno visokim cenam kart, upravičenih s stroški, kot smo se prepričali, profesionalno izvedene produkcije, ki vključuje projekcije, živo muziko in prevoz z avtobusi.
Zakaj so votli prostori slovenske poezije tako frekventni?

Zakaj so votli prostori slovenske poezije tako frekventni?

Radio Študent, 3. avgust ― Končno sem dobil v roke pesniško zbirko, ki ne samo, da je nisem že po dveh pesmih odvrgel, ampak sem jo na dušek prebral. To je pesniška zbirka Dejana Kobana Frekvence votlih prostorov, ki je izšla letos pri LUD Šerpa. Vendar mi v tem zapisu ne gre za recenzijo ali kritiko te knjige, ampak bi rad ob tej priložnosti opozoril na nekaj pomembnih dejstev o sodobni slovenski poeziji. Muanis Sinanović v svojem odmevnem eseju o stanju slovenske pesniške scene, ki je nastal ob prebiranju nove pesniške knjige Veronike Dintinjana, kategorično ugotavlja: »Slovensko literarno polje nikoli ni bilo v nobenem oziru mednarodno relevantno in ne pušča sledi.« Kot kompetentni opazovalec slovenske literarne scene – soustanovitelj knjižne zbirke Beletrina pa tudi član uredništva Literature že pred davnimi dvajsetimi leti itn. – lahko odkrito povem, da je ugotovitev na mestu. Institucionalno podprta umetnost v Sloveniji je že zdavnaj ali pa zagotovo vsaj od začetka milenija preprosto mrtva! Pravzaprav prave literarne scene niti ni, tisto, kar je njej podobno, pa je samo poligon za postmodernistične sanjarije o lastnem reproduciranju skozi brezkrven podmladek, ki ga imajo veterani postmodernizma iz 90. let seveda ves čas pod budnim nadzorom, da jim slučajno ne zaide v kakšne ustvarjalnejše vode. Če nekoliko parafraziramo naslov Kobanove zbirke, se lahko vprašamo, zakaj so torej »votli prostori« slovenske poezije tako frekventni. Vzrokov je več, eden od njih pa je zagotovo, da prosti spisi mlajših slovenskih pesnikov, ki se vdinjajo pri večini slovenskih literarnih revij, kažejo veliko sramežljivosti pri učinkoviti izrabi lastnega doživljajskega oziroma eksistencialnega, bivanjskega materiala. Kakor da bi vse skupaj pestila nekakšna travma nečesa še nedoživetega, nečesa, zaradi česar je treba sprejeti bolečino kot modus vivendi vsakega ustvarjalnega podviga. Skratka, slovenska pesniška scena je v zatonu, ker že več kot desetletje ni sposobna sproducirati ničesar izvirnega in s
Kar nas dobrih je ljudi

Kar nas dobrih je ljudi

Radio Študent, 3. julij ― Javni prostor in kultura v Sloveniji toneta zelo nizko.  Dovolj, da se v družbi  spodobnih ljudi pogosto pojavijo vprašanja tipa, ali je to stanje bolje komentirati ali ignorirati. Napisati recenzijo neke neumno hajpane knjige ali se je ne pritakniti? Se odzvati na retardiran poskus polemike  s strani nekega kulturnika, ali v samoti ohraniti čast? Kdaj je nekaj preveč nizko in kdaj je intervencija strateško potrebna? Težka vprašanja. No, tokrat si nisem mogel kaj. V Beštrovi oceni letošnjega Kresnika sem razbral nek odlomek iz recenzije romana Urnebes Iztoka Vrenčurja, ki jo je napisala Tina Vriščaj za LUD Literaturo. Revije sicer že dolgo ne berem – tu in tam sem objavil kakšen svoj tekst, zaradi honorarja pač, s čimer pa prekinjam. Ko sem prebral citat, sem zapadel v stanje tistega paradoksalno pričakovanega šoka, ki vedno znova pride ob soočenju z v uvodu omenjenim stanjem. Pravzaprav gre za dva citata, ki ju Bešter spretno in smotrno združi in ju navajam v njuni združenosti. »Čustva so večinoma izključena, manifestacije zla pa nimajo širše razlage, niso vpete v zapletene okoliščine in ne prinašajo posledic. Zlo je razosebljeno, vzpostavil bi ga lahko šele subjekt s svojim čustvenim in vrednostnim odnosom do njega, kakršnega v knjigi ni.« Pravi še, da si težko »predstavljam človeka, ki v branju Urnebesa uživa. Če bi mi kdo rekel, da mu je roman všeč, bi vanj podvomila. Zazdel bi se mi sumljiv kot človek ali vsaj negotov kot bralec.« Tina Vrščaj je članica žirije Kresnika in v prvem citiranem delu pač naredi pričakovano neumno potezo, ki je ponovitev poteze iz njene kritike Mozetičevega underground romana Objemi norosti , ko povsem dobrodošlo odsotnost provincialnega malomeščanskega sentimenta zamenja z odsotnostjo vzročnosti – in temu doda še ščepec tetkaste homofobije. Tako pri Vrenčurju kot pri Mozetiču je vzročnost še kako prisotna, artikulirana na inovativne in sofisticirane načine, ki zahtevajo nekaj nekonvencionalne bralske kilometrine in mo
Mar res ni ničesar novega v deželi slovenski?

Mar res ni ničesar novega v deželi slovenski?

Radio Študent, 29. junij ― Vsaka nacionalna književnost ima konstrukcije, s katerimi diktira smernice in odbira zrnje od plev v poplavi literarnih del. Med vsemi, ki se podeljujejo pri nas, pa se zdi najpomembnejša nagrada časopisne hiše Delo, imenovana kresnik, ki je podeljena za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Letos je bila nagrada podeljena romanu Figa, ki ga je napisal stari znanec komisije, Goran Vojnovič. Že to je svojevrsten problem, še večji pa je to, da je skupni imenovalec letošnjega izbora in zmagovalca neproblematičnost, ki ne izziva bralca ne na ravni zgodbe ne sloga, kaj šele forme romana. To pa ne velja za Man Booker Prize, ki se podeljuje za najboljše izvirno delo v angleščini, izdano v Veliki Britaniji. Letošnje nominirance in zmagovalca še čakamo, lani pa je nagrado dobil Paul Beatty [pol biti] za roman Sellout, ki smo ga nedavno recenzirali. Pronicljiv pisateljev slog prek literarne zvrsti satire ponazori realno stanje manjšin v Združenih državah Amerike. Kot Afroameričan se torej dvigne nad svoj položaj, a pri tem ne generalizira. Med ožjimi nominiranci se je znašel tudi roman Hot Milk Deborah Levy, ki raziskuje žensko seksualnost, materinstvo ter vezi med materjo in otrokom in ki je mogoče toliko udarnejši zaradi vse večjega dvoma o dejanski potrebi po ženskih pravicah v ZDA in širše. Še drug izredno poveden roman, His Bloody Project pisatelja Graemea Macraeja Burneta, sledi zgodbi morilca Rodericka Macraeja [roderika makreja], ki svojih umorov ni skrival, ampak jih je priznal z nasmehom na ustnicah, kakor da tega ne obžaluje. Je bilo to res vse ali se je za tem priznanjem skrival kakšen drug motiv, sprašuje roman. Skratka, lanski ožji izbor za nagrado Booker je prinašal romane, ki so iz različnih perspektiv osvetljevali problem tako etičnih kot rasnih manjšin, tako spolne neenakosti kot socialne stigmatizacije. Druga nagrada, ki je pogosto citirana na ovitkih prevodov v slovenskih knjigarnah, je nagrada Gouncourt, ki se podeljuje za najboljši fr
Lepo je biti dober

Lepo je biti dober

Radio Študent, 22. junij ― Say it loud, say it clear: trenutno edina smiselna praksa sodelovanja z migranti se piscu teh besed kaže v vsakodnevnem stiku s konkretnimi migranti ter v pomoči slednjim pri njihovem vsakdanjem življenju, kar se kaže pri aktivistkah in aktivistih iz Roga. To na noben način ni polemika proti njim, kvečjemu nasprotno. Je poskus razumeti ovire, ki preprečujejo, da bi ta praksa postala številčnejša in bi prerasla v širši politični projekt. Migranti v Zahodnem imaginariju nastopajo kot ultimativna podoba Drugega, ki zato omogoča prešitje širših množic v skupnem odnosu do migrantskega vprašanja. Že dolgo ni bilo mogoče videti takega poenotenja delavskega razreda kot pri nedavnem odporu do migracij. Tako pripisovanje čiste drugosti kot posledično prešitje stališč ponavadi pripisujemo desnici, vendar je na žalost še kako prisotno tudi pri levici, oziroma predvsem pri pripadnikih liberalnega svetovnega nazora, ki se v Sloveniji iz takšnih in drugačnih razlogov prišteva med levega. Največji dosežki mišljenja o tem, kar je v vsakdanji govorici znano kot družba, so se v zadnjem stoletju in pol zgodili na terenu materialistične misli – bodisi klasične marksistične bodisi nekaterih poststrukturalističnih odvodov. Bistveni potezi obeh misli sta, da to, kar imenujemo družba, sestavlja veliko število dinamičnih bojev, ki se skozi zgodovinski potek premeščajo, menjajo, vznikajo novi, nekateri pa izginjajo. Tako imenovana družba je gosto prepletena z antagonizmi in je bistveno ne-cela, splet vzročnosti pa je razprostrt in kompleksen. Vendar spontana liberalna ideologija vse to odpravi: s tem, ko postavlja čisto drugost in skoznjo napelje humanitaristični diskurz, vprašanje migrantstva postavi v nekaj, kar tako imenovano družbo transcendira tako kot njihov moralizem, s tem pa povzroča serijo neželenih učinkov. Eden od načinov, kako to počne, je poskus moralističnega discipliniranja delavskega razreda, še posebej skozi glas srednjega sloja, ki žuga proti nižjim slojem.
Ruska demonstracija memov

Ruska demonstracija memov

Radio Študent, 16. junij 12. junija leta 1990 je bila na prvem zboru ljudskih poslancev Ruske federacije v okviru Sovjetske zveze sprejeta deklaracija državne neodvisnosti Ruske sovjetske federativne socialistične republike. Kmalu po tem je sovjetski imperij razpadel; 12. junij je pod Borisom Jelcinom, prvim predsednikom novoosnovane Ruske federacije, postal eden od simbolov državne identitete, “dan Rusije”: dan, ko je bila prihodnost Rusov in Rusinj umeščena v državo brez odcepljenih bivših sovjetskih republik. 27 let kasneje se začenjajo kazati nekatera notranja protislovja 12. junija. Državni aparat si še vedno prizadeva uporabiti ta praznik kot eno od priložnosti za grajenje enosti Rusov, morda manj pompozno kot obletnice ”globljih”, starejših in bolj krvavih zgodovinskih dogodkov. Po drugi strani pa so letos ta praznik mnogi - predvsem mladi - izkoristili za izražanje ironične distance, humornega cinizma in nezadovoljstva nad raznimi problemi te obenem mlade in starodavne države. V Moskvi, Sankt Peterburgu in drugih ruskih mestih so se namreč zvrstili množični protesti, naperjeni predvsem proti korupciji. O političnem ozadju in povodih, o vodstvu protestov in njihovem često nasilnem zatrtju tukaj ne bomo izgubljali besed. Osredotočili se bomo na “kulturni” vidik teh demonstracij. Med protestniki je bilo 12. junija namreč opaziti nekatere zelo zanimive transparente, slogane in druga subverzivna izrazna sredstva, ki omogočajo edinstven uvid v rusko (sub)kulturo memov. Ti slednji se, kakor bomo videli, ponavadi porajajo na internetu, v takšnih primerih, kot so demonstracije 12. junija, pa lahko pristanejo v samem jedru družbenega dogajanja. Skovanka mem ali mim (angl. meme) v najširšem smislu označuje vse vrste posnemanja, ponavljanja in variiranja v kulturi; za etologa in genetika Richarda Dawkinsa tako pojmovani memi predstavljajo kar osnovne gradnike kulture. Vzorci oblačenja, obnašanja, glasbe, književne zvrsti in oblike, žaljivke, uspavanke, vse lahko razumemo k
"(Tudi) na Vrhniki nekaj smrdi"

"(Tudi) na Vrhniki nekaj smrdi"

Radio Študent, 9. junij ― V Narodni galeriji je 5. junija potekal dogodek v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, ki je bil naslovljen kot Javni razmislek o prihodnosti slovenske kulture. Na njem so se zbrali vsi dosedanji ministri za kulturo v samostojni Republiki Sloveniji. O čem so razmišljali, (še) ne vem, njihovo celokupno delo pa ima za posledico zastarel in propadajoč kulturno-politični sistem, dva marinirana predloga krovnih zakonov o kulturi, ki se pacata v predalih uradnikov, ter državno strategijo razvoja področja kulture, katere veljavnost se izteka, pri čemer pa v zvezi z novo strategijo ne poteka nikakršna resna in strukturirana javna razprava. Snovanje in sprejemanje Lokalnega programa kulture v času, ko se zdi, da je država odmrla (v odsotnosti kulturne politike na državni ravni), je v tem oziru zato svojstven idealizem. Danes, v petek, 9. junija, bo v opuščenem bazenu na Vrhniki prireditev Dva vodika, en kisik, katere namen je ozaveščanje javnosti o temeljnih razvojnih vprašanjih lokalne in globalne skupnosti, saj v žarišče postavlja odnos do vode in mladih, dveh temeljnih gradnikov prihodnosti. Film Dva vodika, en kisik o vodi v bazenu brez vode, fotografska razstava Ribe na suhem v času in prostoru, prizadetem s hudo ekološko nesrečo družbe Kemis, predstavitev knjige Deblak s konca 2. stoletja pr. n. št. iz Ljubljanice na Vrhniki in predstavitev predloga Lokalnega programa kulture Občine Vrhnika 2017-2027 v prostoru, kjer resne kulturne politike ni in kjer celotno mladinsko polje občina sofinancira v višini 4.500 EUR na leto. Rdeča nit tega prispevka ne bo voda, temveč umetnost in kultura v lokalni skupnosti. Začetki snovanja Lokalnega programa kulture imajo svoj izvor v neurejenem kulturno-političnem sistemu lokalne skupnosti, saj Občina Vrhnika ni imela in (še vedno) nima sistemskega mehanizma sofinanciranja umetnosti. Lokalna skupnost namreč podpira zgolj ljubiteljska kulturna društva. Zato je Humanistično in umetniško društvo »O« priredilo dve javni
Kontroverzna fotogeničnost samomora

Kontroverzna fotogeničnost samomora

Radio Študent, 18. maj ― Čeprav so srednješolske drama nadaljevanke že desetletja stalnica najstniškega TV konzumiranja, je težko v spomin priklicati kakšno, o kateri bi se govorilo toliko, kot se zadnje tedne govori o seriji 13 razlogov (13 Reasons Why). Ta vsebuje vse klasične sestavine – romance, zabave, nasilništvo, navijačice, športnike, piflarje itd. -, a glavno vlogo privzame element, ki je običajno mladostniškim očem prihranjen ali pa vsaj približan na precej bolj subtilne načine. Naslov se namreč nanaša na trinajst razlogov, zaradi katerih je 17-letna Hannah Baker storila samomor, hkrati pa tudi na 13 pripovedi, ki jih je posnela pred smrtjo in jih namenila ljudem, ki so tako ali drugače vplivali na njeno odločitev. In čeprav je serija - sicer posneta po istoimenskem uspešnem romanu Jay Asherja -, sama po sebi relativno kompleksen, hkrati pa gledljiv sodobni primer svojega žanra, je morda bolj kot o njej vredno govoriti o odzivih nanjo. Oglasilo se je mnogo zaskrbljenih staršev, učiteljev in tudi psihologov, ki pravijo, da mladostniški impulzivni možgani tovrstnim reprezentacijam samomora ali pa na primer posilstva in drugih vrst nasilja ne bi smeli biti izpostavljeni. Seriji v prvi vrsti očitajo, da s svojo skorajda hollywoodsko lepoto samomor romantizira in glorificira, problematično pa naj bi bilo že samo impliciranje, da umrla s posnetki dobi neko posmrtno zadoščenje in maščevanje. Tovrstne implikacije so po mnenju kritikov serije dovolj, da nekatere čustveno labilne najstnike pahnejo čez rob, kar je težko preprosto zanikati, a je nujno privzeti tudi obraten pogled. Če lahko vsak sorazmerno realističen prikaz samomorilskega sosledja dogodkov v posamezniku sproži ali poveča željo po samomoru, je razlog najbrž v tem, da s tovrstnimi prikazi in predvsem premisleki ali analizami ta posameznik še ni bil resneje soočen in je v odsotnosti resnih pogovorov toliko bolj pod vplivom tistega kulturnega artefakta, ki si bo drznil stopiti na tabu ozemlje. In če najstnik svojega
Zakaj Legit shit?

Zakaj Legit shit?

Radio Študent, 17. maj ― To smo že razlagali in mnogi niso verjeli. Poskusimo s citatom nekoga, ki združuje avtoriteto teoretske referenčnosti in obenem sprotnega opazovalca. Rastko Močnik v uvodu v svojo Teorijo za politiko, objavljeno leta 2003, tako opiše dogajanje v letih ob osamosvojitvi: »Protisistemska etatizacija, do katere je prišlo v razmeroma kratkem času med 1989 in 1991, je bila do neke mere 'kontrarevolucija od zgoraj'. […] 'Režim', ki je bil poprej antisistemski, je postal prosistemski. Znebil se je socialne odgovornosti, ki je tako ali tako ni bil sposoben udejanjati, in si je namesto množične blaginje priskrbel novo obliko legitimacije: večstrankarski sistem. Pri tem je uspešno prevzel retoriko antisistemskih gibanj, ki pa jo je vpel v nacionalistično ideologijo. Nacionalizem so si sposodili pri kulturniški birokraciji, ki je bila poprej podrejeni partner v režimski koaliciji. Reartikulacija antisistemskih političnih platform v nacionalisitčni program je politično pomenila, da je režim v svoje vrste kooptiral nekdaj podrejene partnerje (kulturniški establišment) in da je dopustil vzpon nekaterih svojih nižjih kadrov, delov uradništva ipd. Te plebejske skupine nekdanjega režima so nastopile z zagrizenim antikomunizmom in so odločilno pripomogle k razkroju že dosežene ravni politične kulture, sčasoma pa tudi k uničenju javnega prostora.« Redakcija za kulturo in humanistiko Radia Študent je s svojimi prispevki nedavno večkrat odprla problem uničenja javnega prostora, ki se je kazal v primerih »mladih kritičark«, Flisarja, kakor tudi v obravnavi posameznih gledaliških, literarnih in drugih produktov, ki sprožajo silovito reakcijo. Ni naključje, da se to uničenje v največji meri odvija ravno na terenu kulture, saj je kulturniški aparat ključni nosilec ideološke zavesti tega, kar se danes razume kot slovenska državnost. S tega vidika niti ni naključje, da je dotična redakcija najmočnejša kulturna redakcija v državi, da je med najmočnejšimi na prostoru nekdanje Jugosla
Kritika kritične družine

Kritika kritične družine

Radio Študent, 2. maj ― Ali bi lahko resno jemali recenzijo Foucaulta, ki bi že takoj na začetku njegovo zgodovinopisje označila za ezoterično mistifikacijo, njegove sodobnike pa za gručo retardirancev? Odgovor avtorja pričujočega prispevka je kategorični ne. Zakaj pa je popolnoma primerljiv register, ko pride do historičnega materialista, pardon, marksista, deležen navdušenega trepljanja po ramah in krogodrknih nasmeškov? Povod za prispevek, ki ga pravkar berete, je recenzija z naslovom Dvojno dolgočasna zgodovina izpod peresa Aleša Mendiževca, ki je bila etrirana pred dobrimi štirinajstimi dnevi. V recenziji Mendiževec na knjigo Ellen Meiksins Wood  z naslovom Od državljana do gospode naslovi nekaj deplasiranih in tri konkretne očitke. Wood očita, da s kontekstualizacijo politične teorije slednjo reducira na zrcalno podobo ekonomske baze. Očita ji spregled menjalne in distribucijske faze produkcijskega procesa ter slabo definicijo politike in države. V nadaljevanju prispevka sledi poskus pojasnila metode, ki se je poslužuje Meiksins Wood, s tem pa, upajmo, tudi odgovori na pomisleke, ki jih je izrazil kolega recenzent. Historični materializem, kot ga razume in uporablja Wood, je osnovan na Marxovih razmišljanjih o presežnem delu iz tretjega zvezka Kapitala. Marx trdi, da je način izrabe presežnega dela, torej dodatnega dela, ki ne služi zgolj reprodukciji proizvajalca in proizvajalnih sredstev, in produkta, ki iz tega dela izvira, ključen za razumevanje vsakokratnega odnosa med vladajočimi in podložnimi. Od tod tudi osrednja konceptualna dvojica v delih Wood - proizvajalci in prilaščevalci oziroma producenti in apropriatorji. Prvi, kot neposredni proizvajalci, so tisti, ki presežno delo dejansko opravljajo, medtem ko drugi odločajo o porabi produktov oziroma uporabi dela. Dasiravno Marx ta odnos označi za najglobljo skrivnost in skriti temelj vsakokratne celotne družbene zgradbe, nas vseeno posvari pred redukcionističnim ekonomskim determinizmom. Tako zapiše tudi, da lahko
Kratka refleksija o poraznem stanju slovenske literarne scene

Kratka refleksija o poraznem stanju slovenske literarne scene

Radio Študent, 5. december 2016 ― Pred leti sva se s prijateljem filozofom lotila razmišljanja o mentalnem stanju slovenske literarne scene in ljudi, ki jo kreirajo. Izhodišče najinega razmišljanja sta bila smrt vplivnega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna in nekrolog, ki ga je o njem napisal prav tako že pokojni Aleš Debeljak. Spraševala sva se, ali niso tako razširjeni nekrologi, ki pojejo slavo preminulim literatom in tudi drugim osebnostim z različnih področij, pravzaprav vedno že namenjeni temu, da povzdigujejo ime samih piscev nekrologov, in s tem ko razkrivajo njihovo svetoboljnost, njihovo solzavo naslajanje ob tuji smrti, njihovo razkrivanje zasebne vplivologije v odnosu do rajnkega, njihovo pripisovanje zaslug za ovekovečenje preminulega, ki morda tega niti ni hotel ne želel, povejo več o njih samih kot o tistih, o katerih pišejo. Povsem jasno je, da sta mišljenje in pesništvo, ne samo pri nas, vendar pri nas še posebej, v krizi identitete. Namesto da bi kreirala realnost, samo nemočno opazujeta, kako ju ta prehiteva z vseh strani. Knjige so, prosto po Brechtu (tudi tega si je treba znova izmisliti!), izgubile status orožja in spet postale prostočasna aktivnost na ravni kvačkanja in pletenja. Da (zapisana ali govorjena) misel in s tem tudi poezija ne moreta spremeniti ničesar, kaj šele da bi lahko bila nevarna, je postalo samoumevno in obče sprejeto dejstvo. Duhovna impotenca se je zažrla v same temelje kulturnega prostora, kjer samooklicani lavreati z nekaj gorečimi podporniki ustvarjajo vsak svoj peščeni grad, ki ga drži pokonci samo splošno družbeno in intelektualno brezvetrje. Ti, v glavnem prezgodaj upokojeni kvaziintelektualci in kvazipoeti niso sposobni drugega kot grajenja lastne samovšečne podobe z nostalgičnim oziranjem v preteklost, ki je nikoli ni bilo, namesto da bi prevzeli odgovornost in postali vest družbe, ki pospešeno razpada pred njihovimi kratkovidnimi očmi. Da pesniško prebiva človek na tem svetu kruhoborcev, bi bila zgolj še ena lepih, a benignih romant
še novic