Let's rave in Iran

Let's rave in Iran

Radio Študent, 15. februar ― Nikki Haley je 14. decembra lani nagovorila zbrane vrste »inštrumentov ameriške moči«, kot je v nekem govoru Trump označil postrojene može v uniformah. Ambasadorka v Združenih narodih ni govorila samo z besedami, ampak je sporočala tudi z instalacijo ostankov rakete, ki so bili razstavljeni za njenim hrbtom.
Misliti in naseljevati ruševine

Misliti in naseljevati ruševine

Radio Študent, 28. december 2017 ― Ruševine lahko, kot denimo v času romantike, povezujemo s propadom in dekadenco. Navdahnjenost nad ruševinami je pravzaprav razmeroma nova, v preteklosti so jih uporabljali kot gradbeni material, jih poustvarjali kot modne dodatke estetike lažnosti na svojih posestvih, ali pa so se ruševinam povsem izogibali.
Kaj naj s to kritiko?

Kaj naj s to kritiko?

Radio Študent, 11. december 2017 ― Že četrto leto se je v organizaciji LUD Literatura in Društva slovenskih literarnih kritikov odvil mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, ki naslavlja stanje literarne kritike v širšem družbenem in kulturnem kontekstu.
Čemu kritika?

Čemu kritika?

Radio Študent, 9. december 2017 ― V tokratni Dlaki bomo komentirali naslednjo izjavo: “Če ena oseba zaradi moje kritike ne bo izgubljala časa s slabo knjigo, sem kot kritičarka lahko že zadovoljna.” Imena avtorice ne bomo navajali, kar naj služi kot gesta, ki sporoča, da ne gre za osebno obračunavanje z njo.
Levica in identitetne politike

Levica in identitetne politike

Radio Študent, 17. oktober 2017 ― Levičarji ponavadi nasprotujejo nečemu, kar imenujejo identitetne politike, razumejo pa jih kot obliko skupnega političnega udejstvovanja, ki je utemeljeno na pripadnosti identiteti. Pri tem med identitete, na katerih so osnovane identitetne politike, uvrščajo denimo rasno, spolno, seksualno, nacionalno, versko identiteto.
Ni vse lepo kar se sveti

Ni vse lepo kar se sveti

Radio Študent, 7. september 2017 ― Konstantno jamranje o pomanjkanju financijskih sredstev v kulturi v Sloveniji ni laž, a tudi ni novica. Dejstvo je, da je kultura v Sloveniji podhranjena, naj bo to zaradi premajhnega števila razpisov ali zaradi problematične distribucije denarja na le-teh.
Revolucija na trgu?

Revolucija na trgu?

Radio Študent, 16. avgust 2017 ― Skupna točka antikapitalističnega boja je, da skuša najti rešitve zunaj kapitalizma. Ta samoumevnost se na različnih področjih različno manifestira: v avtonomnih prostorih se zavrača vdor ekonomske in marketinške logike, v politiki se skuša naslanjati na državo kot zunanjost trga in zadnji ostanek forme racionalne občosti.
Ime česa je Veronika Deseniška?

Ime česa je Veronika Deseniška?

Radio Študent, 14. avgust 2017 ― V Celju že drugo sezono poteka nekakšen hajp, ki mase ljudi goni na Stari Grad, kjer si ogledujejo lokalpatriotski muzikal Veronika Deseniška. Kljub relativno visokim cenam kart, upravičenih s stroški, kot smo se prepričali, profesionalno izvedene produkcije, ki vključuje projekcije, živo muziko in prevoz z avtobusi.
Zakaj so votli prostori slovenske poezije tako frekventni?

Zakaj so votli prostori slovenske poezije tako frekventni?

Radio Študent, 3. avgust 2017 ― Končno sem dobil v roke pesniško zbirko, ki ne samo, da je nisem že po dveh pesmih odvrgel, ampak sem jo na dušek prebral. To je pesniška zbirka Dejana Kobana Frekvence votlih prostorov, ki je izšla letos pri LUD Šerpa. Vendar mi v tem zapisu ne gre za recenzijo ali kritiko te knjige, ampak bi rad ob tej priložnosti opozoril na nekaj pomembnih dejstev o sodobni slovenski poeziji. Muanis Sinanović v svojem odmevnem eseju o stanju slovenske pesniške scene, ki je nastal ob prebiranju nove pesniške knjige Veronike Dintinjana, kategorično ugotavlja: »Slovensko literarno polje nikoli ni bilo v nobenem oziru mednarodno relevantno in ne pušča sledi.« Kot kompetentni opazovalec slovenske literarne scene – soustanovitelj knjižne zbirke Beletrina pa tudi član uredništva Literature že pred davnimi dvajsetimi leti itn. – lahko odkrito povem, da je ugotovitev na mestu. Institucionalno podprta umetnost v Sloveniji je že zdavnaj ali pa zagotovo vsaj od začetka milenija preprosto mrtva! Pravzaprav prave literarne scene niti ni, tisto, kar je njej podobno, pa je samo poligon za postmodernistične sanjarije o lastnem reproduciranju skozi brezkrven podmladek, ki ga imajo veterani postmodernizma iz 90. let seveda ves čas pod budnim nadzorom, da jim slučajno ne zaide v kakšne ustvarjalnejše vode. Če nekoliko parafraziramo naslov Kobanove zbirke, se lahko vprašamo, zakaj so torej »votli prostori« slovenske poezije tako frekventni. Vzrokov je več, eden od njih pa je zagotovo, da prosti spisi mlajših slovenskih pesnikov, ki se vdinjajo pri večini slovenskih literarnih revij, kažejo veliko sramežljivosti pri učinkoviti izrabi lastnega doživljajskega oziroma eksistencialnega, bivanjskega materiala. Kakor da bi vse skupaj pestila nekakšna travma nečesa še nedoživetega, nečesa, zaradi česar je treba sprejeti bolečino kot modus vivendi vsakega ustvarjalnega podviga. Skratka, slovenska pesniška scena je v zatonu, ker že več kot desetletje ni sposobna sproducirati ničesar izvirnega in s
Kar nas dobrih je ljudi

Kar nas dobrih je ljudi

Radio Študent, 3. julij 2017 ― Javni prostor in kultura v Sloveniji toneta zelo nizko.  Dovolj, da se v družbi  spodobnih ljudi pogosto pojavijo vprašanja tipa, ali je to stanje bolje komentirati ali ignorirati. Napisati recenzijo neke neumno hajpane knjige ali se je ne pritakniti? Se odzvati na retardiran poskus polemike  s strani nekega kulturnika, ali v samoti ohraniti čast? Kdaj je nekaj preveč nizko in kdaj je intervencija strateško potrebna? Težka vprašanja. No, tokrat si nisem mogel kaj. V Beštrovi oceni letošnjega Kresnika sem razbral nek odlomek iz recenzije romana Urnebes Iztoka Vrenčurja, ki jo je napisala Tina Vriščaj za LUD Literaturo. Revije sicer že dolgo ne berem – tu in tam sem objavil kakšen svoj tekst, zaradi honorarja pač, s čimer pa prekinjam. Ko sem prebral citat, sem zapadel v stanje tistega paradoksalno pričakovanega šoka, ki vedno znova pride ob soočenju z v uvodu omenjenim stanjem. Pravzaprav gre za dva citata, ki ju Bešter spretno in smotrno združi in ju navajam v njuni združenosti. »Čustva so večinoma izključena, manifestacije zla pa nimajo širše razlage, niso vpete v zapletene okoliščine in ne prinašajo posledic. Zlo je razosebljeno, vzpostavil bi ga lahko šele subjekt s svojim čustvenim in vrednostnim odnosom do njega, kakršnega v knjigi ni.« Pravi še, da si težko »predstavljam človeka, ki v branju Urnebesa uživa. Če bi mi kdo rekel, da mu je roman všeč, bi vanj podvomila. Zazdel bi se mi sumljiv kot človek ali vsaj negotov kot bralec.« Tina Vrščaj je članica žirije Kresnika in v prvem citiranem delu pač naredi pričakovano neumno potezo, ki je ponovitev poteze iz njene kritike Mozetičevega underground romana Objemi norosti , ko povsem dobrodošlo odsotnost provincialnega malomeščanskega sentimenta zamenja z odsotnostjo vzročnosti – in temu doda še ščepec tetkaste homofobije. Tako pri Vrenčurju kot pri Mozetiču je vzročnost še kako prisotna, artikulirana na inovativne in sofisticirane načine, ki zahtevajo nekaj nekonvencionalne bralske kilometrine in mo
Mar res ni ničesar novega v deželi slovenski?

Mar res ni ničesar novega v deželi slovenski?

Radio Študent, 29. junij 2017 ― Vsaka nacionalna književnost ima konstrukcije, s katerimi diktira smernice in odbira zrnje od plev v poplavi literarnih del. Med vsemi, ki se podeljujejo pri nas, pa se zdi najpomembnejša nagrada časopisne hiše Delo, imenovana kresnik, ki je podeljena za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Letos je bila nagrada podeljena romanu Figa, ki ga je napisal stari znanec komisije, Goran Vojnovič. Že to je svojevrsten problem, še večji pa je to, da je skupni imenovalec letošnjega izbora in zmagovalca neproblematičnost, ki ne izziva bralca ne na ravni zgodbe ne sloga, kaj šele forme romana. To pa ne velja za Man Booker Prize, ki se podeljuje za najboljše izvirno delo v angleščini, izdano v Veliki Britaniji. Letošnje nominirance in zmagovalca še čakamo, lani pa je nagrado dobil Paul Beatty [pol biti] za roman Sellout, ki smo ga nedavno recenzirali. Pronicljiv pisateljev slog prek literarne zvrsti satire ponazori realno stanje manjšin v Združenih državah Amerike. Kot Afroameričan se torej dvigne nad svoj položaj, a pri tem ne generalizira. Med ožjimi nominiranci se je znašel tudi roman Hot Milk Deborah Levy, ki raziskuje žensko seksualnost, materinstvo ter vezi med materjo in otrokom in ki je mogoče toliko udarnejši zaradi vse večjega dvoma o dejanski potrebi po ženskih pravicah v ZDA in širše. Še drug izredno poveden roman, His Bloody Project pisatelja Graemea Macraeja Burneta, sledi zgodbi morilca Rodericka Macraeja [roderika makreja], ki svojih umorov ni skrival, ampak jih je priznal z nasmehom na ustnicah, kakor da tega ne obžaluje. Je bilo to res vse ali se je za tem priznanjem skrival kakšen drug motiv, sprašuje roman. Skratka, lanski ožji izbor za nagrado Booker je prinašal romane, ki so iz različnih perspektiv osvetljevali problem tako etičnih kot rasnih manjšin, tako spolne neenakosti kot socialne stigmatizacije. Druga nagrada, ki je pogosto citirana na ovitkih prevodov v slovenskih knjigarnah, je nagrada Gouncourt, ki se podeljuje za najboljši fr
Lepo je biti dober

Lepo je biti dober

Radio Študent, 22. junij 2017 ― Say it loud, say it clear: trenutno edina smiselna praksa sodelovanja z migranti se piscu teh besed kaže v vsakodnevnem stiku s konkretnimi migranti ter v pomoči slednjim pri njihovem vsakdanjem življenju, kar se kaže pri aktivistkah in aktivistih iz Roga. To na noben način ni polemika proti njim, kvečjemu nasprotno. Je poskus razumeti ovire, ki preprečujejo, da bi ta praksa postala številčnejša in bi prerasla v širši politični projekt. Migranti v Zahodnem imaginariju nastopajo kot ultimativna podoba Drugega, ki zato omogoča prešitje širših množic v skupnem odnosu do migrantskega vprašanja. Že dolgo ni bilo mogoče videti takega poenotenja delavskega razreda kot pri nedavnem odporu do migracij. Tako pripisovanje čiste drugosti kot posledično prešitje stališč ponavadi pripisujemo desnici, vendar je na žalost še kako prisotno tudi pri levici, oziroma predvsem pri pripadnikih liberalnega svetovnega nazora, ki se v Sloveniji iz takšnih in drugačnih razlogov prišteva med levega. Največji dosežki mišljenja o tem, kar je v vsakdanji govorici znano kot družba, so se v zadnjem stoletju in pol zgodili na terenu materialistične misli – bodisi klasične marksistične bodisi nekaterih poststrukturalističnih odvodov. Bistveni potezi obeh misli sta, da to, kar imenujemo družba, sestavlja veliko število dinamičnih bojev, ki se skozi zgodovinski potek premeščajo, menjajo, vznikajo novi, nekateri pa izginjajo. Tako imenovana družba je gosto prepletena z antagonizmi in je bistveno ne-cela, splet vzročnosti pa je razprostrt in kompleksen. Vendar spontana liberalna ideologija vse to odpravi: s tem, ko postavlja čisto drugost in skoznjo napelje humanitaristični diskurz, vprašanje migrantstva postavi v nekaj, kar tako imenovano družbo transcendira tako kot njihov moralizem, s tem pa povzroča serijo neželenih učinkov. Eden od načinov, kako to počne, je poskus moralističnega discipliniranja delavskega razreda, še posebej skozi glas srednjega sloja, ki žuga proti nižjim slojem.
še novic