Lidija Dimkovska: Wannseejski diptih

Poiesis, 18. januar ― Seveda vam lahko povem, kaj je takrat rekel Eichmann, saj sem to slišala na lastna ušesa. Kadar kdo govori o hrani, si zapomnim vse do zadnje besedice. Pravijo, da je to poklicna deformacija, čeprav sem iz kuharice postala gospodinja, ki je stregla kavo visokim gostom. Še zdaj ga vidim, kako je napel svoje telo, ko je pazil, da stol ne bi močno zaškripal, čeprav takrat rado še bolj zaškripa. Z roko je premeril, ali sta od skodelice kave do roba mize dve pedi, in s pogledom premeril še ostale. Ko sem na mizo postavljala še zadnjo skodelico kave, je rekel: »Morda vam bo to zvenelo banalno, toda ko sem zjutraj zajtrkoval maslo in marmelado, sem šele doumel, kaj Jud pomeni za naš Rajh. Gospodje, Jud je stvaritev iz praznih kalorij,« je dodal in lakte položil med kavo in rob jedilniške mize, s pogledom na Grosser Wannsee, in čitljivo dopolnil Protokol z dne 20. januarja 1942. »Kot čips je«, je rekel, »kot ameriški hamburger ali čokolada, naš narod polni z maščobami, škodljivimi za naše modre žile, enak je na Poljskem ali v Albaniji, milijonski ali pa preštet na prste, volk v jagnječji koži je, ki kali vodo našega svetega pastirja.« In [...]

Pogovor s Klariso Jovanović

Poiesis, 16. januar ― Si pesnica, prevajalka in glasbenica. Kot prevajalka prevajaš iz več jezikov. V kolikšni meri vstop v nek drug jezik redefinira tvoj pogled na svet? Ali če vprašam drugače: v kolikšni meri se strinjaš z znamenito Wittgensteinovo mislijo, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta? Vsak vstop v jezik, v katerikoli jezik, je vstop v določeno kulturo v najširšem pomenu besede: vstop v nematerni jezik pa, zagotovo, vstop v kulturo, ki je drugačna od tiste, ki nas nagovarja v maternem jeziku. Strinjam se z Wittgensteinovo mislijo: meje mojega jezika so meje mojega sveta, kajti svet, ki ga izrekam v maternem jeziku, ima povsem drugačen relief – in drugačne razsežnosti nasploh – kot svet, ki domuje v drugih jezikih (Mimogrede: če si od otroštva dvo- ali večjezičen, so meje zelo fluidne in jih z lahkoto prestopaš). Seveda se zavedam, da je omenjena trditev lahko zelo dvorezna, ker jo pisatelji, ki pripadajo po naturi ali po sili razmer dvema kulturama, lahko narobe razumejo. Ko sem pred kratkim nekje izjavila, da ima igralec telo in jezik, pisatelj pa samo jezik, so bili nekateri odzivi zelo burni. Kljub temu še vedno vztrajam pri svoji trditvi in s tem nikogar ne omalovažujem: literatura pripada [...]

Ivo Frbéžar: Zakaj pesniti, če ne govoriš za nikogar več?

Poiesis, 11. januar ― Ko se sprašujemo o relevantnosti književnosti in knjževnika v današnjem času se znova sprašujemo čemu pesniti. Ker sem pesnik, se bom omejil predvsem na poezijo in vprašanje »Čemu poezija?« O tem so se spraševali že Miodrag Pavlović v svojem eseju (Čemu poezijia,1967), Hilde Domin  (Wozu Lyrik heute? 1968), Friedrich Hölderlin (…und wozu Dichter in dürftiger Zeit? v sedmi elegiji); Wozu Dichter? je ponavljal že Martin Heiddeger ob dvanajstletnici Rilkejeve smrti (1964); Čemu pesniki v ubožnem času? se sprašuje slovenski pesnik Niko Grafenauer v svojem eseju, 1986. In nato v istem uvodnem tekstu nadaljuje z razmišljanjem: »V čem je smisel in pomen pesnjenja v ‘svetovni noči’, ko je v blokadi ideološkega in tehnicističnega totalitarizma izginilo božje in sveto?« Zakaj je vprašanje ostro aktualizirano tudi danes, ko ima vendar kot ena omembnejših dejavnosti človeka poezija tako majhno vlogo v njegovem življenju? Čemu peti, se sprašuje vsak pesnik sam, ko je svet tako ravnodušen do poezije njegovega časa. Je poezija poleg filozofije edina, ki v svojem eksistencialnem erotizmu vztraja na sledi izgubljenega sveta? Ne gre morda za povzdigovanje mišljenja in pesnjenja, ki naj bi bila poklicanost redkih posvečencev? Je edina rešitev znova poiskati, najti, poimenovati sveto, božje, etično, miselno in pesniško? In ali [...]

Sonja Cekova Stojanoska: Ne maram zvonov

Poiesis, 9. januar ― Medtem ko hitimo po vsakdanjosti, premikamo svoje meje, okoli nas se gnetejo ljudje kot megla, hijene pa so ves čas lačne, praskajo, se spopadajo in druga drugi iztikajo oči, brž ko jim kaj zadiši po mesu, in mrcvarijo tekmece, zato da potešijo lasten ego.   Kolo se vrti, pravijo, in stari zvon spet odšteva čas, čeprav vsi uporabljamo mobilne telefone.   Ne sovražim zvonov, ne, in vendar naj počakajo v daljni prihodnosti; saj ni treba, da se ustavi čas, želim si samo svežega zraka, ki mi bo napolnil vse celice telesa – da bi me, ne da bi si kaj očitala, pobožala lepota iskrenega čustva, ki ga je nekdo že zdavnaj potisnil v kot.   In nočem, da me omejuje dejstvo, da lahko včasih mobilni telefon celo nalašč izklopim.   Prevedla Klarisa Jovanović  (pesem je bila prevedena v sklopu pesniško prevajalske delavnice Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, ki je v organizaciji Društva Poiesis potekala novembra 2017 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani)

Pogovor z Alešem Mustarjem

Poiesis, 4. januar ― Tvoja prva pesniška zbirka nosi naslov (U)sodno tolmačenje (2005). Njen naslov me asociira na lepo vrsto vprašanj. A naj začnem z morda najbolj očitnim, z oddaljenostjo ali bližino med resničnostjo in poezijo.  Pri branju tvojih pesmi imam vseskozi občutek, da so realistične, da torej na nek neposreden način prevajaš resničnost v pesmi, po drugi strani pa se v veliki meri dogajajo, kot namiguje že naslov sam, v jeziku. Kako sam doživljaš pri pisanju razliko med jezikom in resničnostjo? In kako doživljaš razliko med pesništvom in jezikom – je poezija isto kot jezik ali je vendarle nekaj drugega? Jezik je pesniški instrument. Pesnikova odločitev pa je, koliko resničnosti bo vnesel v svojo poezijo. Sam menim, da pesnik kot intelektualec in  občutljivo  bitje ne more mimo resničnosti. Kot pesnik živim tu in zdaj. Pri meni ne gre za neorealizem, ki prevladuje v sodobni poeziji, marveč je moja želja poezijo približati tudi preprostemu bralcu, nisem pristaš larpurlatizma. Če bi živel v kakšni zakotni vasici, bi gotovo pisal drugače. Zadnje čase veliko hodim v naravo, na sprehode po Golovcu. Vendar zaradi tega ne bom opeval narave. Res je, da me njena lepota prevzame, vendar to ne bo vodilo za mojo pesem, prej  bo to [...]

Dragana Evtimova: Za nami

Poiesis, 2. januar ―                         Za fotografijami, ki jih prenašamo po žepih starih plaščev                         so spomini. Za njimi se izpisujejo zapiski,                         med vrsticami nastajajo razpoke let,                         v vrsticah našega drobnega rokopisa štrlijo spoznanja … in strah pred trenutkom, ko bomo pozabili tiste, ki smo jih ljubili. Žalost, ki išče zatočišče v neki otroški dlani. Odtisi  naših malih nog ostajajo za našimi sencami. Na zidovih mest, skozi katere potujemo se izrisujejo naši lastni liki, ki jih podarjamo mimoidočim. Ob sončnih vzhodih, ki vihrajo po spominih zasanjanih potnikov potujočih v nočnih urah štejemo korake preteklega časa. Za našimi zapisi v zgodbah, ki smo si jih izmislili v dolgih nočeh brez spanja ostajajo zapuščeni papirji s prenatrpanimi besedami. So oči, ki jih ne moremo pozabiti tudi takrat, ko jih zapustimo. Na desni ni nič. Na levi je naš pogled. Za našimi maskami smo mi.   Prevedel Ivo Frbéžar (pesem je bila prevedena v sklopu pesniško prevajalske delavnice Triglav-Vardar / Vardar-Triglav, ki je v organizaciji Društva Poiesis potekala novembra 2017 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani)
Jaka Železnikar: Interaktivalij, drobci / Interaktivalij, Fragments

Jaka Železnikar: Interaktivalij, drobci / Interaktivalij, Fragments

Poiesis, 17. december 2017 ― Izbrani drobci generativnih vizualnih pesmi iz spletne e-pesniške zbirke Interaktivalij, https://interaktivalij.si.  E-knjiga Interaktivalij, drobci vsebuje po pet posnetkov delov iteracij vsake od osmih e-pesmi, ki tvorijo delo Interaktivalij. Pesmi v spletni zbirki Interaktivalij so vizualne, tvorjene iz tipografskih znakov s pomočjo generativnega algoritma. Algoritem ob vsakem ogledu pesem, ki ohranja osnovno strukturo in nekaj semantičnih elementov, nekoliko vizualno spremeni. Vizualni drobci, ne posnetki celotnih pesmi, spletnega pesniškega procesa so zbrani v e-knjigi Interaktivalij, drobci, formata PDF. Gre za različne variacije vizualnih struktur stkanih iz tipografije, s tematiko temnih plati spletnega sveta (virusi, zasebnost, nadzor), podanih posredno, preko poetičnega izraza. Knjiga je dostopna na naslednji povezavi: Brezplačni PDF. Knjiga je dostopna tudi v angleškem jeziku – »Interaktivalij, Fragments«. Brezplačni PDF.   Selected fragments of generative visual poems from the »Interaktivalij, Fragments«, on-line e-poetry collection – https://interaktivalij.si. E-book Interaktivalij, Fragments contains five partial iterations of all eight e-poems from the Interactivalij. Poems in the on-line e-poetry collection Interaktivalij are visual, composed from typography characters by generative algorithm. At each view of the poem algorithm creates a visual variation while retaining basic structure and several semantic elements of the poem. Visual fragments, not the whole poems, of the poetic on-line process are collected in [...]

Pogovor z Jako Železnikarjem

Poiesis, 14. december 2017 ― Začniva kar pri e-poeziji. Kaj pravzaprav je e-poezija in v kakšnem razmerju je do e-literature in tudi, v kakšnem razmerju je do spletne umetnosti nasploh? E-poezija je poezija, ki je intimno prepletena z računalnikom in z njim povezano širšo kulturo, danes predvsem spletno. »E« v e-poeziji je krajši zapis besede »elektronska«. Poimenovanje je nekoliko zavajajoče, saj ne zaobjema spoja poezije in vseh elektronskih medijev. Poezija v medijih kot so radio, televizija, video in sorodni ne šteje za e-poezijo. Celo večina poezije, ki jo danes lahko najdemo na spletu ne spada v področje e-poezije. Po eni strani e-poezijo določa njen medij, po drugi strani je za umeščanje nekega dela v področje e-poezije pomemben tudi način uporabe (računalniškega) medija. Delo e-poezije algoritemskosti računalnika ne izkorišča na trivialen način, kot nadomestek papirja in nanj vezanih konvencij branja. Programskost in omreženost ter s tem povezane kulturne fenomene obravnava bodisi tematsko, formalno, programsko ali v kombinaciji naštetega. Povedano preprosteje, e-poezija izkorišča celoten spekter možnosti računalnika, ne le del, kjer računalnik simulira tisk (e-knjige, spletne strani izdelane kot stran v tiskani reviji). Sorodno velja tudi za e-literaturo in spletno umetnost, s tem, da je slednja bliže svetu umetnosti kot literature. In če nadaljujem v tej smeri: [...]
Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana – Sodobna slovenska in italijanska poezija / Poesia contemporanea slovena e italiana

Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana – Sodobna slovenska in italijanska poezija / Poesia contemporanea slovena e italiana

Poiesis, 3. december 2017 ― Dvojezična pesniška zbirka Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana je plod pesniško prevajalskih delavnic slovenske in italijanske poezije Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana in Hiša v Ljubljani II / Casa a Lubiana II, ki sta v organizaciji bloga La casa di carta – Papirnata hiša in Društva Poiesis potekali maja 2016 in oktobra 2017 v Ljubljani. Na delavnicah so sodelovali pesnice in pesniki Cvetka Bevc, Krištof Dovjak, Luisa Gastaldo, Alenka Jovanovski, Marina Moretti, Marella Nappi, Michele Obit, Sandro Pecchiari, Andraž Polič, Tone Škrjanec, Kaja Teržan in Francesco Tomada ter prevajalki Kristina Jurkovič in Veronika Simoniti. Dvojezična pesniška zbirka Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana tako prinaša originale in prevode pesmi vseh udeleženk in udeležencev obeh delavnic, bralki in bralcu pa ponuja vpogled tako v delo na delavnicah kot tudi v sodobno pesniško snovanje tostran in onstran slovensko-italijanske meje. Pisec uvodnega besedila je Peter Semolič, italijanske prevode je jezikovno pregledal Sergio Sozi, fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice je delo Katje Kuštrin. Knjiga je dostopna na naslednjih povezavah: Brezplačni PDF. Mehka vezava. La raccolta bilingue Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana è frutto dei laboratori di traduzione poetica  italo-slovena Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana [...]

Sandro Pecchiari: severni sij

Poiesis, 21. november 2017 ― nebo ostro zamejuje in ukrivlja zemljo poglablja jo brez cest osvobaja njene poti   svetilke se objemajo v zavetju parkirišč   to je edina luč, ki jo poznam, rumeno obarva pogled, zameji temo: noben duh ne bo prišel med te avtomobile nihče čez mero praznoval se okoli tvoje hiše igral s kostmi živali in peresi   na potovanje prežijo letala reke, ki so jih zvile nevihte. edina pot je skriti šepet zarij sprejmeš ga le, če o njem govoriš tiho kot to počneš z mano, ne da bi vedel, in ob šepetu zaplešejo tisti, ki živijo v njem   ta majhen  prostor se razliva v svet let se začne pri nama   Prevedli Cvetka Bevc in Kristina Jurkovič   (pesem je bila prevedena v sklopu prevajalsko pesniške delavnice Hiša v Ljubljani II / Casa a Lubiana II, ki se je odvila 14. oktobra 2017 v soorganizaciji Kulturno umetniškega društva Poiesis in bloga La Casa di carta / Papirnata hiša v dvorani KULT3000 v Ljubljani)

Triglav-Vardar / Vardar-Triglav

Poiesis, 18. november 2017 ― V soboto, 11. novembra 2017, je v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna potekala pesniško prevajalska delavnica slovenske in makedonske poezije Triglav-Vardar / Vardar-Triglav. Na njej so sodelovali Sonja Cekova Stojanoska, Lidija Dimkovska, Dragana Evtimova, Ivo Frbéžar, Klarisa Jovanović in Aleš Mustar. Delavnici je sledil zaključni večer, na katerem smo prisluhnili pogovoru s pesnicami in pesnikom ter njihovi poeziji in prevodom. Žal se večera nista mogla udeležiti Dragana Evtimova in Ivo Frbéžar, zato pa so njuno poezijo in prevode prebrali drugi. Večer in pogovor z gosti je vodil Peter Semolič, delavnica in večer sta se odvila v organizaciji Kulturno umetniškega društva Poiesis in ob soorganizaciji Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. [See image gallery at www.poiesis.si] ” order_by=”sortorder” order_direction=”ASC” returns=”included” maximum_entity_count=”500″]
še novic