SAŠA SPAČAL in MIRJAN ŠVAGELJ: Meta_bolus

SAŠA SPAČAL in MIRJAN ŠVAGELJ: Meta_bolus

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. januar ― Bakterija Streptomyces oddaja zapeljiv vonj geosmina, ki že s prvim vdihom obudi spomin na vlažen gozd po dežju. Vonj po mokrih listih je prepleten z zgodovino človeške odpornosti na antibiotike. V dobi antropocena so žive in nežive snovi potopljene v planetarni metabolični tok, kjer si asimetrično izmenjujejo farmakološke odmerke. Človeštvo ni izjema in njegova neselektivna farmakološka razsipnost ima tudi smrtne posledice. Vprašanje je, ali smo ljudje zmožni zavohati rastočo odpornost na antibiotike? Postavitev 'Meta_bolus' izpostavi metabolični proces kot izmenjavo določenih odmerkov ali bolusov, ki so lahko za žive in nežive snovi v odnosih bodisi koristni bodisi škodljivi. Laboratorijska situacija v središču instalacije upodablja dve povezani zanki metabolizma snovi našega planeta: človeško pridobivanje antibiotikov iz bakterij Streptomyces rimosus in človeško vnašanje hlapnih snovi zemlje skozi vohalni aparat. Procesa obeh krožnih zank izločita dva presnovka bakterije Streptomyces rimosus: antibiotike in vonj geosmina. Skozi proces ekstrakcije v laboratorijski steklovini se antibiotiki vrnejo nazaj v prst, v zemljo. Antibiotični presnovki krožijo kot opomin, da sta prst in prah fazi presnovnega procesa, ki mu noben akter na tem planetu ne more uiti, ter kot opozorilo, da ima vsak presnovni tok določen bolus oziroma odmerek, ki določi odnose med akterji kot koristne ali škodljive. Bakterija Streptomyces rimosus nam kaže, kako pomembno je opazovanje in poznavanje bolusa, kajti prav v vsaki je poleg antibiotika tudi že odpornost na antibiotike, in tako je od bolusa odvisno, ali bo odmerek koristen ali škodljiv. Osrednji bioreaktor v instalaciji 'Meta_bolus' naseljuje Streptomyces rimosus, ploden proizvajalec antibiotičnega oksitetraciklina, ki se uporablja v človeški medicini in pri proizvodnji živali in rastlin. Globalne farmacevtske družbe vsako sekundo izločijo tri kilograme oksitetraciklina, celo tono vsakih pet ur. To predstavlja samo enega od številnih anti
UROŠ WEINBERGER: DIE DROHNEN

UROŠ WEINBERGER: DIE DROHNEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. januar ― Slikarjevo delo temelji na podobah, ki na prvi pogled delujejo kot motivi zasebnih družinskih fotografij, strupena barvna lestvica in zlovešči detajli pa prizor kaj hitro prestavijo v distopično realnost ter namigujejo na življenje pod totalitaristično oblastjo. Družina, ki uživa v dnevu na obali, deček, ki se z dežnikom v roki potika po poti, in nič hudega sluteča skupina korakajočih otrok, so obkroženi s črtastimi lovkami, nad njimi pa preži jata dronov. Dela z družbenokritično tematiko se na ta način odpirajo vrsti interpretacij, s čimer je v ospredje postavljen gledalec, ki delo vsebinsko odpira in s svojim odzivom umetnini daje vrednost. Slike odpirajo pogled v svet na meji realnega, ker cinično potencirajo podobe našega vsakdana. Ponavljajoča motivika serijo povezuje v celoto in jo približuje irealnemu svetu, hkrati pa odpira možnost pogleda za gledališki zastor realnosti. Črtaste lovke prežijo na subjekte in jih hkrati omejujejo. Tridimenzionalni prostor sploščijo, s čimer ustvarijo kontrast presvetljenim in strupenim barvam, ki pokrivajo površino. Izvora lovk ne poznamo, ne zavedamo se njihovega števila in dosega ter ne vemo, kdo je tisti, ki jih nadzoruje. Morda gre za vpetost v ekonomski sistem, ki diktira način in hitrost življenja. Kot cevi na platnih nas omejuje in potiska v brezizhodni položaj, ki se ga v zaverovanosti v lastno kakovostno življenje ne zavedamo. Naslov se navezuje na drug ponavljajoči se motiv, ki povezuje dela in hkrati moti naš pogled na idilične osrednje prizore. Z vključitvijo dronov, elementa sodobne tehnologije, avtor razširi ozadje omejujočega ekonomskega sistema in preusmeri na pomislek o tehnološko naprednem vsakdanu, ki smo mu priča. Prosti čas, olajšano delo in druge dobrine tehnološkega napredka so nam vidne, medtem ko si pred slabostmi zatiskamo oči. Tako kot skupina razigranih ljudi, ki veselo čofotajo po morju krvi, se tudi sami ne zavedamo vpetosti v sistem nesmisla in razvrednotenja. Prostovoljna obsedenost z družbenimi
UROŠ WEINBERGER : DIE DROHNEN

UROŠ WEINBERGER : DIE DROHNEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. januar ― Slikarjevo delo temelji na podobah, ki na prvi pogled delujejo kot motivi zasebnih družinskih fotografij, strupena barvna lestvica in zlovešči detajli pa prizor kaj hitro prestavijo v distopično realnost ter namigujejo na življenje pod totalitaristično oblastjo. Družina, ki uživa v dnevu na obali, deček, ki se z dežnikom v roki potika po poti, in nič hudega sluteča skupina korakajočih otrok, so obkroženi s črtastimi lovkami, nad njimi pa preži jata dronov. Dela z družbenokritično tematiko se na ta način odpirajo vrsti interpretacij, s čimer je v ospredje postavljen gledalec, ki delo vsebinsko odpira in s svojim odzivom umetnini daje vrednost. Slike odpirajo pogled v svet na meji realnega, ker cinično potencirajo podobe našega vsakdana. Ponavljajoča motivika serijo povezuje v celoto in jo približuje irealnemu svetu, hkrati pa odpira možnost pogleda za gledališki zastor realnosti. Črtaste lovke prežijo na subjekte in jih hkrati omejujejo. Tridimenzionalni prostor sploščijo, s čimer ustvarijo kontrast presvetljenim in strupenim barvam, ki pokrivajo površino. Izvora lovk ne poznamo, ne zavedamo se njihovega števila in dosega ter ne vemo, kdo je tisti, ki jih nadzoruje. Morda gre za vpetost v ekonomski sistem, ki diktira način in hitrost življenja. Kot cevi na platnih nas omejuje in potiska v brezizhodni položaj, ki se ga v zaverovanosti v lastno kakovostno življenje ne zavedamo. Naslov se navezuje na drug ponavljajoči se motiv, ki povezuje dela in hkrati moti naš pogled na idilične osrednje prizore. Z vključitvijo dronov, elementa sodobne tehnologije, avtor razširi ozadje omejujočega ekonomskega sistema in preusmeri na pomislek o tehnološko naprednem vsakdanu, ki smo mu priča. Prosti čas, olajšano delo in druge dobrine tehnološkega napredka so nam vidne, medtem ko si pred slabostmi zatiskamo oči. Tako kot skupina razigranih ljudi, ki veselo čofotajo po morju krvi, se tudi sami ne zavedamo vpetosti v sistem nesmisla in razvrednotenja. Prostovoljna obsedenost z družbenimi
KATJA FELLE: SEGMENTI LOMLJIVE REALNOSTI 2

KATJA FELLE: SEGMENTI LOMLJIVE REALNOSTI 2

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. januar ― Opažanju, da so podobe v medijskem svetu raznolike in vizualno bogate, se je v zadnjem času pridružilo še mnenje, da so postale neizprosne, agresivne in celo nevarne, saj pogosto namensko manipulirajo z našim dojemanjem družbene, politične in ekonomske realnosti današnjega časa. V tem kontekstu lahko gledamo tudi sodobno umetniško produkcijo, ki se ukvarja z vplivi mediatizirane podobe. Opozarja nas na manipulativne razsežnosti sodobnega medijskega sveta in nam ponuja hojo po robu spoznavanja neznanega. Katja Felle slika do roba in čez. Njena podoba je formalno dobesedno večplastna. Enkrat je natančna in popolno izdelana, drugič je dovršena hitro in namenoma popačeno. Ko odkrijemo in prepoznamo eno plast, nas preseneti druga, pa zmoti tretja in tako naprej. Koda za razbiranje njenih podob se skriva v analizi ustvarjalnega procesa. Umetnico zanimajo pomen podobe v današnjem času, ko ta neusmiljeno tekmuje z mnoštvom drugih informacij, njena transformacija skozi razne komunikacijske kanale in vpliv. V kontekstu slikarstva jo zagotovo lahko uvrstimo med trenutno bolj prepoznavne, konceptualno dovršene in drzne umetnice, ki si upajo slikati to, kar se nam zdi na videz samoumevno in nepotrebno slikarjeve pozornosti. A ravno ta preprosta zapletenost motiva nas pripelje do točke, ko preizkušamo lasten pogled najprej na sliko in kasneje na realnost, ki nas obkroža. Gledanje slike Katje Felle je gledanje v zgodovino medijske umetnosti in hkrati pogled v prihodnost, v kateri lahko njene slike vidimo kot primer umetnine v času digitalne distribucije, elektronskih motenj in nadgrajene resničnosti. Tudi sicer se umetnost Katje Felle (performansi, videodela, gobelini, družbeno angažirane akcije kot medgeneracijsko povezovanje) giblje v odnosu med »gledati« in »videti«. Če »gledati« razumemo kot relativno pasivno akcijo, je »videti« izrazito aktiven proces razbiranja pomenov in interpretacije videnega. In ravno v tem kontekstu prevajanja pasivnega gledanja v spoznavo videnja se od
ZAVETJA BABILONA / SHELTERS OF BABYLON

ZAVETJA BABILONA / SHELTERS OF BABYLON

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. januar ― Bivanje je življenje. Kakršnokoli: znotraj, v stavbah, blokih, hišah, šotorih, zemljankah, iglujih, provizoričnih, začasnih ali trajnejše postavljenih prostorih, v prikolicah, avtohišah, modulih, laboratorijih, vesoljskih postajah, hramih in palačah, ali zunaj, na odprtem, na planem, pod milim nebom, na zemlji, v vodi ali v zraku. Bivanje je tudi eksistenca, obstoj, ki v golo življenje vnaša določene pomene in dimenzije; po eni strani razširja sam naravni pojem, po drugi pa ga deducira na individualni nivo in ga pooseblja. Na kakršen koli in kateri koli način, bodisi v smislu obstoja znotraj določene skupine, družbe, sistema, bodisi borbe za obstoj, ki zmeraj pomeni konflikt, ali nemara zavračanje agresije z obrambo. Temu smo priča tudi v številnih aktualnih primerih, od vojn, imperializma in kolonializma, do ekonomskih ali gospodarskih spopadov, ki imajo praviloma socialne posledice, saj želijo s prevlado podjarmiti široke ljudske množice in jim karseda zmanjšati pravice ter jih v končni fazi znivelirati na nivo potrošnika. Projekt Tvegaj spremembo se tokrat z razstavo Zavetja Babilona ubada z vprašanji bivanja in obstoja. Čas je, da v tem duhu obudimo vprašanja eksistencializma, ki se je dosledno zavzemal ne samo za svobodo posameznika in posameznice ter enakopravnost ljudi in raznih socialnih slojev, ampak tudi za avtonomijo vsakogar in pravico do izražanja. In četudi so časi različni, postaja kontekst identičen: preživetje. Razni umetniški postopki predstavljajo avtorska videnja bivanja in obstoja v raznih in različnih oblikah in jih uprizarjajo v raznoterih medijih. Življenje na planetu ali vesoljskem telesu, vesoljski ladji Zemlja, ki potuje skozi prostor-čas po svojih določenih tirnicah, vrtenje okoli lastne osi in Sonca ter kroženje Osončja v galaksiji in celotne Mlečne ceste v obsežnejšem sistemu so potovanja, ki jih lahko človek, umetnica in umetnik ponazorita na osebni, fizični, mentalni, metafizični, domišljijski ali izmišljeni, tudi simbolni ravni. Babi
PIXXELPOINT2017: A TRULY MAGICAL MOMENT / RESNIČNO ČAROBEN TRENUTEK

PIXXELPOINT2017: A TRULY MAGICAL MOMENT / RESNIČNO ČAROBEN TRENUTEK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. december 2017 ― Naslov festivala Resnično čaroben trenutek je povzet po istoimenskem projektu Adama Basante enega izmed sodelujočih umetnikov in na najbolj primeren način označuje razstavo ter nastalo situacijo, ki predstavlja platformo za produkcijo novih projektov, kot tudi pomembno prizorišče za postprodukcijo že realiziranih projektov. Razstava ponuja naracijo znotraj predstavljenih del in se ne osredotoča na točno določeno konceptualno izhodišče. Umetniški projekti izpostavljajo razne vidike sodobne tehnološko zasnovane družbe, umetnosti in politike. Raziskujejo posameznikovo vpetost v socialno stvarnost družabnih omrežij, obdelovanja podatkovnih in vedno bolj pomembnih slikovnih arhivov, izpostavljajo posameznikovo čutno senzorično izkušnjo prostora, opredeljujejo se do zgodovine umetnosti in kulture ter postavljajo pod vprašaj realnost, ki jo živimo. Umetniki: Adam Basanta, Anna Ridler, ::vtol:: (Dmitry Morozov), Julian Palacz, Vladimir Frelih, Marko Batista, Boštjan Čadež, Iza Pavlina, Tadej Vindiš, Valerie Wolf Gang, Nika Oblak & Primož Novak, Maja Smrekar, Ana Petrović, Štipendisti ( Domen Dimovski, Tina Lanišek, Miha Godec in Laren Polič Zdravič, Anja Jurše, Anja Hauptman, Kristina Keber, Ivan Stanojvić, Mitja Cvetko). The festival title A Truly Magical Moment is taken from the namesake project by Adam Basante, one of the contributing artists, and appropriately marks the exhibition and the resulting situation, which sets up a platform for producing new projects, as well as an important stage for postproduction of previously realized projects. The exhibition proposes a narration of the works presented therein, and does not focus on any clearly-defined conceptual foundation. The art projects highlight various aspects of contemporary technology-focused society, art and politics. They explore the individual’s place in the social reality created through social networks, data processing practices, and the increasingly important picture archives. They also point out the individ
TINA KONEC: ČRTE RISBE 2015 - 2017

TINA KONEC: ČRTE RISBE 2015 - 2017

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. december 2017 ― Pregledna razstava mlade ustvarjalke predstavlja izbor manjših in večjih kompozicij monokromnih risb, 123 risb v tehniki svinčnika in tuša na papirju iz obdobja 2015–2017. Avtorica dojema risbo kot osnovo za nadaljnje ustvarjanje ali kot samostojno zaključeno likovno delo. "Risbo sem vedno dojemala hkrati kot osnovo za nadaljnje ustvarjanje in kot samostojno zaključeno likovno delo. Skozi risbo izražam naravo, ki mi predstavlja univerzalnost in večno aktualnost, fascinira me ponavljanje naravnih oblik v mikro in makro svetu. Slednje raziskujem prav skozi risbo, saj izhodiščni motiv – drevesne krošnje – artikuliram do mere, da končano delo aludira na druge, po videzu sorodne naravne forme. S tem vzpostavim igro asociacij, ki je popolnoma subjektivna, dopušča svobodne interpretacije in asociacije gledalcev. Rada slišim, ko mi ljudje povedo, da jih risba spominja na vesolje, gube na dlaneh, vodne tokove, oblake, druge na lase, meglice, fraktale, razne pojave v naravi … Poleg likovnega artikuliranja narave v risbah raziskujem tudi odnos med pozitivom in negativom ter med polnostjo in praznino. To je še posebej jasno v risbah z imenom Dan in noč in noč in dan.Težim k temu, da s preprostimi likovnimi sredstvi ustvarim kar se da velik učinek. Na videz preprosta in osnovna tehnika tuša/svinčnika na papir kljub svoji tradicionalnosti v sebi še vedno nosi velik potencial za inovacije. Omeniti moram še delovni proces, ki je prav tako temeljnega pomena. Čas, ki ga namenim ustvarjanju risb, je pravzaprav svojevrstna meditacija in je čas, ki ga imam samo zase". Tina Konec Lines Drawings 2015–2017 The overview exhibition of the young artist presents a selection of smaller and larger monochromatic drawings, 123 drawings in ink and pencil, all from the 2015–2017 period. The author sees the drawing as a basis for future works or an independent artwork. "For me, none of my art is complete without drawing, which is the foundation for my creative expression. The nature I depict is unive
MATJAŽ POČIVAVŠEK: sine cera. cum cera

MATJAŽ POČIVAVŠEK: sine cera. cum cera

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. december 2017 ― Matjaž Počivavšek, kipar izjemne metjejske prefinjenosti in posebnega umetniškega izraza, ki temelji predvsem na njegovem odnosu do materije, pa naj bo to bron, granit, srebro, ebenovina ali pa navidezno nekiparski material - vosek, na razstavi v zagrebškem Muzeju za umetnost in obrt predstavlja dela, nastala v zadnjih desetih letih. Počivavškove skulpture so diskretne, niso glasne, ne napadajo, ne želijo zavladati ne prostoru ne nam; v svojo avro pritegnejo opazovalca z raznovrstnostjo izdelave in imaginativnostjo umetniške ustvarjalnosti. Tu zaslutimo umetnikovo željo po spajanju različnih svojstev materiala – mehkobe vlitega srebra ali brona in trdote ebenovine ali granita. V najnovejših delih se kot Počivavškov ideal kaže skulptura, ustvarjena brez intervencije človeške roke – acheiropoieton. Pri uresničevanju te ideje si pomaga z voskom, ki ga uporablja, ne kot bi pričakovali, kakor samostojen material za modeliranje ali vlivanje brona, ampak zato, da z uvajanjem tega novega materiala nadaljuje preizpraševanje in problematiziranje odnosov med različnimi materiali - tu med voskom in železom. Skulpture postajajo monumentalne, nastajajo monoliti skoraj prvinskega pomena in moči. In prav v teh premikih, kot tudi v procesu spajanja železa in voska, čeprav se to sliši paradoksalno, uvaja Počivavšek proces "nadzorovane naključnosti". Z nadzorovanim vlivanjem voska na železo, ki se s svojo teksturo in barvo zlije z železno podlago, se ustvarjajo novi odnosi med materiali, med mehkim, voljnim voskom in trdo železno osnovo. Ta odnos med trajnostjo železa in začasnostjo, krhkostjo in voljnostjo voska, je prav gotovo svojevrstni yin in yang. Ime razstave sine cera. cum cera ( brez voska. z voskom) očitno kaže umetnikovo zanimanje za historično, duhovno in metaforično. Iz latinskega izraza sincerum namreč v mnogih evropskih jezikih izvirajo besede, ki označujejo pojem iskrenosti in njegove sopomenke. Po ljudski etimologiji naj bi izviral iz oznake za neprikrito, torej nepov
MATJAŽ POČIVAVŠEK: SINE CERA. CUM CERA

MATJAŽ POČIVAVŠEK: SINE CERA. CUM CERA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. november 2017 ― Matjaž Počivavšek, kipar posebnega umetniškega izraza, na razstavi v zagrebškem Muzeju za umetnost in obrt predstavlja dela iz plemenitih kovin, ebanovine, železa, brona in granita, kakor tudi iz novega, tradicionalno ne kiparskega materiala - voska. Počivavškov ideal je vedno bila skulptura, ustvarjena brez intervencije človeške roke – acheiropoieton. Ko v procesu izdelave železnih monolitov vliva vosek, ga ne uporablja, kot bi pričakovali, se pravi kot samostojen material za modeliranje ali vlivanje brona, ampak z uvajanjem novega materijala nadaljuje preizpraševanje in problematiziranje odnosov različnih materialov - voska in železa. Poleg tega se spreminja tudi oblika - skulpture postajajo monumentalne, nastajajo monoliti skoraj starodavnega pomena in moči. In prav v teh premikih, kot tudi v procesu spajanja železa in voska, čeprav se to sliši paradoksalno, uvaja Počivavšek proces "nadzorovane naključnosti." S pomočjo nadzorovanega vlivanja voska na železo, se ta s svojo teksturo in barvo zlije z železno podlago. Tako se ustvarijo novi odnosi med materiali; med mehkim, voljnim voskom in trdo železno osnovo. Ta odnos med trajnostjo železa in začasnostjo, krhkostjo in voljnostjo voska, je prav gotovo svojevrstni Jin in Jang" Ime razstave Sine Cera. Cum Cera ( Brez voska. Z voskom) je jasen pokazatelj umetnikove nagnjenosti k historičnemu, duhovnemu in metaforičnemu, saj sine cera označuje to kar je nezakrito, kar ni prevlečeno z voskom - brez posredovanja roke. MIroslav Gašparović
OPN STUDIO: GIVE MY CREATION...LIFE! / DAJ MOJI STVARITVI...ŽIVLJENJE!

OPN STUDIO: GIVE MY CREATION...LIFE! / DAJ MOJI STVARITVI...ŽIVLJENJE!

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. november 2017 ― Srce je vitalna črpalka, ki nas ohranja pri življenju, generator energije, ki na leto proizvede več kot 30 milijonov utripov. Smrt je v svojem bistvu konec homeostatičnega procesa pri človeku, njegovo prenehanje. Zaradi napredka v medicini in bioinženiringu je danes mogoče ohranjati delovanje srca tudi po tem, ko se je ustavilo, mogoče je ohranjati človeka živega, čeprav brez avtonomije. Avtonomijo omogoči stroj. 'Daj moji stvaritvi … življenje!' to logiko obrne. Lahko človeško ali živalsko srce hrani sistem in s tem ustvarja energetsko avtonomijo za zunanje ali celo implantirane znotrajtelesne naprave? In ali lahko srce deluje na enak način kot stroji, ki so ustvarjeni tako, da nam dovajajo energijo, kot na primer umetno srce, ki ohranja posameznika pri življenju? Zakaj ne bi obrnili koncepta, tako da bi človeško ali živalsko srce napajalo stroj s svojim vitalnim ritmom, mu dovajalo energijo in z njo življenje in avtonomijo? Rezultati, teoretske osnove in raziskave so vrsta izkušenj, ki so se na koncu materializirale v treh vrstah umetniških del. Video eksperimentalnega operativnega posega, izvedenega v Centru za biomedicinske raziskave v Aragonu (CIBA), okrepi naracijo projekta. Umetnika razvijeta svoj projekt z estetsko poustvaritvijo laboratorija iz poznega 19. stoletja, ko so ustvarili biološki generator, ki simulira bitje umetnega srca. Sezor zazna utrip obiskovalca in ga poustvari v 3D umetnem srcu, pulz se pretvori v hidravlično energijo in iz nje v kinetično, ki premika praksinoskop. Ta na strop projecira podobo robotinje Marie iz filma 'Metropolis' Fritza Langa, ki se igra s srcem. Instalacijo spremlja teoretski in didaktični del, ki predstavi projekt preko eksperimentov in raziskav zunajtelesnega krvnega obtoka skozi zgodovino. The heart is a vital pump that keeps us from dying. It is an energy generator that beats more than 30 million times each year. Death is, in essence, the end of a person’s homeostatic process, his termination. Due to the numerous ad
SUZANA BRBOROVIĆ: MADE IN GERMANY

SUZANA BRBOROVIĆ: MADE IN GERMANY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. november 2017 ― Arhitektura, še posebno, kadar nanjo gledamo kot na odnos med ljudmi in družbenimi strukturami, igra odločilno vlogo v boju za interpretativno moč nacionalnih identitet. Zgradbe vedno predstavljajo predstavnike in akterje državotvornosti naroda. Slovenska umetnica Suzana Brborović razkriva vizualno zgodovino zahodnjaške obrambne arhitekture; od prvih varnostnih utrdb do vojaške arhitekture iz časov modernizma ter sodobne varnostne arhitekture – z orodji slikarstva in dekonstrukcijo. Idealno Platonovo ali Dürrerjevo mesto, utopične zgradbe modernizma, ali načrtovana mesta, kot je na primer Palmanova – vsi ti primeri ponazarjajo, da obramba meja, ideja nekega idealnega mesta in zvesto prebivalstvo oblikujejo simbiotsko skupnost. "Arhitekturna nezavest" Zahoda, z njegovimi zvezdastimi plani in razporeditvami, geometričnimi strukturami in ravnimi formami, Brborović predstavlja s slikami velikega in srednjega formata, da bi z njimi opozorila na nadaljevanje te estetske in politične zgodovine, kakor tudi na njeno trenutno moč delovanja. Na platnu umetnica presega časovne prostore s prepletanjem več plasti zgodovinskih tlorisov, z vključevanjem vzorcev, motivov in kompozicij fortifikacije Evrope, ki še vedno poteka. Podobe se sučejo v razponu od togih linij do spontanih tekočih oblik, ustvarjenih neposredno z umetničino gesto. Motiv bunkerja, poznanega pod imenom obrambni stolp, ki je v času nacistične represije služil kot robustna konstrukcija za obrambo mest Nemškega rajha, prežema in povezuje skoraj vse razstavljene slike. Včasih se prikaže kot lebdeč predmet, drugič so vidni le njegovi obrisi. V nekaterih delih je viden le kot senca ali kot izris na poti osvetljevalnih izstrelkov, zreduciranih do izrazitih črt. Iz serije originalnih gradbenih načrtov iz osemdesetih let, ki simbolizirajo slovensko trobojnico, ki v vsakem od treh delov vedno bolj bledi, je izrezljala vsebinske forme rezilne ograje, bunkerja in ruševin. Krhek izrezek obrambnega stolpa v obliki ruševine pr
ANDREJ ŠKUFCA: KSENOMORFNI OBJEKTI / XENOMORPHIC OBJECTS

ANDREJ ŠKUFCA: KSENOMORFNI OBJEKTI / XENOMORPHIC OBJECTS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. november 2017 ― Projektni prostor DUM, Ljubljana. Medtem ko je glavni junak zgodbe v rodnem mestu prejme novico o smrti svojega strica E. A. iz majhnega kraja v državi na drugem, vendar bližnjem kontinentu. Precej kmalu zatem hišo E. A. kupi človek z imenom M.P. V nasprotju z mišljenjem A. M., najboljšega prijatelja pokojnega E.A. in arhitekta, odgovornega za prvotni načrt hiše, M. P. takoj odstrani vse pohištvo in predmete ter sproži vrsto sprememb v hiši in okolici. Nenadne in radikalne spremembe se izvajajo v nenavadnih pogojih – ponoči, za zaprtimi okni in vrati. Poleg tega M. P. poseka tudi vsa drevesa znotraj meja posesti. Potek dogodkov glavnega junaka preseneti, zato se odloči odpotovati v kraj pokojnika, da bi raziskal, kaj se dogaja. Takoj ob prihodu izve, da je M. P. že zapustil državo, zato brž obišče stričevega prijatelja in arhitekta A. M., ki pa mu ne uspe obrazložiti namena nenavadnih sprememb, za katere se je odločil M.P. Kmalu zatem odkrije, da se skoraj vsi prebivalci mesta izogibajo predela, kjer se nahaja hiša. Eden izmed domačinov mu celo pove, da je nekega večera, ko je njegov pogled samo oplazil hišo in vrt, »nekaj videl«. V mestu pa so poročali tudi o tem, da so na vrtu hiše našli pohabljenega in razkosanega pogrešanega psa. Po spletu okoliščin glavnega junaka na deževno noč ujame nevihta, zato je primoran vstopiti v skrivnostno hišo; prednja vrata so nepričakovano odprta. Takoj ko stopi v hišo, njegov nos zazna »sladek, vendar zelo moteč vonj«. Prav zaradi tega neprijetnega občutka vklopi luči. V trenutku, ko svetloba oriše prostor, zazna oblike, ki ne ustrezajo človeški podobi ali kateri koli možni uporabi. Ker videnega nikakor ne more prepoznati, luč ugasne in se odloči nekaj trenutkov stati v temi s popolnoma zaprtimi očmi. Stoji v »vakuumski tišini«, v prisotnosti nerazumljivih stvari in ta brezmejna praznina ga nagovori, da spet prižge luč. Stoji na koncu hodnika, pred vhodom v veliko, skoraj popolnoma izpraznjeno sobo z visokimi stropi. Prostor je hl
FESTIVAL SONICA: KRAJI-NE / SCAPES

FESTIVAL SONICA: KRAJI-NE / SCAPES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. oktober 2017 ― Razstava Kraji-ne, oz. Scapes (spaces – landscapes – escape) išče vzporednice med krajinskim slikarstvom in današnjimi umetniki, katerih orodje je sodobna tehnologija. Motorji, programi, zvočna in svetlobna oprema, so orodja, skozi katera umetniki posnemajo naravo in gradijo krajinske replike sveta: zvočne zapise, skozi katere lahko razbiramo slike podvodnih habitatov, svetlobno manipulirane krajine, mehanske replike naravnih zvočnih sistemov, poetične zvočne premisleke o času in minevanju. Narava vedno bolj postaja grozeča nasprotnica, tuja pokrajina, ki zaradi naše invazivnosti vdira v naša telesa, zaradi česar položaj opazovalca in občudujočega posnemovalca ni več mogoč. Dela na razstavi Scapes lahko beremo na mnogo načinov. Kljub temu pa nas zanima ali jih lahko razumemo tudi drugače – morda skozi opazovanje in po-snemanje zavzemajo do narave tišji položaj, v katerem iščejo še zadnje ostanke povezanosti in narave kot prostora pobega. Zvočne krajine razstavljajo Katarina Petrović, Mike Rijnierse, Allastair McNeill Brown, Dominik Mahnič, Gabey Tjon A Tham, Andreas Trobollowitsch, Robertina Šebjanič, Anna Zaradny in drugi. The Scapes exhibition (spaces – landscapes – escape) looks for parallels between landscape painting and contemporary artists that work with modern technology. Motors, programs, audio and lighting equipment are tools that artists use to mimic nature and create replica landscapes of the world around them: audio recordings by which we can discern images of underwater habitats, photo manipulated landscapes, mechanical replicas of natural sound systems, poetical sonic musings on time and impermanence. Increasingly more, nature is becoming a sinister antagonist, a foreign landscape that invades our bodies just as we invade it, rendering the positions of observer and observing imitator untenable. The works displayed at the Scapes exhibition can be interpreted in many different ways, but we are particularly interested in whether we can interpret their ob
PAPIROLOGIJA / RAZSTAVA ŠTUDENTOV IN ŠTUDENTK ODDELKA ZA SLIKARSTVO ALUO

PAPIROLOGIJA / RAZSTAVA ŠTUDENTOV IN ŠTUDENTK ODDELKA ZA SLIKARSTVO ALUO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. oktober 2017 ― Lea Culetto, Polona Drobnič, Manuel Fabris, Rok Horvat, Meta Hrovat, Tina Konec, Dalea Kovačec, Blažka Križan, Branko Lazarević, Blaž Miklavčič, Helena Tahir. Dela na papirju, ali še bolje, dela s papirjem, ki so predmet razstave Papirologija, nam odpirajo vpogled v današnje prakse nečesa, kar je včasih veljalo za pripravljalno fazo pred izvedbo končnih likovnih del, običajno v risarskih ali lažjih slikarskih tehnikah na dvodimenzionalnih površinah – najpogosteje papirja ali česa podobnega. V našem času sta se tako pojem risbe kot pojem papirja preobrazila in dopolnila z novimi pomeni. Če govorimo o risbi, je ta v mnogih individualnih umetniških usmeritvah postala osnovno sredstvo za končno in končano delo – ob tem, da so še vedno v veljavi njene predhodne funkcije zasnove/skice ter konceptualizacije vizualnih in likovnih idej. Vpogled v pojem papirja in njegovo rabo nam razkrije, da danes ne nastajajo samo dela na papirju, pač pa ustvarjalci s papirjem tudi delajo kot s predmetom, nanj odtiskujejo, ga režejo in na novo sestavljajo, ga prelepljajo, premazujejo in končno tudi nadomeščajo z ekrani različnih vrst. V pripravi na to razstavo se je izbira del umetnikov že v izhodišču odvijala z različnih vidikov, z namenom, da se ne le prikažejo različne in raznolike rabe risbe oziroma papirja, ampak da se dobi tudi uvid v tisto, kar se dogaja in nastaja tukaj in zdaj. Rezultat je pričujoča razstava del, ki segajo od skic na papirju prek eksperimentalne risbe in slike na papirju do samostojnih del z risbo in podobami. Danes so razstave s podobnim pristopom – z razstavljanjem risarskih del in vizualnih idej – pogosta praksa evropskih muzejev in galerij, tudi zato, ker ravno skozi take postavitve dobivamo uvide v umetniške svetove, v temelje in razloge različnih imaginacij, ter si tako laže razlagamo umetniške procese. izr. prof. Bojan Gorenc
DELO ALI UMETNOST / WORK OR YOUR ART

DELO ALI UMETNOST / WORK OR YOUR ART

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober 2017 ― Umetniki:: Aya Ilida, Kei Karitani, Poppy Nakadoi, Toshi Nishida, Miyuki Nishizawa, Naoki Sasayama, Yuhei Takada V centru drugega največjega japonskega konglomerata mest v pritličnem prostoru poslovne stavbe Namiyoshi na Nambi deluje skupina umetnikov, zbranih okoli galerije Shimbun Onna, kar pomeni »Časopisna ženska« in je umetniško ime Miyuki Nishizawa, performerke, modne oblikovalke, predavateljice ter improvizacijske izdelovalke oblek in skulptur iz časopisa. Kot učenka umetnika Shoza Shimamota, člana slavne skupine Gutai iz Kansaija, ki ji je odprl pot iz visoke mode v umetnost, nadaljuje učiteljevo tradicijo, s tem da pomaga manj izkušenim umetnikom prepoznati lastni potencial in poiskati možnosti za ustvarjanje. Miyuki, ki si je v svoji tridesetletni karieri pridobila bogate izkušnje in zgradila razvejeno mednarodno umetniško mrežo, je skupaj s partnerjem vzpostavila bar-galerijo kot sidrišče umetniške skupnosti. Prostor je živahna mednarodna odskočnica umetniškega kolektiva in večerno zatočišče barvite klientele vseh socialnih slojev, poslovnežev vseh vrst in alternativnih osebnih identitet. Del razstave je posvečen prostoru Shimbun Onne, katerega oblika in statične danosti so določile njegov namen, saj se zdi, da v njem lahko dolgoročno obstane le trdoživ kulturni program z zvestimi podporniki. Galerija v galeriji predstavlja dela skupine umetnikov, ki so se v Osaki javili na nedavni razpis za sodelovanje z Galerijo Vžigalica in so bili izbrani s strani kolektiva. To so Nobuhiro Soke, Mitsunobu Miyamoto, Kenji Sento, Hana Manjushage, Tetsuya Tamaki, Asami Takashina, Yuki Tama, Keiji Terano Guren, Taiji Mori, Isshin Matsumoto, Yumi Twewan in Shonyan. Kot vzporednico tej postavitvi v drugem prostoru Galerije Vžigalica raziskujemo dvojnost položaja japonskega umetnika-delavca skozi fotografije »socialnega fotografa« Toshija Nishide, ki je ujel umetniške kolege Miyuki Nishizawa, Yuheija Takado, Naokija Sasayamo, Keija Karitanija, Poppyja Nakadoija in Ayo Iido n
še novic