BOŠTJAN DRINOVEC / MOBIUSOV TRAK

BOŠTJAN DRINOVEC / MOBIUSOV TRAK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. april ― Boštjan Drinovec je kipar, ki klasično kiparstvo nenehno nadgrajuje in aktualizira z eksperimentiranjem. Njegov ustvarjalni nemir in močna raziskovalna strast se odražata v celotnem opusu, naj gre polne, statične oblike, med katerimi je avtorsko najbolj prepoznaven cikel figur malih upornikov, ali za strukturirane oblike zračnih, abstraktnih teles in gibljivih mehanizmov. Skulpture različnih dimenzij so grajene z izjemno kreativnostjo in domišljijo, vsaka je nekakšen poskus v iskanju lastnega umetniškega izraza. Še posebej pa se umetnikova ustvarjalnost odraža pri avtorskih prostorskih postavitvah. Te so v glavnem realizirane s prepletanjem objektov iz različnih ciklov in aktualizirane z novimi stvaritvami, ki poudarjajo formalne in vsebinske preskoke. Z virtuoznim umeščanjem različnih skulptur v konkreten razstavni prostor nastajajo avtorske zgodbe, povezane zlasti z naravo, njenimi pojavi in zakonitostmi (veter, svetloba, ogenj, statika, gravitacija, vesolje …). Teme so prepoznavne tudi v naslovih Drinovčevih razstav, ki so se zvrstile v koprskih razstaviščih Obalnih galerij Piran: v Galeriji Meduza sta bili na ogled Svetlobna postaja Meduza (2003) in Drevesni delec (2014), v Galeriji Loža pa Ples vetra (2009) in skupinska razstava Maravee Ludo (2017). Möbiusov trak je projekt, pri katerem se je avtor popolnoma odrekel kiparskemu snovanju in opustil sleherno asociacijo na svoje pretekle postavitve. Drzno se je tokrat spopadel z zahtevnim razstaviščem Monfort in vso svojo ustvarjalnost usmeril v koreografijo industrijskega robota, ki v njegovi notranjosti premešča kupe soli. Izbira soli je za arhaični ambient nekdanjega skladišča soli povsem logična in skladna s primarno namembnostjo prostora. Funkcija robota pa je v novem kontekstu povsem drugačna, saj postane glavni protagonist umetniškega sporočila. Ob vstopu v prostor monumentalne arhitekture, ko sprva zaznamo le tehnični zvok stroja, nas preseneti močno osvetljen prizor velikega robota, obkroženega s kupi soli
LUČKA ŠPAROVEC / ALTERNACIJE

LUČKA ŠPAROVEC / ALTERNACIJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. april ― V slikarstvu Lučke Šparovec so na izjemno subtilen način artikulirana razmerja med linijami in barvnimi površinami, ki se kažejo kot avtonomne vizualne entitete, generirane skozi dialog med prostorom in časom. Onstran prikrite mimetičnosti, ki bi nakazovala morebitno abstrahiranje pertinenčnih označevalcev iz naravnih predlog kot potencialnega vira navdiha, umetnica stremi k optimalni usklajenosti vseh podobotvornih elementov. Čeprav so bile v njenem ciklusu risb s konca minulega desetletja še prisotne aluzije na predmetni svet, so jih v procesu stilizacije motivov zamenjali odmiki v domišljijsko predstavnost, osvobojeno navezanosti na figuralna izhodišča. Ta tip risbe je slikarka postopoma začela integrirati v barvno polje po inverznem principu – v prevladujoči slikarski praksi namreč barva dopolnjuje risbo, jo »oklepa« kot zavezujoča forma, medtem ko se v podobah Lučke Šparovec to običajno razmerje preobrne in zaživi kot do potankosti premišljeno sožitje dveh upodobitvenih procesov, ki sta v dialektičnem odnosu (kot teza in antiteza), ne da bi se odrekli svoji istovetnosti in integriteti. Na večini tokrat razstavljenih slik se barva kaže kot poenotena površina v skrbno izbranih odtenkih, včasih dopolnjena s poljubno oblikovanim segmentom drugačne tonalitete, tako da pri gledalčevi zaznavi prevlada vtis monokromne zasnove ne glede na intenziteto risarskega posega vanjo. Monokromija je sicer ena najbolj zagonetnih konstituant slikarskega diskurza, saj prerašča antagonizem med formo in vsebino, med izvedbo in njeno ikonografsko podstatjo ter izenačuje materialne in estetske komponente podobe. Ob tem velja opozoriti še na dejstvo, da nanosi barve niso nikoli mehanični, ampak premišljeni do potankosti, nemalokrat je njihov končni učinek posledica plastenja, prekrivanja slojev do željenih tonskih vrednosti. Pri tem ostaja prostor barve neskončno odprt, dojemljiv za polifonijo kromatskih nagovorov, ki jih je moč vključiti v vsako izbrano zasnovo. Res je sicer, da vse bar
ZEK 2018

ZEK 2018

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april ― Vizualni kolektiv ZEK že 18 let nevihtno spreminja področja grafitarstva, street arta, sodobne umetnosti, oblikovanja in še česa, kar se prikrade zraven bistrih idej in sproščenega smisla za humor. Danes ga sestavljajo Žiga Aljaž, Aleš Arnež, Miha Artnak, Žiga Artnak, Tibor Kranjc, Jurij Lozić, Nika Jurman, Petar Perčič, Marko Potočnik in Uroš Veber, ki si puščajo prosto pot tudi za kreativno rast mimo skupne blagovne znamke. V zekovski enotnosti so pravila vendarle jasna: stoji se za drznostjo, vizija je prepojena z inovativnostjo, igrivost in šaljivost prehajata v dodelane koncepte, ki se največkrat odzivajo na sodobnost. Preko zveste naklonjenosti humorju postanejo dela dojemljivejša, kljub temu pa ostaja eden izmed glavnih kriterijev notranjega delovanja kolektiva pregon dolgčasa vstran od česarkoli podpisanega z ZEK. Po vseh letih neobremenjenega, a zato nič manj resnega delovanja, vztrajajo pri drži upora, ki zahteva opustitev ustaljenih načinov razmišljanja in politične korektnosti. Z razstavo ZEK 2018 duhoviti konceptualisti ponovno odpirajo vprašanje minevanja, ki je tokrat prelito z morjem oziroma valujočo površino. Ta je precizno izdelana v tehniki fraktalni origami, ki so jo umetniki sami razvili in nadgradili. Kot površina morja nakazuje, da se skriva nekaj neraziskanega pod njo, enako velja za človeka. Na prikriti način lahko gledalec spozna, da je ostati na površini res površno. ZEK crew tako vztraja pri postavljanju vprašanj, ki so dvoumna, večkrat brez odgovora, a zato nič manj ostra. The ZEK crew was established in 2001. It was primarily a graffiti crew, attempting street art and turning later on towards design. Today, 9 members form this all-round creative collective, including graphic, type, industrial designers, graffiti writers, illustrators, an architect and a VJ. The crew has participated in several exhibitions and graffiti jams around Europe, with its work being featured in publications such as Los Logos, Stickeraward, Graphotism and Concret
HERMAN GVARDJANČIČ / risbe / Atomos

HERMAN GVARDJANČIČ / risbe / Atomos

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. april ― Dela Hermana Gvardjančiča večinoma nastajajo ob glasbeni spremljavi ali spominu nanjo včasih celo nadrealistične spodbude, črpajoč iz oprijemljivih kotičkov (pod)zavesti. Zadnja skupina risb, je nastala ob poslušanju ganljivih instrumentalnih skladb belgijske glasbene skupine, ki se ji je z empatičnem spoštovanjem poklonil tudi v naslovu svoje zadnje razstave - Atomos. Povezava z glasbo ni naključna, saj je umetnik znan po svojem občudovanju te zvrsti umetnosti, ki je bila tudi prva, ki je nanj vplivala. Pred skupino A winged victory for the sullen, so bili tu med drugim še Miles Davis, Sigur Ros, Laaraji in drugi. Herman Gvardjančič je avtor, ki svoj slikarski opus ustvarja z vsemi svojimi čutili, nagoni in miselnim konstruktom hkrati. Je izjemno natančen umetnik, ki zna vse naštete detajle svojega dojemanja učinkovito povezati v preproste, a z likovno močjo prežete celostne umetnine. v katerih začutimo tako vonje in zvoke kot otipljivo predstavnost, ki ji je na določenem delu namenil svojo pozornost, svoj glas. Mojca Slapar
DUŠAN KIRBIŠ / IZ ATELJEJA

DUŠAN KIRBIŠ / IZ ATELJEJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. marec ― Serija malih razstav Iz ateljeja, ki ponujajo presek ali predstavitev najnovejše produkcije umetnikov in umetnic, vključenih v stalno razstavo Moderne galerije 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi, se v letošnjem letu nadaljuje z vpogledom v delo Dušana Kirbiša. Ta je na stalni razstavi predstavljen v sklopu osemdesetih let z delom Resnica onstran vidnega (1988, akril na platnu).Razstava postavlja v ospredje za Dušana Kirbiša dokaj značilno problematiko slikarstva in morebitnega izstopa iz tega medija. Kot že prejšnje razstave je tudi ta plod sodelovanja med umetnikom in kustosom dr. Marka Jenka. The series of small-scale exhibitions entitled From the Studio of… presents cross-section views of recent production by artists whose works are included in the Moderna galerija’s permanent exhibition 20th Century. Continuities and Ruptures. This year the series continues with a presentation of Dušan Kirbiš, who is featured in the permanent display in the section dedicated to the art of the 1980s with Truth Beyond the Visible (1988, acrylic on canvas). Kirbiš’s exhibition foregrounds the artist’s characteristic explorations of painting as a medium and the possibilities of going out and beyond it. Like the previous exhibitions in the series, this one is a result of close collaboration between the artist and the curator Marko Jenko, PhD.
FUTUROLOGIJA

FUTUROLOGIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec ― Skupinska razstava v Mestni Galeriji Nova Gorica. Sodelujejo: BridA, Narvika Bovcon, Srečo Dragan, Ida Hiršenfelder, Damijan Kracina, Staš Kleindienst, Marko A. Kovačič, Vladimir Leben, Marko Peljhan, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Sašo Sedlaček, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Nejc Trampuž, Aleš Vaupotič, Uroš Weinberger, Zupančič::Živadinov::Turšič in kuratorka Nadja Zgonik. Razstava Futurologija je v iskanju referenčnih točk prej arbitrarna kot deterministična, a je bazen, iz katerega zajema, v glavnem vezan na razmislek o družbi bodočnosti, utemeljeni na neke vrste utopijah, ki so ne glede na to, da so družbene teme, tudi – visoko estetizirane. Prav njihova vizualna identiteta je izhodišče, ki jim omogoča, da lažje drsijo med sedanjostjo in prihodnostjo. Razstava je nastajala kot dialoško strukturiran projekt, ki je najprej tekel v relaciji kuratorica : umetniki/-ce, ki jim je bilo v veliki meri prepuščeno, da sami izberejo način in obliko, kako želijo predstaviti svoja stališča. Seveda so bili k sodelovanju povabljeni tisti, ki imajo o temi kaj povedati. Izhodiščni razmislek se je prepletal v časovnih in prostorskih plasteh; v razmerju do bližnje zgodovine, sedanjosti in prihodnosti in v presečišču ekstraglobalnega in lokalnega, zajel je prostore od vesolja do novogoriškega kulturnega konteksta, ki jih naseljujejo na razstavi zbrani umetniki. Umetniki na razstavi govorijo o umetnosti kot posrednici vizionarskih idejnonazorskih stališč, dotikajo se grožnje globalnega onesnaževanja planeta, neoludističnih praks (razbijanje strojev), posledic napake v tehnološkem sistemu, robotizacije družbe, umetne inteligence, genetskega inženiringa in biotehnologije. Ob vsem tem nam razstava postavlja tudi vprašanje o naši družbi, ali ji uspeva hoditi v toku s časom (tu je mišljena družba kot celota, ne le izjemni posamezniki) in ali se zaveda moči, ki jo pri tem lahko črpa od ustvarjalnih posameznikov. Na njej se odraža hibridizacija in kompleksnost umetnosti da
ROBERT LOZAR: ALL INCLUSIVE

ROBERT LOZAR: ALL INCLUSIVE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. februar ― All Inclusive. Verjetno smo umetniki in slikarji res egomani in megalomani. Pogosto se nam zdi, da bi se svet brez nas kar ustavil. Ambicioznosti posebej umetnikom ne zmanjka, saj jo usmerjajo predvsem v usmerjanje sveta, opozarjanje na nevralgične probleme družb itd. A tovrstna ambicioznost po moje nujno trči v kruto realnost, saj umetnost praktično nikoli ne deluje na mehanicističen princip neposredne akcije - reakcije, ampak v najboljšem primeru sproža podobne efekte, kot jih metuljev utrip v teoriji kaosa. Zato sam smisel svojega početja ne vidim v ambicioznosti usmerjeni v zunanji svet, ampak v svet, ki se mi odpira v navidez omejenem polju slike, z barvami in s čopičem - metuljevimi krili. Tukaj sem velikokrat megaloman, saj poskušam v sliko spraviti čim več stvari, tudi prostor, ki jo obkroža, včasih celo samega gledalca. Vse skupaj pa poskušam zgostiti v pomensko celoto. Slika tako, seveda če uspe, ne potrebuje niti gledalcev.
ZGOŠČEVANJE / DENSIFYING

ZGOŠČEVANJE / DENSIFYING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― Razstava nadaljuje razstavno in teoretično raziskovanje sodobne slovenske skulpture z izborom del nekaterih najvidnejših slovenskih akademskih kipark in kiparjev različnih generacij. V sklopu razstave se predstavljajo: Polona Demšar, Aleksandra Saška Gruden, Zoran Srdić Janežič, Anže Jurkovšek, Spiro Mason, Mojca Smerdu, Jožef Vrščaj, Tomaž Zarifa. Motrenje sodobnega slovenskega kiparskega ustvarjanja je potovanje v materialni, oblikovni, miselni in čutni sistem. Vpeto je v razmerja, ko posebno navežemo na obče ali ko posameznega ustvarjalca in njegovo poetiko vpnemo v celovitost kulturnega delovanja oziroma umetniški zgodovinski trenutek. Tudi danes, tako kot vedno in povsod, se postavljajo različna vprašanja o smotrnosti kiparskega početja, vezana na subjektivne sistematične enotnosti, a tudi raznolikosti znotraj skulptur, ki vsaj v umetnosti nihajo med realnostjo in fikcijo, med biti (zaznavati) in čutiti (predstavljati). Prav takrat nastopi razlikovanje med delujočo kiparsko materijo in reflektirajočo kiparsko strukturo, ki v končnosti postavitve predstavljata določeno lepoto, ujeto v sistematično organizacijo, vezano na spoznavno in receptivno zmožnost, obe pa se povezujta z ugodjem in občasno neugodjem ter skupaj tvorita estetsko spoznanje oziroma energijo (sosledne ali raznolike) lepote. Priznavamo umetnost, verjamemo ji, da nas bogati, zaupamo pogledom nanjo, hočemo, da izpoveduje, dokazuje, opozarja, spreminja, želimo si, da je prijetna ali manj prijetna igra; nikakor ni treba, da je koristna, temveč da sporoča in nam raznoliko dograjuje življenje in je v biti tudi izrazito intimna izkušnja. Tudi tokratna kiparska razstava z naslovom Zgoščevanje je intimna izkušnja, saj živimo znotraj sveta metafor, pojmov in odnosov, nekaterih izključno občih, a drugih subjektivnih. V svetu mnogoterosti individuumov pomenijo skulpture mnoštvo vzorcev, arhetipov, simbolov in idej, ki niso vezani na religiozne, ideološke ali metafizične sisteme, temveč so svobodne materializ
cellF

cellF

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. februar ― Guy Ben-Ary, Nathan Thompson , Andrew Fitch , Darren Moore , Stuart Hodgetts , Douglas Bakkum , Mike Edel: cellF cellF' je nevronski sintetizator, prvo avtonomno t. i. mokro-analogno (wet-alogue) elektronsko zvočilo. 'Možgani' projekta so biološka nevronska mreža, ki raste v petrijevki in v realnem času nadzoruje niz analognih modularnih sintetizatorjev. Guy Ben-Ary že več kot desetletje soustvarja z umetniško skupino SymbioticA, ki deluje v edinstvenem umetnostno-raziskovalnem laboratoriju na Univerzi Zahodne Avstralije. V njem se umetniki in znanstveniki z vsega sveta posvečajo raziskovanju, študiju in kritičnemu tematiziranju živih sistemov. Ben-Ary je po kirurškem odvzemu tkiva s svoje roke v laboratoriju Symbiotice in vitro vzgojil kožne celice in jih s posebno tehnologijo preoblikoval v matične. Kasnejša diferenciacija matičnih celic v nevronsko kulturo je omogočila nastanek Ben-Aryjevih 'zunanjih možganov'. Nevronska kultura je postavljena v multielektrodni niz (MEA), nekakšno posodo z mrežo 64 elektrod, ki zbirajo električne signale iz nevronskih celic in s tem proizvajajo svoj zvočni portret. Kadar je projekt razstavljen v galeriji, se zvočni signali kot električni impulzi vračajo nazaj in stimulirajo celice k aktivnosti. Ob vsakokratnem gostovanju avtor sodeluje z enim ali več lokalnimi glasbeniki, ki so povabljeni, da zaigrajo skupaj s 'cellF'. Glasba, ki jo izvajajo glasbeniki, je posredovana nevronom kot stimulacija, ti se odzivajo s kontroliranjem analognih sintetizatorjev, poslušalci pa so priča improvizirani godbi dveh živih entitet, človeka in raztelesenih človeških nevronskih celic.
NINA ČELHAR: SVETLO NA SVETLO

NINA ČELHAR: SVETLO NA SVETLO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. februar ― Umetnica mlajše generacije Nina Čelhar je ena izmed najperspektivnejših slovenskih slikark, kar vztrajno dokazuje s samostojnimi in skupinskimi razstavami tako v domačem kot tujem kulturnem okolju. Svojo prepoznavnost dopolnjuje z zbirkami (med drugim ESSL in RIKO) in mednarodnimi nagradami, med katerimi izstopa predvsem ESSL Art Award CEE. Umetnost ji predstavlja prostor samorealizacije in način življenja, ki ga s slikanjem osmišlja. S slikanjem raziskuje novodobno arhitekturo in bivanjske prostore ljudi, ki jih istočasno spreminja, ko slike predaja ljudem lačnim umirjenosti. Ob velikokrat upodobljenem (notranjem ali zunanjem) prostoru ohranja tudi miselnega, ki ga lahko gledalec izkoristi za prespraševanje lastnega bivanja, ali pa se (za)ustavi ob udobni alternativi: oddihu, napolnjenim s prijetno sproščenostjo, minimalizmom in spokojnostjo. Razstava SVETLO NA SVETLO nagovarja obiskovalca s celostno ´bivanjsko izkušnjo´, ki ga vodi od dvostranega pogleda na pročelje hiše do vpogleda na steno interierja in njegovih posamičnih izsekov na manjših platnih. Z vsebinsko in barvno enovitostjo zasleduje občutek varnosti, miru in zavetja, hkrati pa razstavljena dela zaradi svoje izpraznjenosti puščajo prostor za posameznikove tavajoče misli. Umetnica pravi, da išče idealen prostor sodobnega človeka, medtem ko išče idealen prostor zase, prav izčiščene poglede in poglobitve o tem pa ponuja obiskovalcu. Sam si seveda mora tega želeti in biti pripravljen prepustiti se hrepenenjem in harmoniji čopiča, ki ga vihti Čelharjeva, ter vzdušju, ki se razdaja v galeriji R. Nina Čelhar is among the most promising Slovenian painters in today’s generation of young artists. She lives up to this promise relentlessly following a series of solo and group exhibitions both locally and abroad. Her work has also been included as part of several collections (inter alia ESSL and RIKO) and she has been awarded an array of international prizes, like the esteemed ESSL Art Award CEE. To her, art is a s
SMALL BUT DANGERS: BREZ NASLOVA

SMALL BUT DANGERS: BREZ NASLOVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. februar ― Pričujoča razstava predstavlja del nagrade, ki pripada vsakoletnemu zmagovalcu razpisa Nagrade skupine OHO za mladega vizualnega umetnika. V letu 2017 sta strokovno žirijo prepričala Simon Hudolin in Small but dangers (SBD) z (za nekatere kontroverznim) delom Frnikola, drobno kroglico hrošča govnača, ki jo je razstavil na galerijskem podstavku. V času, ki sta ga člana skupine Mateja Rojc in Simon Hudolin preživela ločeno zaradi njegovega bivanja v Residency Unlimited, sta izvedla projekt korespondence. Iz New Yorka so v Cerkno prihajale razglednice, ki jim je Simon Hudolin odtrgal prednjo podobo, na zadnji strani pustil zgolj ime in naslov naslovnika, motiv razglednice ter datum in žig »SBD«. Čez čas poslane prazne razglednice niso vsebovale le ameriških motivov temveč (odtrgane) motive s celega sveta. Razglednice kot pomemben del socialne zgodovine, so doživele v več valov popularnosti, saj so bile priročna in poceni oblika komuniciranja, vsekakor cenejše od pisem. V petdesetih letih je na razglednicah prevladala barvna fotografija. Postala je pomemben vir informacij o tem, kaj je popularno ali sprejeto kot pomembno v določenem času in kraju. Pogledi iz zraka na primer govorijo o urbanizaciji in transformaciji urbane krajine, kažejo spremembe v navadah in oblačilni kulturi, načinih transporta, stilu gradnje ipd. Nenazadnje, razglednice predstavljajo zgodnjo obliko socialnega mreženja v času pred digitalno revolucijo. Odnos SBD do fotografije je kompleksen, večkrat dvoumen in namerno kontradiktoren. V svojih delih v fotografijo intervenirata, uporabljata najdeno fotografijo ali fotografijo kot ready made, izpostavljata njen specifičen kontekst in rabo ipd. Elizabeth Edwards v svoji knjigi The Tourist Image: Myths and Myth Making in Tourism poudarja, da razglednice iz podob ustvarjajo realnost. Kakšna je realnost ameriškega projekta SBD? Tako kot v drugih neokonceptualnih delih in projektih SBD gledalca namerno izpostavljata dezorientaciji, vrzelim in paradoksu. Cent
SAŠA SPAČAL in MIRJAN ŠVAGELJ: Meta_bolus

SAŠA SPAČAL in MIRJAN ŠVAGELJ: Meta_bolus

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. januar ― Bakterija Streptomyces oddaja zapeljiv vonj geosmina, ki že s prvim vdihom obudi spomin na vlažen gozd po dežju. Vonj po mokrih listih je prepleten z zgodovino človeške odpornosti na antibiotike. V dobi antropocena so žive in nežive snovi potopljene v planetarni metabolični tok, kjer si asimetrično izmenjujejo farmakološke odmerke. Človeštvo ni izjema in njegova neselektivna farmakološka razsipnost ima tudi smrtne posledice. Vprašanje je, ali smo ljudje zmožni zavohati rastočo odpornost na antibiotike? Postavitev 'Meta_bolus' izpostavi metabolični proces kot izmenjavo določenih odmerkov ali bolusov, ki so lahko za žive in nežive snovi v odnosih bodisi koristni bodisi škodljivi. Laboratorijska situacija v središču instalacije upodablja dve povezani zanki metabolizma snovi našega planeta: človeško pridobivanje antibiotikov iz bakterij Streptomyces rimosus in človeško vnašanje hlapnih snovi zemlje skozi vohalni aparat. Procesa obeh krožnih zank izločita dva presnovka bakterije Streptomyces rimosus: antibiotike in vonj geosmina. Skozi proces ekstrakcije v laboratorijski steklovini se antibiotiki vrnejo nazaj v prst, v zemljo. Antibiotični presnovki krožijo kot opomin, da sta prst in prah fazi presnovnega procesa, ki mu noben akter na tem planetu ne more uiti, ter kot opozorilo, da ima vsak presnovni tok določen bolus oziroma odmerek, ki določi odnose med akterji kot koristne ali škodljive. Bakterija Streptomyces rimosus nam kaže, kako pomembno je opazovanje in poznavanje bolusa, kajti prav v vsaki je poleg antibiotika tudi že odpornost na antibiotike, in tako je od bolusa odvisno, ali bo odmerek koristen ali škodljiv. Osrednji bioreaktor v instalaciji 'Meta_bolus' naseljuje Streptomyces rimosus, ploden proizvajalec antibiotičnega oksitetraciklina, ki se uporablja v človeški medicini in pri proizvodnji živali in rastlin. Globalne farmacevtske družbe vsako sekundo izločijo tri kilograme oksitetraciklina, celo tono vsakih pet ur. To predstavlja samo enega od številnih anti
UROŠ WEINBERGER: DIE DROHNEN

UROŠ WEINBERGER: DIE DROHNEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. januar ― Slikarjevo delo temelji na podobah, ki na prvi pogled delujejo kot motivi zasebnih družinskih fotografij, strupena barvna lestvica in zlovešči detajli pa prizor kaj hitro prestavijo v distopično realnost ter namigujejo na življenje pod totalitaristično oblastjo. Družina, ki uživa v dnevu na obali, deček, ki se z dežnikom v roki potika po poti, in nič hudega sluteča skupina korakajočih otrok, so obkroženi s črtastimi lovkami, nad njimi pa preži jata dronov. Dela z družbenokritično tematiko se na ta način odpirajo vrsti interpretacij, s čimer je v ospredje postavljen gledalec, ki delo vsebinsko odpira in s svojim odzivom umetnini daje vrednost. Slike odpirajo pogled v svet na meji realnega, ker cinično potencirajo podobe našega vsakdana. Ponavljajoča motivika serijo povezuje v celoto in jo približuje irealnemu svetu, hkrati pa odpira možnost pogleda za gledališki zastor realnosti. Črtaste lovke prežijo na subjekte in jih hkrati omejujejo. Tridimenzionalni prostor sploščijo, s čimer ustvarijo kontrast presvetljenim in strupenim barvam, ki pokrivajo površino. Izvora lovk ne poznamo, ne zavedamo se njihovega števila in dosega ter ne vemo, kdo je tisti, ki jih nadzoruje. Morda gre za vpetost v ekonomski sistem, ki diktira način in hitrost življenja. Kot cevi na platnih nas omejuje in potiska v brezizhodni položaj, ki se ga v zaverovanosti v lastno kakovostno življenje ne zavedamo. Naslov se navezuje na drug ponavljajoči se motiv, ki povezuje dela in hkrati moti naš pogled na idilične osrednje prizore. Z vključitvijo dronov, elementa sodobne tehnologije, avtor razširi ozadje omejujočega ekonomskega sistema in preusmeri na pomislek o tehnološko naprednem vsakdanu, ki smo mu priča. Prosti čas, olajšano delo in druge dobrine tehnološkega napredka so nam vidne, medtem ko si pred slabostmi zatiskamo oči. Tako kot skupina razigranih ljudi, ki veselo čofotajo po morju krvi, se tudi sami ne zavedamo vpetosti v sistem nesmisla in razvrednotenja. Prostovoljna obsedenost z družbenimi
UROŠ WEINBERGER : DIE DROHNEN

UROŠ WEINBERGER : DIE DROHNEN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. januar ― Slikarjevo delo temelji na podobah, ki na prvi pogled delujejo kot motivi zasebnih družinskih fotografij, strupena barvna lestvica in zlovešči detajli pa prizor kaj hitro prestavijo v distopično realnost ter namigujejo na življenje pod totalitaristično oblastjo. Družina, ki uživa v dnevu na obali, deček, ki se z dežnikom v roki potika po poti, in nič hudega sluteča skupina korakajočih otrok, so obkroženi s črtastimi lovkami, nad njimi pa preži jata dronov. Dela z družbenokritično tematiko se na ta način odpirajo vrsti interpretacij, s čimer je v ospredje postavljen gledalec, ki delo vsebinsko odpira in s svojim odzivom umetnini daje vrednost. Slike odpirajo pogled v svet na meji realnega, ker cinično potencirajo podobe našega vsakdana. Ponavljajoča motivika serijo povezuje v celoto in jo približuje irealnemu svetu, hkrati pa odpira možnost pogleda za gledališki zastor realnosti. Črtaste lovke prežijo na subjekte in jih hkrati omejujejo. Tridimenzionalni prostor sploščijo, s čimer ustvarijo kontrast presvetljenim in strupenim barvam, ki pokrivajo površino. Izvora lovk ne poznamo, ne zavedamo se njihovega števila in dosega ter ne vemo, kdo je tisti, ki jih nadzoruje. Morda gre za vpetost v ekonomski sistem, ki diktira način in hitrost življenja. Kot cevi na platnih nas omejuje in potiska v brezizhodni položaj, ki se ga v zaverovanosti v lastno kakovostno življenje ne zavedamo. Naslov se navezuje na drug ponavljajoči se motiv, ki povezuje dela in hkrati moti naš pogled na idilične osrednje prizore. Z vključitvijo dronov, elementa sodobne tehnologije, avtor razširi ozadje omejujočega ekonomskega sistema in preusmeri na pomislek o tehnološko naprednem vsakdanu, ki smo mu priča. Prosti čas, olajšano delo in druge dobrine tehnološkega napredka so nam vidne, medtem ko si pred slabostmi zatiskamo oči. Tako kot skupina razigranih ljudi, ki veselo čofotajo po morju krvi, se tudi sami ne zavedamo vpetosti v sistem nesmisla in razvrednotenja. Prostovoljna obsedenost z družbenimi
KATJA FELLE: SEGMENTI LOMLJIVE REALNOSTI 2

KATJA FELLE: SEGMENTI LOMLJIVE REALNOSTI 2

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. januar ― Opažanju, da so podobe v medijskem svetu raznolike in vizualno bogate, se je v zadnjem času pridružilo še mnenje, da so postale neizprosne, agresivne in celo nevarne, saj pogosto namensko manipulirajo z našim dojemanjem družbene, politične in ekonomske realnosti današnjega časa. V tem kontekstu lahko gledamo tudi sodobno umetniško produkcijo, ki se ukvarja z vplivi mediatizirane podobe. Opozarja nas na manipulativne razsežnosti sodobnega medijskega sveta in nam ponuja hojo po robu spoznavanja neznanega. Katja Felle slika do roba in čez. Njena podoba je formalno dobesedno večplastna. Enkrat je natančna in popolno izdelana, drugič je dovršena hitro in namenoma popačeno. Ko odkrijemo in prepoznamo eno plast, nas preseneti druga, pa zmoti tretja in tako naprej. Koda za razbiranje njenih podob se skriva v analizi ustvarjalnega procesa. Umetnico zanimajo pomen podobe v današnjem času, ko ta neusmiljeno tekmuje z mnoštvom drugih informacij, njena transformacija skozi razne komunikacijske kanale in vpliv. V kontekstu slikarstva jo zagotovo lahko uvrstimo med trenutno bolj prepoznavne, konceptualno dovršene in drzne umetnice, ki si upajo slikati to, kar se nam zdi na videz samoumevno in nepotrebno slikarjeve pozornosti. A ravno ta preprosta zapletenost motiva nas pripelje do točke, ko preizkušamo lasten pogled najprej na sliko in kasneje na realnost, ki nas obkroža. Gledanje slike Katje Felle je gledanje v zgodovino medijske umetnosti in hkrati pogled v prihodnost, v kateri lahko njene slike vidimo kot primer umetnine v času digitalne distribucije, elektronskih motenj in nadgrajene resničnosti. Tudi sicer se umetnost Katje Felle (performansi, videodela, gobelini, družbeno angažirane akcije kot medgeneracijsko povezovanje) giblje v odnosu med »gledati« in »videti«. Če »gledati« razumemo kot relativno pasivno akcijo, je »videti« izrazito aktiven proces razbiranja pomenov in interpretacije videnega. In ravno v tem kontekstu prevajanja pasivnega gledanja v spoznavo videnja se od
še novic