NOVA OPERA

Jaša Koceli, 6. december 2016 ― V produkciji SNG Opera in balet Ljubljana so se začele režijske vaje za novonastalo operno delo Julka in Janez skladatelja Jana Gorjanca in libretistke Svetlane Slapšak. V predstavi bosta nastopila operna pevca Vlatka Oršanić in Edvard Strah in baletna plesalka Kristina Aleksova. Dirigent je Aleksandar Spasić, režiser Jaša Koceli, dramaturginja Tatjana Ažman in lektorica Maja Cerar. Foto: Darja Štravs Tisu {gallery}projekti/julka_in_janez/uvodna_vaja{/gallery} 

ZAČETEK SEZONE

Jaša Koceli, 14. september 2016 ― V ponedeljek, 5. septembra 2016 je bila uvodna vaja za predstavo Pomona v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. V njej bodo nastopili igralci Eva Jesenovec, Bojan Emeršič, Nik Škrlec, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Iva Babić in Primož Vrhovec.  Foto: Mankica Kranjec {gallery}blog/zacetek_sezone{/gallery}
SEZONA 2016/2017

SEZONA 2016/2017

Jaša Koceli, 27. junij 2016 ― V sezoni 2016/2017 bo Jaša Koceli sodeloval v štirih večjih projektih v treh institucionalnih gledališčih: Pomona (SNG Drama Ljubljana, premiera v novembru 2016), Julka in Janez (SNG Opera in balet Ljubljana, premiera v januarju 2017), Male kraljice (Lutkovno gledališče Ljubljana, premiera v marcu 2017), Simfonija otožnih pesmi (SNG Opera in balet Ljubljana, premiera v aprilu 2017).

MIKE CRAWFORD

Jaša Koceli, 3. junij 2016 ― Londonski fotograf Mike Crawford že nekaj let fotografira slovenske umetnike, ki prihajajo v londonsko rezidenco v četrti Shoreditch in Jaša Koceli je bil zadnji, preden je obsežno zbirko portretov spravil skupaj in pripravil razstavo Portreti iz Shoreditcha, ki bo v ljubljanskem Kinu Šiška od 15. junija do 15. julija 2016. Foto: Mike Crawford.  {gallery}blog/mike_crawford{/gallery}

INTERVJU

Jaša Koceli, 18. april 2016 ― Intervju z Gregorjem Butalo za časopis Dnevnik. https://www.dnevnik.si/1042733986   Jaša Koceli, režiser: V gledališču iščem predvsem stikMed mlajšimi režiserskimi imeni, ki so se v zadnjih letih začela uveljavljati na domačih gledaliških odrih, je Jaša Koceli vsekakor med bolj opaznimi – nemara tudi zaradi izrazite pozornosti, ki jo namenja vizualni zasnovi svojih predstav. Nase je sicer med drugim opozoril z več projekti v Gledališču Glej in dvema režijama v Mestnem gledališču ljubljanskem, Café Dada (2013) in Do zadnjega diha: Zdaj (2014), lani je denimo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru postavil Grumov ikonični Dogodek v mestu Gogi ter plesno predstavo Meso srca v SNG Opera in Balet Ljubljana, pred dnevi pa je na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana premiero doživela mladinska glasbena predstava Neli ni več, ki je deležna izvrstnih odzivov.V zadnjih letih ste kar precej režirali, in to dokaj raznolike projekte. Kaj je tisto, kar vas trenutno v gledališču najbolj zanima?Srce gledališča in največja fascinacija v njem je zame brez dvoma igralec. In dosedanjo pot, čutim pa, da bo tako tudi v prihodnosti, vidim zlasti kot iskanje načinov, kako bi skupaj z igralci dosegel kar največ. Pri meni je tako, da mi ogromno stvari v zvezi s predstavo pride na misel, še preden sploh začnemo vaje – vizualni elementi, literarne in filmske reference, mnoge zamisli... Kar je sicer čisto v redu, toda lahko se zgodi, da začne potem v procesu vse to dušiti samo uprizoritev. Zato se v času vaj ukvarjam predvsem s tem, kako bi te vsebine, ki so rezultat študija, raziskovanja in priprave, postopoma prilagodil in ohranil tisto, kar se potrdi skozi igralca. Izjemno me zanimata tudi luč in celostna estetika predstave, toda med procesom se najbolj osredotočam na igralce. Vam pri tem kaj pomaga, da imate precej stalno zasedbo sodelavcev?Ekipa, s katero delam, je moja druga družina. Scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, avtor glasbe Miha Pet
TOMAŽ PANDUR

TOMAŽ PANDUR

Jaša Koceli, 14. april 2016 ― Včeraj sem imel premiero in včeraj je odšel Tomaž. Ves čas mi odzvanja v glavi njegov lep, globok glas z gledališke vaje in njegove izjemno artikulirane misli, prepojene s poetičnimi podobami. Najboljše je bilo še pred njim. Zdaj ne bomo videli, kako bi odsanjal svet skupaj z Márquezom ali kako bi izgledal film, ki bi ga posnel. Nekaj mesecev sem z njim delil nastajanje Fausta, prebedel z njim in ekipo dolge noči, da smo naredili najboljše, kot smo zmogli, ker nam zaradi njega nič ni bilo težko. V sebi je nosil ogenj in izgoreval je v energiji, ki jo je vlagal v proces, v bogastvo vaj. Dajal je vse, kar je imel. Občudoval sem njegovo sposobnost čudenja in navduševanja, njegovo otroško veselje in igrivost, njegovo senzibilnost, njegov pesniški zanos in neomajno vero v svoje notranje podobe. Njegovo toplino in prijateljstvo, ki ju je podaril drugemu odprtemu srcu. Njegovo izjemno profesionalnost in nepopustljivost, ki sta zaveza za nas, ki bomo delali naprej. Odšel je z Learom. Imel sem srečo videti njegovo predzadnjo predstavo, atenskega Leara. Ta predstava je ena najmočnejših, kar sem jih doživel. Intenzivno mislim nanj in se mu poklanjam. Podobe naših skupnih mesecev so tako prekleto žive. Kot pravi v svojem zadnjem televizijskem nastopu, tudi jaz srčno upam, da bo življenje slovenskega Fausta še dolgo. Ko smo se prvič s faustovsko sceno prestavili v Križanke, je sonce magično poseglo v prostor in rad se ga bom spomnil, kako se sprehaja po nastajajočem svetu predstave z nenačrtovano pomočjo ugašajočega neba, ki se oglaša kot v poklon njegovim svetovom, njegovim predstavam, v katerih je bila vedno vrhunsko, skoraj popolno postavljena luč. Ena najboljših na svetu. Bil je senca, ki se dotika neizrekljivega in eden izmed tistih, ki se najdlje iztegnejo proti svetlobi in jo morda za hip ukradejo. Iskreno sožalje Liviji in vsem najbližjim, igralcem, ki jih je ljubil, čudoviti ekipi sodelavcev, gledališču. Hvala za tvoje svetlobe, Tomaž.
še novic