MOBILNOST PO MOBILNOSTI

MOBILNOST PO MOBILNOSTI

Knjižničarji v svetu, 4. januar 2016 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Bolnica za knjige Bibliomobilnost se podaljšuje v post-mobilnost. Na prednovoletnem srečanju smo resda predvsem klepetali o manj resnih rečeh, mentorca pa ne bi dala miru, če ne bi pogovor napeljala tudi na to, kje se v naših knjižnicah da opaziti posledice pogleda čez planke.  V kratkih nekaj mesecih po povratku seveda ni bilo mogoče narediti tektonskih premikov, tistih, ki potrebujejo samo nekaj dobre volje in razumevanje sodelavcev, pa se je nabralo kar precej. V večini knjižnic se je začel resen pregled knjižne zbirke in odpis, da se bo sprostil prostor še za kaj drugega kot za knjige. Bolnica za knjige na otroškem oddelku je hit med domov prinešenimi idejami. Bolj enakopravna komunikacija z uporabniki z ramo ob rami, brez pulta, ki ločuje, so uvedli  v dveh knjižnicah. V Tržiču šepet v knjižnici ni več edina možnost. Uporabnikov ne opozarjajo več, naj bodo tiho, kvečjemu, naj bodo tišji, ko se razplamti kak pogovor. Prav tako v Tržiču so uvedli piktogram s pravili obnašanja v čitalnici; v druge oddelke še pride. Na Oddelku za mlade bralce v Kopru so začeli pisati
INELI Balkans, 1. srečanje v Solunu, november 2015

INELI Balkans, 1. srečanje v Solunu, november 2015

Knjižničarji v svetu, 15. december 2015 ― Sodelovanje v mednarodnih projektih je postalo nekaj običajnega v mnogih sektorijih, med drugim tudi na področju knjižničarstva. Kakor narekuje že poimenovanje tega bloga, je njihov namen širjenje obzorij in na podlagi dobrih praks iz tujine prinesti pozitivne spremembe v lokalno okolje. Nekako tako smo si predstavljale tudi naše sodelovanje v projektu INELI Balkans, v katerega smo bile izbrane tri knjižničarke - Petra Kovič iz novomeške knjižnice, Ksenija Orel iz Knjižnice Izola in Urška Orešnik iz Knjižnice Logatec, z nami pa je na prvo srečanje in “ne-konferenco” odpotovala tudi ambasadorka projekta v Sloveniji, Breda Karun. Sprva smo si težko predstavljale, kako bo stvar potekala - veselile smo se predvsem srečanja s kolegi iz 12 balkanskih držav, z ustvarjalci projekta Future Library, izmenjave izkušenj, ter seveda obiska knjižnice v Verii. V Solunu smo se zbrali inovatorji - knjižničarji s področja Balkana, ki v svoji praksi že izvajamo inovativne programe, INELI Balkans pa nam ponuja priložnost uresničitve novega projekta. Nove priložnosti za uresničenje projektov, vzpostavljanje mreže balkanskih knjižničarjev pa še ni vse - pred nami je 14 mesecev e-izobraževanja, sedem v sezoni 2015/16 in sedem v 2016/2017. V pomoč in podporo nam bodo ambasadorji (vsaj iz vsake države po eden) in predvsem mentorji, ki nas bodo vodili skozi proces pridobivanja novih znanj in kompetenc. INELI Balkans je torej mnogo več kot le običajna izmenjava, ampak dejansko pomeni izobraževalni okvir za nadebudne knjižničarje z možnostjo realizacije projekta, ki bo v tem procesu nastal. Šele po nekaj dneh smo se zavedle, da smo del nečesa res velikega in kakšna neverjetna priložnost nam je bila ponujena. Srečanje balkanskih knjižničarjev v Solunu se je odvijalo deloma na neformalni ravni, deloma v obliki treninga, ki ga izvaja organizacija Learning for Life, udeležili pa smo se tudi Future Library ne-konference (“unconference”), kjer smo lahko prisluhnili primerom dobre prakse iz Grčij
Predstavitve

Predstavitve

Knjižničarji v svetu, 24. september 2015 ― Dragi naši bralci.Mobilnost je že nekaj časa za nami a za nas še ni končana. Vseh osem se nas trudi, da bi svoje vtise in dognanja prenesli v svoje okolje in med širšo strokovno javnost.Oglejte si predstavitve, s katerimi je vsak par začinil svoja opažanja.

HVALNICA MOBILNOSTI, APEL K PREMIKOM

Knjižničarji v svetu, 18. avgust 2015 ― Ob vsej obrabljenosti fraze, da je življenje svojevrstno potovanje, se človek z njo težko ne strinja. Tako tisti, ki plove po površini in se prepušča toku, kot oni, ki išče globje in reflektira, sta podvržena neprenehnemu spreminjanju, če to želita ali ne. Čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, skozi življenje lažje potuje tako, da se prilagajamo in presegamo doseženo. To seveda ne pomeni, da človek ob tem pozablja na svoj izvor, na njemu lastno identiteto. »Spreminjaj mnenja, ohrani principe kot drevo zamenja liste, a črpa iz istih korenin«, je modra prispodoba klasika Victorja Hugoja. Zlahka jo razpletemo tudi tako: vsako potovanje, izlet, premik iz konstrukta urejene vsakdanjosti, kokona domačnosti, iz samozadovoljstva, torej iz človeku prav tako usojene udobjaželjnosti, je humanistično dejanje, saj gre za samopreseganje, ki človeči in človeka hkrati postavlja med in ne nad/pod drugega. Takšna izhodišča so vgrajena tudi v temelje knjižnice in vsi, ki s(m)o ji pripadni, moramo ta endemični humanizem imeti vseskozi pred očmi. Živimo namreč v času, ki vzpodbuja zlasti osnovne človekove nagone, ne pa povsem dosegljive civilizacijske norme. Hkrati se izgubljajo avtoritete, izginjajo razsodniki, prej trdna izhodišča in stališča so zrelativizirana, slehernik je zmeden od mnogoterosti vidikov. V takšnih okoliščinah se nezadržno in korenito spreminja tudi bistvo in poslanstvo knjižnice. Že nekaj časa je jasno, da sta njen obstoj in vloga tesno zvezana z zmožnostjo prilagajanja hitrim tehnološkim spremembam, ki jim je podvržena sodobna družba, ne smemo pa pozabiti tudi na tiste manj vidne transformacije, ki se zrcalijo v paradoksih, nevarnostih, dilemah. Knjiga npr., če hočemo ali ne, počasi, a zanesljivo sestopa s piedestala in postaja zgolj eden od medijev – trend upada izposoje je ireverzibilen in kalkuliramo lahko, da knjigi v perspektivi grozi marginalizacija v smislu ponovnega poelitenja. Če se s tem upravičeno napoveduje dvom v ustreznost nadaljnjega poimenovan

"I had this perfect dream - Un sueño me envolvió" *

Knjižničarji v svetu, 23. maj 2015 ― S Katjo sva se odločila, da 2×5, torej 5 stvari, ki so pustile največji vtis, in 5 zadev, ki bi jih veljalo prenesti v naše okolje, napiševa še v Barceloni - četudi žrtvujeva par zadnjih ur v mestu. Verjetno bi, če bi počakala še nekaj dni, da se vtisi zložijo in misli uredijo, kaj zapisala drugače, a sva se odločila, da to narediva, ko sva še "v stvari".Morda naj pred naštevanjem zapiševa naslednje: na profesionalnem področju je vsaka takšna izkušnja neprecenljiva in zelo hvaležna sva, da sva lahko v projektu sodelovala. Čeprav se knjižnice, problemi, izzivi in trendi, s katerimi se te (vsaj v razvitem svetu) soočajo, v resnici ne razlikujejo kaj dosti, pa so takšni notranji uvidi v drobovje kateregakoli sistema, izredno dragoceni. Veliko namreč povedo o drugih, njihovi mentaliteti, načinih, kako delajo in delujejo, hrkati pa, če hočemo, tudi veliko o nas samih. Nočeva med vrsticami reči, da pri nas zaostajamo ali kaj podobnega oz. da je drugod samo lepše in boljše. Dejstvo je, da takšne poti nujno vodijo do (samo)refleksije, ki je predpogoj sprememb. Apelirava torej na odločevalce in strokovnjake v knjižničarstvu, naj čim več mlajših ljudi, ki še iščejo svojo pot in imajo dovolj energije in domišlije za korektive, redno pošiljajo na tovrstne ekspedicije v tujino. Samo tako se obzorje v resnici širi, samo tako lahko pride do potrebnega naboja, ki sproži preskok. Seveda se vedno da po evolutivni, "ziheraški" poti, a je potem vprašanje, če smo v resnici pogledali čez planke. Seveda ne praviva, da je treba principe in izkušnje iz tujega okolja brez premisleka in upoštevanja lastnih specifik, presajati k nam. Škoda bi le bilo, da so takšni preskoki omogočeni redkim, ki potem doma, kamor prinesejo znanje in navdih (!), ne bi imeli sogovornikov in bi bili nerazumljeni.5 najbolj impresivnih: Pozicija knjižnic v Barceloni (in Kataloniji): splošne knjižnice so v tem mestu dosegle status enega ključnih družbenih institucionalnih akterjev. Očitno je, da imajo politično podpo
Al final és bo, tot és bo!

Al final és bo, tot és bo!

Knjižničarji v svetu, 22. maj 2015 ― Zadnji delovni dan sva preživela v Gironi, lepem mestu z nekaj manj kot 100.000 prebivalci in središču istoimenske province. Že zgodaj sva na pot krenila s hitrim vlakom, obiskala pa sva do zdaj največjo knjižnico. Biblioteca Pública Carles Rahola je odprta šele 5 mesecev in človeka očara. Cilj arhitekta je bila nevpadljiva zunanjost, kar mu je zagotovo uspelo. Ko pa človek vstopi v notranjost, je zgodba povsem drugačna. Knjižnica, ki je še pred kratkim vedrila na dobrih 800 m2, se zdaj bohoti na desetkrat večji površini - ob tem sva se takoj spomnila na Knjižnico Rotovž in njene infrastrukturne težave. Seveda se tudi tukaj soočajo s problemi: najina gostiteljica nama potožila o pomanjkanju kadra, s čimer je povezano nemoteno delovanje, predvsem pa aktivnosti knjižnice. Zanjo so slednje ključ, da pritegnejo še več uporabnikov in na ta način investicijo povrnejo v okolje, s tem pa pridobijo tudi boljše pogajalsko izhodišče za prihodnje načrte. Podrobno nama je namreč razložila razlike med provincami, med katerimi seveda prednjači Barcelona, v kateri živi več kot 80% prebivalstva Katalonije. Ostale tri (Lleida, Tarragona in Girona) so zaradi spleta okoliščin in predvsem zgodovinskega razvoja povsem druga zgodba. Mreža splošnih knjižnic je namreč v Španiji v veliki meri nastala po letu 1840 z liberalnimi reformami. Oblasti v Madridu so knjižnice, ki so bile prej pod cerkvenim varstvom (samostani), odprle in jih preselile bodisi v univerze (Barcelona) bodisi v druge institucije (Girona). Danes so splošne knjižnice stvar občin, nad njimi pa od leta 1983 bdi katalonska avtonomna uprava. Kljub obstoječim zakonskim določilom in sprejetim standardom, gre vse prej kot za zgledno urejeno mrežo knjižnic, a je glavni razlog za takšno stanje politično merjenje moči - prav tukaj se namreč lomijo kopja med regionalno, provincialno in občinsko jurisdikcijo. Knjižnica v Gironi je posebna tudi z vidika primerjave s tisto v Lleidi in Tarragoni; je namreč edina, ki premore poleg osrednj
El desè dia

El desè dia

Knjižničarji v svetu, 21. maj 2015 ― Danes sva opravila zadnje obveznosti v Barceloni, jutri pa naju čaka še osrednja splošna knjižnica v Gironi, ki je prestolnica druge province. Kot včeraj, sva tudi danes nadaljevala s poslavljanjem, zahvalami in dodajanjem še zadnjih kamenčkov v mozaiku. Najini gostitelji so specifiko pustili za konec; za dva ducata knjižnic, ki sva si jih ogledala, bi lahko zdaj, ko se zadeva zaključuje, rekla, da so nekako "poravnane", tako z vidika infrastrukture in storitev kot vpetosti v okolje in v dušo mesta. Prav slednje se je danes izkazalo za glavno presenečenje, saj sva v zadnjih dveh enotah manj spraševala o strokovnih zadevah, zato pa toliko bolj o socialnih vidikih in socioloških temah.Čeprav so nama že prej povedali, da se odpravljava v premožnejšo sosesko Sarrià-Sant Gervasi, pod griči in vrhom Tibidabo, je bilo presenečenje vseeno veliko. Ne toliko zaradi prve enote, knjižnice Clarà. Ta je vsekakor nekoliko "elitistično" naravna. Umeščena je v nekdanji ateje in kasneje muzej enega največjih katalonskih kiparjev Josepa Clare, katerega kipi krasijo majhen park pred knjižnico in notranjost. Hkrati je fokus  knjižnice opera. Barcelono bi namreč lahko poimenovali tudi "iberski Dunaj" (morda sta največji operni zvezdi sodobnosti Montserrat Caballé in José Carreras). Sredi 19. stoletja je bila namreč prvo špansko mesto z operno hišo, ki so jo zgradili bogatejši meščani; ti so kot nekakšni delničarji institucije v trajno last prejeli stalne lože. Odtlej sta mesto in četrt ohranila operno tradicijo, ki se danes kaže v delovanju različnih društev ljubiteljev opere (eno je nastanjeno tudi v bližini knjižnice). Poleg opernega kotička knjižnica hrani precejšen del knjižne dediščine patrona institucije.     15 minut oddaljena knjižnica Sant Gervasi - Joan Maragall pa naju je pustila odprtih ust. Ne samo, da gre za najnovejšo enoto barcelonske mreže, ki še ni praznovala prve obletnice, ampak za oblikovalsko dovršeno stavbo v popolnoma netipičnem in
El novè día

El novè día

Knjižničarji v svetu, 20. maj 2015 ― Počasi se z ljudmi, ki sva jih spoznala in so naju spremljali več dni, poslavljava. Danes je bilo na sporedu slovo z Esther in Montse, ki delata na Gerèncii de Serveis de Biblioteques barcelonske provincialne uprave. Čeprav smo se tudi med kosilom pogovarjali o knjižnicah in z njimi povezanimi vsebinami, pa je bilo dovolj časa tudi za čisto osebne vtise in pogovore. Katalonci in Katalonke so izjemno in vsestransko predani ljudje, ki se znajo  pohvaliti, ko je to upravičeno, zelo radi celovito odgovorijo na vprašanja, predvsem pa znajo abstrakcije dobro razložiti na primerih. Morda se vse to opazi tudi v njihovih  knjižnicah in knjižničnih storitvah. Po drugi strani pa so zelo pozorni do sočloveka, rekel bi celo, da so človeško topli, kar se pri nas izgublja.Danes sta bili na sporedu dve občinski knjižnici, številki 21. in 22., odkar sva tu. Zjutraj smo se z Esther z vlakom odpeljali na sever, proti dvema mestoma. Terrassa je še danes industrijsko mesto, po velikosti nekje med Mariborom in Ljubljano (ima okoli 215.000 prebivalcev), Barbera pa je s približno 30.000 prebivalci paracenter in predvsem spalno naselje večjega mesta Sabadell.   Biblioteca Central de Terrassa je osrednja enota mreže 6 knjižnic, ki pokrivajo potrebe mesta. Gostiteljica je ob kavi in sendvičih izpostavila, da je leitmotiv knjižnice decentraliziran pogled na storitve. Vsaka od enot je močno vpeta okolje, kjer deluje, vsaka ima tudi svoj fokus oz. posebno zbirko/storitev, kljub temu pa deluje usklajeno in enotno. Osrednja enota usklajuje medoddelčno izposojo (gradivo si lahko izposodiš in vrneš kjerkoli v mestu), medknjižnično izposojo in izposojo na vsekatalonski ravni. Morda so (ponovno) najbolj inovativni na področju prostovoljstva: program Parella TIC združuje sodelovanje najstnika in starejšega uporabnika v par, ki izpopolnjuje svoje znanje na podpročju digitalne pismenosti. V tem primeru so vloge učitelja in učenca zamenjene, saj najstnik poučuje starejšega. Prav tako sva ponovno opazi
Fem af de bedste ali kako spraviti vesolje v orehovo lupino

Fem af de bedste ali kako spraviti vesolje v orehovo lupino

Knjižničarji v svetu, 19. maj 2015 ― Ko človek opazuje ribe, ki plavajo ob koralnem grebenu, je presenečen nad vso pestro raznolikostjo, ki s plavutmi maha sem ter tja in vznemirja ustaljeni tok oceanskih tokov. A kako izmed vseh živopisnih rib izbrati 5 najlepših? Tako nekako se človek počuti, ko mu postavijo nalogo, naj izmed vsega videnega izbere 5 naj vtisov. Fiziki se bodo ob prihodnji trditvi nakremžili, vendar je zadnjih 14 dni očiten dokaz relativnosti časa. Dva tedna mobilnosti sta namreč minila hitreje, kot se sprazni škatla piškotov v čajni kuhinji povprečne slovenske splošne knjižnice. Misli še niso jasne, obrisi vtisov šele dobivajo svoje ostre robove. Le dva dni po izkušnji, ki je za nama, je še prezgodaj, da bi lahko z objektivne distance pogledala na vse, kar sva videla in izkusila. Naravno je namreč, da se človek hitro navduši. Tudi ko ti nekje pokažejo in predstavijo svojo knjižnico, se ne trudijo najbolj, da bi prikazali tudi slabe strani. Kakorkoli, danska knjižnična stvarnost se nama je pokazala nekoliko drugače, kot vsakdan, ki sva ga vajena iz domačih logov. Nekaj časa potrebuješ, da spoznaš, da sicer govoriš isti knjižničarski jezik vendar s popolnoma drugim naglasom. Tukaj so pomembne druge stvari. Predvsem naju je presenetila organiziranost in občutek, da predno se Danci česa lotijo, že precej vnaprej načrtujejo, kaj bi z zastavljenim radi dosegli. Zgleda, da jim je koncept početja stvari na horuk, zgolj zaradi tega, da so narejene, nepoznan. Ko so se v Taarnbyu in drugje na Danskem začeli soočati z upadom izposoje gradiva so začeli iskati nove poti. Poskusili so ponovno razmisliti o samih osnovah in začeli pri temeljnem vprašanju: Kaj je knjižnica? Zavedajo se namreč, da je trend upada izposoje ireverzibilen in da je potrebno redefinirati vlogo knjižnice v sodobni družbi. ''From collection to connection'' se glasi eno izmed njihovih vodil. Se pravi, da se poudarek premika od knjižnične zbirke, od materiala, ki zaseda mesto na policah knjižnice, k uporabnikom in
El vuitè día

El vuitè día

Knjižničarji v svetu, 19. maj 2015 ― Včerajšnji večer je prinesel skoraj neverjetno naključje. Ne samo, da sva bila priča res ekskluzivnemu dogodku - zaključku tedna poezije z branjem svetovno znanih pesnikov in pesnic v krasni notranjščini Palau de la Música - , ampak sva se v loži, čisto blizu protagonistov, znašla skupaj z najbolj znano Slovenko v Barceloni, prevajalko in pisateljico Simono Škrabec (v katalonščino je prevedla tako Borisa Pahorja kot pred kratkim Jančarja) ter novinarko Dnevnika Mojco Pišek. Svet je res majhen. Dolgem ponedeljku je sledil dolgi torek, ki je prinesel prve ohladitve in dež. Ker smo se s tokratno spremljevalko Montse odpravili ven iz Barcelone, v okrožje El Maresme, sva morala biti na dogovorjenem mestu že pred deveto. Z avtom občinske službe smo se odpeljali v predel in obiskali tri knjižnice. Najprej smo zavili v notranjost in obiskali enoto Biblioteca de Cabrils, kjer nas je poleg diretorice sprejel tudi starejši gospod, mentor nadvse uspešnega domoznanskega projekta. Med letoma 2007 in 2013 se je skupina osivelih občanov redno sestajala in obujala, soočala in dopolnjevala spomine iz zgodovine kraja. Rezultat večletnega dela, ki ga je knjižnica koordinirala, so tri publikacije. Gre za izbore pričevanj na različne teme (dediščinsko zanimive točke v vasi, stara ledinska imena in imena starih hiš, spomine o šoli, praznovanjih in tradicijah). Projekt je s prostovoljnim lektorskim delom podprla tudi profesionalna novinarka, odmev pa je doživel tako v lokalnem okolju (prejeta občinsko priznanje) kot na državnem nivoju. Naslednja postaja je bila po cesti oddaljena le nekaj kilometrov, v obmorskem mestecu Vilassar del Mar. Knjižnica Ernest Lluch i Martín, posvečena katalonskemu političnemu vizionarju, katerega je v atentatu pred 15 leti ubila ETA, je res nekaj posebenega. Ne gre toliko za zgodbo, zgradbo ali zbirko, ampak za vrt, ki je del knjižnice. Zanj je dal pobudo lokalni hortikulturni navdušenec, danes pa za dehteče cvetlice in sladke jagode skrbita dv
El setè día

El setè día

Knjižničarji v svetu, 18. maj 2015 ― Nov teden in zgodba počasi dobiva rep in glavo. Morda je kriva ležerna nedelja, morda vedenje kaj pričakovati. Drobci se sestavljajo v poglavja, vtisi se kopičijo, preigravava misli, preverjava nastajajoče koncepte. Če sva torej dotlej predvsem srkala novo in primerjala, se mi zdi, da je napočil čas tehtanja. Ali lahko kaj od tega, kar sva videla, zaživi pri nas? Sprožilec "presajanja" je zagotovo današnji obisk Direcció General de Promoció i Cooperació Cultural, kjer naju je sprejela Carme, ki vodi poseben direktorat za promocijo in sodelovanje na področju kulture. Poudarila je, da se je potrebno zavedati ogromnega potenciala javne knjižnice na kulturnem področju (v Kataloniji je vanje včlanjenih 44% prebivalstva). Gre za institucijo, ki ima najbolj kapilarne vezi z okoljem, kar je osnova za mnoge skupne projekte z drugimi institucijami, hkrati pa je kanal, skozi katerega knjižnica sebi in drugim dokazuje svoje družbeno vrednost. Carme je prepričana, da je knjižnica stična točka med tremi ključnimi akterji na področju knjige - to so avtorji, založniki in knjigotržci.     Izmed več projektov, ki nama jih je razkrila, naj tukaj omeniva tri. Najprej je tukaj projekt 10 × 10, kar pomeni stalno in pretočno srečevanje deseterice knjižničarjev in deseterice založnikov, ki izmenjujejo stališča, izhodišča, mnenja in ideje. Rezultat tega je obojestranska storitvena korist ter poznavaje dela drugega in trendov. S tem povezan projekt je tudi prodaja knjig v določenih knjižnicah. Zadeva deluje na principu "prebrano-kupljeno", najbolj pa projekt živi v krajih, kjer ni knjigarn. Gre za to, da si uporabik knjigo najprej izposodi in jo, če mu je res všeč, lahko naroči v knjižnici, ta pa mu jo naslednji dan priskrbi od najbližjega knjigotržca. S finančnega vidika knjižnica ne profitira. O najbolj zanimivem projektu, ki povezuje knjižnice z lokalnimi vinarji, pa več ob prihodu domov :).Druga postaja dneva so bili prostori Diputació de Barcelona, kjer sta nama na direktoratu za knjiž
El sisè día

El sisè día

Knjižničarji v svetu, 16. maj 2015 ― Mediteranska leženost je za barcelonske knjižničarje rezervirana samo za nedeljo. Dan sva preživela delovno, že pred deveto sva sedla na vlak in se odpeljala do mesteca Sant Cugat del Vallès. Na postaji smo se srečali z direktorico Assumpto in Ester iz oddelka provincialne službe, ki se ukvarja s knjižnicami, njihovo vpetostjo v okolje in jim pomaga pri načrtovanju in realizaciji ciljev ter storitev. Obe gospe sta se izkazali za čudoviti vodički, ki sta nama med vožnjo proti dvema enotama zunaj mesta izčrpno razložili še nerazjasnjene pojme, ob tem pa povedali še marsikaj izven konteksta knjižničarstva. Za leitmotiv dneva se tokrat niso izkazale knjižnice, ampak Monserrat. Vzpetino, ki od daleč izgleda kot narobe obrnjen list žage (kar se skriva tudi v imenu samem) in na kateri stoji najbolj znani katalonski samostan, smo opazovali z vseh strani, nazaj grede pa smo ga obvozili  in prepeljali reko Llobregat, drug ključno orientacijsko točko dneva.   Najprej smo prispeli v mestece Igualada, nekoč pomembno industrijsko mesto s tekstilnimi tovarnami, od katerih so danes ostala samo še skladišča in zapuščene hale, v nekaterih pa še vedno uspevajo usnjarski obrati. Duhovi preteklosti seveda ne bi imeli nobene zveze s knjižnicami, če osrednja knjižnica okrožja ne bila umeščena prav v eno od teh tekstilnih tovarn. Gre za klasično zgodbo uspešnega prestrukturiranja, ki pa na dediščino ni pozabilo tako z vidika videza kot v vsebinskem smislu. Čeprav je Biblioteca Central d'Igualada predvsem izrazito moderna in privlačna knjižnica z ravno pravšnjo količino detajlov nekdanje preteklosti, pa je njen fokus domoznanstvo. Tamkajšnja ekipa je res kreativna: eno največjih domoznanskih zbirk v regiji znajo zlasti s pridom uporabiti pri svojih aktivnostih in jo nadgrajevati. Eden od primerov je ta: že dalj časa namreč zbirajo pričevanja o najrazličnejših temah in perspektivah preteklosti, s čimer ohranjajo v spominu način življenja skupnosti (recepte, igre, kako so se nekoč zaljubl
Splošna in šolska knjižnica Ørestad

Splošna in šolska knjižnica Ørestad

Knjižničarji v svetu, 16. maj 2015 ― SŠ, OŠ in knjižnica Po lepem sprejemu gostiteljice Kate Holm-Fjelster v knjižnic Avedore smo se z vlakom odpravili v okrožje Ørestad do še ene izmed novejših Kopenhagenskih knjižnic. Istoimenska knjižnica Ørestad je javna in hkrati šolska knjižnica in je edina kulturna ustanova v dokaj novem okrožju. Odprta je bila v maju 2012, zaseda pa prostore v pritličju in prvem nadstropju tamkajšnje osnovne šole. Poleg te je v bližini, beri čez cesto, velika srednja šola s približno 1200 dijaki. Posebnost knjižnice je, da hkrati opravlja obe vlogi. Učenci do nje dostopajo kar iz višjega nadstropja preko notranjega vhoda. Vsi, ki obiskujejo tamkajšnji šoli, so avtomatsko zavedeni v bazi podatkov knjižnice, kar pomeni, da ima knjižnica tako okoli 2000 "avtomatskih" članov. Tu bi lahko rekli, da je javna knjižnica v prednosti, zaradi pogodb, ki opredeljujejo njene posebne naloge kot šolske knjižnice, pa je včasih omejena.   Podobno kot Rentermestervaj tudi ta knjižnica med 18h in 22h deluje samopostrežno. Žal pa mora celotno prvo nadstropje, ki ima dostop do OŠ v času samopostrežne odprtosti zapreti in tako je v tem času za javnost na voljo le pritljiče, v katerem se nahaja časopisje, leposlovje, glasba in cicibanska stopnja. Zavedajo se te problematike ampak za enkrat niso našli boljše rešitve v dogovoru z učiteljskim odborom, ki ima nekatere svoje dokumente in pisarne v dotičnem nadstropju. Knjižnica je po vseh prostorih zelo dobro opremljena z najrazličnejšo tehnologijo. Takoj ob vstopu imate na voljo veliko interaktivno prostorsko shemo preko zaslona na dotik, ki služi kot glavno pomagalo v času samopostrežne odprtosti. Poleg gole orientacije v prostoru vam zaslon ponuja tudi kopico uporabnih navodil v obliki video posnetkov. Vsaka knjižna polica je ob strani opremljena z vgrajenim tabličnim računalnikom, ki služi kot "e-signalizacija" postavitve gradiva. Po njem lahko brskate med informacijami in gradivom, ki se nahaja na posamezni knjižni polici. slika
El cinquè dia

El cinquè dia

Knjižničarji v svetu, 15. maj 2015 ―   Poznate biblijsko zgodbo, kako je zlodej skušal Kristusa? Na gori mu je ponujal vse pod sabo, rekoč: "Dam ti...." Nekako tako se v popačeni latinščini sliši njegova ponudba tibi dabo, v resnici pa gre za najvišji vrh nad Barcelono, imenovan Tibidado. Nanj sva se povzpela po priporočilu enega od gostiteljev - in zaradi bližine enote Vallcarca i els Penitents-M. Antonieta Cot, kjer sva se skupaj s knjižničarko posvetila B.B. Kingu, bluesovski legendi, ki je pravkar preminil. Fokus knjižnice sta namreč prav blues in jazz. Razlog temu je direktoričina ljubezen do tovrstne glasbe, pa tudi tradicija svetovno znanega barcelonskega jazz festivala. Poleg zbirke, je knjižnica na to temo zelo dejavna tudi v širši regiji in onstran meja dežele - celo v Franciji. Pravzaprav je bil Tibidabo zaključno poglavje dneva. Ponovno sva začela v upravi, kjer nama je gospa Anna Porta opisala komunikacijski proces z uporabniki in mediji. Svoje delo nama je ponazorila s sedmimi bloki: promocijo rednih aktivnosti v knjižnici (baza naslovnikov e-novic presega število 300.000!), segmentom pritožb/vprašanj/pohval, ki so, zanimivo, zbrane in koordinirane s strani mestnih oblasti, nato nama je razložila principe ugodnosti, ki jih prinaša knjižnična kartica (popusti v kultrurni ponudbi mesta), ter sodelovanja in promocije preko medijev (časopisov, radia, televizije). Sledila je razlaga, kako funkcionira celostna korporativna podoba (ta je izjemno natančno določena, kar je zbrano v posebnem priročniku) in kako knjižnica sama zasluži manjkajoča sredstva (s prodajo skodelic, vrečk,...). Precej energije vlagajo v pridobivanje sponzorskega/donatorskega denarja (zanimivo je, da so uspešna podjetja zelo zainteresirana za vlaganje v kulturni sektor). Kot zadnje, a nepogrešiljive, je Ana omenila administrativne naloge. Mene je tokrat "dotolkel" sestanek s statistikom Jordijem - zanimivo pa Katja kar vzcvetela. Kar nekaj časa smo se pogovarjali o zbiranju in obdelavi podatkov. Poleg splošnih, tudi n
El quart dia

El quart dia

Knjižničarji v svetu, 14. maj 2015 ― Četrtek je minil v znamenju kulturne različnosti. Ste vedeli, da kitajski priseljenci vsakega v emigraciji rojenega otroka še za časa otroštva pošljejo za nekaj časa na Kitajsko. Tako podmladek ohrani vezi s svojimi koreninami? Kar nekaj takšnih zanimivosti in "urbanih mitov" sva slišala danes. Dan se je sicer začel z osnovami nabavne politike (čeprav gre za 40 knjižnic, je zbirka ena celota), nadaljeval z digitalno knjižnico in uporabo IT tehnologije v sodobnih knjižničarskih pristopih, zlasti pa sva strigla z ušesi, ko je šlo za uporabo družabnih omrežij v knjižnicah.Biblioteques de Barcelona so namreč zelo "up to date", kar se tega tiče. Ne samo, da imajo spletno stran, ki predstavlja celotno mrežo, ampak ima svoje spletno mesto tudi vsaka enota posebej, pri dodajanju vsebin pa imajo zaposleni proste roke. Zvedela sva, da veliko energije vlagajo v virtualno identiteto, ki je v današnjem času vsaj tako pomembna kot imidž "fizične" knjižnice. Virtualni prostor ima namreč povsem svoje zahteve in razvoj, zato gostitelji pograbijo vsako priložnost, da dodajo nov kamenček v mozaiku virtualnega obraza, ki ga je treba stalno negovati. Podobno pestra zgodba kot spletna stran je/so FB profil(i), tvitajo z enega profila, uporabljajo nekakšno verzijo našega portala dobre.knjige.si, ki pri njih bazira na lahkotnejšem in subjektivnem pristopu ter se imenuje bibarnabloc. Dejavni so tudi na youtube, na ISSUU in na instragramu, ki ga uporabljajo za manj formalno podobo knjižnice. Trenutno se ukvarjajo tudi z nadgradnjo posebne brezplačne knjižnične aplikacije. Če sva včeraj križarila po mestnem obrobju, pa sva danes turnejo po enotah začela v samem starem mestnem jedru. Knjižnica Sant Pau-Santa Creu je locirana v starem srednjeveškem špitalu iz začetka 15. stoletja, nad njo pa se bočijo čudovite kamnite gotske arkade. Okolje je zadnjih nekaj desetletij izrazito kulturno mešano, saj tu, poleg prišlekov iz različnih evropskih držav, najdemo skupnosti iz Severne Afrike, Bližnjega vz
Dan 9: Avedøre, ime, ki ga še Danci s težavo izgovorijo

Dan 9: Avedøre, ime, ki ga še Danci s težavo izgovorijo

Knjižničarji v svetu, 14. maj 2015 ― Stavba stare knjižnice Danes so se stvari, zaradi razlogov o katerih vam bova več napisala jutri, nekoliko zavlekle. Ura je pozna ampak vsakodnevna dolžnost kliče. Torej kar k stvari: Tudi knjižnica Avedøre, v katero smo stopili danes je novejšega letnika. Stara stavba knjižnice, ki se nahaja kakih 100 metrov stran sedaj osamljena in zapuščena sameva, njena okna in vrata pa so zabita z deskami. Edino, kar opozarja na nekdanjo bibliotekarsko prisotnost je prelep mozaični napis.  Avedøre je jugozahodno precej ''mlado'' predmestje, ki ga Kopenhagenčani ne čislajo ravno najbolj. Tu vlada visoka stopnja brezposelnosti in večina prebivalstva je priseljencev iz drugih držav.... V novi knjižnici so imeli celo nekaj težav s prenapetimi mladeniči, ki so ustrahovali obiskovalce knjižnice. Tudi zaradi tovrstnih nevšečnosti so skrajšali odpiralni čas za eno uro. Knjižnica je sedaj odprta od 10-ih do 18-ih. Kot povsod drugod smo bili tudi tu sprejeti nadvse prijazno. Na žalost je imela naša gostiteljica, katere ime si je zapisala Urška in je meni zaenkrat še neznano, precej natrpan delovnik in nas je zato popeljala na kratek ogled Avedørskega knjižničnega ozemlja.  Tukajšnja knjižnica je podružnica centralne knjižnice v občini Hvidovre. Vsi njeni prostori se nahajajo v pritličju zatorej ni potrebe po vzpenjanju po stopniščih. Oddelka za odrasle in mladino sta umeščena v osrednji prostor knjižnice, ki je v celoti odprt ter tudi zaradi nizkih polic zelo svetel in pregleden. Najmlajšim in njihovim staršem je na voljo velika posebna soba v kateri se vsak dan zadržuje pedagoginja, ki jim je na voljo za svetovanje ali zgolj kratkočasen pomenek. Soba je opremljena s površinami za ustvarjanje in prostorom za počitek ter kuhinjo, kjer lahko mladi umetniki perejo svoje čopiče medtem, ko mamice kuhajo kavo.    Celotna knjižnica deluje zelo dopadljivo. Razen velikega grafitno sivega pulta, kjer se zadržujejo knjižničarji,  je vse knjižnično pohištvo izdelano v svetl
še novic