Življenje kot beg pred smrtjo

Življenje kot beg pred smrtjo

Knjige pomagajo ..., 26. februar ― Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je. (prevod: Jana Kocjan) Ljubljana: Modrijan, 2015. (Bralec, 87)Piše: Urška Orešnik Kdaj pomišljate o tem, v kakšnih svetovih živijo ljudje okrog vas? Sosedi, ki jih pozdravljate na stopnišču, ljudi, s katerimi vsak dan čakate na avtobus, s katerimi se srečujete na ulicah ... Kakšna življenja živijo, kakšne misli se jim podijo po glavi in kakšna čustva bučijo v njihovih prsih? Vsaj mene je takšen premislek doletel po prebiranju romana mlade Norvežanke Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je. Osrednja (anti)junakinja romana je Mathea Martinsen, stareša ženska, ki živi povsem normalno upokojensko življenje s svojim soprogom Epsilonom. Že na prvih straneh spoznamo njeno posebno naravno, sledimo njenemu, sem in tja precej hudomušnemu, toku misli. Pred bralcem se razkriva portret precej samosvoje, posebne ženske, za katero težko rečemo, da ni inteligentna, ali da je mogoče duševno prizadeta (kar na trenutke gotovo pomislimo, o čemer smo precej debatirali tudi v našem krožku), nazadnje pa zaključimo, da gre za osebo s skrajno ozkim svetom, iz katerega ima veliko težavo izstopiti. Njeno življenje je omejeno na stanovanje v bloku in njegovo bližnjo okolico, trgovino in občasno tudi knjižnico. Je v nenehnem strahu pred srečanji in interakcijami z drugimi ljudmi in si v glavi predvaja scenarije, ki bi se lahko bili zgodili ... Vendar se hkrati svoje male, nepomembne eksistence zaveda in se včasih loti hecnih podvigov, kot je poizvedovanje po svoji lastni telefonski številki na informacijah. Predvsem pa jo tare misel na smrt. Obsedena je s prebiranjem osmrtnic, katerih citati se pojavljajo na precej obskurnih mestih v romanu. "Živi. Užij dan. V spalnici stojim pred posteljo in se sprašujem, kako se užije dan. Na koncu se odločim in kot ponavadi začnem z osmrtnicami." (str. 10)  Pri branju tega romana se je pokazalo, da je eden tistih, ki bralce polarizira - od nekaj predvsem navdušenih - med
Umetnost padanja

Umetnost padanja

Knjige pomagajo ..., 24. december 2016 ― Piše: Urška Orešnik Inga Saetre: Umetnost padanja. (prevod Katja Šaponjić, Ana Geršak). Prevalje: Zavod VigeVageKnjige, 2015. So boljši in so slabši časi ...  Letos je naš/moj blog malce obtičal. Kar ne pomeni, da so knjige prenehale navduševati ali kot pravi ime bloga - pomagati, sploh ne. Lahko bi rekli da gre za naravno gibanje, valovanje, prerazporeditev energije, ki enkrat je na naši strani in z nami, drugič pa spet ne. Ko sem razmišljala, katero knjigo po dolgem in ne ravno najenostavnejšem času predstaviti na blogu, sem se spomnila na čudovit risoroman Umetnost padanja, ki na simpatičen način prikaže spopadanje z raznimi težavami in preprekami, ki so vsekakor neka življenjska stalnica.  Glavna junakinja Rakel se še ne polnoletna odseli od doma. Spremljamo njen vsakdan, druženje s prijatelji, njene simpatije ... Peripetije vsakdanjega življenja se prepletajo z razmišljanji, dnevniškimi zapisi, skorajda meditativnimi prizori ... Gre za zgodbo o padanju ... in spopadanju s težavami, s katerimi je enkrat redkeje drugič bolj gosto posejano naše življenje.  Čeprav gre za najstniško doživljanje, ki je nekolikanj zasanjano in pred težavami beži, se jih ogiba (seveda to počnemo tudi odrasli), bi lahko rekla, da je - vsaj zame - to knjiga leta. Nekako zajame občutje tega težavnega obdobja, od katerega se bomo mnogoteri z veseljem poslovili in naredili korak proti novim začetkom, pozitivnim spremembam ...  Umetnost padanja sedaj že obvladamo, čas je, da gremo naprej! Srečno v novem letu - če pa se vam slučajno kje zalomi, so vedno tu knjige, ki pomagajo! 📖 💗
O majhnosti

O majhnosti

Knjige pomagajo ..., 10. junij 2016 ― Piše: Naughtius Maximus Urban Vovk: Garaže. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015. Spomnim se deloma kontroverznega citata, ki so jo pred nekaj leti izbrali za motto literarnega natečaja Flash Europa 28: »Doba v kateri živimo, je doba kratke zgodbe.« Dvomim, da je bil namen organizatorja demantirati pisce daljše proze, poezije, dramatike oz. paraliterarnih in hibridnih žanrov, prej spodbuda mladim avtorjem, da so njihova besedila vredna branja, je pa težko zanikati, da izjava na svoj način sploh ni napačna kljub temu, da skoraj apokaliptično napove zaton romana, ki je pred tem podobno zagodel epom (ki se uradno zaključijo z Miltonovim Izgubljenim rajem – kako simbolno točen naslov). Seveda ne dvomim, da bodo romani še naprej uživali v povišanih nakladah (nenazadnje sam tehnološki napredek omogoča tržne poteze, ki so bile še pred kratkim nezamisljive in dandanašnji lahko svojo pol-avtobiografsko zgodbo v javnost sprosti še tako neznano in neizkušeno ime z za tisk in vezavo nezadostnim začetnim kapitalom) – detektivske, fantazijske in ljubezenske izvedbe tega žanra ostajajo recept za uspeh – bi si pa upal trditi, da bo stroka vse bolj ob bok daljšim postavljala tudi kratko prozo, ki ne more biti zgolj produkt za dobo, prenatrpano z informacijami in nepotrpežljivostjo, temveč tudi produkt takšne dobe, njen odraz v svetu besed. Bralci kratkih zgodb – namesto trditve, da trpimo za ADHD-jem – v svojem čtivu tako iščemo drugačne kakovosti. Ne zanimajo nas toliko izgradnja likov in dogodki ter spoznanja, ki jih na življenjski poti oblikujejo, temveč bolj majhni trenutki, ki na določenih točkah življenja neodločilno vplivajo na naše odločitve ali superego. Morda je tudi to povezano z literarnimi premiki prejšnjega stoletja, ko se je književnost začela drastično odmikati od velikih zgodb in se osredotočati na majhnost, na majhnega človeka in majhne pripetljaje, ki ne privedejo do nikakršnih ključnih sprememb zgodovine – tako ali tako se je izkazalo, da so ta ne
Okrog sveta do preprostega spoznanja ...

Okrog sveta do preprostega spoznanja ...

Knjige pomagajo ..., 15. maj 2016 ― Meike Winnemuth: Veliki dobitek. Kako sem na Milijonarju priigrala pol milijona in odpotovala. Tržič: Učila International, 2014.Piše: Urška Orešnik Včasih - oziroma kolikor lahko v knjižnični praksi opažam zelo pogosto - se dogaja, da človek sodi knjigo po platnici. Kljub temu da se sama načeloma ne prištevam v to množico, se je to zgodilo tudi meni. A sem bila ravno zaradi tega toliko bolj presenečena - včasih kakšna spoznanja pridejo na najbolj nepričakovanih mestih. Knjige Veliki dobitek Meike Winnemuth najverjetneje tako sama nikoli ne bi vzela s knjižne police, če mi je ne bi priporočila bralka v našem bralnem krožku, ki je s tem naslovom doživela podobno izkušnjo.  Zgodilo pa se je nekako takole ... Poznate občutek, ko bi na neki točki v življenju spakirali kovčke in pustili vse za sabo? (Hm, ja, seveda.) Ali ko vedno daljša potovanja niso več dovolj in vas muči vprašanje, kako bi bilo, če bi lahko predvsem potovali? (Vedno bolj.) In nekako zavidate tistim, ki so se podali v take pustolovščine potovanja in pisanja (bloganja), čeprav vam neka pragmatična pamet pravi, da tudi tak življenjski stil ni mačji kašelj ... Čeprav je Veliki dobitek v bistvu resnična zgodba oz. knjiga, jo je avtorica zapisovala tudi v obliki popotnega bloga, deluje skoraj pravljično - uspešna nemška novinarka na televizijskem šovu priigra pol milijona evrov in se poda na enoletno pot po svetu. To razdeli na dvanajst destinacij oz. mest, v katerih biva po en mesec. Od Sydneya, Buenos Airesa, Mumbaja, Šanghaja do Honoluluja, San Francisca, Londona itn. Do sedaj še nič pretresljivega. Vendar stran za stranjo avtorica bralcu vse bolj prirašča k srcu. Na svoji poti se loti najrazličnejših aktivnosti - ne potuje kot turistka, temveč gre često iz svoje zone udobja. Kar jo nagradi z mnogimi novimi poznanstvi, srečanji in spoznanji.  "Počutim se kot bi se snela z vrvice, prosto lahko dirjam po velikem travniku in ovoham vse, kar zanimivo diši - kakšno razkošje! /.../ Necenzurirano, nek
Potrgajte sanje, postrelite upe ...

Potrgajte sanje, postrelite upe ...

Knjige pomagajo ..., 4. april 2016 ― Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke (iz japonščine prevedel Iztok Ilc). Ljubljana: Sanje, 2015. (Zbirka Sanje roman) Piše: Urška Orešnik Čudni časi so. Časi, ki od nas zahtevajo, da pokažemo svojo človečnost. Da smo dobri drug do drugega. Žal, za marsikoga, zaslepljenega s strahom, predsodki in nezdravo mero egoizma, nepredstavljivo. In v takih okoliščinah za večurni polet v tropske kraje na Biblosu izberem ne ravno počitniško čtivo, ki pa ga ne morem odložiti. Medtem ko so se drugi potniki raztegnili na proste sedeže in odvečni čas izkoristili za počitek, me je svetloba ekrana osvetljevala dokler nisem prebrala zadnje strani romana z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Avtor romana, Kenzaburo Oe, je v letu mojega rojstva prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Delo, o katerem pišem, pa je njegov prvenec, ki je izšel pri njegovih triindvajsetih letih. Po občutju brezizhodnosti, groze, zadušljivosti sveta me ta roman spominja na vzdušje romana Filio ni doma Berte Bojetu. Kljub temu da je roman verjetno vezan na neke točno določene zgodovinske okoliščine, ki jih je pisatelj izkusil na lastni koži, je dogajanje oz. okolje do te mere neprepoznavno, da bi se lahko roman dogajal na katerem koli vojnem območju. Mogoče je ravno zaredi svoje mladosti pisatelj roman napisal tako prepričljivo, tako presunljivo, kot je lahko le dojemanje vojne skozi oči otroka, ki še toliko bolj poudari njeno nesmiselnost. Zgodba sledi usodi petnajsterice dečkov, pozabljenih od staršev in sveta, ki se znajdejo prepuščeni sami sebi v vasi, ki jo je domnevno prizadela usodna epidemija in iz katere se je umaknila večina vaščanov, ki so jo odnesli živi. V tem zadušljivem ozračju otroci iščejo pot preživetja. In v vsej brezizhodnosti in temačnosti sveta se vseeno posveti iskra naklonjenosti glavnega junaka do deklice. Glede na atmosfero se bralcu svita, da se zgodba nekako ne more končati pozitivno oz. perspektivno, pa mu vseeno juanki tolikanj prirastejo
Strah je votel, okrog ga pa nič ni

Strah je votel, okrog ga pa nič ni

Knjige pomagajo ..., 26. januar 2016 ― Oscar Wilde: Cantervilski duh. Ljubljana: Vale-Novak, 2002.Piše: Urška Orešnik Da v bralnem krožku beremo raznoliko, in da obenem pri izbiri upoštevam tudi bralne okuse sodelujočih, v bralni sezoni 2015/16 beremo po principu v zadnjem času priljubljenih bralnih izzivov. Brali smo že recimo mladinski roman, ki ga je vredno prebrati, pa "knjigo za dušo", spomine ... decembra pa smo odkljukali delo, starejše od 100 let. Naša sobralka je namreč predlagala drobceno knjižico, prvo objavljeno delo Oscarja Wilda, Cantervilski duh. Kratko branje za z drugimi opravki nabit december. Že iz prvih strani veje živahen, odličen smisel za humor, ki nakazuje na očitno Wildovo genialnost. Tistih nekaj, ki srečanja bralnega krožka kljub močnim nalivom ni želelo zamuditi, se nas je enoglasno strinjalo, da gre za odličen prikaz nasprotnosti med dvema družbama, med romantičnimi Angleži, ki še vedno verjamejo v duhove in znova in znova vznikajoče krvne madeže na stoletja starih preprogah, in Američane, ki svet dojemajo s puritansko treznostjo in racionalnostjo.  Ne glede na vse možne inovativne načine, s katerimi se duh trudi prestrašiti nove naseljence dvorca, nikakor ne uspe. Namesto da bi sejal strah, se koncu koncev sam boji prefriganih stanovalcev in popolnoma resignira. Kljub vsemu ima zgodba za bralca spravljiv konec, nastali konflikt nazadnje razreši najmlajša, z racionalističnim pogledom neonesnažena in uvida sposobna dušica.  Ilustracije, ki so krasile prvo izdajo zgodbe leta 1887.   A ključna ugotovitev, ki še potrdi dejstvo, da je ta mala, drobna knjižica obvezno branje, pa je tisto ne tako očitno sporočilo, ki pa se ga gotovo vsi spominjamo iz svojega otroštva v obliki rekla, da je strah votel, okrog ga pa nič ni ... Z dolgo tradicijo grozljivih zgodb obremenjena angleška duša, bodisi resničnih poročil o človeški krutosti bodisi popolnih kreacij domišljije, take ljudske modrosti o ničnosti strahu pač ne more sprejeti. Da smo sami ustvarjalci
Večni krog Življenja ...

Večni krog Življenja ...

Knjige pomagajo ..., 31. december 2015 ― Priscilla Cogan: Stara pajkovka. (prevedla Vera Črtalič). Nova Gorica: Eno, 2004.Piše: Urška Orešnik Pa je leto naokoli. V bralnem krožku Žarek je decembrsko druženje zaznamoval pogovor o krogotoku življenja. Toplina, ki jo je ustvarila živahna izmenjava mnenj in bralnih doživetij ob knjigi Stara pajkovka, nas je že v začetku meseca pogrela v pravo, avtentično praznično vzdušje. Tisto, ki se ustvari v krogu prijetnih, radostnih ljudi. Naj bo tudi prihodnje leto polno takih iskrivih ob-bralnih srečanj!  "Tudi letni časi se gibljejo v krogih. Ne moreš imeti lepote pomladi brez smrti v jeseni. nisi vedela, da je smrt pred življenjem? Ampak ...," me je pomenljivo pogledala, "List ne pade z drevesa tako lahko. Ne, v življenju je sok, ki se pretaka z vsemi nami. Trdno se oprijemamo, Meggie, ne da bi zares pogledali, kaj nas drži. Dokler ... Ne spoznamo polnosti kroga. Tedaj se lahko zavrtinčimo navzdol v plesu vetra, ki nenehno pripoveduje o sveti krožnosti našega življenja ..." (s. 52) Če je slučajno še niste prebrali ... pa le vzemite Staro pajkovko v roke, da vas omreži s svojo modrostjo.  
Vzgoja po kitajsko

Vzgoja po kitajsko

Knjige pomagajo ..., 23. november 2015 ― Amy Chua: Bojna pesem mame tigrice. (prevedla Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik). Hlebce: Zala, 2012. Pišeta: Jože Omerzu in Urška Orešnik (uvod) V oktobru smo na srečanju našega krožka kar vroče debatirali okrog knjige Bojna pesem mame tigrice, ki nam je porodila mnogo vprašanj - kje je meja stroge vzgoje, kdaj z vzgojo posežemo v otrokovo svobodo, zakaj je avtorica čutila potrebo napisati to zgodbo in tako naprej ... Tule objavljam zapis moškega dela naše ekipe, ki ima seveda drugačen pogled kot ženski del - čeprav smo tudi me zgodbo razumele na zelo različne načine. Nekatere izrazito odklonilno, nekatere občudujoče, spet druge zelo zadržano ... Pa predajmo besedo Jožetu ... Kitajska mati Amy Chua je visoko izobražena, predava na univerzi, prav tako njen mož. Sta druga generacija priseljenih, ona kitajskih, on judovskih staršev. Imata hčerki Sophie in Lulu, ki sta nadarjeni že od rojstva. Kitajska mati si ju po tradicionalnih principih podredi in ju ostro vzgaja na poti do uspeha, odličnosti. Materialni pogoji družine so daleč nadpovprečni, uporabljajo vse možnosti prometa, lastne hiše, tam živečih glasbenikov in maksimalno uporabo časa za vaje instrumenta. Prva igra klavir, druga violino. Osebni karakter prve se podredi materi, druge pa ne, saj »je brcala že v maternici«. Naslednji dokaz: ko jo triletno mati izpostavi mrazu, zmaga hči. Avtorica poseže v davno kitajsko zgodovino, pa v dokaze za uporabo osebne volje in zmagovitih uspehov, ki so prednike pripeljali v obljubljeno deželo Ameriko. Potomci zasedajo vidne položaje v družbi in kulturi. Kitajska kulturna zapoved: »Ubogaj starše, prestajaj fizične napore in ne toži ,ne išči izgovorov.« Sophie igra klavir, ima najboljše učitelje in uspehe, je talent. Za Lulu Amy izbere violino, zahteven in preverljiv instrument, izbira ji najboljše učitelje, nadzira vaje, katerim je posvečeno vse življenje otroka. Tudi redno šolanje je zahtevno in vsestransko, sorazmerno standardu. Amy uporablja neprestane pri
Povedal ti bom ...

Povedal ti bom ...

Knjige pomagajo ..., 11. november 2015 ― Niet: Lep dan za smrt ali tudi glasbo lahko beremo Piše: Urška Orešnik Od nekdaj sem rada brala - ali bolje: prebirala. Prebrano skušala razumeti, interpretirati, v tem nekaj najti itn. Ne le knjige, temveč tudi glasbo. Še vedno hranim a4 zvezek, popisan in polepljen z besedili pesmi in glasbenih skupin, ki so me spremljale - predvsem v najstniškem času, pa tudi pozneje. Tako kot si življenja ne predstavljam brez knjig, si ga ne predstavljam brez glasbe. Potrebujem jo zjutraj, ko se peljem v službo, ko delam - za ozadje, zvečer pred spanjem ... in izbiranje pravega komada za pravo priložnost mi včasih tudi vzame kar nekaj časa. Čeprav mi knjige pomagajo pri marsikakšnem vprašanju, dilemi, situaciji, pa je glasba tista prva, instantna rešitev. Pred 15, 20 leti smo si presnemavali kasete, delali mikstejpe, sedaj si lahko že za vsako razpoloženje ustvarimo seznam predvajanja v kakšnem programu ali na youtubu. V posebno razpoloženje in razmišljanje sem se potopila tudi preteklo soboto v kranjskem Bazenu na koncertu legendarnih skupin Via Ofenziva in Niet.  In ker imam to prednost, da urejam ta blog, si bom vzela pravico in prekršila pravilo, da pišemo o leposlovju - po drugi strani pa - kaj pa so besedila drugega kot poezija? Glasba sobotnega večera me je kot magdalenice prevzela z nostalgijo in me odpeljala v najstniška leta. Skušala sem se spomniti, kako sem to glasbo, ta besedila dojemala takrat. Zapisovala sem jih, jih prepevala, čečkala po šolskih zvezkih in še kje ... Kaj pa sem ob njih doživljala? Občutek najstniškega upora, to je gotovo. Čeprav sem nekatere od teh pesmi slišala neštetokrat je bilo v bazenu neko vzdušje - ali pa sem bila sama v nekem takem elementu - da sem besede poslušala kot bi jih slišala prvič. In oblila me je kurja polt, ko sem pomislila, kaj vse še sporočajo, kako iskrene so in kako jih sprejemajo mlade poskakujoče glave v prvih vrstah (jaz sem se po upokojensko zadrževala ob robu bazena:)). Aha trenutek, ko sem dobila idejo
Izgubljena dekleta

Izgubljena dekleta

Knjige pomagajo ..., 26. oktober 2015 ― Gillian Flynn: Ni je več. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.A. S. A. Harrison: Tiha žena. Tržič: Učila International, 2014.Paula Hawkins: Dekle na vlaku. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2015.  Piše: Urška Orešnik Odkar delam v knjižnici, kdaj pa kdaj v roke poprimem kakšen primerek žanrske literature. Ker se spodobi, da je knjižničar razgledan, po drugi strani pa tudi bralci s kondicijo nismo vedno v stanju brati zahtevno literaturo. Kot je običajno v zadnjih letih, neka uspešnica ponavadi povzroči izhajanje kupa knjig s podobnim zapletom - le da jih potem oglašujejo kot še bolj - napete, grozljive, romantične, erotične itn. Tako sem tudi sama v preteklem letu prebrala tri trilerje s podobno vsebino - tista prva uspešnica, ki so ji sledile ostale, je bil roman Ni je več - v izvirniku zveni veliko spevnejše - Gone Girl, ki me je od vseh treh najbolj prepričal. Zatem sem prebrala še Tiho ženo, letos poleti pa mi je prijateljica posodila odmevno The Girl on the Train (po kateri bodo menda tako kot po Ni je več posneli film), ki bo vsak čas izšla v prevodu Dekle na vlaku tudi pri nas. Skupni imenovalec - žena. Na nek način prevarana, razočarana. In tri variacije na temo. Preden nadaljujem, naj opomnim, da se lahko zgodi, da bom v nadaljevanju teksta izdala kakšno ključno informacijo, ki bi komu, ki knjige še ni prebral, lahko pokvarila bralni užitek. V Ni je več je na prvi pogled razočaran mož, a se kaj kmalu razkrije drugače. V bistvu ne gre za pogrešano ženo, ampak za njeno maščevanje - razsežnosti katerega so res neverjetne in domiselne in zaradi česar roman res težko odložimo. V nasprotju s Tiho ženo, ki je zelo mlačen odsev prve knjige - zdolgočasen premožen par, kjer mož beži v naročje mlade ljubice, žena pa v zanikanje in pozneje maščevanje. Žal elementov, ki bi opravičevali oznako triler, v romanu ne najdemo veliko. Medtem ko so v prvem primeru glavne osebe v romanu prepričljivo psihološko orisane, je drugi roman tudi na tej ravni manj prepričljiv. Tr
Čas čudežev

Čas čudežev

Knjige pomagajo ..., 7. oktober 2015 ― Anne - Laure Bondoux: Čas čudežev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.  Piše: Metka Rupnik V septembru 2015 smo se z bralnim krožkom Žarek ponovno srečali in dobili novo knjigo, tokrat mladinsko delo Anne Laure Bondoux Čas čudežev. To je knjiga, ki jo bereš na en vdih in hvaležna sem Urški, da nam jo je zbrala. Knjigo bi priporočila vsem od trinajst do sto let. Sleherni najde v knjigi nekaj, kar pogreje , predvsem pa spozna brezpogojno ljubezen matere Glorije. Iz knjige sem si prepisala:   »Med vsem, kar mi je dala, je zanesljivo učinkovito zdravilo proti obupu – upanje.« Tako pravi otrok, ki se je skupaj z materjo (ni vedel, da v resnici njegova mati) prebijal kot begunec iz Gruzije proti Franciji. V težkih situacijah mu je Glorija vedno prikazala svetlo točko – izhod. Njej edini cilj je bil, da otroku omogoči prihodnost. Verjetno si tako želijo tudi begunci, ki se skupaj s svojimi majhnimi otroki prebijajo tja, kjer vidijo prihodnost. Res aktualno in marsikaj v zvezi z begunci bolj razumem. Vsekakor pa priporočam vsem, ne samo tistim, ki v beguncih vidijo grožnjo za obstoj enake Evrope. Hvala Urška, da si nam izbrala to knjigo.
Onkraj mavrice

Onkraj mavrice

Knjige pomagajo ..., 16. avgust 2015 ― Gayle Forman: Če ostanem. (prevedla Teja Mejak) Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Odisej) Piše: Urška Orešnik Lastna minljivost obseda človeka že od vekomaj in prav toliko časa si jo prizadeva preseči. Bodisi z ustvarjanjem presežnega, izjemnega, bodisi se trudi na tak ali drugačen način ohraniti telo oziroma si osmisliti svojo smrtnost s takimi in drugačnimi filozofskimi in verskimi sistemi. Vse naše življenje je na nek način prepredeno z mislijo na smrt - oziroma s strahom pred njo, z njo se srečujemo na vsakem koraku ... In še vedno ostaja - smrt največja skrivnost življenja. Kako se spopasti z njo pa je drugo vprašanje. Soočanje s smrtjo (bližnje osebe) je ena večjih travmatičnih izkušenj v človeškem življenju. In ena večnih literarnih tem. To poletje je v moje roke priromal roman Če ostanem ameriške pisateljice Gayle Forman. Naslov mi je zvenel znano, saj sem slišala za istoimenski film, posnet po knjigi, in obdajala me je rahla skepsa, da ne gre še za eno preveč razčustvovano in pocukrano uspešnico ... Pa me je knjiga presenetila. Kljub temu, da ni nikakršen jezikovni presežek (pa vendar kakovostno preveden), gre namreč za mladinski roman, me je pritegnila predvsem zgodba, napisana izjemno rahločutno, ki nežno odkriva dileme, vprašanja človeškega obstoja.  Glavna protagonistka romana je sedemnajstletna Mia, skoraj čisto običajna najstnica, ki ljubi igranje čela in klasično glasbo. Kljub svoji resni, rahlo zadržani naravi, se zaljubi z zelo kul fantom, Adamom, kitaristom uspešnega emo benda. Avtorica odlično opiše dileme v osebnostni razliki in manjše konflikte v paru, ki zaradi le-te nastanejo - npr. kako se introvertirana Mia spopada s tem, da nikakor ne more uživati na koncertih Adamove skupine, medtem ko jo je on na prvi zmenek peljal na koncert svetovno znanega čelista Yo-Yo Maja, čeprav to najbrž ne bi bila njegova prva izbira ... A se zgodba ne začne tako prijetno - namreč zgodi se grozljiva prometna nesreča, v kateri od štiričlansk

Pogovor ... z neznancem

Knjige pomagajo ..., 9. avgust 2015 ― David Brooks: Pogovor. Ljubljana: Sanje, 2014.  Piše: Urška Orešnik   Poletni dnevi bežijo in na računalniških tipkovnicah se nabira prah. Pravi raj za strastne bralce: sonce, senca, hladna pijača, rahel vetrič ... Pa vendar je že skrajni čas za nov zapis - kratek, nenaporen. Za poletni premislek o kupih prebranih knjig. Ali vsaj o eni, posebni. Ker smo v toplejšem delu leta ponavadi tudi bolj vagabundskega razpoloženja, se velikokrat znajdemo npr. v kupeju vlaka, v skupni sobi hostla, na plaži, v prijetnem lokalu ... v klepetu z neznanci ali novimi bežnimi znanci. In ker so poletne temperature v kombinaciji npr. s hladnim pivom ali kozarcem dobrega vina prava priložnost za pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem, se hitro zgodi, da popolnim neznancem zaupamo svoje najintimnejše zgodbe.  Idealna situacija, da pometemo prah najbolj skritih kotičkov svojega spomina, izgovorimo tiste nikoli izgovorjene misli, pomisleke, skrivnosti ... In jih zaupamo nekomu, ki bo odšel v svet z naročjem skrivnosti ter jih najbrž postopoma izgubil, jih pozabil. Kako lepa, odrešujoča misel. Literatura in film rada tematizirata taka naključna srečanja neznancev in njihove pogovore, spomnimo se filma Pred zoro (Before sunrise, 1995), ko se Ethan Hawke in Julie Delpy naključno srečata na vlaku in nato preživita noč na Dunaju ... Hodita in se pogovarjata, spogledujeta ... Slično zgodbo najdemo v kratkem romanu Davida Brooksa z naslovom Pogovor. Naključno srečanje Neznanca in Neznanke v restavraciji v Trstu preraste o zanimiv pogovor - ki se vrti predvsem o ljubezni, razmerjih, zaupanju ...  "Ljubezen, nežnost /.../ sta najnevarnejši sposobnosti, ki ju imamo, si včasih mislim. Temni kraji, ki jih odpreta in razkrijeta, zalivi, kakor da se ljubezen - celo tipajoči začetki, majhne oblike, vsa ta nepomembnost - nasloni na izumrtje, je samo njegov začetek, kakor da si želimo lastne pogube, mislimo pa, da si želimo drug drugega." (s. 107) Glavna protagonista v svojem isk
Kaj ima razglašeno razmerje skupnega s popolno akustiko

Kaj ima razglašeno razmerje skupnega s popolno akustiko

Knjige pomagajo ..., 14. junij 2015 ― Daria Bignardi: Popolna akustika. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Roman) Piše: Urška Orešnik Ste si že kdaj potihem rekli, da vas je neka knjiga našla ravno v pravem trenutku? Vam sporočila nekaj, kar ste v danem momentu potrebovali slišati? Ne bi rekla, da verjamem v takšno "knjižno mistiko", se pa zgodi, pa naj gre samo za poved ali pa morda za celoten roman, da včasih v pravem času v roke primemo pravo knjigo s sporočilom, ki ga potrebujemo. In kako zanimivo je šele, koliko različnih sporočil lahko ena sama knjiga posreduje različnim bralcem. Variant ene knjige je namreč toliko kot njenih bralcev, ali še bolje, branj. Ko knjigo beremo ponovno, nismo isti, kot smo bili pri prvem branju, zato tudi knjiga ne more biti enaka.  Kakorkoli, diši po poletju, sonce vabi na ležalnike, na dišeče travnike, v sence dreves, s knjigo (ali bralnikom) v naročju. Svojevrsten luksuz se je usesti in prebrati knjigo v enem zamahu. In preklemanski užitek, sem znova spoznala po dolgem času ... Tokrat me je v muhavem nedeljskem vremenu na sedež prikoval roman Darie Bignardi Popolna akustika. Izredno berljiv in hkrati tolikanj zanimiv, da ga je težko izpustiti iz rok. Govori o tisti večni temi, brez katere literature ne bi bilo - ljubezni. Razmerjih. O tem, koliko se zares poznamo - sami sebe in drug drugega.  Če v nekaj besedah strnem štorijo - govori o paru, Arnu in Sari, ki sta skupaj že 30 let, imata tri otroke in nekako živita ... drug mimo drugega. Nekega dne, par dni pred božičem, pa Sara zapusti moža in otroke. Arno šele tedaj začne spoznavati, da svoje žene pravzaprav ne pozna. Ni mu jasno, kako se je lahko nekaj tako lepega, kot je nekoč bila njuna ljubezenska zgodba tako izmaliči: "Izčrpavajoče je ljubiti žensko, ki ti ne zaupa, ki te graja pred otroki. Kdaj si postala taka, Sara? Ko sem jo spoznal, je bila drugačna. Spominjala je na mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Naredila in rekla je, kar se ji je z

O žalosti in fiziki nekoliko drugače

Knjige pomagajo ..., 26. maj 2015 ―   Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Beletrina, Ljubljana 2015 Piše: Mitja Reichenberg Naslov te knjige je nekoliko zavajajoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da je zavajajoč z nekim določenim namenom. Avtor se po eni strani sicer ukvarja z žalostjo, lahko bi mu celo pritaknili idejo fizike, toda njuna simbioza ne predstavlja tega, o čemer Gospodinov premišljuje. Tisti, ki bodo v naslovu iskali metaforičnost, bodo prav tako razočarani – saj ne gre za metafore, ki bi nas lahko mehko prepeljale preko idej, ki nam jih avtor ponuja. Pravzaprav težko rečemo, kaj je točka, okoli katere se vrtimo na vseh 313 straneh, kot nam jih ta prevod ponuja. Morda bi bilo še najbližje, če bi rekli, da gre za Minotavra. Za osnovo moramo vedeti vsaj to (in avtor to tudi od nas pričakuje), kdo ali kaj je bil Minotaver, kdo je bil kralj Minos, kdo njegova žena, okianida Pasifaja, pa njuna hči Ariadna, nato pa še Dedal, Tezej in Egej. Te osebe, ki so del veličastne grške mitologije, so kakor figure na šahovnici, po kateri nas Gospodinov počasi in premišljeno prestavlja preko videnja in doživljanja svoje mladosti, svojega časa in ljudi v njem. Res je, da gre za ganljivo pripoved, toda prav ta prenos, figurativni transferji v mitološke vode, nam nudijo večdimenzionalno doživljanje idej, s katerimi potujemo po pisateljevih spominih. To, da je vmes fizika, je morda le namig, da gre v ozadju za popolno naravoslovno vedo, ki v svojo naravo razlaganja in opazovanja vključuje snovi in njihova gibanja v prostoru in času – pri tem pa uporablja dva pomembna elementa: silo in energijo. Sicer pa se fizika v najširšem pomenu ukvarja z razumevanjem zakonitosti narave, ki ga omogoča razumevanje obnašanja celotnega kozmosa in je prav zato ena najstarejših akademskih disciplin. Tako se tudi najnovejša teorija vsega(kvantna teorija gravitacije) ukvarja v bistvu z enakimi nerešljivimi mislimi, kakor se je ukvarjalo človeštvo že od samega začetka – kako dojeti prostor in čas. V tem smislu je pripoved
še novic