720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

720 utripov srca: o junaku, ki najde dnevnik

Konteksti (Tomaž Bešter), 15. junij ― vir slike: manicnipoet.net Pred kratkim je na slovensko knjižno sceno prišla novost, ki jo je napisal Jaka Tomc. Pri svoji založbi Manični poet je izdal že svoje šesto delo, v katerem je posegel po kriminalnem žanru. In ker med domačimi avtorji prihaja do vse in vse boljših poizkusov tudi v žanrskem pisanju, sem se z veseljem lotil tudi kratke knjige z naslovnico, na kateri se na belem ozadju bohoti natančna reprodukcija srca, nad njim pa kraljuje naslov romana, 720 utripov srca. Branje se zgodi hitro, v nikakor posiljenem ritmu in brez odvečnih podzgodb, ki bi zmanjševale suspenz kriminalke. A obenem skozi domiselno strukturo in vsled dveh pomembnih elementov pokaže, da nikakor ne želi ostati zaklenjeno v žanr. O teh dveh elementih nekoliko kasneje, tu je treba dodati predvsem, da gre za napeto branje, v katerem bo, tako kot je potrebno pri tovrstnem čtivu, užitek obračati strani in povsem neprisiljeno spremljati dogajanje, umeščeno v naše lokalne okolje, ki pa navzlic temu nikakor ne deluje banalno. 720 utripov srca je zelo uspešen Tomčev poizkus v žanru. Kot rečeno, v knjigi ni ničesar odvečnega. Glavni junak je kriminalist Rok, ki je s partnerjem Borisom na sledi večje kriminalne združbe, ki tudi v Sloveniji preprodaja droge. Očitno gre za večjo in dolgotrajno nalogo, ki ne bo opravljena zgolj v eni raciji ali celo malo večji akciji. Prav tako je jasno, da se kriminalisti gibljejo v začaranem krogu, saj je združba zgrajena po zelo težko izsledljivih postajah in vsi kriminalci, ki bi lahko dobrim fantom pomagali k večji in uspešnejši akciji, so žal zelo premeteno nevedni glede vseh ostalih. Informacij, s katerimi bi dobili dovolj dokazov za odločilno akcijo, je premalo ali pa so bili pridobljene na napačen način. V tej zasnovi na kratko spoznamo Roka, uspešnega kriminalista, ki živi v izjemno harmoničnem odnosu s Kajo, uslužbenko Ministrstva za kulturo, s katero se nasploh v vsem odlično dopolnjujeta. Zdi se, da je Tomc naslikal malodane idealen in ra
Tombola ali življenje!: poziv k prisvojitvi

Tombola ali življenje!: poziv k prisvojitvi

Konteksti (Tomaž Bešter), 7. junij ― vir slike: dobreknjige.si Zbirka Odisej še naprej skrbi za dobra branja, namenjena predvsem najstnikom, čeprav se nanje nikakor ne omejuje. Med zadnje edicije v zbirki spadata tako Povej mi po resnici kot tudi roman Suzane Tratnik, Tombola ali življenje! Tu gre za pogled v življenje šestnajstletne Mije, ki v povsem običajnemu časosledju povprečne najstnice ponudi nekoliko bolj kompleksne teme, ki v njem tičijo. Roman o odraščanju, vključenosti, identiteti, družini, ljubezni in iskanju izhoda v trenutkih obupa. Dobro napisano delo, ki po relativno preprosti zasnovi preseneti z bolj zapletenim nadaljevanjem. Mijo spoznamo v okolju iskanja zaposlitve, s katero bi si lahko priborila nekaj potrebne neodvisnosti, a v resnici gre predvsem za projekt njene mame, s katero živita bolj ali manj sami. Mama je tista, ki skozi celotno knjigo skrbi predvsem za dve reči: kako bi Miji priskrbela službo in kako jo obvarovati pred slabim vplivom očeta. Seveda, Mija ima tudi očeta. Ta je bolj odsoten kot ne, dela kot kaskader in s spretnimi akrobatskimi vragolijami vskoči pri snemanjih filmov, hkrati pa je priložnostno in za denar seveda pripravljen tudi v manjših skupinah ali kaki mimoidočii javnosti pokazati trik ali dva. In v tem je uspešen in privlačen. Kar ga je v svojem življenju najbrž pripeljalo do tega, da je vedno premalo pozornosti namenjal družini in hčeri in kar občasno skuša tudi nadomestiti. Mija s tem tudi živi. Spoznavamo jo skozi njena razmišljanja, ko se je spočetka preizkusila z delom v frizerskem salonu. V tem salonu, službo ji je kakopak priskrbela mama, prvikrat najdemo tudi zoprno negativno konstanto neuspeha, ki se v knjigi Mije drži kot klop. Ugledni meščanki, upokojeni profesorici geografije, bogati grofici in še kaj, je pričesko prebarvala nekoliko nestandardno in iz službe je letela, še preden jo je dobro začela. Podoben neuspeh jo spremlja tudi v drugem poizkusu, ko ji mama uredi, da bo delala v cvetličarni. Venec, ki ga je morala Mija pripravit
Povej mi po resnici: onstran želje po zasebnosti

Povej mi po resnici: onstran želje po zasebnosti

Konteksti (Tomaž Bešter), 31. maj ― vir slike: emka.si Slovenska mladinska literatura je pred časom dobila nov prispevek, ki bo s svojo berljivo strukturo, enostavno pripovedjo in problemsko snovjo, ki jo neti, pripomogla bralcem, da bodo boljše razumeli svet. Avtorica Neli Kodrič Filipič, njeno delo Solze so za luzerje sem tule že bral, je pred nekaj tedni izdala nov mladinski roman z naslovom Povej mi po resnici. Gre za delo, v katerem se mladi junaki spopadajo z življenjem, ki sem jim postavlja nasproti, a jim avtorica jasno pove, da se spopad odvija v njihovi glavi, pri čemer pa razkriva tako takšne kot drugačne načine, s katerimi se odrasli s problemi mlajših soočajo. Zanimivo in enostavno branje, ki si privošči nekaj zasukov, hkrati pa ohranja osnovno idejo in nekoliko preseneti tudi z razpletom.Povej mi po resnici sledi zgodbi dveh najstnikov. Oba še hodita v šolo, no, vsaj eden od njiju. Predvsem pa imata povsem drugačno predzgodbo. Eva je hči psihologinje in pravnika. Njena družina spada v višji statusni razred in tudi odnos, ki ga imajo med sabo, je na povsem drugačni ravni, kot pri Simonu. Pri starših uživa gromozansko zaupanje, ki razkriva, da je njihova preteklost minila v mnogih pogovorih in iskrenosti, na kateri sta starša osnovala svojo vzgojo. Tako jima tudi Evina odločitev, da se preseli k svojemu prijatelju, da mu v stiski priskoči na pomoč, ni povzročila večjih težav. A v resnici ima Eva drugačne načrte, ki jih staršem ni zaupala. Mnogo bolj je zaupala sebi, da ji bo na tej njeni prvi poti v osamosvojitev seveda uspelo. Pri tem pa se bo poslužila sodobnih metod iskanja zaslužka s prodajo svojih erotičnih fotografij preko Snapchata in oglaševanja svojie dejavnosti prek Facebooka. In pričelo ji je zelo dobro tudi uspevati. Ta del zgodbe, dasiravno osnovane na izdaji načel svojih staršov, se zdi, je Evi zelo dobro uspel. In Simon. Le kaj je z njim? Tako bister in miren, neproblematičen otrok je bil. In nato je tu Simon. Povsem drugačen najstnik. Zaprt v stanovanju svoje tet
Sijaj: dvojina in ednina

Sijaj: dvojina in ednina

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. maj ― Lepe so zgodbe o junakih, ki stoično prenašajo udarce usode in nespametne mimobežnosti, ki jim pod kolena mečejo polena, pa jih vse to sploh ne gane. Takšne nam servirajo, ko smo kot mladež neotesano krmarili skozi otroštvo, da so nas naučili višjih smotrov. Takšne se uporabijo, da privabljajo klike in všečke na motivacijskih seminarjih in ploskih objavah na spletnih omrežjih. Takšne so tudi zgodbe, h katerim se kot učitelji, lepodušniki in vzreditelji zatekamo tudi sami. Zgodbe uspeha in predvsem zgodbe ednine. A ta zgodba je popolnoma drugačna. Tu ni stoičnega prenašanja usode, tudi ne junaštva. In vsaj spočetka, kot se zdi, prinaša predvsem dvojino. A le spočetka. Kajti takoj zatem se zaveš, da je tudi to predvsem zgodba ednine.  vir slike: emka.si Sijaj je čudovita in rahločutna zgodba, ki bo v mojstrsko izpiljenem tonu, ritmu in podobah k vam prišla izpod tipkovnice Margaret Mazzantini. Slovenskemu občinstvu se je že pred leti predstavila z Novorojen in nekaj kasneje z Ne premikaj se. Z obema knjigama je, vsaj tak je občutek, navdušila. Pri meni je, pepel že stresam z jopice, Sijaj njen prvi roman. In potrjujem pred časom zapisano, da je nekaj na teh italijanskih avtorjih in avtoricah, kar me nadvse navdušuje. Je bilo kaj zbliževanj, občutkov, slutenj? Ničesar se ne morem natančno spomniti. Piskanje me je oddaljevalo do sveta, taval sem v intimnem, bolečem prostoru. Sijaj ni enostavno delo. V teh nekaj sto strani je zapakiranih marsikaj, s čimer se lahko povežemo. Kar prepoznamo kot simptom razbolene družbe, ki je iskrenost pometla pod najstarejšo preprogo najtemnejše čumnate v bajti, ki jo bodo zdaj zdaj podrli. A Mazzantini k temi ne pristopi na esejski način. Ne razlaga in ne utemeljuje. Bolj kot to se zdi, da joče in se smeje hkrati, strastno požira življenje na straneh v strahu, da ne bo življenje prej pojedlo njenih junakov. Teh pa se, kot se za tragedijo spodobi, drži melanholija samocenzure, kjer ni prostora za počitek. Ko je ljubezen iskre
Bog pomagaj otroku: edino tisto, kar šteje

Bog pomagaj otroku: edino tisto, kar šteje

Konteksti (Tomaž Bešter), 30. april ― vir slike: emka.si  Skozi temačno negotovost in vračanju k svoji preteklosti je potrebno iskati rešitve, ki žgejo znotraj. Če se jih sploh lahko premakne, ko ni dovolj vse tisto, kar poskušaš doslej. Potem je potrebno iti dlje, izven okvirov tega, kar poznaš. Bog pomagaj otroku je pripoved o prav takšnem potovanju daleč stran k sebi. Od krivde, cenzure, zanikanja, laži k upanju in otroku.Bog pomagaj otroku je kratek roman, ki ga je napisala Toni Morrison, Nobelova nagrajenka za literaturo. V njem se potopimo v dinamično pripoved o Luli Ann Bridewell, ženski, ki je od majhnih nog zaznamovana s svojo temno poltjo. Ta je pravzaprav bolj pomembna v mladosti, otroštvu, saj je zaradi nje v zapostavljenem položaju pri svoji materi. Ta je vztrajala, da jo Bride kliče Sweetness, ne pa mama. In zato je odločilen trenutek Bridine mladosti tisti, v katerem naredi neumnost, ki je povzročila precej škode.Krivo pričanje proti ženski, ki naj bi zlorabila otroke, je nastalo v želji, da bi opozorila nase. Iskala je pozornost, ki ji je manjkala. In zato bralca pelje tudi na pot iskanja pomiritve pri njej. Ravnokar izpuščeni iz zapora, kjer je odsedela svojo kazen in na vratih njenega doma. Na obeh koncih se je pojavila tudi Bride, seveda povsem neuspešno. Toni Morrison je knjigo napisala kot zbir različnih pogledov na dogajanje, zato lahko vse skupaj beremo iz različnih zornih kotov vpletenih. Teh sicer ni veliko, a med njimi je tudi ta ženska, po krivem obsojena ne le na ječo temveč tudi na življenje, v katerem nikdar več ne bo mogla dostojno živeti. Nekateri madeži žal ostanejo za vedno. In tega se Lula najbrž zaveda še bolj. Bojim se. Dogaja se mi nekaj hudega. Počutim se, kot da bi izginjala. Ne morem vam razložiti, vem pa, kdaj se je začelo. Začelo se je, ko je rekel: "Ti nisi ženska, kakršno hočem." Kasneje je upodobljena povsem drugače. Kot uspešna poslovna ženska, ki skrbi za linijo kozmetičnih produktov, je Bride prelepa ženska, ki s svojo brezhibno pojavo navdušuj

Rdečelaska: ta in ona prekletstva

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. april ― Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.V tem delu spoznamo dečka Cema, ki želi postati pisatelj in želi zaslužiti denar za svoj študij, pogreša bližino svojega očeta, ki je politični alternativec in veliko časa manjka v družini, odsoten je tudi zaradi tega, ker je v zaporu. Cem je tako v mislih prepuščen sam sebi, brez očetovske figure, ki bi mu z nasveti stala ob strani. To najde v mojstru Mahmutu, ta se nekega dne pojavi in mu ponudi priložnosti, da gre kot vajenec z njim na podeželje, v Öngören, kjer bosta kopala vodnjak na posestvu gospoda Hayrija. Mojster Mahmut je eden tistih starih mojstrov, ki koplje vodnjake še na tradicionalen način, v katerem seveda potrebuje vajenca ali dva, ki mu na površju pomagata pri obrtniških opravilih, fizično močna vajenca, ki bosta dvigala nakopano zemljo in spuščala beton, s katerim se vodnjak utrdi. A vodo je potrebno najpoprej najti. In to je tisto, kar predvidenih štirinajst dni razpotegne v nekjatedensko odisejado

Pokrpajmo žive: imejte telo

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. april ― Pokrpajmo žive pove veliko. Najprej o telesu. Nato o družini, o družbi, o stroki, o hitrosti, o življenju in o smrti. Pesem, ki jo lahko pojejo bitja, ki s sinoptičnim pogledom motrijo tisto, kar se običajno ne da opazovati na takšen način. Knjiga, za katero je treba zbrati neskončno empatije, da vsem vpletenim nameniš dovolj prostora, ko načeloma takšna situacija dovolj prostora ne bo dala nikdar. Presunljiva pripoved o tekmi s časom, polna nasprotij in iskanja priložnosti, da ostanemo živi.Nagrajeni roman pisateljice Maylis de Kerangal, Pokrpajmo žive, vas ne bo pustil hladnih. Zgodba, ki je pravzaprav kratko delo, na manj kot 200 straneh, je polna čustev, trpkih spoznanj, pa tudi sreče, upanja in soočanja s nepredstavljivo zahtevnim poslanstvom mnogih zdravnikov, ki vsakodnevno opravljajo težko delo v transplantacijski medicini.Zgodba se začne z življenjem. S polnim življenjem, ki ga najstnik Simon živi v želji, da bo izkoristil svoje dneve kar najbolj, kot je mogoče. Pri njem je seveda bolj kot s čimerkoli to povezano z desko, s katero nekega jutra s prijateljema odide na obalo in uživa v iskanju popolne lepote in svobode valov. A na poti nazaj se prijateljem pripeti nesreča. Katastrofalna nesreča, usodna za Simona. Ta zdaj leži v bolnišnici in zdravnikom je jasno, da so posledice nesreče nepopravljive. A tu se glavna pripoved romana pravzaprav šele začenja. Roman je namreč z izrednim občutkom za mnoge vpletene napisana pripoved o tem, kako se soočiti s prošnjo po soglasju o darovanju organov. Kako podati takšno soglasje in se obenem soočati z žalovanjem, ki se je ravnokar začelo? Kako pogledati na položaj nekoliko iz sebe? Kako za trenutek pozabiti nase in pomisliti na druge? Natanko v tem položaju spoznamo Marianne in Seana. Očeta in mater Simona, ki sta postavljena pred ta vprašanja. Tako stran za stranjo, počasi, s silno spretno strukturiranimi stavki, prepletajoči trpke impresije propadajočega okolja in še bolj trpke ekspresije notranje črnine, pripelje do
Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški

Česar ne moreš povedati frizerki: impresije in podaljški

Konteksti (Tomaž Bešter), 27. marec ― Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.Najprej je tu zgodba o Žabjem princu. Ta se zdi, da je sodobno prepisana Grimmova pravljica, ki poteka v nasprotno smer njene predhodnice. Ne gre namreč za zgodbo o tem, kako je žabec prelisičil princeso, da se je z njeno pomočjo ponovno preobrazil v očarljivega mladeniča, ampak za zgodbo o sodobnem moškem poslovnežu, ki se je počasi a vztrajno in nezadržno spreminjal v žabca. Meni nemara najljubša od vseh, saj je z vskoki "Pridi, princeska, kupila ti bom presto" na obraz bralca Jacobovih in Wilhelmovih pripovedk prinesla širok nasmeh. Tu je tudi Plašč, v katerem je razpostavila blišč in bedo prekarnega delavca, ki kljub temu, da v resnici ne stori ničesar narobe, potegne kratko. Posebno neprijetnost sem našel v zgodbi Mišelovka, ki neprijetno, a povsem realno poveže smrt in koristoljublje. Po drugi strani pa je povsem drugačna občutja prispevala S pticami si delimo nebo, v zgodbi dekleta, ki je slišala in razumela, o čem se pogovarjajo ptice. Gre za krik vseh tistih, ki v družbi veljajo za neprilagojene, ker so tako ali drugače posebni, a njim s
Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? in Mavec: dve knjigi in problem

Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? in Mavec: dve knjigi in problem

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. marec ― O mladinski in otroški literaturi tule ni dovolj zapisov. Ker menim, da gre v bistvu za skoraj najpomembnejši del književnosti. Tu se dobivajo bitke za boljši svet in ustvarja svet bralne kulture, ki se zdi eden bolj pomembnih temeljev za izgradnjo generacij, ki bodo zapovedani razumski analitičnosti podati roko empatičnega dojetja različnih načinov bivanja in poti do sreče. In tudi zato, ker sam v resnici takšne literature berem - zahvaljujoč mladičem v hiši - največ.  O tem, kdaj se neki otroški in mladinski literaturi lahko reče, da je odlična, se najbrž lahko prebere veliko strokovne literature. Po mojih izkušnjah je za pravi učinek potrebno marsikaj. Če gre za mlajše otroke, je izjemno pomembna kvalitetna likovna oprema, pri starejših je že bolj pomembno to, kako se lahko mladi povežejo z osrednjimi liki in življenjem, ki ga živijo. Bolj kot moralka, torej nek nauk o dobrem delovanju, ki je svojčas veljal za nepogrešljivega, se mi zdi pomembno, kako avtorji uspešno v delo odkrito ali prikrito podtaknejo družbeni problem. Torej temo, s katerim se običajno v svojem življenju srečajo nekoliko kasneje, a gre za situacije, ki jim nujno in pomembno oblikujejo osebnost v skladu s tistim, kar sem napisal nekoliko višje. Seveda to ne pomeni, da doma beremo zgolj takšne knjige, a problemska literatura v rokah in ušesih mladih in še mlajših bralcev se mi zdi, da lahko naredi spremembo. Takrat, ko je dobro narejena.In med te zlahka prištejem tudi dve, ki sta se v zadnjem času znašli v mojih rokah. Gre za knjigi, ki mladim spregovorita o trpki in stresni izkušnji, ki je v bistvu popolnoma stvar odraslih. Torej sveta, ki ga mladi ne poznajo in ga ne morejo povezati s tem, kar so vajeni vsakodnevno srečevati. In zato se mi zdi po eni strani tako zelo pomembno, da se avtorji tega sploh lotijo kakor tudi, da zmorejo oditi v skrivnostni svet mladih bralcev in jim po svojih najboljših močeh to tudi predstavijo. In to navkljub vsemu, kar se dogaja v glavah staršev, ki otrokom tak
Hiša: ravno toliko fikcija in prav toliko tudi ne

Hiša: ravno toliko fikcija in prav toliko tudi ne

Konteksti (Tomaž Bešter), 14. marec ― Nekaj samorefleksije nikdar ne škodi. Pogled v ogledalo, pa četudi gre za retrovizor, s katerim opazuješ drugega. Ali ponovitev tega, kar počnejo drugi, tudi to v sebi skriva moč, da začutimo drugost v sebi in obrnemo vse, kar vemo, skoraj na glavo. Nikdar ne škodi, občasno pa je tudi nujno. Da se spoprimemo z nevarnostmi in pokažemo jezik vsem sovražnikom, ki sedijo poleg naše gredice udobja in namesto nas vsakokrat upihnejo svečke na tortah vseh, tudi tistih, ki jih imamo radi. Pa nič ne moremo napraviti glede tega. Mogoče bo tisti pogled v retrovizorju pomagal, da je sovražnik v resnici globoko zasidran v bazenu naše sreče; nemara celo, da smo brez tega Damokleja težko srečni. Na pot premisleka o tem me pelje knjiga Ivane Djilas, Hiša. vir slike: emka.si Hiša je takšen samorefleksivni roman, družbeno kritični in cinično zabavni ekskurz v razmišljanja ljudi, ki pri rosnih štiridesetih prebivajo in lovijo oprimke sreče v steni naše družbe. Je knjiga o življenjskem slogu, je knjiga o družini in je knjiga o odločitvah. In je tudi knjiga o vzgoji, o medgeneracijskih prepadih, o zakonskem življenju, o odnosih z banko, davkarijo, elektro podjetji in delovnih razmerjih, ki ne prinašajo varnosti. Je knjiga o kreditih, izposojanju, kupovanju in prodaji. Tudi o tem, kako zamudiš na pomemben sestanek, ker ti v avtu zmanjka bencina. A kot sem pred časom za Pamukov roman Tiha hiša zapisal, da je fascinantno to, kako je lahko fizični objekt hkrati tudi vezno tkivo vseh nasprotij, ki v romanu nastopajo, tako je tudi v Hiši hiša tista, ki je zelo pomembna. A če je pri Pamuku hiša združevala nezdružljivo, se zdi tule ravno obratno. Hiša je tule corpus delicti. Neprijazen sogovornik. Občasno celo v nevarnosti, da bo v stilu Stephena Kinga oživela in s kakimi nečloveškimi zvoki požvečila vse, kar ji bo prišlo v stanovanje. Pa mogoče takšen eksperiment, četudi bi bil literarno brutalen, ne bi bil povsem napak v tem primeru. Šalo na stran, tudi brez tega odlično funkcionira. Avt
Lepota je pogubna: fatalne ženske

Lepota je pogubna: fatalne ženske

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. marec ― V zadnji izdaji Modernih klasikov je k nam prišel prevod Eka Kurniawana, romana Lepota je pogubna. Knjiga je širokopotezno zastavljeno in večino svojih ciljev, po mojem mnenju uspešno tudi zadane. Gre za epsko zgodovinsko dramo, ki izpostavlja nekaj generacij družine, na čelu s prostitutko, potomko Nizozemskih naseljencev in turbulentno usodo njenih štirih hčera, bralca pa skozi ta življenja popelje v brutalno, surovo in neprizanesljivo pot desetletij 20. stoletja, ki so bila za Vzhodno Indijo tako zelo pomembna. Široka paleta junakov, učna ura zgodovine in preizkušnje vrednot. Dobro branje. vir slike: emka.si Prikaže nam torej generacijsko pripoved v zgodovini Indonezije. Prične pred drugo svetovno vojno in konča mnogo kasneje. Vmes pa so zgodbe. Že na začetku vas pričaka antologijski stavek, o katerem boste upravičeno lahko brali, da gre za enega najboljših začetkov romana sploh. Ta nas pelje v okvir romana, kjer kmalu spoznamo Devi Aju. Od mrtvih vstalo prostitutko, ki je po 21 letih v grobu vstala in odšla domov. Tam jo čaka najmlajša hči, ki ji je ime Lepotica, čeprav je vsej prej kot to. Ta je ostala doma, skupaj z gluhonemo služabnico. In tako se pripoved lahko prične. Odpelje nas daleč nazaj v preteklost. V čas, ko se je družba v Indoneziji delila na Nizozemce in domačine, kjer so bili slednji v vidno inferiornem položaju. Tudi Devi Aju je potomka Nizozemcev, a svojih bioloških staršev ni poznala niti pogrešala, odraščala je pri drugih. In nato pride vojna. Pridejo Japonci. Ženske so prisiljene v prostitucijo, med njimi tudi prelepa Devi Aju. Prav v tej izkušnji nam pripovedovalce razkrije eno od rdečih niti romana, ki skuša iti v smer, kako so ženske s svojo lepoto lahko obvladovale tudi najmočnejše. Devi Aju je v tem bordelu postala dvoje. Noseča in prostitutka. Rodila je hčer japonskega oficirja, ki je bila prav tako fatalno lepa kot njena mati. Doma, v Halimundi so razmere precej kritične. Po eni strani imamo mestne oblasti, ki z vojsko držijo prebiva
Morilec, ki je hotel v nebesa: bolje prejemati kot dajati

Morilec, ki je hotel v nebesa: bolje prejemati kot dajati

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. februar ― Jonas Jonasson je slovenskemu bralskemu občestvu sedaj že dobro znan. Pred leti je napravil zelo pomemben premik v naši izdajateljski srenji, saj je s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil naredil pravo malo revolucijo. S kombinacijo izvrstnega črnega humorja, satire sodobnega časa in sproščenega stoičnega navodila, s katerim je stari čemernež zelo dobro prejadral vse prepreke, je napisal eno bolj branih in navdušujočih knjig. S to knjigo, bi lahko zapisal, je pri nas začel z nekakšnim upokojenskim žanrom. Ta v ospredje pošilja upokojence, starostnike, in jih podaja na dogodivščine, ki jim jih mnogi že odvzemajo. A njihove karakteristike in izkušnje, s katerimi so oboroženi, jih ob obilici nerganja in preproste poštenosti omogoča, da postanejo pravi superjunaki. Tako so k nam prišli tudi Ove, Babica, Hendrik, Harold ... in še kdo bo za njimi. Jonas je medtem v zanosu humornega žanra izdal prav tako berljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, kjer je to upokojensko noto sicer odvzel, nadaljeval pa s potenciranjem neverjetnih situacij, ki se lahko zgodijo in s tem prav tako navdušil tudi slovenske bralce.Sedaj je prišla še tretja. Jonas Jonasson je pred kratkim na naše police prispel v prevodu romana Morilec, ki je hotel v nebesa. Izdali so ga v zbirki Kapučino, naslovnico pa je v svojem slogu narisala Polona Pačnik. Super. Knjiga, tako v formalnem kot tudi v vsebinskem smislu, ne odstopa od tega, kar bi od Jonassona pričakovali glede na pretekla dela. vir slike: emka.si V glavnem okviru zgodbe spremljamo tri junake: Morilca Andersa, receptorja Pera Perssona in duhovnico Johanno Kjellander. Tri antijunake, ki so, vsak na svoj način, polni neprijaznih metod, kako profitirati na račun nesreče drugih. Anders je slabo vzgojeni morilec, ki je večino življenja preživel v zaporu, preživlja pa se s tem, da je plačani morilec, ki sprejema denar za to, da škodi drugim. Per Persson je receptor v hotelu, kjer ima Anders sobo. Kot receptor dela, ker boljšega
Podreditev: o neverjetni in preprosti ideji

Podreditev: o neverjetni in preprosti ideji

Konteksti (Tomaž Bešter), 15. februar ― Vse razprave, branja, ogledi in prisluhi imajo pravi draž takrat, ko zadanejo svoj cilj. Ko v bralcu ali vseh drugih sogovornikih zbudijo procese mišljenja in jih prisilijo, da na zadeve pogledajo z različnih zornih kotov ter poravnajo odgovor nanje na način, ki se jim predstavi kot avtorjeva ali sogovornikova ideja. Včasih je to slednje zlahka razbrati, včasih tudi manj. Ob tem pa sprostijo tudi druge spomine, tesnobe in zadovoljstva. S temi lahko opravimo v stranskih opombah, lahko pa prispevajo tudi glavno smer branja, mimo katere prav zaradi tega, kar smo, ne moremo. Ko sem torej odprl najnovejšega Houellebecqa, Podreditev (Soumission, 2015), sem v branje vstopil z idejo, da gre v prvi vrsti za provokacijo. Sicer za provokacijo s stilom, ker me v preteklosti Houellebecq ni pustil razočaranega, a vseeno provokacijo. Kot se za tega literarnega enfant terrible spodobi. Na koncu je stil ostal, provokacije pa skoraj ni bilo več. Zbudili pa so se tudi spomini na branje kakšnega Althusserja. Mogoče ga bo v knjigi našel še kdo. vir slike: emka.si Podreditev je zgodba, ki jo pripoveduje profesor na Sorboni, predavatelj književnosti in specialist za Huysmansa. Gre za zgodbo o tem, kakšno življenje ima, kako preživlja prosti čas in kako družbeni in politični kontekst prostora, v katerem živi, vpliva na njegove odločitve.  Družbeni in politični okoliš Pariza pa je takrat na pomembni prelomnici, za katero v resnici nihče od izpostavljenih likov ne kaže, da bi bil pretirano presenečen. Gre za to, da je Francija leta 2022 pred volitvami in vse kaže na uspeh Muslimanske bratovščine. Torej je Francija tik pred tem, da ji zavlada politični sistem, ki temelji v nekoliko drugačni kulturi in vrednotah. Françoisu življenje, kot ga živi, skoraj ustreza in v načrtu ima tudi druge reči, med njimi tudi življenje s svojim dekletom. A ravno njegovo dekle je v bistvu prvi simbol sprememb, ki prihajajo; sprememb, ki so vdrle tudi v njegov mehurček. To dekle je židovskega rodu in družin
Morfij: kdo?

Morfij: kdo?

Konteksti (Tomaž Bešter), 4. februar ― Morfej je eden tisočerih sinov boga spanca, najbolj spreten od vseh, ki ima moč posnemanja katerega koli človeka, njega podobe in glasu. Morfej oblikuje sanje, je bog sanj. Mnogo kasneje je po njem ime dobil morfij. Zdravilo, ki lajša hude bolečine. Še kasneje pa je poljski pisatelj Szczepan Twardoch napisal briljantni roman z natanko takšnim naslovom. Morfij. In v njem je junak, ki ima več opraviti z morfijem kot pa z Morfejem. Ali vendarle ne. Konstanty Willeman je rekreativni (v vsej neprimernosti te oznake) uporabnik morfija; po njem hlepi in ga potrebuje, medtem ko ni odposlanec, ki bi skozi sanje ljudem sporočal slabe in dobre novice. Ali pač? Morfij v knjigi ne nastopa tako pogosto, kot bi pričakoval, pa tudi Konstanty od njega ni odvisen, pač pa je zaradi svojih staršev, vzgoje in zgodovinske situacije zmožen pretvarjanja, prevzemanja različnih oblik, s katerimi na svoj način služi zgodovini in lastnemu učasovanju. Twardoch je napisal knjigo, ki vzbuja mnoga premišljevanja. To, kako se zgodovinskost nekega imena in tega, kar ime označuje, razvija od starih Grkov pa do sodobne reprezentacije razdvojenega junaka, ki bi se zlahka imenoval tudi morfinist, je bržkone bolj ali manj le odtis v mojem spominu. A vseeno, roman Morfij je čudovit komplement različnih silnic posameznika, ki se je znašel na napačnem koncu časa in prostora, pod tem pa skriva njegov vsakdanji boj za prostor umeščenosti v ta svet. vir slike: emka.si Zgodba romana prikazuje okoli štirinajst dni v življenju Konstantyja Wilemana, oficirja poljske vojske, ki živi z ženo Helo in sinom v Varšavi leta 1939. Nekaj tednov po nacistični okupaciji Poljske. Konstanty ni prijeten človek, vsaj do drugih se ne kaže tako. Ni preveč prijazen, stvari počne precej impulzivno, sicer pa zaradi alkohola in drog uživa v težavah nedorečene samolastnosti, ki mu jo omogoča. Zaradi očeta briljantno govori nemško in se zaradi njega nasploh lahko počuti tudi kot Nemec. A je na Poljskem in vedno je bil. Za Poljsko se
Živeti: zgodba starca in njegovega vola

Živeti: zgodba starca in njegovega vola

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. januar ― Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati inu obstati ob grobih udarcih neusmiljene usode. In ki, navkljub vsem očitnostim, prinese srečo.Predvsem tako sem namreč videl in bral najnovejšo izdajo Modernih klasikov, roman Živeti. Napisal ga je Yu Hua, eden najbolj branih in prevajanih kitajskih pisateljev. Gre za kratek roman, v katerem iskalec in zbiratelj ljudske kulturne dediščine naleti na priletnega gospoda Fuguija z volom. Na koncu knjige bo bralcem povsem jasno, da ta vol ni zgolj vol in kaj vse je v resnici moral narediti glavni junak, da je do vola sploh prišel. A to je na koncu. Na začetku je bil Fugui, sin vaške družine, ki je imela dovolj vsega. Imel je tudi ženo, ki je bila noseča z drugim otrokom, sam pa je precej časa zapravil za neumnosti. V eni od teh neumnosti je zakockal svoje in tudi večino družinskega premoženja. S tem se je situacija v družini precej spremenila in še do nedavnega bogati so v zelo kratkem času postali tlačani, podložniki tistemu, ki je za kockarsko mizo sedel Fuguiju. Noseča žena je odšla naz
še novic