Zemljevid padcev

Kriterij.si, 20. april ― Zemljevid padcev Via Negativa: 365padcev Urednik Fri, 04/20/2018 - 12:44 Zemljevid padcev * Padec vase zajema negativnost in pozitivnost; padec je onkraj dobrega in zlega; padec zgošča vase jedro dialektike. Pasti, vstati, pasti, vstati – nekakšno sodobno podoživljanje dinamike krščanskih inferna in paradisa, med katerima očiščenje, purgatio, vztraja kot čista sedanjost, ki se izmika vsaki definiciji. Kar pronica v našo zavest, je le dinamika vzpona in padca. Vse tisto vmes – je molk, je življenje, je tok. Ne obstaja. Vse tisto vmes je zunaj vsake politike. Predstavo 365padcev gledamo kot odrski esej s fragmentarno strukturo – oder kot avtonomno zvočno-scensko telo komunicira z nami prek teles akterjev. Predanost performerjev je nekaj, kar je za Vio Negativo značilno in kar vsakič znova presune ter osredišči gledalčevo zavest. Če je režija predstave vselej režija pogleda – telo gledalca se spremeni v sinestetično oko –, ta predstava z dinamiko zapiranja in odpiranja (padanja in vstajanja) odrskih zaves reže in izpostavlja momente realnosti. V dinamiki, ki ne dopušča oddiha in ima do gledalca presunljivo, neizrečeno zahtevo v vsakem trenutku, nas režiser Bojan Jablanovec vodi po tem zemljevidu padcev in udarcev. Tukaj smo priča nekakšni negativni alkimiji: osnovni princip alkimije je pretvarjanje niča v nekaj (zlato?), tukaj pa se iz nečesa (realnega) tvori nič kot destilirana performativna situacija, skozi katero gledalec gradi mrežo asociacij in odpora, idej in emocij, ki ga nenehno usmerjajo proti njegovim intimnim padcem. Proti padcem, ki nas silijo, da znova vstajamo – in tistim, zaradi katerih obležimo. * Predstava se začne z odštevanjem – to odštevanje vzpostavi neko geometrično moč štetja kot Zakona; ta geometričnost je močnejša od performerjev, močnejša od gledalcev. Kot računalniški glas, ki v nekem kasnejšem prizoru poje »I can't get no satisfaction«. Ta popolna praznina, ki je lastna tako stroju kot človeški abstrakciji (številu), je neskonč

365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali

Kriterij.si, 9. april ― 365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 04/09/2018 - 10:57 365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali Najprej se moram opravičiti: v službenem času ocenjujem, analiziram in recenziram diplome, magisterije, doktorate in znanstvene članke. Zaradi psihološke profesionalne deformacije si pogosto poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj se kdo obnaša tako, kot pač se. Glede na svetovni nazor pa sodim v skupino znanstvenikov, ki se trudimo z objektivnimi, veljavnimi in zanesljivimi metodami odgovarjati na vprašanja in hipoteze. Iskreno rečeno – nič od zgoraj naštetega sploh ni koristno za pisanje gledališke kritike. V resnici ne vem, zakaj sem sploh privolila v to, da bom šla predstavo gledat s kritičnimi očmi. In da bom potem napisala nekakšen tekst, čeprav niti najmanj ne obvladam umetniškega jezika, visokih gledaliških besed in filozofsko-dialektičnega diskurza. Zato prosim, da naslednji tekst berete z veliko mero distance. Pa tudi z ogromno mero empatije v srcu do nekoga, ki ni umetnik, ampak na žalost realist in analitik. Opravičilo tudi zato, ker v zadnjem skoraj desetletju (žal mi je, da moram to javno priznati), razen silnega števila lutkovnih predstav (tistih pravih in tistih improviziranih, iz domačega gledališča Huda miš, kjer pa imam le vlogo gledalke) ter nekaj abonmajskih predstav enega od večjih ljubljanskih gledališč, ki želi biti humoristično na inteligenten način, ampak mu za moje pojme to večinoma ne uspeva, nisem videla prav veliko. Z vsem tem balastom sem torej šla v Staro elektrarno in si po poti večkrat, zelo v slogu predstave, rekla, da kaj mi je tega treba. Če bolje premislim, imam vseeno nekakšno, in to prav tesno, zvezo z gledališčem. Doma namreč pogosto igram zelo zapleteno vlogo, za katero je značilno, da je vsakič premierna. Pa še sama svoj režiser in dramaturg moram biti, skrbim pa tudi za v

Orgija Padca

Kriterij.si, 26. marec ― Orgija Padca Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/26/2018 - 08:54 Orgija Padca Začnimo z osnovo – via negativa je sintagma, ki označuje neki tip teologije, in sicer negativne, katere najslavnejši predstavnik je Dionizij Areopagit. Takšne, ki Boga želi imenovati prek zanikanja atributov, ki mu ne pripadajo, ki z negiranjem do konca čisti teren človeške zavesti in v nekakšni fanatični ponižnosti (pridevnik v tem primeru razumem naklonjeno) absolutno in večno ločuje od naključnih pritiklin, ki nam zastirajo pogled nanj. 365padcev je predstava, ki si pravzaprav deli postopek z dotično teleologijo. Tukaj pade vse, kar lahko pade, in vse, kar je že padlo. Vse, kar je že padlo, a si tega nismo upali res priznati, priznati pa tu pomeni reprezentirati in misliti. To vse bi lahko bil nekakšen negativ, lahko bi ga pisali z veliko začetnico ali ga izrekali v nekakšnem deliriju, podobno kot tisti tip z YouTuba, ki kriči »sveee«. Velik del napora v 365padcev je namenjen temu, kako to »vse« artikulirati. Deloma gre postopek v smeri simboliziranja družbenih vlog skozi osebe, ki vedno znova padejo ali jim nekaj pade – brezbrižno, zaskrbljeno, namerno, po nerodnosti; stvari preprosto padajo, vseeno zakaj, padanje je imperativ, zakon, ki vodi celoten metafizični svet predstave. Na trenutke se nam lahko zazdi, da je simbolizacija shematična in pripada nekemu drugemu, predmodernističnemu diskurzu, glomaznemu in okornemu, ki ne more zajeti nadrobljenosti in šumenja celote. Vendar hitro opazimo, da je šumov veliko, da šumi ves čas prehitevajo prepoznavne družbene vloge, da se te ves čas same lomijo, postajajo nekoherentne. Predvsem gre za to, da padanje prehiteva vsako identiteto, in za to, da to prehitevanje glasbena oprema predstave ves čas precej adekvatno spremlja. Obenem pa se prehitevanju prilagodijo tudi vloge, v katere igralke in igralci vstopajo v vedno novih preoblekah, polomljeni, pohabljeni vedno znova pohitijo k padanju. Ne samo v vedno novih preoblekah, tudi v v

Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem

Kriterij.si, 19. marec ― Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/19/2018 - 13:58 Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem Za začetek nekaj, kar ni opravičevanje, ampak konstatacija: sem incestuozna gledalka. Zakaj? Z Vio Negativo sem soustvarila 15 predstav, več, kot sem jih gledala, do obisti poznam metodologijo dela, z vsemi prisotnimi sem že stala na odru, z nekaterimi sem sočasno v drugem kreativnem procesu, z nekaterimi pa skupaj razmišljam in razvijam metodo in teme na Via Negativa delavnicah. Zato je nemogoče, da si ne bi mogla vsaj predstavljati, kako so potekale vaje, kakšne probleme so imeli, kje so se zabavali, ali pa ... In druga stvar, ki pride s to incestuoznostjo, so zelo zelo velika pričakovanja. Kaj bom videla? To ni racionalna stvar, težko si v kakršnemkoli primeru predstavljam, kaj bom videla, v vsakem primeru, tudi pri drugih predstavah. Moja pričakovanja so pogojena predvsem z željo po fascinaciji, po presenečenju, po čudenju, po novi interpretaciji, po novi zgodbi, po več, po vedno več ... In ker vem, kdo so ustvarjalci in kako delajo. Več. Še več. Moja pričakovanja so skoraj na meji verjetja. Fak. Zelo obremenjena grem gledat. In kaj lahko pričakuješ od 365 padcev? Najprej se mi zgodi odveza, ko vidim napis, to mi kot gledalki daje popolno varnost. Obstaja končnost padanju, dalo se bo zdržati, ker vemo, koliko časa bomo padali. Kasneje se izpolni tudi pričakovanje, da se bo princip zlomil. In se zlomi. Številke pridejo skoraj do konca in se obrnejo v negativo, v Negativo seveda. Tega ne pišem zato, da bi pokazala, da vem, kaj se bo zgodilo, ampak zato, ker te predstava nonstop sooča s tvojimi pričakovanji. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Začetni padci so kot kratki rezi, kratki izseki, kratki prizorčki, ki se nizajo povezano ali nepovezano, sploh ni bistveno. Govorijo mi o tem, da vse pada, da je gravitacija tako nujna kot smrt, da ni izhoda. Sami sebi ne pripisujejo nobenih

VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič

Kriterij.si, 19. marec ― VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/19/2018 - 08:44 VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič Zdi se, da je Via Negativa tokrat nekoliko nežneje pobožala svoje občinstvo, ko je v uri in pol nenehnega padanja pred nas razgrnila plastenje scen, ponekod kompaktnih in antologijskih, drugod rahlih in mimobežnih. Via Negativa, eden najbolj konsistentnih in daljnosežnih gledališko-miselnih projektov neodvisne scene pri nas, je svojevrsten politično-kulturni dosežek, ki traja že šestnajst let. To terja od nje tudi revidiranje in preverjanje lastne prakse oz. tega, čemu (sploh še) in kako služi gledališče, kar je tako ali tako njeno osrednje vprašanje. Najočitneje se je to dogodilo s preusmeritvijo od izpovednih praks posameznih performerjev (Sedem smrtnih grehov), ki so vztrajali pri posameznikovi izjavi, njegovem telesu, prostoru in razmerju (z občinstvom), h kolektivnemu izrekanju. Pred tem sta skupno zaznamovali metodologija in dramaturška linija, ki je solistične nastope zvezala v krpanko, kasnejši poskus kolektivnega pa je predvsem v premisleku, kako posameznikova izjava postane membranasta za integracijo mnoštva drugih izjav.[1] Podpis kolektivnega se premešča, saj sočasno meri na zunanjo družbenopolitično formacijo in na notranji ustroj kolektiva. Gledališki stroj pri tem začne mleti in proizvajati nekoliko drugače. Vse skupaj je bolj predstavasto, bolj keči, ena ob drugo se zlagajo vizualne površine in komplementarni vsebinski udarci (gegi). Ni naključje, da je umetniški vodja Vie Negative, Bojan Jablanovec, na eni izmed okroglih miz ob dvajsetletnici Bunkerja dejal, da je Via Negativa nekoliko šepajoče, z dolgo lajtngo, zaznala generacijsko premeno, od polnih dvoran do stanja brez nove generacije gledalcev. Treba je bilo poiskati načine, da bi požgečkali milenijske glave, ki v mehanizmu konfrontacije med tistim, ki gleda, in tistim, ki kaže, očitno več niso našli iste

Tomažinkanje

Kriterij.si, 23. februar ― Tomažinkanje Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/23/2018 - 12:54 Tomažinkanje Naj »t« v oklepaju iz naslova predstave, ki kaže na venomer izmuzljivo umestljivost glasu – prihaja iz telesa ali pa v njem čepi, se zatakne kot kost v grlu –, stoji za dolgoletno dejavnost Irene Tomažin Zagoričnik. Pred leti sem njeno individualno, resnično posebno ravnanje z glasom kot inštrumentom v domačem in mednarodnem kontekstu improviziranih godb in zvočnih raziskav imenoval tomažinkanje. Skozi proces niansiranih glasovnih artikulacij in širjenje vokalnih-telesnih tehnik v kolektivu ali solu, na delavnicah ali nastopih, je pred našimi očmi in ušesi nastajal prepoznaven način tega, »kako kaj narediti z glasom«, če zlorabimo naslov znamenitega Austinovega spisa o govornih dejanjih. Ta se je največkrat odvijal v njenem nizanju študijskih miniatur za glas, njegove zvoke in odzvene, tike in klike, za odpete in neme glasove. Z nekaj zoprnije dodam, da sta vsaj v enem prekatu široko dojete nove muzike, ki mi je precej bližje od sveta sodobnega plesa in performansa, njena glasovna pojava oziroma predvsem njen stas, ki se oglaša s petjem, še najbolj zoprno podvržena pop konvenciji, pravzaprav kar tradicionalni vlogi. Verjetno to, da se je zanjo v ponovno obujeni (in v teh inkarnacijah le glasbeni) skupini Borghesia iz junaških časov tukajšnje alternativne kulture izšlo nekako predvidljivo povprečno, niti ni tako slaba reč. Tam je nastopala v vlogi popevkarice, omejene na spremljevalni vokal s telesnimi pritiklinami. To še ne pomeni, da pop ni izzivalen teren za tomažinkanje, le domisliti in postaviti bi ga bilo treba drugače, kar so v zgodovini izpričale številne popevkarice v komercialni ali manj komercialni popularni godbi – vsem na očeh in dane v slišanje. Povabilo, da “odigram bunker” v nekakšni kritiški la claque, me je pri Mes(t)u glasu pritegnilo zaradi banalnega dejstva (poleg skromnega plačila, primerljivega s honorarji ocen v dnevnem časopisju, če jih

Navedki, zatočišče, material

Kriterij.si, 22. februar ― Navedki, zatočišče, material Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Thu, 02/22/2018 - 12:39 Navedki, zatočišče, material   Navedki Čisto majhen blokec, tak, da bo šel v žep suknjiča in bo neopazen, da boš med predstavo naskrivaj kaj zapisala in nato uporabila za iztočnico, da bo izpadlo, da si zapopadla. Da boš navajala, se opirala. Ker se tudi jaz spomnim, »kdaj sem prvič slišala besedo manko«? Brez j. Že naslov predstave so besede nekoga drugega. Je danes dogodek brez sklicevanja sploh še mogoč? Ko nastopajoči na mednarodnem zboru arhitektov, v gledališki predstavi ali na novinarskem festivalu navaja Žižka, se avditorij poznavalsko hahlja. Slutimo, da bi znali vedeti, na kaj se nanaša sklic, a hvaležni, da nam tega ni treba izreči. In še preden bi nastopila slaba vest, sta tu nov aforizem kakega drugega navdihujočega moža in nova priložnost, da se povežemo v skupnost. Najprej je bilo treba besede izgnati z odra, še pri Beckettu jih je preveč. Odpraviti je bilo treba uprizarjanje »komadov«. Eksperimentalnim predstavam je v osemdesetih sledila celostna mašina, kjer so vsa sredstva navita, a podrejena, pa »uporniško« fizično gledališče in raziskovalne platforme. Zdelo se je, da je dramatika oplela, da jo kot kulturno dediščino vzdržujejo le še institucionalni repertoarji. Besede se danes v gledališče vračajo nepodpisane, kot partitura, sestavljena iz dokumentarnih, medijskih, avtorskih, pogovornih, pa tudi starih dobrih kanoniziranih virov. No, ni čisto res, da jim ni mogoče pripisati avtorstva, so plod režiserjevega ustvarjalnega naprezanja. Velike metodološke in konceptualne razlike v zgoraj naštetih pristopih povezuje figura režiserja (atraktorja), izpostavljene osebnosti, ki s svojo vizijo privlači tako ustvarjalce kot gledalce. Razvija jo s stalnimi ali ad hoc ansambli, lahko pa tudi v gosteh. Ansambel … Ali sploh lahko kaj naredi sam? Trojka Bezjak, Jordan, Stegnar je tak »ansambel«, ki deluje na lastno pest. S poimenovanjem nakaže, da sicer

PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari

Kriterij.si, 22. februar ― PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Thu, 02/22/2018 - 11:21 PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari Treba je začeti z vprašanjem pisanja o nečem, kar bi morebiti ob vsej intelektualni naplastenosti, ki jo beremo v predstavi Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd., želelo govoriti prav o zaprečenosti intelektualnega predrkavanja. Torej, kako pisati o nečem, kar diši po referencialnosti in intelektualizmu, ki v isti sapi kaže na lastno (avtobiografsko) smešnost in nemožnost tovrstnih elitističnih diskurzivnih praks in posledično kritične umetnosti? Pisanje, ki odgovarja z isto vnemo intelektualnega križemkražem referiranja, je morebiti najslabši odgovor. A kdor popusti v teoriji, bo zabredel v praksi, piše že Lenin, pri tem pa predstave o teoriji in praksi kot dveh ločenih početjih morda danes še toliko bolj zaostreno stopajo v konkurenčni boj za naklonjenost, zato je vztrajanje pri njunem prehajanju toliko nujneje. Besede, besede, besede[1] so del ne-morem-drugače (Ich kann nicht anders)[2] logike kolektiva Beton Ltd., ki svoj eskapizem tudi uprostori. Smo v (B)unkerju, pribežališču in zatočišču, ki v mnogoplastnosti uprizoritvene materialnosti prehaja med avtobiografskostjo treh performerjev (Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Branko Jordan) in fiktivnim uzgodbenjem aktivističnega boja, ki v revolucionarno stanje sveta oddaja videosporočila. Redukcionizem v sredstvih za preživetje, proge krvi, oglašanje mreže informatorjev-upornikov, očitno je, fiktivna raven meri na nujnost zaostritve političnega boja, ki jo avtobiografska zaprečenost poudari. Trije performerji se v iskanju varnostne zanke umaknejo v sfero intimnega, v bunker – pohištvo je prelepljeno s plastiko, kanistri vode držijo zalogo, nekje od zunaj se v prostor prebija blaga svetloba (sonda4 in Toni Soprano) – da lahko mirno blebetajo in nakladajo o politiki in revoluciji, in kar je še pomembneje, opravljaj

Zos

Kriterij.si, 20. februar ― Zos Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Tue, 02/20/2018 - 11:49 Zos Ich kann nicht anders se odvija v morečem prostoru dvorane Tabor, z vseh strani obdanem z gledalci, skozi katere Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan gledajo in vidijo duhove, ki vsake toliko časa zmotijo njihove neskončne pogovore o številnih malih temah življenja, o svojih eksistencah. Slišal sem, da je predstava generacijsko zaznamovana, da govori o tegobah generacije. Morda, toda prepričan sem, da jih od mlajših posameznikov na istem polju v teh temah ločijo le odtenki. Med predstavo je izrečeno, da se pri 40 letih počutiš, kot da so najboljša leta življenja že mimo, mogoče bi lahko enako rekli tudi za mlajše kolege, že tiste pri 25 letih. Če so, seveda, ti najboljša leta svojega življenja sploh kdaj imeli. Prostor uprizoritve je za videno izjemno adekvaten. Stara taborska zgradba spominja na ljubljanske ruševine, v katerih se srečujemo in delamo, četudi gre za socialistične študentske domove in njihove redakcije – duhovne ruševine pravzaprav. Na duha starosti, ki obremenjuje celotno civilizacijo, pozni stadij nihilizma, ki ga je najbrž težko predvidel tudi Nietzsche. Eksistencializem in možnost radikalne svobode, da si oblikujemo svoja življenja, sta bila morda zadnji idejni poskus te civilizacije, da to isto eksistenco utemelji, čeprav v breztemeljnosti. Karkoli se je nazadnje zgodilo, se je pred kakšnimi petdesetimi leti, pravzaprav letos praznujemo obletnico hitro izjalovljenega leta 68. A kot odmev skozi desetletja nekje do nas odmeva Štulićev glas ali, bolje, njegov duh, ki poje – šezdeset, osam šezdeset, vratiće se opet osam šezdeset. Ne vemo sicer točno, zakaj bi se vrnilo in ali to, v čemer smo, ni samo kužna meglica njegovega počasnega razkrajanja. To, da se trije igralci goli kopajo v tem prostoru, v uradno zimi z eno najmanjših količin sončne svetlobe, v očitno neskončnem mrazu in temi, je morda naključje, zgovorno samo po sebi. Kaj so še ti duhovi, ki vsa

Glas in jezik

Kriterij.si, 16. februar ― Glas in jezik Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/16/2018 - 11:05 Glas in jezik Mes(t)o glasu je predstava, ki se giblje med reprezentacijo in prezentacijo ter je pravzaprav morda bližje koncertni izkušnji svobodne improvizacije kot klasičnemu teatru. Gledalec nima veliko uvida v to, kako je predstava strukturirana – njeno zgradbo lahko sluti le prek redkih diferenciacij v njej, denimo izmenjavanju solo in skupinskih točk vokalistk in plesalk. Obenem je meja med metaforičnostjo in nemetaforičnostjo nekaterih zvokov ter gibov zabrisana. Lahko bi rekli, da se nekoliko harmonično, tudi meditativno vzdušje Mes(t)a glasu veže na asociativno področje narave, medtem ko se hrup, trenutki iskanja, spočenjanja glasu, ki opominjajo na njegovo telesnost, veže na posamezne vokalistke, izločene iz harmoničnega reda. Vendar verjetno tu ne gre za idejo vrnitve k primordialni naravnosti, ki se je skozi čas izkazala za naivno, saj smo ugotovili, da je tudi sama ideja narava konstruirana. Nakazano dihotomijo med naravo in družbo, v katerih prihaja do različnih trenj, bi lahko razumeli tudi kot razkol med dvema konceptoma. Navsezadnje skupinsko petje sočasno budi aluzije tako na ptičja lepozvočja kot tudi na sirensko zapeljevanje, sploh v trenutkih zatemnitve odra. Nasprotje je morda analogno tistemu v Idealni, kjer se soočita idealni in realni tip materinstva, le da gre pri Mes(t)u glasu za žensko samo, ne glede na materinstvo. Prva rojeva otroka, druga pa lastni glas, tako da ga jemlje iz ust, zraven riga, se ji zatika ... Konkretna oseba ženskega spola je skoraj vedno v rojevanju glasu, ta se ne lomi le, kadar privzame že predpostavljene tone splošne ženske. Vendar bi bilo mogoče reči, da predstava obenem ne obsoja enoznačno obstoječe delitve, saj že omenjena meditativnost večine skupinskih dejanj deluje neironično, včasih celo sublimno, klasično. Morda tovrstna estetika hkrati preizprašuje našo percepcijo vokala, vsaj deloma zaznamovanega z njegovo zgo

Glasovanja

Kriterij.si, 16. februar ― Glasovanja Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/16/2018 - 10:58 Glasovanja Irena Tomažin Zagoričnik ponovno stopa na uhojene poti raziskovanja telesa glasu, vendar, kot zmeraj, to počne pretanjeno iz druge lege. Njeno zanimanje za raziskovanje glasu je prišlo razmeroma pozno, ko se ji je leta 2005 na Dunaju v okviru Dance Weba na festivalu ImPulsTanz[1] kot že formirani plesalki nenadoma odprl nov teritorij raziskovanja, materialnost glasu. Pognala se je v raziskovanje nekega drugega telesa, ki lahko s fizičnim vstopa v paralelna gibanja ali antagonistično kljubuje in razpleta konvencionalno vez giba in zvoka. Predvsem jo je zaposlovalo vprašanje uprostorjenja glasu, kako glasu odmeriti določeno vidnost in ga zajeti v odrsko postavitev, saj največji trik glasu tiči prav v njegovi izmuzljivosti in liminalnosti. Je temeljno zvezan s fizisom, dobesedno gre skozi telo in ga povratno oblikuje in gnete, a je njegov izvor nemogoče locirati. Glasilke sicer vibrirajo, zagotovo se tam nekaj dogaja, vendar glasu ne vidimo, dokler se v nekem trenutku ne utrga od telesa in postane njegov presežni učinek.[2] Glas, ki je skozi zgodovino temeljno zvezan z vprašanjem človeškega, je za ustvarjalko najbolj zanimiv tam, kjer je povsem odtujen in neprepoznaven, kjer je bodisi strojen in elektronski bodisi animalističen, kot da bi vseskozi potekali procesi desubjektivacije in objektifikacije glasu. Njena glasovanja so pogosto polna zatikov, šumov, cviležev, škripanj in mehanskih izpustov, tega, kar v največji meri oblikuje sodobno sonorično krajino.[3] S tremi soustvarjalkami, Adriano Josipović, Niko Rozman in Natašo Živković, je v predstavi Mes(t)o glasu bolj in dlje razprla mesenost, afektivnost in neprepoznavnost glasu, ko ga je postavila na križišče gomazenja telesne notranjosti in kultivirane telesne zunanjosti, med subjekt in objekt, med biološko maso in politiko (skupnega) ter med naravo in tehnologijo, s tem pa skušala zarezati tudi v očitne binarizm

ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA.

Kriterij.si, 13. februar ― ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA. Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Tue, 02/13/2018 - 14:03 ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA. Veliko dobre kritike, veliko dobre kritične umetnosti, veliko dobre kritične teorije, veliko dobre kritične prakse, veliko vsega, kar resnično natančno dokumentira grozo, kar opozarja na katastrofalno stanje stvari, kar ugovarja katastrofalnemu stanju stvari, kar ponuja možnosti izhodov, drugačnega sveta. Toda uničevalska kabala gre dalje. Morda, sem pomislila, se ta kabala – kot pisatelj, dramatik in aids aktivist Larry Kramer v eseju »Tragedija današnjih gejev« označuje ne le smrtonosni, temveč nekrofilski, protirazsvetljenski spoj kapitala, konservativnosti in politične moči – v tem prostoru tako izživlja nad umetniki in umetnicami, nad intelektualci in intelektualkami, nad kulturo in umetnostjo ter znanostjo zato, ker predpostavlja, da bodo ti najbolje, najlepše, najbolj artikulirano povzdigovali kritični glas. Ne zato, ker naj bi bila kultura večna dekla, ne zato, ker naj bi bili kulturniki in kulturnice najbolj pohlevni, ne zato, ker naj bi jih bilo najlažje zjebat. Ne zato, ker so šibki, temveč zato, ker so močni in vešči javnega: lepo znajo povedati, kako jih uničujemo, kajti uničenje je naš namen in cilj, si misli kabala. Zdi se, kot bi tukajšnja kompradorska oblast prav prek glasne in vztrajne kulturniške kritike dokazovala svojim gospodarjem, svoji kabali predanost kapitalistični, morilski, roparski, pohlepni, sadistični mašineriji, kot bi prek kritike in ugovorov kulturnikov in kulturnic dokazovala, kako dobro ji uspeva uničevati ne le kulturo ali umetnost ali znanost, temveč civilizacijo v najširšem smislu, torej življenje samo, interakcijo, komunikacijo, bivanje, prebivanje. Brez javnega sektorja ne morejo, javni sektor jih hrani. Toda kultura, kultura mora ne le pasti, temveč mora pred tem izraziti svojo nemoč, svoje ponižanje. In tako sem torej – spet – gledala odlično gledališko predstavo, tokrat »Ich kann nicht a

Vzem si ga lagano

Kriterij.si, 6. januar ― Vzem si ga lagano Kitch: PopParty Urednik Sat, 01/06/2018 - 20:27 Vzem si ga lagano Kitch nas ima na kratki vrvici. Srečni smo, tjarampadadi, nobenih skrbi. Kitch nas vodi na Bahame, tjaramdadam, prek Sant Tropeza. Želimo ruke preko dekoltea. Sve dok sunce sija, sve je mamma mia! Sreča, zaboga, samo da smo srečni! Party people, prepustimo se! Živimo za danes! Ujemimo trenutek! Uživajmo, za božjo voljo, eno samo je življenje. Postavimo se v vlakce, pihajmo kot lokomotiva, vpijmo čihu, čihu, čihu, hu, hu. Migajmo z ritko, gibajmo se, džuskajmo, skačimo, ne stojmo, ne zastajajmo, nikakor ne stagnirajmo, premikajmo se naprej, progresivno, naj dogaja! Premikajmo ramena gor-dol, levo-desno, pokaži, kaj znaš! Ujemi ritem! Ujemi me! Rada se igram, rada se lepo imam. Rada se zdivjam! Ujemi me, če nočeš ostati sam! Noč je mlada, tek je dvanajst sati. Come on, come on! Spali bomo, ko bomo mrtvi. Naj se lesketa meso! Mlado, moško, žensko. Naj se bleščijo izklesane mišice in bleščice. Naredi si koktajl, kupi si ga in videl boš, kako se mlade ritke bleščijo, in potipal boš bronasti torzo, ki poka od moči, slikaj se, naj poka bliskavica, naj se blešči tvoj obraz ob njeni ritki, ob njegovih trebušnjakih, daj se na Facebook, na Instagram, na Twitter, naj se vidi, naj se blešči, naj pusti vtis, stari – mogoče bo jutri tudi tebe kdo kupil. Ker si srečen in uživaš, stari, uživaš v življenju! Poliži liziko, oblizni se, pokaži jezik, stisni ustnice, pomežikni, znori se in se prepoti, naslednjih sto let bo še lažje živeti! Kri, kot vino je pil, mesec bil je kriv. Osvobodi se! Delamo vse, kar se ne sme, v sobi sto dve. Migaj, spogleduj se, mežikaj z očmi, migljaj z jezikom. Samo da ne bude dosadno. Osvoji me da bude nam opasno. Vzem si ga lagano, bejbe. Now put your hands up! Uh huh, uh huh! Good girl gonne bad! Ko pogleda me, v meni vse vre. Jebi se, stari. Smej se, stari. Džuskaj, stari. Kdaj boš, če ne boš zdaj? Kaj je življenje, kaj je ves svet?! Mmm mhm mhm mmm. V diskoteki se n
še novic