Score No. 57: NAROBE DO ROBA-3 (Tik do stalnega naslova najinega početja: sodelovanje dveh...

Na stalnem naslovu najinega početja, 14. december 2021 ― Score No. 57: NAROBE DO ROBA-3 (Tik do stalnega naslova najinega početja: sodelovanje dveh raziskovalnih in performativnih praks ‘Tikdo’ in 'Na stalnem naslovu najinega početja’ [Faza-2]) Avtorja in izvajalca: Srečko Jorš-DISKOlektiv & Radharani Pernarčič Avtor videa: Andrej Podbevšek Produkcija: International Dance Terrorist Organization & DISKOlektiv, DISKOprodukcija 12.12.2020, tromeja občin Ljubljana, Škofljica, Ig Available at: https://www.youtube.com/watch?v=LqWmKcX7SKM Score No. 57: NAROBE DO ROBA-1-2 (Tik do stalnega naslova najinega početja: sodelovanje dveh raziskovalnih in performativnih praks 'Tikdo’ in 'Na stalnem naslovu najinega početja’ [Faza-1]) Avtorja in izvajalca: Srečko Jorš-DISKOlektiv & Radharani Pernarčič Montaža: Radharani Pernarčič Produkcija: International Dance Terrorist Organization & DISKOlektiv, DISKOprodukcija 4. in 5. 12.2020, tromeja občin Ljubljana, Grosuplje, Škofljica

Score No. 29-31: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST

Na stalnem naslovu najinega početja, 7. september 2017 ― Idejna zasnova: Radharani PernarčičAvtorja in izvajalca: Srečko Jorš & Radharani PernarčičAvtor zvoka: Mario Babojelić8. september 2017, ob 20.00,na Glavnem trgu 6 v Novem mestu pred knjigarno Goga (v primeru slabega vremena bo odprtje v KC Janeza Trdine)Več info na srecko.jors@gmail.com, 040226981 Foto: SunčanStone, oblikovanje fotografije: AniRadarRadharani Pernarčič in Srečko Jorš v okviru krovnega umetniško-raziskovalnega projekta NA STALNEM NASLOVU NAJINEGA POČETJA že vse od leta 2013 kontinuirano raziskujeta različne teme in performativne formate. Njune vizualno- in zvočno-performativne postavitve/uprizoritve so se odvile že na najrazličnejših prizoriščih (Novi Sad: Muzej sodobne umetnosti; Ljubljana: MotaTočka, atrij studia Premik, Studio Vitkar, Poligon-Tobačna, Cirkulacija2, Španski borci, Galerija Jakopič itd.)Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST se je prvič odvil v okviru retrospektivne razstave Toneta Lapajneta v Galeriji Jakopič, tokrat pa bosta ustvarjalca pod istim naslovom izvedla nekoliko predelan performans ter z njim pospremila odprtje Mednarodne razstave sodobne likovne umetnosti z naslovom Etikete. Več o scoreu pa tule.

Odziv publike

Na stalnem naslovu najinega početja, 22. april 2017 ― Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST Stoječi, mirujoči »živi kipi« so množična turistična poživitev na trgih svetovnih metropol. Prednje spustiš kovanec, pa ti pomežikne, dvigne roko, zamahne z angelskim krilom. Kako je mogoče, se takrat vprašaš, da je zmožen v tako mirujočem stanju zdržati ure in ure? Fotografija: Urša Valič Ampak mirujoče telo, ki vztraja v svoji statični točki, je gotovo moč lažje obvladati, kakor telo, ki se giblje, a svojo namero gibanja upočasni do take mere, da jo je komaj moč zaznati, pa je vselej nenehna in pri opazovalcu doseže učinek, ki ga poznamo, kadar nek predmet opazujemo v naravi, pa se nam zaradi gibanja / trepetanja zraka zdi, da se premika predmet. Tako kot takrat, ko zvečer zremo v nebo in se zdi, da se zvezde gibljejo. Ta izjemen učinek dosežeta performerja v predstavi do take mere, da te tvoje z gravitacijo omejeno telo zaboli, ko proces komaj zaznavnega gibanja opazuješ in dojameš, da so edino, kar gravitacije v njunem polju ni preseglo, kovanci, ki vsake toliko canknejo v vedro – edini zares statični element te »živeče skulpture«. Kako je mogoče, se vprašaš, da telo nikoli nenadzorovano ne zaniha, klecne in da se umetnika slišita, vidita, čutita tako dobro, da njuno gibanje nikoli ni neusklajeno, četudi sta obrnjena drug od drugega stran? Je to popolno nadzorovanje telesa, duha, prostora ali časa? Je nadzorovanje ali prepuščanje? Umetniška dela, še posebej kiparska ( s svojo materialno formo) so lovilci večnosti. Umetniški performans pa, še posebej kadar gre za enkraten dogodek ( celo serijo takih dogodkov sta Radharani in Gregor doslej že izvedla; imenujeta jih »score«) in nenazadnje tudi zaradi mačehovskega odnosa do te umetniške zvrsti, le malokdaj. Radharani in Gregor sta s svojim dogodkom za vselej zaznamovala galerijski prostor Jakopičeve galerije, in tisti, ki smo dogodek spremljali, bomo odslej zagotovo pozorneje prisluškovali skulpturam, ki ujete v prostor in čas razstavnega prostora, na videz negibno

Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST

Na stalnem naslovu najinega početja, 1. februar 2017 ― Performativno vizualna postavitev Petek, 3. 3. 2017; 15.00–18.00; Galerija Jakopič (Slovenska c. 9, Ljubljana); postavitev v treh povezanih sklopih 15.00-15.55, 16.00-16.55, 17.00-18.00, na katero lahko vstopite na začetku sklopov ali pa kadarkoli v tem času in ostanete poljubno dolgo. Idejna zasnova: Radharani Pernarčič Avtorja in izvajalca: Srečko Jorš & Radharani PernarčičAvtor zvoka: Mario Babojelić; Vokal: Metod Banko, AniRadar; Besedilo/poezija: Radharani Pernarčič Performans je namenjen tudi vabilu in spodbudi k ogledu tekoče retrospektivne razstave Spomin zemlje Toneta Lapajneta! Fotografija: Urša Valič; Oblikovanje fotografije: AniRadarScore No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST je naslednja v seriji najinih performativno-vizualnih postavitev, ki tokrat raziskuje različne pokrajine v širši navezavi s kiparstvom. Svojo pozornost preusmerjava z gibanja-v-prostoru na gibanje-v-času in tako vzpostaviva kontemplativni dogodek, ki prej spominja na nekakšno »kinestetično razstavo« kot pa na plesno predstavo. S počasnim in subtilnim gibom zgradiva nevsiljivo, a otipljivo atmosfero, ki obiskovalcem bodisi dopusti, da naju med ogledovanjem preostale razstave zgolj ošvrknejo kot enega izmed eksponatov, bodisi vas povabi, da obsedite in skupaj z nama padete v trajanje. In šele v (vz)trajanju se začnejo postopoma odstirati tudi raznoliki zaznavni sloji in imaginativni prostori.***Sprva le navaden prizor dveh figur in nekoliko neuglednega vedra med njima. Figuri zdolgočaseno mečeta kovance v vodo. Vsake toliko kdo izmed njiju reče kak nepovezan stavek – ne veš, ali bolj sam zase ali drugemu. Celotno dogajanje ne sledi linearni narativnosti, temveč se odvija postopoma in z močno meditativno noto. Tekom performansa se bolj ali manj opazno menjajo in prepletajo različni modusi bivanja: z drobnimi spremembami pozicij, performativnega stanja in dialoga njun imaginativni svet ves čas prehaja od dveh kiparskih figur/skulptur in njunih notranjih življenj; do dveh subj

Recenzijski zapis o tigrih in rekah

Na stalnem naslovu najinega početja, 6. november 2016 ― Score No. 21-23: SKRITI TIGRI, VZHAJAJOČA REKA(Performativno-vizualna inštalacija) V nedeljo, 4. septembra 2016 smo imeli priložnost v centru eksperimentalnih performansov Cirkulacija 2 doživeli nenavaden umetniški dogodek, ki ga je težko natančno umestiti na že naprej omejeno mesto. Performans, ki sta ga izvedla Srečko Jorš/Gregor Kamnikar& Radharani Pernarčič – za odlično glasbeno zvenenje je poskrbel zvočni umetnik Neven. N. Agalma -, je nadaljevanje njunega projekta Na stalnem naslovu najinega početja, ki kontinuirano poteka že od leta 2013. Že to samo po sebi govori o dinamičnem dogajanju, ki ga oba izvajalca sproti oblikujeta, gre torej za performans, ki nima stalne, enovite podobe, ampak pomeni proces, ki traja in se razvija. Tako vsak naslednji dogodek, ki ga pripravita, prikaže fazno stopnjo tega procesa ter tako v nizu predstav, ki ju organizirata za javnost, uspeta prikazati ne samo enkratno naštudirano predstavo, ki bi jo potem ponavljala v njeni nespremenjeni obliki, ampak enkraten dogodek na meji umetniškega hepeninga, plesne inštalacije, art-performansa, intenzivne telesne koreografije medsebojnih odnosov na ravni ali vsaj na ozadju razgradnje ritualnega klišeja kot ne/hotenega raziskovanja družbenih form potlačitev in prebijanja tabujev v razgaljenem passo doble. Prav večslojnost dogodka, ki ga ni mogoče strogo omejiti, razkrije globino in širino tako njunega dolgoročno načrtovanega projekta kakor tudi tokratnega konkretnega dogodka. Po drugi strani pa je gledalcu težko na hitro opredeliti in osmisliti njuno delo, saj presega zgolj enodimenzionalni racionalni pomen ali sporočilnost. Dogodek se odvija tako, da prodorni obiskovalec kmalu dojame, da tu ni kaj razumeti, da je tu mogoče biti samo aktivno pasivno udeležen pri nečem, kar se človeku kaže. Performans zagotovo ukinja zid med nastopajočimi in gledalcem, obiskovalec je potegnjen v samo dogajanje kot deležnik same predstave, saj naj bi bil prav on/ona tisti, ki nekako zapolni dogodek v njeg

Score No. 25: LJUDEM NA POTI LJUDJE NISO NAPOTI

Na stalnem naslovu najinega početja, 14. september 2016 ― gibalni performans Četrtek, 15. 9. 2016, med 19.00 in 21.00; kot del programa ob otvoritvi CARINArnice - bivaka urbane kulture v Novi Gorici. Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Radharani Pernarčič, Srečko Jorš Foto: AniRadarZgodovina brez gibanja ne obstaja. Radovednost vleče človeka iz domačnosti v neraziskano: tam čez o nečem govorijo, tam daleč počnejo nekaj nenavadnega. Tam imajo nekaj, česar tu ni. In tu imamo nekaj svojega. Izmenjevanje dobrin, načinov, znanja vodi ljudi v gibanje: na poti nemara izgubijo šibico, zapustijo počene lonce ob ognjišču, v svoj jezik vtkejo uhan ali kako neizgovorljivo besedo, izboljšajo tehniko piljenja nohtov. Svoje vraževerje dopolnijo še s kako novo nevarno figuro, v katero v bistvu ne verjamejo – a za vsak slučaj … Nekdo drug to izkoplje, kupi, naredi svoj kult – uro, ki tiktaka v malce alterniranem ritmu … Včasih ljudje najdejo udobno mesto: nekoliko postojijo, še kdo se jim priključi, eden vzame kredo in iz dolgčasa zariše krog okoli skupine … nenadoma se vsem zdi, da ne morejo ven, pa tudi nihče drug ne noter. Zato izumijo ritual, da bi nevidni zid postal membrana. Nekaj časa deluje, da se prehajati. Potem se lepega dne otroci pod blokom spet igrajo zemljo krast. Mečejo kamenček in skačejo v nemogoče poze, dokler končno nevihta le ne izmije še zadnje čačke na asfaltu. Vznikajoči zemljevid včasih zajoče … in le nezidni vid ve, da prostor človeku ne more biti napoti - vsak lahko kadarkoli naredi korak v katerokoli smer. Performans sva izvedla na povabilo Tomaža Belingarja.

Score No. 21-23: SKRITI TIGRI, VZHAJAJOČA REKA

Na stalnem naslovu najinega početja, 28. junij 2016 ― Performativno-zvočna inštalacijaNedelja, 4. 9. 2016, od 18.00 do 21.00Cirkulacija 2, Tobačna 2, LjubljanaIdejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Radharani Pernarčič, Srečko Jorš, Neven M. AgalmaKoprodukcija: Cirkulacija 2 Fotografija: AniRadarJe dovolj kemija za alkimijo? Ali alkimija sploh potrebuje kemijo? Ali potrebujemo še kaj več od kemije za alkimijo? Če je odgovor pritrdilen, kam ga pritrdimo? Če je odklonilen, v katero smer se odklonimo in v katero priklonimo?Ko je prostor enkrat odklenjen, je vse tu. Zato vabljeni, da sem nam priključite pri motrenju ob vzhajajočem testu!Radharani in Srečko že vrsto let preigravata različne score, da raziščeta odgovore na vprašanja, kako iz vsakdanjega vznike nevsakdanje (hoja, sedenje, hranjenje, ležanje, zalivanje rož, popravljanje avtomobilov…) in ne ne zadnje, kako nevsakdanje poganja vsakdan. Tokrat se jima priključuje zvočni umetnik Neven M. Agalma, z improvizacijo na svojih elektronskih zvočilih ter prepletom ambient/noise elementov, v ravno tako ne/vsakdanje momente in gmote slušno-‘vidnih’ ne/podob. Performerja, kad in ogromen kup moke. Nič ni vnaprej pripravljeno. Performerja se na licu mesta potopita v kad – na videz običajen prizor dveh otrok, ki se skupaj kopata. Ali pa dveh ljubimcev, ki proslavljata. Nemara dveh neznancev, ki na avtobusu sedita drug nasproti drugega, vozeč se v isto smer. Predstavnost prizora se spreminja s prezenco nohta na ušesu. S svojim gibanjem po kadi pravzaprav sproti mesita testo. Bolj kot se testo gosti, bolj se v odvisnosti od nenavadnega vzgona spreminja njun gibalni materjal, ali pa nek kolektivni zagon. Vse poteka zelo subtilno, performerja razskujeta, koliko akcije je še najmanj potrebno, da se v gledalcu prebudi njegova lastna domišljija. Kje se lahko za nekaj časa ustavita in dovolita, da govori gola vizualnost? Dopuščata in namensko ustvarjata prostor za opazovanje: patine na njuni koži, utrujenosti teles od napora, ki se z gostoto testa veča,

Score No.17: PISMA V PARALELNOST

Na stalnem naslovu najinega početja, 12. maj 2016 ― vizualno performativna postavitev 3. junij. 2015, ob 20.00; Festival Vaba, atrij studia Premik, LjubljanaIdejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Srečko Jorš, Radharani PernarčičVideo: Mihaela Ciuha Fotografija in oblikovanje fotografije: AniRadar Za opazovalca so stvari preproste. Ko stojiš sredi stvari, pa tvoja vmeščenost vanje lahko omeji tvoj pogled. Zaupanje ni rezultat zanesljivosti: je temelj in sredstvo za vzpostavljanje orientacije. Tudi ko te dolgo ne vidim, sem izvajalec v najini skupni opazovalnici. Tokratni score temelji na preprosti delitvi prostora: gledalci vidijo celotno dogajanje, performerja pa ločuje zastor, lahko si le pišeta pisma – z začasnega na stalni naslov. Vsak ob svojem času, ki je skupni čas. Paralelnost navadno namiguje na pomanjkanje stika, toda – ali lahko zagledamo paralelnost kot način povezane relacije? Je lahko tudi paralelnost polje, v katerem se odvijata igra in komunikacija? S performansa: Foto: AniRadar Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: Sunčan Stone Foto: obiskovalci Foto: obiskovalci Foto: obiskovalci Foto: obiskovalci Foto: obiskovalci Foto: Sunčan Stone Foto: obiskovalci Foto: Sunčan Stone Foto: obiskovalci Foto: AniRadar … it is the eye of the spectator and the present spirit of the performer that remains in space …

Photo

Na stalnem naslovu najinega početja, 11. maj 2016

Score No. 16: ZERO DOUBT TOUR

Na stalnem naslovu najinega početja, 11. maj 2016 ― performativno zvočna instalacija Score No. 16: ZERO DOUBT TOUR je neposredno nadaljevanje inštalacije Score No.14: SMALL BRAIN TOUR, ki je bil izveden v Novem Sadu v juliju 2014. 17., 18., 19. in 20. september 2014vsak dan med 17.30 in 18.30, 19.00 in 20.00 ter 20.30 in 21.30MoTA točka, Gosposvetska 12, Ljubljana Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorja in izvajalca: Srečko Jorš & Radharani PernarčičAvtor zvoka: Mario BabojelićProdukcija: Federacija Fotografija in oblikovanje fotografije: AniRadar Na podlagi Scora No. 14 se kot neposredno nadaljevanje razvije še Score No. 16: ZERO DOUBT TOUR, v katerem performerja še nekoliko dodelata princip, ki generira zvok. Performativno-zvočna inštalacija podobno poteka poteka tako, da sta performerja le začetna zagonska sila, ki nato povabi prisotne v skupno igro/delovanje. *** Je vzpostavljanje zaupanja sploh lahko score? Je poskus, da bi to ugotovil, že nek nov score? Kako vztrajati, ne da bi silil ali opustil, ampak samo vzdržal biti, hoditi skozi to, kar je? Res moram biti osredotočen samo na neko popolno ravnotežje, v katerem se nikoli slabo ne obrnem, nerodno stopim? Ali pa si lahko dovolim videti, kako majhne napake padajo od mene in zazvenijo v nove pokrajine – nemara še lepše, še bolj vitalne, dinamične in vznikajoče? Ljubezen, najdi me, omreženega v prisotnost. V nedvomeči vibraciji se vse ves čas prerazporeja. Iskanje me opazuje, opazujem ga, ko me išče. Okno je ekplozija komunikacij. Vse je naloga, vse je rezultat. *** Performerja vztrajata v koncentrirani komunikaciji s prostorom, možnostmi, drug z drugim, s svojo latenetno intenco, da bi (pre)hitela, (se) obsojala za napačne, nerodne gibe in obrate: riž ju opominja na ohranjanje prisotnosti, na proces, na to, da je vsaka poteza – predvidena ali nepredvidena, želena ali neželjena – ustvarjanje. Performerja sta makroigra. Ustvarjata nove situacije za vznikajoče mikroigre. > Ko se na označenih ploščah nabere dovolj riža, lahko v mikr

Score No. 14: SMALL BRAIN TOUR

Na stalnem naslovu najinega početja, 11. maj 2016 ― performativno vizualna instalacija 4. julij 2014 | Created, exhibited and performed at the F.A.C.K. festival; Muzej savremene umetnosti Vojvodine, Novi Sad, Srbija Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorja in izvajalca: Srečko Jorš & Radharani PernarčičASoizvajalca, zvok in tehnična podpora: Ana Kravanja, Samo KutinProdukcija: Festival F.A.C.K. So, what do we do? I need something to meet people with. … Let’s try this: Video/foto: Srečko Jorš; oblikovanje fotografije: AniRadar Score No. 14 je mogoče opisati le za nazaj, saj je nastajal sproti, ob vstopu performerjev v popolnoma prazen galerijski prostor. Performerja sprva nista imela nikakršne vnaprej zamišljene ideje/naloge/formata: le popolno zaupanje v lastno ustvarjalnost. … »So, what do we do? I need something to meet people with. Something that generates communication.« … Pustita si začutiti štiri bele stene, prostor je prehoden, na eni od sten so v dveh ravnih vrstah zabiti žeblji: reminiscenca nekega predhodno razstavljenega dela. Zdi se najbolj logična spontana poteza, da jih povežeta z nitjo. Praktično brez verbalnega dogovarjanja (neposredno z delovanjem) dopolnjujeta akcije-predloge drug drugega: tako sproti raste njun score. Slednjič si izmislita še kratko nalogo: [ Find a position and stay totally still in it for a given amount of time (10 min / 30 min / 15 min / 90 min) and keep on talking – continuously and without any narrative stops/breaks/pauses, apart from the split second that marks the distinction between one and another word. Sustain. If you cannot find words fast enough, gibberish is allowed. Keep the flow. Trust the flow. Observe the flow. Observe what and how you travel through.] Najdi pozicijo v prostoru, ostani v njen popolnoma nepremično za določen čas (serije po 10 min / 30 min / 15 min / 90 min) in neprekinjeno na glas govori karkoli ti pade na pamet – govori s tokom misli in ne ustvarjaj nobenih dramaturških pavz, le toliko kolikor je potrebno, da se

Score No. 11-13: POLIPOGON

Na stalnem naslovu najinega početja, 27. april 2016 ― Peformativno/gibalno raziskovanje prostora 14. 5. 2014, med 15.00 in 17.00; Coworking, Tobačna, Ljubljana. Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Radharani Pernarčič, Srečko Jorš; Dejan Srhoj Fotografija: AniRadar Polipogon je gibalno‐raziskovalna intervencija v prostor: performerji vstopijo v neko že neko že poseljeno »pokrajino«, ki je čisto po svoje organizirana, nabita z relacijami, pomeni itd. … ter dolgo samo opazujejo. Kaj jim govori? Kje in kako se jih dotakne? Kako prihaja do njih? Gre za aktivno opazovanje, s katerim se želijo prebiti do tistega, kar že je, ne da bi vsiljevali svojo ustvarjalno idejo. Zaupajo, da bo to nekaj sprožilo v njih. In ko sproži, se odzovejo. Po majhnih korakih odkrivajo in soustvarjajo »zgodbo« prostora ter jo sproti ali v zamikih vnesejo v svoje gibanje. Tovrstni Score obenem obrne na glavo performativno logiko prezence: Ali sem lahko kot zavestni izvajalec performansa čim manj moteč, skoraj neopazen, za ljudi, ki v nekem prostoru opravljajo svoje vsakdanje naloge, obenem pa ohranjam enako stopnjo prisotnosti, kot če bi stal na odru? Obenem pa raziskuje, koliko najmanj je performer še potreben »na odru«, da bi se ustvarjal in razbiral pomen. Konkretno je Score privedel performerje do trenutka, ko jim je v očeh obvisela konstelacija majhne mizice in dveh (različnih) stolov v kotu pri oknu. Iz njihovih relacij in kotov (smeri), materiala, velikosti itd. se je sprožala spontana slika dveh »nevidnih« likov in klicala po drobnih dramaturških intervencijah, ki so gradile zgodbo: - se poznata? - sta si blizu? ‐ se že dolgo nista videla? ‐ kdo je doma in kdo na obisku? ‐ imata nekaj nerazčiščenega? ‐ mu (ji?) je odstopil(‐a?) boljši stol, ker mu/ji je nerodno, ali ker ne namerava izpolniti prošnje? > (Eden od performerjev rahlo premakne stol v drugo smer) ‐ sta se uspela pogovoriti ali je le minilo že dve uri in se je napetost polegla sama od sebe? ‐ ju ta pogled čez okno spominja na preteklo

Score No. 5-7: NA ZAČASNEM NASLOVU NAJINEGA POČETJA

Na stalnem naslovu najinega početja, 25. april 2016 ― performativno vizualna postavitev 17. 2. 2014, 17.00-19.00; Studio Premik, Ljubljana. Idejna zasnova projekta: Radharani PernarčičAvtorji in izvajalci: Srečko Jorš, Radharani PernarčičProdukcija: Federacija; Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana »V mojih rokah je na primer nekaj novega, nekak nov način, kako primem pipo ali vilice. Ali pa se je v vilicah pokazalo zdaj nekaj novega, to, kako se dajo prijeti, ne vem. Malo prej, ko sem hotel stopiti v svojo sobo, sem se naglo ustavil, ker sem čutil v roki mrzel predmet, ki je pritegoval mojo pažnjo z neko svojo posebno osebnostjo. Odprl sem roko in pogledal: držal sem samo kljuko pri vratih.« (Jean Paul Sartre, Gnus, 1981: 13) Fotografija: Sunčan Stone Ni lahko biti predmet ali vsaj prednostno predmet. Stalno naprej sili persona, organizem, bitje, bivanje. Kako se raz-biti? Tako kot vsega drugega se v svojem početju lotiva popredmetenja časa. Zavestno ali ne ga rešujeva nematerialnosti in nihanja med odrskim, instalacijskim, osebnim, studijskim časom: ga potiskava v obstoj. Kot dekorativna struktura na polici meščanskega stanovanja. Performerja na trenutke prav vrhunsko prisotna in včasih prav bebavo štorasta, ko lepo dekorativno strukturo - spomenik času - spravljata na trdna tla. *** Performans se v najširšem smislu ukvarja z raziskavo različnih vrst relacij, ki jih lahko vzpostavita dva človeka, v kombinaciji z raziskavo dveh različnih modusov delovanja: igrivo-senzibilnim in utilitaristično-kategoričnim.Gonilo prosesa je raziskovalno vprašanje, kako se dinamično vzpostavljajo in spreminjajo prostor, medsebojni odnos performerjev ter njun posamezen odnos do prostora ali stvari v njem, če je njun medsebojni stik a) direkten, b) posreden preko pravil igre, teme, predmeta ali pa c) ko samo soobstajata. V njunem delovanju se sočasno prepletata še koncepta »play« in »game«. Tako performerja kot zunanji opazovalci so zato skupaj v procesu sprotnega razbiranja pravil, prezpoznavanja, »kaj sploh počnet

še novic