Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 08

Poiesis blog, 31. oktober 2015 ― Pesniška nemoč je zagotovo za vsakega pesnika in pesnico najbolj strašljivo stanje. Po eni strani spominja na impotenco ali frigidnost in tako kot omenjeni fiziološki motnji tudi pesniška nemoč pišočega izčrpava. Toda pesniška nemoč nima zgolj psihološke dimenzije, temveč ima tudi metafizično dimenzijo. Strah pred belino praznega lista papirja torej ni le znak strahu pred neuspehom, temveč  je tudi znak nekega globljega in bolj primarnega strahu. Strahovi, s katerimi se soočamo, so povečini funkcionalni strahovi. To so tisti strahovi, ki jih pridobimo skozi proces socializacije in ki imajo funkcijo, da nas obvarujejo pred nesrečami ali vsaj nevšečnostmi: tako se na primer naučimo iz lastne izkušnje ali prek zgledov bati ognja. Ta strah je funkcionalen, saj nas opozarja, da moramo biti ob stiku z ognjem previdni. Strah nastane kot posledica dražljaja, ta pa je lahko pogojen ali brezpogojen. Strah pred ognjem je posledica brezpogojnega dražljaja: ker sem segel z roko v plamen, me je opeklo in zato se zdaj bojim plamenov. Pogojni dražljaji pa so prvotno nevtralni dražljaji, ki pa se v našem mišljenju in čustvovanju povežejo z brezpogojnimi dražljaji, posledica tega pa je, da pogojni dražljaj sproži enak odziv kot brezpogojni dražljaj. Sam sem že štiriindvajset let v svobodnem poklicu, [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 07

Poiesis blog, 10. oktober 2015 ― Spet enkrat sedim pred belino računalniškega ekrana. Že nekaj časa nisem pisal pričujočih zapiskov in zato me ob tem preveva nekoliko srhljiv občutek. Belina … Od kod pravzaprav strah pred praznim listom papirja? Ta pregovorni strah pred praznim belim listom papirja? Obstajata vsaj dve vrsti strahu pred belim listom papirja. Najprej je tu strah pred katerimkoli in kakršnemkoli belim papirjem. Gre za fobijo, podobno fobiji pred odrtim ali zaprtim prostorom ali fobijo pred pajki, kačami, hrano … Ta fobija ni povezana s pesniškim delom, njene izvire moramo iskati drugje, v globokih duševnih plasteh posameznika ali posameznice, ki je zaznamovan s takšnim strahom. Zato tovrstni strah dajem v oklepaj. In potem je tu strah, ki izvira prav iz pesniškega dela, strah, ki najbrž ni vzniknil šele ob izumu papirja in v času, ko so pesniki pričeli zapisovati pesmi na papir, ki pa je takrat dobil svojo sodobno obliko. In ki od takrat dalje spremlja slehernega pesnika in sleherno pesnico, kot da bi počival v samih mišicah, kitah in kosteh ter koščicah roke, ki drži pero ali ki obvisi nad tipkami pisalnega stroja ali računalnika. Ta strah je torej bolj ali manj splošno navzoč in nima kaj dosti veze s psihologijo posameznika, [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 06

Poiesis blog, 5. julij 2015 ― Belo, belo … Tih poletni večer. Katja bere, sedim za računalnikom. Po dnevih dežja se je poletje končno vrnilo. Zrak in veje dreves v parku pod oknom mirujejo v prijetni toploti. Belo, belo … Z igrišča onkraj parka se sliši vzklike otrok, ki igrajo košarko ali nogomet, in vrisk vlaka z železniške postaje. Ljudje prihajajo in odhajajo in se vračajo … Belo, belo … Ulice za železniško postajo se spuščajo proti centru mesta, proti reki, nabrežje Ljubljanice se zdaj zagotovo že polni, pomislim, in odprem nov dokument v wordu. Prijatelji srečujejo prijatelje, srečujejo se pari, znanci, skupine turistov iščejo primeren bife za večerno pivo. Spodaj se v betonskem koritu vali Ljubljanica, vse bolj temna pod temnečim se nebom. Belo, belo … Katja bere. Sedim za računalnikom. Levo na kup nametani listi in lističi. Ustvarjalni kaos ali zgolj malomarnost? Belo, belo … Začnem jih jemati v roke: fotokopije nekega teksta, počečkane s popravki, nekaj praznih listov (za kaj sem jih že hotel uporabiti?), račun iz trgovine in nekogaršnja vizitka, delci tedna, ki je minil. Belo, belo … Desno kup knjig, zloženih kot paličice za mikado ob začetku igre. Seveda jih je treba pospraviti. Ne jutri, danes, ta hip jih moram pospraviti. [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 05

Poiesis blog, 28. junij 2015 ― Življenje je v naši izkušnji izenačeno z dihanjem. Tudi poezija je izenačena z dihanjem. Toda ali to pomeni, da sta življenje in poezija eno in isto? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Poezija kot oblika erotizma je »prekipevajoče življenje« in zdi se, da je kot takšna izenačena z življenjem. V prid temu govorijo tudi nekateri stari teksti, med njimi Čandogja Upanišada, ki človekov govor in dih poveže v eno: v pesem, ki je bistvo vsega vesolja. Toda nešteto pesniških usod in ne nazadnje tudi lastna izkušnja mi govorijo, da med življenjem in poezijo obstaja nek temeljni razkorak, prepad, ki ga nikakor ne morem premostiti.  Res je, da se takrat, ko pišem, počutim najbolj živega, da je pisanje pesmi ekstatično dejanje (ali vsaj potencialno ekstatično dejanje), toda ko ritem izzveni, ko slike potemnijo, ko se besede vrnejo v tišino in ko se sam vrnem v vsakdanje življenje, k vsakdanjim pa če še tako prijetnim opravkom in opravilom, čutim pesništvo kot nekaj sebi tujega, nasprotnega. Ob ekstatičnosti je tako vedno navzoča tista mračnost, ki veje iz Rimbaudovega odgovora na vprašanje, ali je on pesnik Arthur Rimbaud, odgovora, izrečenega sredi Afrike: »Bil sem, gospod, bil.« Mladi pesniki radi idealizirajo poezijo, jo postavljajo ne [...]

Katja Kuštrin: Moja nova prijateljica

Poiesis blog, 31. maj 2015 ― Še predno sem začela zapisovati svoje prve verze in se spoznavati s poezijo, sem kar nekajkrat slišala, da pesem najde pesnika ali pesnico in ne on ali ona pesmi. To se mi je zdelo čudno, celo nekoliko egocentrično, prevzetno. Zakaj in kako bi pesem nekoga našla? V času nastanka mojih prvih pesmi niti nisem bila pozorna na to, kako pesem nastaja – vsa moja pozornost je veljala zapisovanju besed, prek katerih naj bi prišel do izraza moj avtentični glas. Toda s časoma sem začela opažati, da se ob zapisovanju besed dogaja še nekaj drugega – ne pri vseh pesmih, a pri marsikateri se je. Ko sem začela pisati pesem, so se mi stvari povezovale, da še sama nisem vedela kako, in s hitrostjo, ki sem ji komaj sledila –  enostavno so me prsti sami nesli po tipkovnici in tako lahkotno, da sploh nisem imela občutka, da pišem. In ko sem želela »nadgraditi« pesem in sem potrebovala določen podatek iz kakšne knjige ali z interneta, sem vedno kliknila ravno na pravo internetno stran ali pa prebrala odstavek, ki sem ga v tistem hipu potrebovala. Pesem se je enostavno pisala sama, sama pa sem imela občutek, kot da sem samo fizično orodje, [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 04

Poiesis blog, 10. maj 2015 ― Evropska književnost se začne s Homerjevo prošnjo: »Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila.« Toda za kaj pravzaprav prosi tu slepi pevec? Da bi odgovoril na to vprašanje, se moram spet zateči k dihu, dihanju. V dozdajšnjih Zapiskih sem govoril o dihanju kot o osnovni biološki funkciji in na kakšen način je povezano s pesništvom, vendar pa dihanje ni samo to, pomembnost diha in dihanja so ljudje kmalu opazili in jima pridali simbolni pomen najvišjega reda, povezali so ju z božanskim in božji dih je imel v starih kulturah stvariteljsko moč. Tako je na primer v Stari zavezi Ruah, Duh božji, ki je lebdel nad vodami, v bistvu dih, po taoističnem verovanju pa je bilo na začetku devet dihov, ki so se postopno združevali, da bi končno postali fizični svet. Božji dih pa nima le stvariteljske moči, temveč je pogosto izenačen z življenjem samim: bog prav z dihom človeku podeli življenje. Po smrti se telo vrne v prah, v zemljo, medtem ko se dih vrne k bogu. Toda z razliko od božjega diha, ki je svet in svetotvoren, so človekov dih marsikdaj in marsikje videli kot nečistega. Pri Starih Slovanih je tako vrhovni svečenik med pometanjem svetišča pazil, da ne [...]

Katja Kuštrin: Naslikati pesem

Poiesis blog, 2. maj 2015 ― Vidim, slišim, voham, okušam, tipam. Zase lahko rečem, da sem vizualni tip človeka. Ideje, misli, občutenja še najbolj dojemam kot podobe, oblike, barve, detajle. Moji spomini na pretekle dogodke so globoko prežeti z detajli in še meni se zdi smešno, da sem si jih sploh zapomnila. Če se vrnem k poeziji in mojim prvim korakom v svet pisanja verzov, pesmi, so ti koraki povezani prav z vidom. S Petrom živiva skupaj, zato najbrž kdo pomisli, da ure in ure preživiva za mizo ob »privatnih delavnicah« in vajah iz pesništva. No, temu še zdaleč ni tako. Sem človek, ki težko deluje v okviru nekega učnega sistema (v smislu zadanih vaj), veliko raje imam bolj ustvarjalni način usvajanja snovi, saj je ta na koncu veliko bolj učinkovit zame. Tako mi je Peter predlagal, naj pišem po slikah in nastala je moja prva pesem po sliki, pesem Idila, kateri je bila za predlogo slika Georgesa-Pierra Seurata Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte – 1884. Za začetnike v pisanju je to dobra vaja, saj se tu učimo tako opisa kot tudi tega, da sliko nadgradimo z neko svojo zgodbo. Pisanje po sliki pa je zabavno tudi zato, ker stopimo v dialog z nekim [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 03

Poiesis blog, 26. april 2015 ― Sedim pred računalnikom. Na ekranu se blešči belina odprtega dokumenta. Diham. Diham počasi, tako kot je treba: zrak vdihujem skozi nos – najprej z njim napolnim spodnji del pljuč, potem še zgornji del pljuč. Za hip zadržim dih in nato izdihnem skozi usta, pri tem izdihnem najprej zrak iz zgornjega dela pljuč, potem še iz spodnjega. Znanstveniki so ugotovili, da takšen način dihanja zmanjšuje stres, odpravlja tesnobo, skratka pomirja našo vse prevečkrat razburkano duševnost. Dihanje torej ni le pogoj, da živimo, s pomočjo dihanja tudi določamo, kako bomo živeli: kot zrnca koruze, ki odskakujejo od vroče površine ali mirno, osredinjeni nase in zavedajoči se okolice. Glede na to, da ima poezija veliko opraviti z dihanjem, se domislim, da bi lahko imelo glasno branje poezije določen vpliv na našo fiziologijo in psihologijo. Povežem se s spletom. Moje dihanje je še vedno umirjeno, potem pa se nenadoma pospeši: našel sem! Leta 2003 je skupina švicarskih znanstvenikov objavila rezultate raziskave o povezanosti recitiranja poezije, dihanja in bitja srca. Za osnovo so vzeli enega najstarejših znanih metričnih verzov, heksameter. Na test so povabili dvajset oseb, moških in žensk, kadilcev in nekadilcev, ki jim je bilo skupno to, da niso imeli nikakršnega vedenja o heksametru. [...]

Katja Kuštrin: Prva pesniška zbirka

Poiesis blog, 25. april 2015 ― Danes je dan za posebno zgodbo, ki mi jo je pred časom povedal Peter, njemu pa jo je predal kipar Marko Pogačnik. Zgodba me je tako pritegnila, da sem med počitnicami v Kopru kupila svojo prvo pesniško zbirko, zbirko Reinerja Marie Rilkeja Pesmi. Zgodba gre takole: Zemljo naj bi obkrožale energijske črte, imenovane zmajeve črte. Nekateri trdijo, da naj bi te črte uporabljale ptice, ribe in druge živali za »kompas«, vsebovale naj bi magnetit, ki naj bi omogočal živim bitjem zaznavanje magnetnih valovanj. Najdene naj bi bile tudi v človeškem tkivu, v spodnjem delu lobanje. Ena zmajevih črt naj bi tekla tudi čez Strunjan, točneje po sredini Mesečevega zaliva, nad katerim stoji cerkev in kjer naj bi se v 16. stoletju prikazala Devica Marija. Če sledimo tej zmajevi črti preko tržaškega zaliva, pridemo v Devin, naravnost v sobo, v kateri je Rilke napisal prve verze Devinskih elegij. Te besede naj bi zaslišal v viharju, ki je divjal zunaj. Začetek Devinskih elegij v prevodu Kajetana Koviča (posvečene kneginji Marie von Thurn und Taxis):   »Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov? A recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem, [...]

Pesem ni tukaj, da bi jo razumeli

Poiesis blog, 18. april 2015 ― Danes dobivam vpogled, kje se je moj problem v razumevanju in zavračanju poezije začel. Spomnim se mladostniških let, ko sem prebrala kakšno pesem in enostavno nisem razumela, kaj pesnik želi povedati. To me je spravljalo v frustracijo in me odvračalo od branja moderne poezije. Kot se spomnim, smo v šoli razčlenjevali pesniška dela zato, da bi jih razumeli in tu je v moji glavi nastala zmeda. Zato sem raje prebirala lahkotnejše, čustveno izpovedne pesmi. Kakšna je razlika med moderno poezijo in če si drznem reči »romantično« poezijo? Moderna oziroma sodobna poezija ne izpostavlja čustev, moderna pesem ni izliv čustev na papir. Ni kot dnevniški zapis. Moderna ali sodobna pesem tudi takrat, ko je pisana v prvi osebi, ni osebno izpovedna. Zanjo je značilna napetost, ki se vzpostavlja med posameznimi deli pesmi. Pesnik bo lahko o neki grozni stvari pisal na hladen, neprizadet način ali pa o neki navadni stvari na dramatičen način. To deluje na bralca presenetljivo in velikokrat nerazumljivo. Tu sem sama doživela hudo blokado, ki me je odbila od pesništva. Verjamem v to, da nas je takih veliko preveč, ki smo zaradi napačnega pristopa k razumevanju poezije, zgubili delček pomembnega potovanja skozi besede. Vendar kot pravijo: za izkušnje, [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 02

Poiesis blog, 12. april 2015 ― Beseda navdih izhaja iz besede dih, dihanje. Dihanje je bistvena telesna funkcija vsakega živega bitja, ko se dihanje ustavi, živo bitje umre. Dihanje pa je še na drugačen način pomembno tudi za pesnike in pesništvo. Pesnikov dih ni samo dih, saj se skozi dihanje izraža najpomembnejši del pesmi, ritem. Biti zvest svojemu ritmu v veliki meri pomeni biti zvest lastnemu dihu. Pisanje pesmi je tako v prvi vrsti stvar telesa, telesnosti, ne glede na to, v kolikšni meri je pesem, ki jo pišemo, abstraktna.  Pogostost vzdihov in izdihov ter dolžina posamičnih dihov v marsičem določata ritmično strukturo pesmi. Alan Ginsberg je v zvezi s svojo pesnitvijo Tuljenje povedal, da mu je njegov lastni dih nadomeščal metrum in da so verzi tako dolgi zato, ker ima velika pljuča. Charles Olson pa je leta 1950 objavil manifest Projektivni verz, v katerem se je zavzel za verz, ki ne bo več temeljil na logiki, skladnji in metrumu, ampak na pesnikovem dihu – takšen verz naj bo odprt, asociativen, zvočen. Toda tudi mimo tako programsko zastavljenih pogledov lahko opazimo pomembne povezave med dihom in verzom, vendar pa ju ne smemo enačiti – če pesnik piše kratke verze, to še ne pomeni, da je njegovo [...]

Katja Kuštrin: Jezik določa naše pojmovanje

Poiesis blog, 9. april 2015 ― V prejšnjem blogu sem predstavila svoje (lahko bi rekla prvo) srečanje s poezijo. Šele danes mi je jasno, kako malo nas v šoli naučijo o poeziji in pomembnosti jezika, ki ga uporabljamo. Danes spoznavam, kako močno vlogo ima jezik v našem življenju, katere se po večini niti ne zavedamo. Priznam, da nisem še dojela celotne slike o tem, kaj jezik je in kaj lahko povzroči v svetu in dvomim, da jo sploh kdaj bom, vendar mi je zanimivo opazovati, v kolikšni meri jezik kreira različne svetove: našo realnost, psihološko vedenje, poezijo … In stvar je precej presenetljiva, lahko bi rekla, da mi odpira pogled v širše razumevanje. Če navedem enega od primerov iz svoje prve izkušnje, pesem, v kateri pišem o svoji mami. Ker je moja mama zbolela in je bil njen dih hropeč, sem v pesmi to predstavila z metaforo lokomotive. Vsi si lahko predstavljamo, kako stare lokomotive delujejo, in tako sem eno realnost nadomestila z drugo realnostjo. Kaj se ob tem zgodi? S pomočjo metafore sem pripeljala dve različni izkušnji (mamino težko dihanje in »sopenje« lokomotive) v neposredno bližino, s tem pa ustvarila neko novo realnost. Pomembnost tega je v tem, da lahko na ta način spremenimo naš [...]

Katja Kuštrin: Moje prvo srečanje

Poiesis blog, 16. marec 2015 ― Pisati o pesništvu ali kako se je pesništvo prikvačkalo v moje življenje, to je zdaj vprašanje! Da prebijem led, se bom vrnila v čas nekaj dni pred božičem oziroma v čas pred štirimi meseci. Tu se moja zgodba s pisanjem pesmi šele začne. Pa da ne bi izpadlo, da sem triintrideset let čakala na to, da končno zapišem pesem, oziroma da ona zapiše mene, ne, stvar je sila bolj groteskna in vsaj zame precej šokantna. Če se spomnim mladosti, lahko rečem, da moje branje knjig ni nikoli izstopalo iz povprečja, brala sem sicer rada, nikoli pa nisem prestopila bralnih stopničk v nekaj več, kot je bilo zahtevano. Doma nisem prejela vzorca bralne kulture, čeprav je moj oče znan po tem, da lahko prebere nekaj knjig na teden, mama pa je bila ljubiteljska bralka lahkih romanov. Sama sem skozi leta odraščanja v roke jemala predvsem knjige z bolj psihološkimi temami, katere sem znala požirati drugo za drugo. Temu pa je sledil leta dolg bralni premor, ki je trajal, dokler nisem spoznala Petra. To je bilo moje prvo srečanje s poezijo. V mladosti sem imela s poezijo toliko stika, kolikor so mi ga nudile šolske klopi. Se pravi zelo malo. Tako je bil [...]

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 01

Poiesis blog, 16. marec 2015 ― Sedim pred računalnikom in strmim v sveže odprt dokument. Danes bom napisal pesem. Toda ali se pesem res lahko napiše na ta način, da se odločim zanjo? In četudi jo lahko napišem, ali bom to pesem sploh imel za pravo pesem? Ali pa je prava pesem samo tista pesem, ki me zasači nepripravljenega, v trenutku, ko sploh ne razmišljam o poeziji in se izlije na papir ali v računalnik sama po sebi in brez preostanka? Sem izrazito kampanjski pesnik, torej takšen, ki k pisanju poezije sede le sem ter tja, na vsake toliko let, v upanju, da mu bo pero steklo, ga tipke ubogale. Zaradi tega sem se vedno počutil nekoliko krivega. Spomnim se, kako sem se v prvi polovici devetdesetih, ko sem živel v Parizu, dobil s Tomažem Šalamunom, ki je bil gost neke umetniške rezidence. Sedla sva na trg St-Sulpice, pila kavo in Tomaž me je vprašal, ali kaj pišem. Ja, sem rekel, pred dvema tremi meseci sem res nekaj poskusil, a pesem mi ni uspela in sem odstopil. Tomaž, ki je bil takrat v Parizu kakšna dva tedna, me je malo čudno pogledal in rekel, da je od prihoda v Francijo napisal že okoli sto pesmi. Zdaj [...]
še novic