NINA ČELHAR in BORIS BEJA: NEKONKRETNO

NINA ČELHAR in BORIS BEJA: NEKONKRETNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. junij ― Boris Beja in Nina Čelhar: Nekonkretno Na skupni razstavi z naslovom Nekonkretno so v sklopu seriala Inside Out predstavljena nova/novejša dela Borisa Beje in Nine Čelhar. Njuni praksi se često subtilno povezujeta na različnih pomenskih ravneh, saj trenutno oba obravnavata pojav, rabo in razumevanje betona kot tistega materiala, ki je ključno zaznamoval moderno dobo in zato na sebi nosi številne simbolne pomene. Boris Beja and Nina Čelhar: Inconcrete At a joint exhibition entitled Inconcrete, the new/newer works by Boris Beja and Nina Čelhar are presented as a part of the serial Inside Out. Their practices often subtly intertwine on different levels of meaning, since they are currently both focused on the occurrence, use and understanding of concrete as a material which crucially marked the modern age and thus carries various symbolic meanings. In the past century, the achievements in the areas of society, culture and art were frequently conditioned by the progress of technology. At the turn of the 19th and 20th century, industrial materials prevailed in applied arts and architecture. In buildings such as industrial plants or public exhibition grounds, the combination of steel and glass became prominent, while in the more representative construction, concrete gradually began to dominate as the ultimate raw and durable material that sums up and marks the modern age. However, concrete is not an invention of the modern era. It was known by various ancient peoples; for instance, it enabled the Roman civilisation to experience a great urban and artistic flourish with elements such as arches, vaults and domes. After centuries of abandonment, concrete reappeared in the 19th century as a by-product of industrial revolution, and after 1945, as a driving force behind the ambitious urban projects. If concrete is the main material of the collective housing units and public buildings, such as libraries and universities, the corporate world has, on the other hand, focused on the
SVETLOBNA GVERILA 2017: SPOMINI / LIGHTING GUERILLA 2017: MEMORIES

SVETLOBNA GVERILA 2017: SPOMINI / LIGHTING GUERILLA 2017: MEMORIES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. junij ― Enajsti mednarodni festival Svetlobna gverila se v letu 2017 osredotoča na temo Spomini. Z vsebino festivala izpostavljamo pomen in vlogo spomina, kakor se ta kaže bodisi na ravni posameznikove subjektivne izkušnje bodisi na širši družbeni ravni. Spominjanje je svojstvena človeška lastnost: z njeno pomočjo posameznik osmišlja in konceptualizira pretekle izkušnje, hkrati pa marsikdaj utemeljuje sedanjost in celo prihodnost. S pomočjo spominjanja človek gradi svojo individualnost in določa svoj položaj v svetu. Sodobni človek živi sredi uskladiščenega spomina: mnoga orodja, od knjig do interneta, kot tudi številne institucije, so namenjene hrambi spomina na pretekle čase in izkušnje. Kljub temu je spomin nekaj krhkega in netrajnega, zaradi česar je nemalokrat podvržen manipulaciji. Program festivala vsebuje vrsto projektov, ki raziskujejo in odkrivajo različne vidike spomina in spominjanja. Sodelujoči umetniki se ozirajo k tehnični, umetniški in kulturni dediščini, ki jim služi kot vir navdiha, ali pa se podajajo na pot raziskovanja (lastne) preteklosti in izkušenj, s pomočjo katerih nemalokrat prevprašujejo tudi svojo identiteto. Oziranje v preteklost predpostavlja kategorijo časa, ki je minil, a slednji hkrati odpira tudi pot v prihodnost, s čimer se razpirajo različne dimenzije časa in prostora. Kategorija spomina se v sodobni vizualni govorici kaže kot zahtevna, a domala neizčrpna in še kako povedna tema, ki zmore pri gledalcu vzbuditi tako čustva kot domišljijo. The Lighting Guerrilla international festival is dedicated to the presentation of artistic creations whose main medium of expression is the medium of light. The majority of festival projects is situated in the public space with which we want to stress a different image of the urban spaces and to familiarize the widest audience possible with the contemporary art. The mission of the festival emphasizes the city as a living formation, as a space of creativity that encourages the imagination and dictates a di
METKA KRAŠOVEC: POTOVANJA / RISBE IN SLIKE 1968 - 2014

METKA KRAŠOVEC: POTOVANJA / RISBE IN SLIKE 1968 - 2014

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. junij ― Pregledna razstava akademske slikarke, letošnje Prešernove nagrajenke za življenjsko delo za področje slikarstva, temelji na različno zasnovanih risbah in slikah. Razstava predstavlja zaokroženo predstavitev del iz vseh obdobij njenega ustvarjana in njenih upodobitvenih načinov. Navdih za svoje slike Metka Krašovec črpa iz življenja. Številna potovanja in spremembe okolja so zaznamovali njeno življenje že od ranega otroštva, kar je močno vplivalo na njeno samohodniško držo, barvno nasičene impresije pa na izoblikovanje njenega umetniškega izraza. Potovanje v zrcala tukajšnjega in novega sveta Svet je vse, kar vidimo v podobah njegovega resničnega videza. V svoji stvaritvi in na videz neskončnem bivanju je skrajno natančen, vizualno lep in estetski, če vanj ne poseže želja po oskrunitvi in uničenju. Metka Krašovec v svojih umetninah ustvarja nove likovne svetove iz svojih mnogih potovanj, ki so miselno in vizualno brezkončna. Upodobitve iz njenih trenutnih videnj v času ustvarjanja ohranjajo njeno željo po vsem lepem in hkrati vztrajajo v stalnem iskanju novega in samo njenega vedenja o bivanju narave same. Metka Krašovec je vedno ustvarjala svoje likovne podobe, ki so umeščene v določen čas ali točno določeno okolje. Spomini in dogodki iz njenega življenja se vrstijo v in na njih kot kadri likovnih filmov in kot spominski dokumenti vsega, kar je doživela na potovanjih tu in drugod. V njenih delih je vedno prisotna hipnost, zaustavljen trenutek. V teh podobah svet ljudi postaja čuten in upočasnjen. Čas se zaustavlja. In postaja podoba, kjer je svet, v katerem bivamo, samo njegova resnica. Stvaritve Metke Krašovec so neskončne estetske upodobitve njenega doživljanja. V njih se nahajamo kot gledalci in opazovalci njenega erosa. Obzorja in obnebja novih pokrajin obvladujejo njeno videnje vsega, kar doživlja. V njih je vedno prisotna pretanjena svetloba. To je svetloba, ki umirja naše bivanje in pogled nanj. Je svetloba, ki sveti v nas pozno popoldan ali proti večeru. Ta
MOJCA ZALOŽNIK: NESKONČNA VMESNOST

MOJCA ZALOŽNIK: NESKONČNA VMESNOST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. junij ― V projektu ‘Neskončna vmesnost’ avtorica problematizira vmesno polje med objektivizirano medicinsko diagnozo in anomalijami, ki se tej vsiljeni objektivnosti izmikajo. Gledalec opazuje kulturo rakavih in sopostavljenih avtoričinih celic v inkubatorjih, ki jih običajna diagnostična praksa raziskuje s standardiziranimi postopki, ki so določeni z znanstvenim jezikom. Na podlagi določenih vrednosti se poda ocena o agresivnosti rakavih celic v vzorcu pacienta ali pa v primeru avtoričinih celic analizira vzorec s pomočjo pretočnega citometra. V testnem okolju umetniškega projekta opazovanje celičnih kultur poteka intuitivno s pomočjo zvoka in usmerjenih svetlobnih žarkov, ki naredijo zaznavno nekaj, kar je sicer nemerljivo / neulovljivo. V kvantni mehaniki velja, da je meritev tista, ki 'nekaj naredi' objektu merjenja. V znanstvenem poskusu 'double-split experiment' so znanstveniki potrdili, da se atom vede drugače, če ga opazujemo. Če atom ni opazovan, se vede kot val, sicer pa kot delec. Ta kvantni paradoks poznamo tudi v kvantni biologiji, od koder Založnik črpa navdih za umetniško postavitev, v kateri obiskovalec s svojo prisotnostjo / zaznavanjem vpliva na dogajanje v celični kulturi. Roger Penrose v knjigi 'Emperor new mind: Concerning Computers, Minds and The Laws of Physics' (1989) predlaga, da je odločitev o kolapsu valovne funkcije, ob izvedbi meritve in sklopitvi sistema na samo eno možno stanje, povezana z zavestjo in procesi, ki so neizračunljivi, ter da so s tem povezani tudi mikrotubuli v možganih. V testnem okolju instalacije 'Neskončna vmesnost' je tako obiskovalec tisti, ki povzroči sklopitev ali dekoherenco iz ponujene avdiovizualne superpozicije stanj (sistem obstaja v več stanjih hkrati) na eno samo možno stanje in tako sam fiksira določen sistem. Situacija je na moč podobna tehnikam za prilagajanje pogleda kot jih poznamo iz likovnih teorij videza, kjer se anamorfotični madeži v gledalčevem recepcijskem sistemu sestavijo v smiselne podobe. In the pro
MIGUEL ANGEL FERNANDEZ: ČE / IF

MIGUEL ANGEL FERNANDEZ: ČE / IF

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 31. maj ― Umetniško pot Miguela Ángela Férnandeza bi lahko označili kot nenehno iskanje harmoničnega sovpadanja dveh planetov, ki sta v mnogih primerih očitno diametralno nasprotna: umetnosti in življenja. V tej raziskovalno-eksperimentalni vaji se delo samo po sebi spremeni v nov element našega osebnega ozvezdja, ki je podrejeno zakonom in načelom našega obstoja. Umetnik ustvari skulpturalne performativne situacije, v katerih so različni vsakdanji predmeti in navadni materiali podrejeni vzročnosti naključja z nepredvidljivimi rezultati, ki ustvarjajo novo resničnost, povsem drugačno od prejšnje, a kljub temu po popolnosti enako izvirni. Tokrat se umetniško posredovanje predstavlja kot brezčasna situacija, v kateri se performativno dejanje zdi že vnaprej brezupno obsojeno na propad. Eterični odtisi skupne evropske valute, ki se razblinijo v prostoru, in deklamacija popačene zgodbe umetnika v nekem neznanem jeziku služijo kot paratekstualni elementi, ki imajo namen povečati možnost, da se namenskost dejanja zazna, četudi slučajno. Besedilo tukaj deluje kot elipsa. Sporočilo ni v prenosu podatkov, temveč v izražanju; pogojevanje našega dojemanja resničnosti kot elementa, omejenega na neko globalno ozvezdje, ki deluje v skladu z absolutnimi gospodarskimi in političnimi zakoni in načeli, ter potencial umetnosti kot osvobajajoče moči, v kolikor nastane v povezavi z odnosom, ki ne upošteva brez temeljev sprejetih mej. Kustosinja: Yasmin Martin Vodopivec Miguel Ángel Férnandez’ artistic trajectory could be described as a constant search for a harmonious conjunction of two planets that are obviously diametrically opposed in many ways: art and life. In this experimental research exercise, the work itself is transformed into a new element of our personal constellation, which is subject to the laws and principles of our existence. The artist creates plastic performative situations in which different everyday objects and ordinary materials are subject to the causality of chance with unpr
LUKA URŠIČ / THE PEOPLE ARE DREAMING

LUKA URŠIČ / THE PEOPLE ARE DREAMING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― Umetnik Luka Uršič v svojem delu ponuja vstop v vizualno pripoved čutnih in racionalnih zaznav, ki se kopičijo v njem. Predstavlja scenske postavitve, ki interpretirajo njegov notranji doživljaj, ki v včasih bolj, drugič manj močnih sunkih sestavlja njegove sanje ali vizije. Simbolika umetnika in njegov prevod podzavestnega ne uokvirjata ene same zgodbe. Majhne dimenzije dela ustvarijo popolno okolje za individualen in intimen pristop h komunikaciji s podobami. S premišljeno kompozicijo skušajo te v gledalcu odpreti kanale, skozi katere lahko dostopa do njemu lastne notranje realnosti. Anja Zver kuratorica In his latest work, artist Luka Uršič invites the viewer to enter a visual tale of sensual and rational sensations that accumulate within a person. The scene things interpret the artist's inner experience, which constructs his dreams and visions in sometimes stronger, sometimes weaker gusts. the artist'a symbolism and his translation of the subconscious don't frame just a single story. The small dimensions of the piece create the perfect environment for an individual and intimate approach to communication via images. Through thoughtful composition, these try to open channels within the viewer to allow acces to the viewer's own internal reality. Anja Zver curator.
LUKA URŠIČ / THE PEOPLE ARE DREAMING

LUKA URŠIČ / THE PEOPLE ARE DREAMING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. maj ― Umetnik Luka Uršič v svojem delu ponuja vstop v vizualno pripoved čutnih in racionalnih zaznav, ki se kopičijo v njem. Predstavlja scenske postavitve, ki interpretirajo njegov notranji doživljaj, ki v včasih bolj, drugič manj močnih sunkih sestavlja njegove sanje ali vizije. Simbolika umetnika in njegov prevod podzavestnega ne uokvirjata ene same zgodbe. Majhne dimenzije dela ustvarijo popolno okolje za individualen in intimen pristop h komunikaciji s podobami. S premišljeno kompozicijo skušajo te v gledalcu odpreti kanale, skozi katere lahko dostopa do njemu lastne notranje realnosti. Anja Zver kuratorica In his latest work, artist Luka Uršič invites the viewer to enter a visual tale of sensual and rational sensations that accumulate within a person. The scene things interpret the artist's inner experience, which constructs his dreams and visions in sometimes stronger, sometimes weaker gusts. the artist'a symbolism and his translation of the subconscious don't frame just a single story. The small dimensions of the piece create the perfect environment for an individual and intimate approach to communication via images. Through thoughtful composition, these try to open channels within the viewer to allow acces to the viewer's own internal reality. Anja Zver curator.
RALF BAECKER: VMESNIK I / INTERFACE I

RALF BAECKER: VMESNIK I / INTERFACE I

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. maj ― V projektu 'Vmesnik I' avtor na umetniški način raziskuje medsebojno odzivnost in interaktivnost različne strojne opreme, ki zaradi nepredvidljivosti gibanja in sistemu lastnega estetskega učinka ustvarja metafizično izkušnjo, ta pa gledalca napeljuje na razmišljanje o notranji logiki, mogoče celo inteligenci stroja. Ob tem se postavljajo vprašanja o dojemanju umetne inteligence in sintetičnih emocij onkraj računalniških operacij. Baecker z instalacijo 'Vmesnik I' razvija svoj umetniški izraz, s katerim iz projekta v projekt izdeluje prepoznavno likovno / performativno govorico, ki jo lahko prepoznavamo kot značajsko lepoto umetniških strojev. 'Vmesnik I' je mehatronična skulptura z dvema interaktivnima sistemoma: strojnim in senzorskim. Prvi je sestavljen iz medsebojno povezanih motorjev, vrvic in gumic, kjer sta dve enoti sopostavljeni vertikalno. Vsak motor na zgornji strani je povezan z vrvico z drugim motorjem spodaj in oba vlečeta vrvico v nasprotno stran. Na križišču vrvic mreža elastik povezuje vsako vrv s sosednjo in s tem povzroča lokalne premike. Drugi sistem stimulira obnašanje prvega s podatki, ki določajo vlečne moči vrvic. Signali prihajajo iz Geigerjevih cevi, ki zaznavajo naravno sevanje Zemlje in imajo vlogo katalizatorja, ki omogoča dinamično neravnovesje sistema. Odzivanje sistema ni programirano ali koreografirano, saj vzorci gibanja nastajajo v odvisnosti od mnogih v realnem času med seboj povezanih dejavnikov. Kompleksnost obnašanja se v človeški realnosti pojavlja v različnih obsegih in na različnih ravneh: od biologije, sociologije, računalništva, antropologije, do ekonomije in politike. Mehatronična inštalacija 'Vmesnik I' omogoča čutno zaznavo digitalne realnosti, kjer neskončna hitrost signalov / spreminjanj dobi stvarno obliko. Mehatron 'Vmesnik I' ukine razlikovanje med procesom in zaslonom (outputom) s tem, ko naredi zaslon (mrežo vrvičnih povezav) za del, ki definira rezultat procesa, svojo performativnost. In the project 'Interface I
UTELESENJE / razstava Oddelka za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje

UTELESENJE / razstava Oddelka za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. april ― Utelesenje, ki odpira vrata študentskih ateljejev, odkriva podobnosti in raznolikosti v procesih učenja in ustvarjanja, ki so pri posameznikih, udeleženih v skupnem ustvarjalnem okolju, prepleteni in skoraj neločljivi. Izziv v današnji umetnosti je prav ta uglasitev, povezovanje različnih ustvarjalcev in zvrsti ustvarjanja, pričujoča skupinska razstava pa je impulz, ki to dogajanje ponazarja. Prostor razstave: Galerija Equrna Ljubljana, kustosinja Vesna Krmelj. Na razstavi sodelujejo: Lea CULETTO, Nina ČELHAR, Andreja GLAVICA, Manuel FABRIS, Rok HORVAT, Meta HROVAT, Ana JANEŽ, Natalija JUHART, Tina KONEC, Janja KOSI, Dalea KOVAČEC, Milan MARIN, Jana NUNČIČ, Nina OBLAK, Monika SLEMC, Rea VOGRINČIČ in Neja ZORZUT.
MAJA SMREKAR / K-9_TOPOLOGIJA: ARTEmis

MAJA SMREKAR / K-9_TOPOLOGIJA: ARTEmis

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. april ― V četrtem, zaključnem projektu v opusu 'K-9_topologija' Maja Smrekar razpira razmislek o biotehnoloških potencialih združitve človeka z nečloveškim drugim. Hkrati se sprašuje, kaj pomeni biti človek v porušenem ekosistemu. Avtorica se v projektu 'ARTE_mis' navezuje na teorijo Donne Harraway, premišljujoč pomen navidezno dekolonizacijske, feministično reproduktivne svobode v biološko večvrstnem svetu. Mit humanizma, ki temelji na univerzalnih vrednotah in človekovi izjemnosti, namreč vselej izključuje tiste, ki ne ustrezajo splošni normi. Umetnica s svojim delom evocira novo neizključujočo družbeno ekologijo s tem, ko del sebe poveže s psom – genetsko najbližjim sorodnikom ogroženega divjega volka. Na ta način združuje celične materiale treh karnivorov in jih postavlja nazaj v enakovreden odnos sobivanja. Če generalno telo znanja kategorizira družino kot normo vseh drugih oblik zatiranja, avtorica postavlja 'ARTE_mis' kot referenco, kako postati drugo, ki biva izven humanističnih omejitev. Nastali umetniški artefakt je potencial življenja, ki bi morda imelo več možnosti za preživetje na planetu, ki ga razžira kapitalizem. V luči trenutne socialne ekologije, ki vse bolj razkrito segregira človeka glede na spol, raso, ekonomski razred, kulturno in narodno pripadnost, želi avtorica postaviti vprašanje: komu so konvencionalni pravni in etični termini o 'ogrožanju človekovega dostojanstva' namenjeni, če nas je tako mnogo, ki v izključujoči definiciji 'človeka' ne moremo vselej trditi, da se lahko prepoznamo kot ljudje? n the fourth and final project of her series 'K-9 topology', Maja Smrekar reflects on the biotechnological potential between a human being and a non-human other. At the same time, she explores what it means to be a human in a failing ecosystem. In the ‘ARTE_mis‘ project, the author refers to the theory of Donna Harraway, exploring the importance of the seemingly decolonialising, feminist reproductive freedom in a biologically multi-species world. The myth o
VLADIMIR LEBEN / SLIKE IN PRILIKE

VLADIMIR LEBEN / SLIKE IN PRILIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. april ― Mestna galerija Nova Gorica med 31. marcem in 21. aprilom svoj krožni prostor namenja Slikam in prilikam sodobnega slovenskega slikarja Vladimirja Lebna, ki se pri svojem delu poglablja v živalsko dušo. »Živali slikam, ker so lepe, raznolike, niso obremenjujoče, ponujajo veliko vsebin, hkrati pa so likovno zanimive«, pravi Leben, ki je kot umetnik izrazito samosvoj. Tako od sebe, kot tudi od gledalca pa zahteva kar največ, saj detajli pomenijo prav toliko kot celota. Kljub tematiki in žanru so njegove slike izjemno dovršene in natančne. Z domišljijsko iznajdljivostjo in métiersko spretnostjo sestavlja vsebinsko in pomensko bogate ter likovno dognane slikarske kompozicije. Podobe živali v človeškem okolju (največkrat psa in medveda) se sprehajajo med nadrealizmom naslikanih prizorov in preverjanjem, ki s humorno spremljavo poteka v našem spominu. »Zgodbe oziroma vsebine, ki jih Leben vnaša v svoje upodobitve, so z vidika literarne zvrstnosti najpogosteje prilike ali parabole, torej tiste oblike pripovedi, ki v nasprotju z basnimi bolj kot na razum učinkujejo na čustva ter poduk namesto iz negativnega razpleta izpeljejo iz pozitivnega vzgleda, empatije in identifikacijske drže,« ugotavlja Brane Kovič. Umetnik pa »ne preslikava realnega sveta, ampak na metaforičen način izreka njegov obstoj v paraboličnih podobah, ki jih sproti izumlja in jim skozi subjektivno optiko daje občečloveški pomen«, zaključuje likovni kritik. Vladimir Leben (1971) je odraščal v Sevnici, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter Akademijo za likovno umetnost je obiskoval v Ljubljani. Sodeloval je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med odmevnejše sodi projekt Galapagos. Je soustanovitelj Muzeja premoderne umetnosti. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z animacijo in ilustracijo. Je dobitnik prve nagrade za animacijo na 10. Festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2007 in prejemnik priznanja Hinka Smrekarja na 10. Slovenskem bienalu ilustracije leta 2012. Le
SODOBNO SLOVENSKO KIPARSTVO

SODOBNO SLOVENSKO KIPARSTVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. april ― Mestna galerija Nova Gorica. Sodelujoči umetniki: Mirsad Begić, Jakov Brdar, Mirko Bratuša, Boštjan Drinovec, Matjaž Počivavšek, Dušan Tršar, Lujo Vodopivec. Sodobno slovensko kiparstvo je v prelomu osemdesetih let doživelo preobrazbo, z novimi kiparji, ki so končali likovno akademijo, a so že pred diplomo ustvarjali izvirna dela: Jakov Brdar, Lujo Vodopivec in Mirsad Begić, starejši je le Dušan Tršar, ki je v sedemdesetih odkrival svetlobno plastiko, in je v devetdesetih do popolnosti dodelal svoje »štirne« v giacomettijevski praobliki, izvirno formo v bronu, ki jih je razstavil v kostanjeviški cerkvi, Matjaž Počivavšek, mlajši v tem času, avtor, ki se je izpopolnjeval v tujini, a še posebej Lujo Vodopivec, ki je po študiju pri Billu Tuckerju spreminjal formo svojih kipov, a v obdobju med 1970–2000 dosegel neverjeten vzpon in zrelo dobo, posebej v novih materialih (les, kovina, smole). Tudi Brdar in Begić sta izoblikovala svojstveno epoho, predvsem v velikopostavnih kipih v glini ali bronu, posebno, svojstveno telo, ki nima primerjave v modernem evropskem likovnem prostoru. Konec tisočletja zaznamujejo Bratuševa dela, tudi v različnih materialih, odmevne, tudi v tujini, razstave in postavitve v prestižnih galerijah in likovnih prostorih. V zadnji dobi, v razponu skoraj dveh desetletij, je presenetil, v klasično-moderni, avtentični obliki Drinovec, s svojimi »znanstvenimi« kipi in vetrnicami, omenim naj razstavo v galeriji loža s 4-metrsko skulpturo, mlinom z zračnimi tokovi in sočasnim zapisovanjem teh tokov v papirju. Gre torej za sedem prestižnih avtorjev v skulpturah, ki so še klasično moderne in zaznamujejo eno največjih in najprestižnejših ter odločilnih obdobij v razvoju slovenskega kiparstva v 20. stoletju. Gre za izbrana dela (vsak umetnik bo zastopan z dvema ali tremi deli), vsa bodo velikopostavna, saj je bila zadnja, velenjska postavitev kiparstva v obdobju 1975–2015 fokusirana na male kipe in preveč obsežna, prek 40 umetnikov različne kvalitete. Izbor n
ANDRAŽ ŠALAMUN / PREGLEDNA RAZSTAVA

ANDRAŽ ŠALAMUN / PREGLEDNA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. marec ― Andraž Šalamun’s retrospective exhibition presents the artist’s oeuvre spanning five decades of uninterrupted work. Šalamun took his first steps in the world of art in the late 1960s as a member of the OHO group (together with Marko Pogačnik, Milenko Matanović and David Nez), when he produced some of his most poetic works in the spirit of arte povera (poor art) and body art. In the 1970s, the artist’s focus shifted to painting; as a self-taught painter he began exploring, by mid-decade, the materiality of abstract painting in large-format works. From the very start, his work could not be said to fall into any of the concurrent artistic trends. Although his artistic production coincides with post-conceptual fundamental painting, it appears to be completely independent of it. While clearly testifying to his fascination with the materiality of the paint and the support, at the same time his canvases exhibit a sublime poetic charge: poetic abstract landscapes, colorful suns, “cloud machines” and fantastic animal creatures, they always bring their potential to sensuously charm the viewer to the fore. In the 1980s, Šalamun’s painting exploded in image and color, which made the artist one of the foremost Slovene representatives of the New Image. In his work, the New Image manifested in fantastic animal compositions resulting from random play with images as facts, devoid of any clear or univocal semantic or symbolic allusions. Šalamun’s most famous series from that time is a series of enormous canvases of bison, including the one included in the Moderna galerija permanent collection exhibition 20th Century: Continuities and Ruptures. In the early 1990s, Šalamun’s painting became even more individualistic and unrelated to stylistic groupings. Presented at the exhibition from that period are his most characteristic and successful series of large-format canvases: Suns, which constitute a turning point in his development as a painter, a series of Greek islands characterized by
še novic