Lastno telo kot drugi (članek v zborniku SSJLK)

Lastno telo kot drugi (članek v zborniku SSJLK)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 12. julij 2016 ― Lastno telo kot drugi: motiv potujitve in samovoljnega telesa v slovenskem modernističnem romanu Radikalna subjektivnost modernizma je literarni subjekt paradoksalno odpirala drugemu, tujemu v sebi. Na ta način je moderni subjekt, vzpostavljen v razsvetljenskem humanizmu, začel izgubljati nekatere svoje določnice: (instrumentalno) racionalnost, enotnost, usrediščenost, (svobodno) voljo, smisel ... Te procese, ki jih imenujem desubjektivizacija subjekta in katerih končna posledica je transformacija v ne-subjekt, bom prikazal z motivoma potujitve in samovoljnega telesa v izbranih delih slovenskega modernističnega romana. Ključne besede: modernistični roman, moderni subjekt, desubjektivizacija subjekta, motiv potujitve telesa, motiv samovoljnega telesa The radical subjectivity of modernism has paradoxically led the literary subject to the other, the alien within it. In this way the modern subject, established through enlightened humanism, began to lose a number of its determinants: (instru­mental) rationality, unity, centeredness, (free) will, meaning, etc. These processes, which I call the de-subjectification of the subject and the final consequence of which is transformation into a non-subject, will be illustrated with
V Jeziku in slovstvu o živalskih podobah v poeziji Daneta Zajca

V Jeziku in slovstvu o živalskih podobah v poeziji Daneta Zajca

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 28. april 2016 ― V še sveži številki slovenistične revije Jezik in slovstvo (letnik LXI, številka 1) je izšel moj članek z naslovom Podobe živali v poeziji Daneta Zajca: hibridizacija ter razpad subjekta in njegovega jezika. Članek je stranski rezultat mojih raziskovanj subjekta v modernistični literaturi v okviru doktorske disertacije Slovenski modernistični roman. Ko bo na spletnih straneh revije dostopen v celoti, ga objavim tudi tukaj. Do takrat pa izvleček: Podobe živali v poeziji Daneta Zajca lahko s pomočjo naslonitve na »živalske študije« razdelimo v dve skupini: na tiste, pri katerih (lirski) subjekt vzdržuje hierarhično dualistično razmerje do živali, tj. dediščino novoveškega racionalnega subjekta, ter na tiste, kjer prihaja do preseganja antropocentrične perspektive in hibridizacije subjekta. Slednja predpostavlja prepustnost človeških in živalskih kategorij in s tem prepustnost subjekta, kar nazadnje rezultira v njegovem razpadu. Razpad subjekta se na jezikovni ravni kaže v doslednejši rabi modernističnih pesniških postopkov. Ključne besede: Dane Zajc, žival, živalske študije, subjekt, modernizem Vabljeni k branju in nakupu!
Zločin, izgubljen v času: Alain Robbe-Grillet: Le Voyeur (1955)

Zločin, izgubljen v času: Alain Robbe-Grillet: Le Voyeur (1955)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 4. februar 2016 ― Normal 0 false false false SL ZH-CN X-NONE Čas je ena ključnih kategorij modernizma in modernističnega romana. V Mannovi Čarobni gori so relativnosti časa, vprašanju časa v literaturi ipd. posvečeni celi esejistični odlomki; problem razmerja med uradnim, državnim in osebnim, izkustvenim časom je ključen za interpretacijo Gospe Dalloway Virginie Woolf itd. Vendar je za samo strukturo romana čas morda le še pri Proustu tako odločilnega pomena kot pri Robbe-Grilletovem Vidcu. Razpad temporalnih razmerij v slednjem je namreč med glavnimi razlogi, zakaj bralec med procesom branja ne more izgraditi koherentne zgodbe in z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali je Mathias umoril trinajstletno pastirico ali ne. Osrednja oseba romana je Mathias, trgovski potnik, ki se je vrnil na svoj rodni otok, kjer upa, da bo uspel na hitro razprodati svoje blago – nič drugega kot ročne ure – in se še isti dan vrniti z isto ladjo na celino. Zato ga čas neusmiljeno preganja: Ko pa bo naposled tam, ne bo smel zgubiti niti minute; prav ta kratki čas, ki ga zaradi vrnitve ni mogoče podaljšati, je delal največ preglavic. Ladijska družba mu res niti malo ni olajša

Če bi zgodbo lahko zgrabili v pest, bi omahnila (ob Zlatih čeveljčkih Dominika Smoleta)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 23. september 2014 ― Normal 0 false false false SL X-NONE X-NONE Ni si težko predstavljati koga, ki nekje na sredi ogleda te predstave frustrirano čivkne: »Pravkar na #ZlataČeveljčka @Gledalisce_MGL. WTF, @DominikSmole?!«. Človeška zavest je istočasno proizvod zgodbe in prenastavljena na to, da svet razumeva skozi zgodbo – ker je zgodba logična posledica uporabe jezika, ta pa ima svoje notranje zakone, kako tvorimo pomene, če želimo z njim doseči neki namen, ter konvencionalne zakone, kako tvorimo zgodbe, ki smo jih vzpostavili skozi tisočletja rabe. Zato je uporabljati pametni telefon v gledališču res nevljudno do ustvarjalcev in moteče do drugih gledalcev, toda frustracija nad predstavo Zlata čeveljčka ni nepričakovana in je ni mogoče enostavno pripisati ozkemu horizontu pričakovanja, neizobrazbi ali čemu tretjemu. Tudi prvi vtis režiserja krstne uprizoritve Mileta Koruna je bil podoben: »Tole je pa prekleto čudna igra.« Premiera Zlatih čeveljčkov čez slabo uro. #mgl #smole http://t.co/4UQcEXQYiC— Aljoša Harlamov (@AlHarlamov) September 11, 2014 Eden od glavnih namenov dramoleta Zlata čeveljčka je namreč natančno ta, da v bralcu oziroma gledalcu vzbudi

Moderni subjekt kot stroj za vpoglede

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 20. junij 2013 ― Po tem prepričanju razumskost in zaznava nista več temelj subjektivnosti in čuti niso več orodje, s katerim bi racionalni subjekt lahko gospodoval nad svojim okoljem; ravno nasprotno, subjektnost se formira v reakciji na dražljaje, ki v telo vstopajo skozi čutila. »Bitka«, ki se bije znotraj čutil, je zdaj bistveno drugačne narave kot pred tem. Čeprav ostajajo točka stika med subjektom in njegovim okoljem, čutila nimajo več funkcije vmesnika, ki ločuje subjekt od zunanjega sveta, s čimer bi premerjal in nadzoroval realnost. Namesto tega so zdaj razumljena kot »kanal« oziroma vrata, ki so neprestano na stežaj odprta, skozi katera zunanji svet vstopa v telo v obliki dražljaja. Zdi se, da se ravnotežje v borbi za prevlado med subjektom in zunanjim svetom dokončno preveša v korist zadnjega. […] Ker subjekti niso več zmožni organizacije in predvidevanja lastnih zaznav in ker jim pozornost vedno znova odvračajo čutni vtisi, zmorejo doseči nove ali višje vpoglede. Glede na ta pogled na stvar je raztresenost sestavni del pozornosti, ki je razumljena kot dialektični proces. Kakorkoli, subjekt, ki doseže te nove vpoglede, ni isti subjekt, ki ga je predpostavilo razsvetljenstvo in ki si je pridobil vpogled s pomočjo nadzorovanega motrenja in racionalnostjo. Moderni subjekt si pridobi vpogled, medtem ko je podložen mehanskemu procesu, nehote in po naključju.  Ernst van Alphen: Configurations of Self: Modernism and Distraction. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 342–344 ______________________________________________________________________________   According to this view, rationalism and cognition are no longer the foundation of subjectivity and the senses are no longer the instruments by which the rational subject can dominate its environment; on the contrary, subjecthood is formed in reaction to stimuli that penetrate the body by way of the senses. The “battl
Moderni subjekt in mesto

Moderni subjekt in mesto

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 6. maj 2013 ― Kader iz Langovega Metropolisa. Vir: klik. Ker je imela moč monetarne ekonomije prosto pot v metropoli in so bile njene posledice tam najbolj očitne, si je urbana moderna v drugi polovici devetnajstega stoletja hitro pridobila sloves objektiviziranega okolja, brezbrižnega do vrednosti [vrednot]. Bila je živa reklama za kulturo, ki poganja onstran vsega osebnega. Tu, v stavbah in izobraževalnih ustanovah, v čudežu in udobju tehnologije, ki si je podjarmila prostor, v ureditvah skupnega življenja in v vidnih državnih institucijah, tu se je ponujalo takšno nepremagljivo bogastvo kristaliziranega, neosebnega razuma, da osebnost, kakršna je bila, soočena z njim ni mogla vzdržati. (Georg Simmel: The Metropolis and Mental Life, 410) Bart Keunen: Living with Fragments: World Making in Modernist City Literature. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 273 ____________________________________________________________________________ Because the power of the money economy had a free reign in the metropolis and its implications were most clearly visible there, urban modernity during the second half of the nineteenth century quickly gained the reputation of being an objectified environment, indifferent to values. It was the genuine showplace of this culture which grows beyond all that is personal. Here, in buildings and educational institutions, in the wonders and comforts of space-conquering technology, in the formations of communal life and in the visible state institutions, there is offered such an overpowering wealth of crystallised, impersonalised mind that the personality, as it were, cannot maintain itself when confronted with it. (Simmel [1950], 410) Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE

(Samo)hvala

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 27. april 2013 ― V novi, posebni številki Slavistične revije z naslovom Slovenska literarna veda danes moja mentorica in od nedavnega tudi "čisto zares" redna profesorica Oddelka za slovenski jezik in književnost FF Univerze v Ljubljani dr. Alojzija Zupan Sosič v svojem pregledu Slovenski roman v literarni vedi po letu 2000 piše tudi o mojem članku Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu, ki ga lahko v dveh delih preberete tudi nekaj objav nazaj (za lene: prvi del in drugi del), v originalu pa še v arhivu revije Jezik in slovstvo, kjer je tudi izšel, na Scribd in Academiji, pa še kje. Citiram: Raziskave pripovednih prvin so tisto področje, ki je v Sloveniji najmanj projicirano na romaneskne analize. To vrzel je uspešno zapolnil Aljoša Harlamov s študijo Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (2010). Nezanesljivi pripovedovalec je pripovedna prvina, ki je zelo uporabna za analizo sodobnih romanov, a je v slovenski literarni vedi še neizkoriščena.* Harlamov jo opredeli z združitvijo dveh tipologij nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoče medsebojno povezati. Prva ima za podlago psihološke izvore pripovedovalčeve nezanesljivosti (omejeno znanje, osebna vpletenost oz. prizadetost, vprašljiva vrednostna shema), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipično izjavno dejanje prizadeva (poročanje, interpretacijo ali razlaganje in vrednotenje ali presojanje). Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi razlagalec, nezanesljivi poročevalec, nezanesljivi presojevalec in kombinacije vseh treh. Pri izdelavi tipologije se je Harlamov zgledoval po tezah Rimmon Kenanove, Hermana, Jahna, Ryana ter Nünningovi tezi o implicitnem avtorju in Zerweckovi trditvi o bralcu kot historični in kulturni determinanti - vsi omenjeni so največje avtoritete na področju teorije pripovedi. Avtorjeva izdelava tipologije ni samo inovativna, ampak je tudi uporabna, kar je potrebno posebej pohvaliti, saj literarnoteoretični diskurz lahko

Slovenska proza v tranziciji: avtorji, rojeni po 1990 (seznam)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 14. april 2013 ― Nina Abraham, r. 199? Druščina prepovedanega znanja (Murska Sobota: Franc-Franc, 2010)Zgodba petih narodov, Ples plamenov: prva knjiga trilogije (Bevke: Smar-team, 2010)Smrt zvestobe: zgodba Petih narodov: druga knjiga trilogije (Bevke: Smar-team, 2010)Krvave prerokbe: zgodba Petih narodov: tretje knjiga trilogije (Bevke: Smar-team, 2010) Barbara Čibej (B. Chybei), r. 1993 Bojevnikova skrivnost (Ajdovščina: Medobčinsko društvo prijateljev mladine, 2008)Arcas (Bevke: Smart-team, 2013) Tadej Čopar, r. 1993 Platnikov urok (Ljubljana: Karantanija, 2006)Overmanovo maščevanje (Ljubljana: Karantanija, 2008) Tanja Frumen, r. 1991 Napaka v sreči (Ljubljana: Katr, 2008)Razkritje temnih senc (Ljubljana: Katr, 2010)Skrivnostni zapleti (Grosuplje: Ekslibris, 2010)Kdaj angeli vzkliknejo kri (Grosuplje: Ekslibris, 2010)Beli umor (Bevke: Smar-team, 2010)Rdeča strast (Grosuplje: Ekslibris, 2010)Šefova ljubica (Grosuplje: Ekslibris, 2010)Njuno sladko maščevanje (Grosuplje: Ekslibris, 2010)Dvolični vandal* (Portorož: Murano, 2011; v soavtorstvu z Isabello M. Grey & Vanesso Pierce)Insomnija (Portorož: Murano, 2011)Moški, ki sovraži ženske* (Portorož: Murano, 2011)Plava Šeherezada* (Portorož: Murano, 2011)Popolno življenje (Portorož: Murano, 2011)Prekletstvo ljubezni* (Portorož: Murano, 2011)Princesa njegovega srca* (Portorož: Murano, 2011)Strupena vrtnica (Portorož: Murano, 2011)Škandal (Portorož: Murano, 2012; v soavtorstvu z Isabello M. Grey)Ljubosumje navadnega moškega* (Portorož: Murano, 2012)Njegove rjave oči* (Portorož: Murano, 2012)Poroka z najstnico (Portorož: Murano, 2012)Skrivnostna prostitutka (Portorož: Murano, 2012)Spletke in skrivnosti* (Portorož: Murano, 2012)Zmagoslavje ljubezni* (Portorož: Murano, 2012)Popolno življenje* (Portorož: Murano, 2013)Temni strahovi preteklosti* (Portorož: Murano, 2013) Aneja Gros, r. 1998 Na valovih vetra (Portorož: Murano, 2013)Rožna izbranka (Portorož: Murano, 2013)Zamrznjena v času (Portorož: Murano, 2013) Annalight Night, r. 1997 U

Slovenska proza v tranziciji: avtorji, rojeni po 1980 (seznam)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 14. april 2013 ― Tina Bilban, r. 1983 Interferenca (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010) Cvetkovič, r. 1989 Jarilo(Ljubljana: Družba Piano, 2011) Jasmin B. Frelih, r. 1986 Na/pol (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013) Nejc Gazvoda, r. 1985 Vevericam nič ne uide(Novo mesto: Goga, 2004) Camera obscura (Novo mesto: Goga, 2006) Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Ljubljana: Študentska založba, 2007) Fasunga (Novo mesto: Goga, 2007) V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (Ljubljana: Študentska založba, 2009) Janez Grm, r. 1980 Sinice, sablje, sladoled(Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2012) Aljoša Harlamov, r. 1983 Bildungsroman (Maribor: Litera, 2009) Irenej Jerič, r. 1986 Dež (Velenje: Pozoj, 2001) About Ray (Velenje: samozaložba, 2004) Tjaša Kokalj, r. 1986 Poljubi me, miss! (Tržič: Učila International, 2009) Nataša Kramberger, r. 1983 Nebesa v robidah: roman v zgodbah(Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2007) Kaki vojaki: roman v rimah in slikah (Maribor: Litera, 2011) Vesna Lemaić, r. 1981 Popularne zgodbe (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008) Odlagališče (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010) Gregor Lozar, r. 1980 Spačene (Maribor: Litera, 2009) Teja Oblak, r. 1983 Kadetke, tovornjakarice in tete (Ljubljana: Škuc, 2012) Mariša Ogris, r. 1988 Sence Niverona (Tržič: Avrora, 2009) Samo Petančič, r. 1980 Anor Kath: Pota magov (Novo mesto: Goga, 2007) Eva Petrič, r. 1983 Vsi so jedli suši (Radovljica: Didakta, 2009) Škatla brez kože, lebdeča: roman (Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva, 2009) Tomo Podstenšek, r. 1981 Dvigalo: (krajši roman)(Maribor: Litera, 2011) Sodba v imenu ljudstva: roman (Maribor: Droplja, 2012) Goran Vojnović, r. 1980 Čefurji raus! (Ljubljana: Študentska založba, 2008) Jugoslavija, moja dežela(Ljubljana: Študentska založba, 2012) Monika Vrečar, r. 1984 Kdo je najel sonce (Ljubljana: Lud Šerpa, 2012) Tina Vrščaj, r. 1987 Zataknjena v pomladi(Ljubljana: Š

Slovenska proza v tranziciji: avtorji, rojeni po 1970 (seznam)

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 14. april 2013 ― 800x600 Gabriela Babnik, r. 1979 Koža iz bombaža (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007) V visoki travi (Ljubljana: Študentska založba, 2009) Sušna doba (Ljubljana: Študentska založba, 2013) Zoran Benčič, r. 1972 Psi brezčasja (Ljubljana: Modrijan, 2011) Matjaž Brulc, r. 1976 Diznilend (Novo mesto: Goga, 2005) Kakor da se ne bi zgodilo nič (Novo mesto: Goga, 2009) Aleš Čar, r. 1971 Igra angelov in netopirjev (Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, Študentska založba, 1997) Pasji tango (Ljubljana: Študentska založba, 1999) V okvari: kratka proza(Ljubljana: Študentska založba, 2003) Made in Slovenia: (izbrano iz leta 2006) (Ljubljana: Študentska založba, 2007) O znosnosti (Ljubljana: Študentska založba, 2011) Dušan Dim, r. 1972 Rdeča mesečina (Ljubljana : Cankarjeva založba, 2008) Oprostite, vaše življenje ne obstaja (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011) Aleš Fidler, r. 1977 Trst: ljubezensko-politični triler (Ljubljana: Ved, 2008) Plačanec (Ljubljana: Ekslibris, 2012) Polona Glavan, r. 1974 Izbrani začetki (Ivančna Gorica: Srednja šola Josip Jurčič, 1993) Noč v Evropi (Ljubljana : Študentska založba, 2001) Gverilci (Ljubljana: Študentska založba, 2004) Borut Golob, r. 1973 Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem (Ljubljana: Modrijan, 2009) Raclette (Ljubljana: Modrijan, 2012) Tina Grandošek, r. 1979 Draga Tina (Ljubljana: LUD Literatura, 2009) Stanka Hrastelj, r. 1975 Igranje (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012) Jurij Hudolin, r. 1973 Objestnost: kratka kronika dolgega časa (Ljubljana: Študentska založba, 2005) Pastorek: (življenje nahudičevi zemlji 1987–1990) (Ljubljana: Študentska založba, 2008) Vrvohodec: (o vzponih, padcih in dipsomaniji Franka Konečnika: 1930–2010) (Ljubljana: Študentska založba, 2011) Na Kolodvorski ulici nič novega: (iz roda v rod še naprej) (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012) Ingrid Rosenfeld (Ljubljana: Študentska založba, 2013) Tom
Sodobna slovenska proza v tranziciji II: Pregled

Sodobna slovenska proza v tranziciji II: Pregled

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 13. april 2013 ― V nadaljevanju sem analizirano prozo razvrstil glede na to, katera žanrska struktura prevladuje oziroma katerega žanra so. Zaradi omejenega prostora izpostavljam zgolj nekatere najznačilnejše predstavnike posamezne "paradigme", vsak avtor pa je navadno uvrščen v tisto, ki je v njegovem dosedanjem opusu prevladujoča. Zunaj žanra sem upošteval tudi kriterij kvalitete – če bi to načelo upošteval tudi znotraj žanra, bi namreč ostal zgolj z naslovom ali dvema.  KRATKA ZGODBA   od poetike male zgodbe do impresionizma U. Sterle: Večno vojno stanje. Via RŠ: vir. Osredotočenost na ljubezenski, partnerski odnos je najpogostejša poteza sodobne kratke proze najmlajših avtorjev. Sam bom tako prozo raje kot minimalizem, ki je obremenjen termin, imenoval poetika male zgodbe. Povezana je, kot je bilo že omenjeno, s tematiko slehernikov oziroma z opisovanjem nekega vsakdana, ki je vsakdan (post)moderne nenehno trajajoče eksistencialne krize ali pa kriza kot nek zunanji dogodek to rutino preseka, pri čemer navadno problematizira tudi njeno dotedanjo letargijo. Znotraj prve generacije je najznačilnejši predstavnik te poetike Aleš Čar (V okvari, 2003 in Made in Slovenia, 2007), čigar kratke zgodbe to poetiko zastopajo skoraj paradigmatično in nadaljujejo ter poglabljajo tradicijo starejših (postmodernističnih), carverjevskih avtorjev. Pri Poloni Glavan (Gverilci, 2004) so izraziteje v ospredju eksistencialna vprašanja, med starejše avtorje pa spadata še Matjaž Brulc (Diznilend, 2005 in Kakor da se ne bi zgodilo nič, 2009), ki je slovensko kratko prozo obogatil za celo paleto raznih marginalcev, in Orlando Uršič (Sadovnjak, 2009). Po drugi strani je zasnova kratkih zgodb Urške Sterle(Vrsta za kosilo, 2006 in Večno vojno stanje, 2010) in Roberta Simoniška (Melanholična zrenja, 2010) že skoraj impresionistična, za razliko od zgoraj naštetih klasično zgodbo zabrisujejo refleksija, fragmentarizacija, pri slednjem tudi poetizacija in detajlni opis in pri prvi esejizacija,
Sodobna slovenska proza v tranziciji I: Uvod

Sodobna slovenska proza v tranziciji I: Uvod

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 12. april 2013 ― 800x600 Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 Literatura v novem tisočletju Na proslavah ob kulturnem prazniku in ob visokih jubilejih pisateljev pogosto slišimo, da je danes v zvezi s slovensko književnostjo vse drugače, da je po osamosvojitvi in oblikovanju Slovenije v sodobno demokracijo s kapitalistično ekonomijo dokončno izgubila državotvorno funkcijo, ki je bila do tedaj ena njenih glavnih sredotežnih sil. Če se nekoliko poigramo z besedami, bi naj torej to pomenilo, da slovenska literatura po enaindevetdesetem letu nima več ne središča ne teže. Če hočemo zagovarjati oziroma ovreči te (ob)sodbe, moramo sodobno produkcijo najprej natančneje preučiti. Sam se bom, kot urednik za literarno kritiko pri reviji Mentor, ki je že od ustanovitve zavezana mladi in neuveljavljeni literaturi, in kot učenec ene redkih raziskovalk sodobne slovenske proze, dr. Alojzije Zupan Sosič, posvetil tem in drugim vprašanjem proze avtorjev, rojenih po letu 1970. To so obenem tudi tiste generacije, pri katerih je Festival mlade literature Urška s svojim desetletnim delovanjem gotovo pustil največji pečat. Gre za ustvarjalce, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bodisi preživljali svoje otroštvo bodisi tedaj že odraščali in zdi se logično, da bi se kakršnekoli potencialne posebne značilnosti literature zadnjih dveh desetletij odražale najprej ali najbolj očitno v njihovi pisavi. Nekateri najstarejši med njimi so svoje prve prozne objave sicer doživeli v prejšnjem tisočletju, tudi ti pa so večinski del svojega "opusa" izdali pretežno v zadnjih desetih letih, v
Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu II: Analiza

Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu II: Analiza

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 7. april 2013 ― Zaradi omejenega razpravljalnega prostora sem za analizo izbral tri pripovedovalce, po enega za vsak tip.* Nezanesljivega presojevalca bom predstavil s pomočjo trilogije Zorana Hočevarja Porkasvet (1995), Za znoret: roman (1999) in Rožencvet (2004),[4] nezanesljivega razlagalca z romanom Marka Sosiča Balerina, Balerina: kratki roman (1997)[5] in nezanesljivega poročevalca z romanom Vinka Möderndorferja Opoldne nekega dne (2008). Izbiro je pogojevala predvsem nazornost pripovedovalčeve nezanesljivosti.             Nezanesljivi presojevalec v sodobnem slovenskem romanu »Nekega dne proti koncu junija je Gojka prišla k meni na vrt. Na vrtu je ni bilo že od malega, od tedaj, ko sem jo kresnil. Jebiga, tacala mi je po čebuli. Zdaj je bila stara pa 22 let in noseča. Takoj sem vedel, da bo sranje.« (Hočevar 1995: 5–6.) Tak je začetek romana Zorana Hočevarja Porkasvet, prvega iz trilogije o sleherniku, šoferju Vojcu Pujšku, karikaturi povprečnega Slovenca. Že v uvodnih stavkih se še tako potrpežljiv bralec ne more ogniti negativnim moralnim sodbam o pripovedovalčevih dejanjih, ramišljanju, mnenjih ipd. Vsaka njegova izjava ima specifične ideološke pomene, je podana skozi sito njegovega osebnega pogleda na svet in bralec lahko že od prve strani ugotavlja, da se ta razlikuje od prevladujočih norm in vrednot, ki veljajo v času in kulturi, znotraj katerih je bilo delo ustvarjeno in znotraj katerih je brano, tj. demokratični Sloveniji na prehodu v oziroma že v enaindvajsetem stoletju. S strani avtorja, tudi seveda implicitnega avtorja, se v tem (v takem začetku) morda kaže izrazita potreba po tem, da očitno izpostavlja pripovedovalčevo nezanesljivost. Kakšen se torej bralcu (samo)razkriva Vojc Pujšek skozi nadaljnje branje? Pujšek je nasilnik brez kanca empatije, ne premore je niti v odnosu do lastne hčere, kakor kasneje ne do sester ali matere. Emocionalno je zavrt, javno izražanje čustev in nežnost ne sodita v njegovo podobo pravega moškega – svoje razburjene reakcije
Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu I: Teorija

Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu I: Teorija

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 3. april 2013 ― 800x600 Nezanesljivi pripovedovalec je rezultat kompleksnih procesov, ki se odvijajo v dejanju literarne komunikacije med avtorjem in njegovim kontekstom, literarnim delom, njegovim kontekstom in njegovim implicitnim avtorjem v pomenu dela kot celote ter bralcem in njegovim kontekstom.* Določiti je mogoče tri tipe nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi presojevalec, nezanesljivi razlagalec in nezanesljivi poročevalec. Vsakega od njih pa je mogoče umestiti v sodobni slovenski roman: nezanesljivega presojevalca v Hočevarjevo trilogijo Porkasvet, Za znoret in Rožencvet, nezanesljivega razlagalca v Sosičev roman Balerina, Balerina in nezanesljivega poročevalca v Möderndorferjev Opoldne nekega dne.  Ključne besede: sodobni slovenski roman, pripovedovalec, nezanesljivi pripovedovalec, implicitni avtor, Zoran Hočevar, Marko Sosič, Vinko Möderndorfer Uvod  Ob prebiranju sodobne pa tudi starejše literature se neredko srečujemo s pripovedjo, ki ji bralci ne moremo v celoti zaupati. Pripovedovalci take proze so lahko npr. naivni otroci, ki še ne razumejo in obvladujejo povsem dogajanja v svetu odraslih, ali sleherniki, ki na svet gledajo skozi ozko špranjo ideologije (šovinisti, rasisti itd.), ali pa celo patološki lažnivci. Kot taki pri bralcih pogosto naletijo na nerazumevanje, zavračanje, nelagodje, zmedenost, odpor ter po drugi strani usmiljenje in simpatijo. Kako drastični so lahko odzivi javnosti na tovrstne pripovedovalce, je pokazal tudi primer romana Gorana Vojnovića Čefurji raus!. Pri tem gre najprej sicer za temeljno nerazumevanje konvencije o fikcijski naravi literature, na žalost pogosto v slovenskem prostoru, na drugi ravni pa tudi za nepoznavanje tega tipa pripovedovalca, ki od bralca zahteva, da med bralnim procesom razvija različne kompleksne odnose, pri čemer ti pogosto segajo tudi na polje etičnega in moralnega. Dve teoriji nezanesljivega pripovedovalca Wayne C. Booth je v Retoriki pripovedne umetnosti iz leta 1961 prvi spoznal,
Novi gozdovi na Zauberbergu

Novi gozdovi na Zauberbergu

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 30. marec 2013 ― Dragi bralci in zasledovalci, dragi naključni obiskovalci ("kako poetično sem bleknu"): Če pogledate podnaslov bloga, boste opazili, da se na Zauberbergu pripravljajo določene spremembe. O teh sem razmišljal že dlje časa in prišel predvsem do zaključka, da mi kronično manjka točno tega - časa namreč. Objave še zmerom le počasi capljajo za mojim delom v okviru doktorske disertacije; tako sem v zadnjem mesecu šele začel póstati poudarke iz knjige, ki sem jo prebral že ohoho lani. In še vedno ni gori skoraj nič slovenskega materiala, razen občasnih preusmeritev na moje sprotno publicistično recenziranje slovenističnih monografij, ki se lotevajo tem iz modernizma. Četudi je več kot očitno, da so vam ravno domača poglavja najbolj zanimiva - sodeč po bloggerjevi statistiki je daleč najbolj priljubljena objava ta o Grafenauerjevi esejistiki, kar me neizmerno veseli. Morda se v luči tega zdi še toliko bolj nesmiselno širiti tale blog z novimi temami iz literarne vede. Po drugi strani pa verjamem, da bo to nekoliko popestrilo meni delo in vam branje. Vsekakor pa je moja želja še naprej čim bolj in vedno bolj redno objavljati o modernizmu in modernističnem romanu ter se kmalu lotiti slovenskega modernizma in slovenskega modernističnega romana. Je pa treba razmišljati tudi že za naprej; čeprav mi je modernizem izredno zanimiva tema in nedvomno dovolj široka, da lahko na njej delam celo svoje (akademsko) življenje, so vendar tam zunaj tudi druge teme, ki so me, me in me bodo še zanimale.  Najprej sem razmišljal, da bi tem drugim problemom literarne vede posvetil nov blog, pa sem se hitro streznil. Že tako komaj urejam ta dva, ki ju urejam, četudi sem s Pisunom ravno te dni ujel tekoče leto (zdaj lahko tam preberete celotno mojo relevantno publicistiko do 2013), poleg tega pa bom v naslednjih mesecih počasi lansiral tudi njuni angleški verziji (že vnaprej: pardon my english), saj je bila moja želja vedno čim širša zainteresirana publika - poleg tega vsebin o slovenski lit
še novic