Radio Študent, 12. julij 2016 ― Samozaložba, 2016   Ksenija Jus deluje na glasbeni sceni že dobrih 20 let. Glasbenica je v tem času preizkusila različne sestave, s PopOvni, NO Phobia Orchestra, Kombinatkami izdala deset plošč, leta 1996 nastopila z Link der Wasser na Novem Rocku, se uveljavila kot kantavtorica, sodelovala pri ustanovitvi festivala Kantfest. Je skratka zelo družbeno angažirana posameznica tako posredno skozi glasbo kot tudi sicer. V osemdesetih se je je val slovenskega panka močno dotaknil in ji hkrati vzbudil željo po večji vpletenosti. Glasbenica, kritična do političnih struktur, do iger moči, pohlepa, skozi besedila osvetljuje delavsko-socialne probleme, družbene nesprejemljivosti, problematiko kapitalizma, birokratizacije, strahu in tako naprej. Zdi se, da je outsider glasbene industrije, promocija ji je tuja, zadnja leta izdaja predvsem v samozaložništvu. Dolgoletno ustvarjanje, katerega skladbe so postopoma kapljale na plano, je počasi in brez prevelike medijske pozornosti doživljajo tudi razne osvežene izdaje na kompilacijah. Zadnje štiri izdaje so za poslušanje dostopne na njeni spletni strani, do starejših je že teže priti. O njeni aktualnosti priča koherentna izdaja iz leta 2014 Pozdravi iz Slovenije, ki združuje skladbe iz različnih obdobij njenega ustvarjanja. Zbirka je hkrati zanimiv presek časa, ki je tudi na nek način univerzalen, glasbenica namreč pristopa oziroma dostopa do poslušalca ravno preko izpovedi osebnih stisk, ki reflektirajo obče družbene problematike. Še do nedavnega je njeno ustvarjanje bilo prežeto s protestom, direktno kritiko, njena Pesem upora, ki jo izvaja skupaj s pevskim zborom Kombinat, tudi njenim siceršnjim kolektivom, in Buldogi, je postala celo himna ob vseslovenskih vstajah pred štirimi leti, 2014 je nastala Free Pussy Riot, njeno starejše ustvarjanje pa tako ali tako brez vsakršnega zadržka sledi neusmiljeni kritiki sistema. V 2015 se zdi, da je ubrala drugačen pristop že z Enciklopedijo človeka in soljudi, še bolj radik

Radio Študent, 10. junij 2016 ― Če bi iskali stično mesto ene izmed paradigmatskih industij 19. stoletja, tekstilne industrije, in ene izmed paradigmatskih industrij 20. stoletja, računalniške industrije, bi to lahko bila le ena sama stvar: Jacquardov tkalni stroj. Izum francoskega tkalca in trgovca Joseph Marie Jacquarda, na katerem so bili vzorci tkanja programirani z naluknjanimi karticami, je poleg tekstilne zaznamoval tudi zgodnjo fazo razvoja računalniške industrije. Tovrstna tehnološka zgodovina, ki skuša misliti skupno mesto dveh paradigmatskih industrij, pa je izhodišče avdiovizualnega performansa Atlas podrhtavanja. Več o sami zgodovini performansa, Ivana Ivković, ena izmed soustvarjalk dogodka. Izjava Nanašajoč se na zgodovino tekstilne industrije nastanek zgodnje industrializacije, ki je sledeč iskanju poceni delovne sile, pesmi moških zamenjala za pesmi najcenejših od najcenejših svobodnih delavcev, žensk in otrok, označuje prav Jacquardov izum. Izjava Skupno tehnološko mesto prehoda iz industrijske v postindustrijsko, iz tekstilne v računalniško industrijo, pa bi lahko znotraj performansa verjetno bolj kot prikaz tehnološke diskontinuitete mislili kot prikaz izkoriščevalske kontinuitete. Pa ne da bi se spraševali, kaj si ob programiranju poje sodobni evropski beli prekarni delavec, temveč da so pesmi žensk in otrok pridušene znotraj švicfabrik t.i. tretjega sveta. Na performansu Atlas podrhtavanja, ki se v okviru projekta Corners Triangle kani drevi ob devetih zgoditi v prostorih Cirkulacije 2, bo vključen tudi posnetek petja Kombinatk, ki so ga skupaj ustvarili na včerajšnji glasbeni delavnici.