Radio Študent, 21. november 2014 ― Bolj ko se poleg vseh drugih vojn zaostruje tudi razredna vojna, očitnejša ko je, več je tudi ignorance in posmeha, ki zadevata njen obstoj in pomen. To ni v zadnjih 180 letih, odkar lahko na Zahodu sledimo teoriji družbe - in z njo kmalu zatem še teoriji razredov - seveda nič novega. Novost ni niti pojav tovrstne ignorance na polju kultur, ki je kajpak staro in izvrstno plodišče za hitre in obenem zgrešene, nevarne spontane ideologije. Ondan smo tako obiskali tretjo izdajo festivala Neposlušno v moščanskem kulturnem centru Španski borci. Celo v "scenskem kontekstu" proste improvizacije in improviziranega performansa, ki sta že po notranji strukturi svoje družbene naravnanosti oziroma nujnega muzično-socialnega angažmaja nagnjena dovolj v levo, je bilo precej snovi za današnji razmislek. In ta razmislek ni ne kritika festivala niti njegovih protagonistov, da ne bo kakšnega nesporazuma, pač pa nova priložnost, da se razkrinka posebna kulturnopolitična nota, ki ima zlasti v muzikah in svetovih zvoka svoj trden, neomajen, neverjeten domicil, in je ne gre podtikati le izgubljenosti novih generacij ljudi. Ko je festivalski gost, trombonist in skladatelj Radu Malfatti med predavanjem načel svojo "notranjo", "muzikološko", mestoma celo "psihološko" zgodbo o tem, zakaj in kako je nehal špilati in se odrsko pojavljati "po starem" in postal predvsem skladatelj, se ni ozrl k problemu, ki se je govorcu tehle povedi zazdel dovolj ključen, nemara celo bistven: "Mar ne gre pri tem, da zapustiš svet špilavcev in se vključiš med skladatelje, za novo razredno pozicijo, ki je par excellence ovrednotena in upoštevana 'drugače' od gole muzikantske?" Že sistem avtorskega prava in podoba v občilih sta zadosten materialni dokaz, da je temu tako. Vinko Globokar, denimo, bi nikdar ne dosegel statusa, kot ga ima, če bi bil "zgolj" trombonist, performer, najsi je bil dolga desetletja še tak inovator, da je celo sam "postal trobilo". Globokar ima položaj, kakršnega ima, vsekakor zar