Pasti kanona in egotrip
Večer,
1. april 2017
―
Zakaj si vse nacionalne dramske hiše tako želijo vsaj ene velike klasike vsako sezono? In bi se nam morala šibiti kolena od veličine kanona in večne aktualnosti partiture, ki je pri Shakespearju praktično samoumevna. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so se ambiciozno in spektakularno lotili razvpite, najbolj tragične ljubezenske zgodbe vseh časov. Kar dve leti so se baje pripravljali na uprizoritev. No, ta podatek v tukajšnji teatrski vsakdanji pragmi, hitrosti menjavanja repertoarja vznemirja in seveda vzbuja pretirana pričakovanja. Pa tudi že vnaprej ohromi recepcijo. Morda pa so čakali na prava, sveža mlada protagonista? Romea nima vsaka generacija, tudi Julij ni toliko, kot se zdi. Najti pravi par v ansamblu, je morda celo eden ključev te uprizoritve.
A problemov današnjega uprizarjanja že tisočkrat videnega v vseh žanrih, formah in časih je več. Če bi bil Zupančičev Shakespeare bolj "ideološko" sproščen in neobremenjen z aktualno begunsko in vojno problematiko, bi najbrž bolj zaživel v svoji mladostno prvinski podobi in bi deloval sugestivneje. Tako pa smo priča izvotlenosti spektakelske bleščave.
V čem je torej danes subverzivni naboj tragedije, se je prespraševal režiser in dramaturg Matjaž Zupančič. Ne v spremnem besediIu predstave, zlasti pa na odru ne najdemo adekvatnega, zadovoljivega odgovora. Da mora v življenju vsak sodobnik "vsaj enkrat preigrati bardove note", je precej egotripsko izhodišče. Dramatik, pisatelj, režiser in profesor na ljubljanski akademiji, kar vse Zupančič je, seveda samodejno vzbuja velika, večja pričakovanja. In je morda tudi ocena zato strožja. Izplen zadnjega celjskega Shakespearja je kljub velikopoteznemu pristopu ali pa prav zaradi njega skromen.
Na bleščeče bakreni, bogati sceni Alena Ožbolta se usodni razkol med družinama Capuletov in Montegov odvije pred nami v nekakšni šov maniri. Sicer s kvalitetno avtorsko glasbo Alda Kumra, ki je ključna in edina inovativna, provokativna plast predstave, ter z enako živo o