Hertz arhitektur #22

Hertz arhitektur #22

Radio Študent, 23. julij 2017 ― Letos 7. junija je avtorja dvaindvajsete edicije oddaje Hertz arhitektur doletela čast, da je vodil enega od pogovorov, ki so se zvrstili tekom letošnjega Mesta knjige v Novi Gorici. Avtor oddaje se je pogovarjal s Klemnom Ploštajnerjem, ki je napisal spremno besedo h knjigi Novo urbano vprašanje, ki smo jo recenzirali v dvajseti ediciji H-A-ja. In če šteje, da smo knjigo že predstavili, se je pogovor o "novem urbanem vprašanju" upomenil na način, da se predstavi kot dodatno pojasnilo v knjigi obravnavanih teoretskih pozicij.
HERTZ ARHITEKTUR #20

HERTZ ARHITEKTUR #20

Radio Študent, 26. marec 2017 ― Spoštovana javnost. Koncem lanskega leta je pri založbi Confer (*cf) v okviru Rdeče zbirke izšel prevod Andyja Merrifielda Novo urbano vprašanje. Gre za prvi prevod tega avtorja v slovenščino, ki ga je opravila Ana Kralj, spremno besedo pa je dodal Klemen Ploštajner. Andy Merrifield je avtor mnogih del, med katerimi veljata The Wisdom of Donkeys: Finding Tranquility in a Chaotic World iz leta 2008 ter Magical Marxism: Subversive Politics and the Imagination iz leta 2011 za pravi uspešnici; The New Urban Question, kakor gre naslov v izvirniku, pa je izšel leta 2014. Merrifield je bil ravno tako kot Beatlesi rojen leta 1960 v Liverpoolu. Na tamkajšnji politehniki mu je v osemdesetih uspelo diplomirati iz geografije, filozofije in sociologije, leta 1993 pa je doktoriral na Oxfordu pod mentorstvom marksista Davida Harveyja. Če udarimo kar naravnost, je Novo urbano vprašanje knjiga, ki artikulira upor in poziva k uporu. Sestavljena je iz dveh delov, kjer predgovor in prvi dve poglavji: Kakšna je prihodnost urbanih študij in Vnovič stara urbana vprašanja (in njih obnova), tvorijo teoretski razlog upora, medtem ko so preostala poglavja bolj navdahnjena budnica, ki vzpodbujajo k aktivizmu. Pri tem ostajajo nekoherentna, če ne rečemo, da gre bolj za slikovito teoretsko paberkovanje, k čemur pa se bomo še vrnili. A začnimo z Merrifieldovo zastavitvijo upora. Kakor pokaže že naslov obravnavanega dela, ta vzpostavlja razliko z domala nepogrešljivim delom na področju urbanih študij, govorimo o delu La Question Urbaine Manuela Castellsa iz leta 1972. Za Merrifielda je Castellsovo vprašanje o urbanem zastarelo. Castells je razbral »urbano« kot razmerje do podružbljenih dobrin in storitev, za katere v splošnem pravimo, da so javne dobrine in storitve. Kot pravi Castells, je njihova osnovna funkcija reprodukcija. Merrifield cilja na to, da je osnovno Castellsovo vprašanje, kako država upravlja in usmerja kolektivno porabo, ter da je to osnovni element njene politične
Hertz arhitektur #18

Hertz arhitektur #18

Radio Študent, 27. november 2016 ― Spoštovano ljudstvo. Tokratni Hertz arhitektur bo skušal predstaviti par postavk v zvezi z izbijanjem dna aktivistični arhitekturi, za katero se zdi, da je z letošnjim Beneškim arhitekturnim bienalom stopila na prestol sodobnih agend v arhitekturi, in se zato spodobi, da jo vzamemo v resen precep. Letos maja je Guardian napovedal prispevek o bienalu z besedami glavnega kuratorja Alejandra Aravene: "Edina žival, ki lahko premaga nosoroga, je komar. Oziroma oblak komarjev, pravzaprav." Aravena si je zadal, da bi se bienale spopadel z vprašanji, ki niso samo stvar arhitektov, pač pa zadevajo celotno človeštvo. Gre za teme, kot so promet, smeti, onesnaženje, migracije, segregacije, in seveda za podivjano zver kapitalizem. Ob tem je treba povedati, da je Aravena tudi letošnji Pritzkerjev nagrajenec. Prestižna nagrada je bila utemeljena z ugotovitvijo, da njegovo delo na področju socialne gradnje ne pomeni zgolj tega, da arhitektura lahko omogoči boljše življenjske razmere, pač pa da njegova aktivizem in delo odražata predvsem težnjo po družbeni spremembi in spremenjenem pogledu na arhitekturo. Podelitev je ob splošnem cehovskem odobravanju naletela tudi na kritiko. Tako je Patrik Schumacher, liberalni ideolog pisarne letos preminule arhitekturne zvezdnice Zahe Hadid, sporočil, da nagrada zgolj odraža nesrečno zmedenost, slabo vest in manko samozavesti ter da predstavlja prispevek tovrstne arhitekture neprimeren odgovor za jutrišnji svet visokih gostot naseljenosti, pri čemer je imel v mislih ravno revna naselja na obrobjih razvijajočih se metropol tako imenovanega svetovnega juga. Toda, kot je dejal Aravena, gre za več komarjev. Da bi ilustrirali, kaj bi naj predstavljalo primer tovrstnega arhitekturnega angažmaja, bomo izpostavili projekt Solarkiosk mednarodnega biroja Graft in nedavni projekt Common places, ki so ga izvedli v Muzeju arhitekture in oblikovanja. Pri Solarkiosku gre za manjši montažni objekt, ki ima na svoji strehi sončne celice,
Fronta arhitekturnega bienala v Benetkah

Fronta arhitekturnega bienala v Benetkah

Radio Študent, 23. oktober 2016 ― Benetke so od konca maja oblečene v modre plakate letošnjega 15. arhitekturnega bienala, ki nosi pomenljiv naslov: Poročanje iz fronte, Reporting from the front. Vpadljivi modri plakati z gospo, ki stoji na lestvi in si ogleduje pusto plosko pokrajino, stojijo na železniški postaji Santa Maria Novella, z njimi so prelepljeni vaporetti, na večjih piazzah lagunskega mesta pa stojijo plakati z rdečimi klopcami, na katerih si lahko turisti odpočijejo utrujene noge od celodnevnih pohodov po labirintih tega mogočnega muzeja na prostem. Mesto na vodi, v katerem lahko najdemo le še peščico prvotnih meščanov, saj so ti ubežali pred turističnimi hordami, je kot prežeto z arhitekturim bienalom, ki ima letos ob drugih novostih prvič tudi izrazito politično agendo. Ker je bienale v Benetkah najpomembnejša svetovna razstava s področja arhitekture, že samo aktivistično stališče, ki ga je kot kurator zastavil 49-letni čilenski arhitekt Alejandro Aravena, zahteva premislek. Ali je ta fronta, ta aktivizem, relevantno jedro arhitekture ali le nova modna veja arhitekture, kjer prava poza prinese že pol posla in slave? Gospa na lestvi čez pusto pokrajino ne zre po naključju. Napoveduje namreč bienale s pogledom na arhitekturo od zgoraj, ki ga je Aravena zasnoval z namenom, da arhitektura s svojim znanjem dejavno sooblikuje in rešuje najbolj pertinetna vprašanja urbane dobe. Teme tokratnega bienala, ki stoji na fronti neke humanitarne katastrofe sedanjega razvojnega scenarija in so ga v številnih arhitekturnih medijih nekoliko slabšalno oklicali tudi kot bienale »humanitarne arhitekture«, so namreč kvaliteta življenja, neenakost, trajnostnost, promet, odpadki, kriminal, onesnaževanje, migracije, segregacije, naravne nesreče in predmestja ter neformalna naselja. Glede na fokus bienala lahko to pusto pokrajino pred gospo razumemo tudi kot običajen posel arhitektov. Ti se, vsaj v t.i. razvitem svetu, od koder so vselej kuratorji beneškega arhitekturnega bienala doslej tudi pri
HERTZ ARHITEKTUR #16

HERTZ ARHITEKTUR #16

Radio Študent, 25. september 2016 ― Pozdravljene, pozdravljeni. V tokratnem HA-ju se bomo ukvarjali s politiko, ki se dotika arhitekture in urejanja prostora, na način, da bomo naredili manjši pregled nad agendami, ki bdijo nad tem, kaj bi naj arhitektura bila ali pa bi to morala postati. Skušali bomo opaziti umeščenost zapovedovanj teh dokumentov v nekem času in v neko hierarhijo ter si zadali nalogo, da izluščimo, kako nastopajo in kaj je njihov pomen. Najbrž tej temi še lep čas ne bi posvetili pozornosti, če nas ne bi nekje že konec avgusta vzdramil dokument Arhitektura za ljudi. Kakor navajajo avtorji, velja Arhitektura za ljudi za »strateški dokument arhitekturne politike Slovenije«, s katero se bo, prvič, uveljavila evropska kulturna politika s področja arhitekture in se bo, drugič, postavil »okvir za dolgoročno razpravo o nacionalni arhitekturni politiki«. Prvič, osnovni parametri onkraj vsebine. Priprava dokumenta izhaja iz ambiciozno zastavljenega Nacionalnega programa za kulturo za obdobje 2014 - 2017. V njem je opredeljeno, da predstavlja cilj tega obdobja vzpostavitev »celovite arhitekturne politike«, za kar pa so predvideni ukrepi: imenovanje medresorske skupine za pripravo arhitekturne politike, izdelava in sprejem arhitekturne politike, izvajanje in evalviranje arhitekturne politike v vseh segmentih. Kakor je nadalje zapisano, Ministrstvo za kulturo smatra, da bi si z arhitekturno politiko prizadevalo za spodbujanje zavedanja, pozor, da ima arhitektura ključno vlogo pri spodbujanju nastanka ustvarjalnih držav, regij in mest, pri katerih trajnostni razvoj sloni na novih dejavnikih konkurenčnosti, med katerimi so pomembne povezave med kulturo in industrijo. Prav tako je zapisano, da cilj arhitekturne politike ne namerava biti zgolj sprejemanje posameznih zakonskih aktov, pač pa bo arhitekturna politika predstavljala, pazite tole, okvir zavedanja in razprave o kulturnem in gospodarskem pomenu arhitekture v družbi s poudarjeno vlogo pri razvoju socialne države, pri čemer bo
HERTZ ARHITEKTUR #15

HERTZ ARHITEKTUR #15

Radio Študent, 21. avgust 2016 ― V tokratnem HA-ju bomo namenili pozornost eseju Nuše Zupanc De Scientia in ga povsem v celoti mogoče prebrati v publikaciji Prebijanje inercije realnosti, ki jo je letos izdala Fakulteta za arhitekturo. Eseju posvečamo pozornost saj oblikuje kritičen odnos do ustroja poučevanja na Fakulteti za arhitekturo, o čemer smo v sklopu naših oddaj govorili v triptihu Arhitektura, disciplina in zunanjost, govori pa tudi o problemu teorije v arhitekturni stroki, o čemer smo v naših oddajah govorili v sedmem HA - Poskus o teoriji arhitekture. Pričujoči esej razumemo kot dopolnilo k dosedanjemu razvoju mišljenja v okviru HA, hkrati pa ga evidentiramo predvsem kot protest, protest kot odsev prizadetosti, prizadetost pa kot odraz problema.
HERTZ ARHITEKTUR #14

HERTZ ARHITEKTUR #14

Radio Študent, 26. junij 2016 ― Janko Rožič je arhitekt, predavatelj na mariborski Fakulteti za gradbeništvo, bil je vodja kulturnega programa v Hostlu Celica, ki ga je skupaj z mnogimi ostalimi arhitekti in umetniki snoval tudi sam. Svoj prvi arhitekturni biro je kmalu po njeni zasedbi vzpostavil na Metelkovi. Z njim smo spregovorili o naslednjih temah: principi predmodernega stavbarstva, odnos modernosti napram predmodernosti, o načelu arhe in pa o prostosti prostora. 
HERTZ ARHITEKTUR #13

HERTZ ARHITEKTUR #13

Radio Študent, 23. maj 2016 ― Pozdravljeni. V tokratnem Hertzu bomo predstavili specifično polje ukvarjanja s teorijo arhitekture, ki pa je hkrati tudi posebno mesto produkcije teorije. Predstavili bomo vsebino dela seminarja Teoretske prakse arhitekture, ki ga na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo vodi Petra Čeferin. Uvodoma bo sledil njen tekst, v katerem opredeli delo seminarja, v nadaljevanju pa bomo predstavili povzetke in izhodišča tekstov nekaterih udeležencev seminarja, h katerim smo se obrnili tudi s prošnjo, da dodatno opredelijo, zakaj se jim obravnavana tema zdi pomembna za teorijo arhitekture oziroma natančneje, za teoretsko prakso arhitekture. S svojimi prispevki sodelujejo: Ana Kosi, Valentin Tribušon, Lovrenc Košenina, Ana Korošec in Eva Logonder.   Predstavitev seminarja. Pri seminarju smo izhajali iz stališča oziroma hipoteze, da arhitekturna teorija ni preprosto pripomoček za arhitekturno prakso. Pisanje o arhitekturi ni preprosto opisovanje, razlaganje ali promoviranje oziroma prodajanje produktov arhitekturne prakse kot so stavbe, mostovi in trgi. Ampak je sestavni del same produkcije arhitekture, samega konstruiranja arhitekture. Naše stališče je torej, da teorija je praksa. Namesto o dvojici teorije in prakse je zato v arhitekturi ustrezno govoriti o različnih oblikah praks, o teoretski in projektantski praksi. Arhitektura sama pa je – in to je naša druga izhodiščna hipoteza – kreativna ali miselna dejavnost. Med drugim pomeni to naslednje:  kolikor se arhitekturo prakticira resno, kolikor je v svoji projektanski in teoretski praksi uspešna, deluje na način, da prekinja ustaljene načine razumevanja sveta in posledično delovanja v svetu. Ali, kot lahko tudi rečemo, deluje na način prebijanja inercije realnosti. To je tudi tisto, kar smo skušali razvijati v seminarju. Skušali smo prakticirati teoretsko prakso arhitekture na ravni njenega pojma: postaviti pod vprašaj nekatere uhojene načine razumevanja arhitekture in sprejete “resnice” in zarisati lastne
HERTZ ARHITEKTUR #12

HERTZ ARHITEKTUR #12

Radio Študent, 24. april 2016 ― Kak mesec nazaj, morda nekoliko več, je odjeknilo - Mestna občina Ljubljana namerava junija 2016 začeti z rušitvenimi deli na območju nekdanje tovarne Rog, ki je v zadnjih desetih letih postalo ... prostor združevanja neformalnih oblik druženja in odraz samoniklih družbenih interesov ter potreb. Izpraznjeni tovarniški prostori so bili ponovno naseljeni; naseljeni deloma, naseljeni začasno, morda pa nikoli povsem. Grajene strukture, ki niso nudile drugega kot streho nad glavo in zidove, nadstropja in stopnice in veličastno teraso, so postale zatočišče teh in onih skupin, iniciativ in organiziranj. V četrtek, enaindvajsetega aprila, je v Rogu potekal simpozij Tovarna Rog med politiko MOL in samoorganizacijo, ki je ob napovedani rušitvi skušal najti pot iz nastale situacije in premisliti o lastnem organiziranju, da bi soočenja z mestnimi oblastmi lahko postala tvornejša in bi lahko preprečila izvedbo ureditve Roga na način, kakor je ta bil zamišljen v javnem natečaju iz leta 2008 in je povzemal Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo in Strategijo razvoja kulture Mestne občine Ljubljana v obdobju 2008-2011. Leta 2014 so na podlagi neuspešnega razpisa za iskanje zasebnega partnerja na strani občine sklenili, da ostaja edina stvarna uresničljiva možnost ta, da se projekt revitalizacije Roga omeji na 1. fazo, pri čemer bi od zasebnega dela projekta ostala zgolj gradnja kletne garaže, medtem pa bi se lahko izvedla prenova osrednje tovarniške ladje in tovarniškega dvorišča v center sodobnih umetnosti, ki se ju v projektni nalogi obravnava kot javni del programa.  Ob tem, da se splošna problematika Roga na valovih Radia Študent redno predstavlja in vključuje mnoge vidike, bo tokratni Hertz arhitektur skušal izstreliti nekaj trajektorij, ki zadevajo razmislek o Rogu kot o arhitekturi in kot o prostoru, kakor je bilo tej temi na simpoziju mogoče slediti. Tako je bilo. Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora je vprašanje glede prenove Roga poda
Hertz arhitektur #11

Hertz arhitektur #11

Radio Študent, 28. marec 2016 ― V enajstem HA se pogovarjamo z Urbanom Jeriho z Inštituta za politike prostora (IPOP) in članom Civilne iniciative Braslovče. Predstavljamo problematiko umeščanja trase hitre ceste med Velenjem in Celjem. Ob tem, da problematika predstavlja konkretne težave tako za lokalno prebivalstvo kot državljane, je prav tako ilustracija položaja in nemoči stroke.
Hertz arhitektur #10

Hertz arhitektur #10

Radio Študent, 21. februar 2016 ― Drago občinstvo! Dobrodošli v zvoku jubilejnega desetega Hertza arhitektur. V sedmem, novembrskem HA, smo pokazali na težave, ki jih ima teorija arhitekture s svojim objektom ter tako tudi sama s seboj. Zato si bomo nocoj dovolili manjši uživaški ekskurz; o arhitekturi bomo enostavno brali. Brali bomo o arhitekturi, kakor nastopa v literaturi. Brali bomo odlomke iz romanov, kjer opisi prostorov in z njim arhitekture stopijo v ospredje, čeprav v splošnem ti niso osrednji ali izpostavljen predmet obravnave v celotnem romanu. Prostor in z njim arhitektura nikakor nista nujna za literarno delo, toda po drugi strani imamo literarna dela, ki brez svojega prostora ne bi mogla pripovedovati. Kakor rečeno, v splošnem v literaturi redko naletimo na to, da bi bila arhitektura končni predmet obravnave ali pa tvorila temeljni problem nekega literarnega dela, pač pa nastopa kot nekaj, kar ob imenih prostorov daje obliko prostorski shemi literarnega dela. Torej, kljub temu da arhitektura ni osrednja tema določenega literarnega dela, pa je njena prisotnost nujna za samo literarno delo. Tovrstna umestitev nas napeljuje k formulaciji, da prostor in arhitektura nista ključen objekt, ampak sta vključena v odnos med subjektom in objektom. Tako arhitektura ni pomembna zato, da bi nam nudila proučevanje neke stvari, denimo gravitacijskih valov, če smo aktualni, pač je nujna, da se oblikuje določen odnos med nekim znanstvenikom in predmetom njegovega proučevanja. Stvar ni v arhitekturi, v stavbi samega laboratorija ali inštituta, ampak je v možnosti odnosa, ki ga ta lahko omogoča. V skladu s to idejo bomo prebrali nekaj odlomkov iz nekaterih del zajetnega opusa enkratnega Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Seveda bodo odlomki izvzeti iz konteksta posameznega romana, a bodo kontekstualizirani tako, da se bo vsak odlomek nanašal na opis določenega prostora. Med poslušanjem odlomkov vas ne bomo motili z navedbami romanov, iz katerih smo odlomke vzeli. Zajeli smo naslednja del
Hekanje bivanjskosti

Hekanje bivanjskosti

Radio Študent, 25. januar 2016 ― V deveti oddaji Hertz arhitektur se bomo ukvarjali z razumevanjem prebivanja znotraj vse-vključujočih lokalno-globalnih procesov. Spoprijeli se bomo z razumevanjem arhitekture kot umetniške in ekonomske discipline in njenega razvojnega potenciala znotraj druge modernizacije. Arhitektura kot umetniška disciplina in koncept futurizma lahko nudi kritičen okvir za podobo utopije idealne družbe. Vendar je treba substanco za izpolnitev utopične ideje iskati v samih konceptih bivanjskosti, skozi nove neizogibne ideološke paradigme in spreminjajoče se ekonomske politike. Kakšne so torej projekcije urejanja prostora bivanjskosti? Februarja 2014 sem na neki berlinski strehi opazil poetičen neonski napis. Vzbudil mi je občutek integracije v velemesto in me na neki naiven način pomirjal, v smislu sprejemanja širše sodobne nomadske bivanjskosti, kot značilne zgodovinske konstante. Napis je, kot sem ga prebral, zgradbo iz simbola bivanja pretvoril v simbol začasne bivanjskosti. Šele kasneje sem odkril, da sem v naglici napis prebral napačno in da gre za umetniško inštalacijo Roberta Montgomeryja, na kateri piše: “All palaces are temporary palaces”. Na streho galerije Neue Berliner Räume, kjer je takrat razstavljal, je montiral neonski napis, pri katerem pa ni bila uporabljena angleška beseda “places” temveč “palaces”. Torej: “vse palače so začasne palače” in ne kot sem sprva zmotno prebral: “vsi prostori so začasni prostori”. Ob tem spoznanju sem doživel neko popolnoma novo zadoščenje, vendar ostrejšo kontemplacijo. V lucidno-poetičnem napisu Montgomeryja je podana kritika, ki odlično odseva konstantno stanje premeščanja pozicij moči, skozi zgodovinske migracije kapitala. Ukvarja se torej s stavbo kot simbolom moči, vendar le začasnim simbolom moči. Umetniška inštalacija torej nosi aktivističen naboj skozi preizpraševanje lokacij pozicij moči. Arhitekturni teoretik Roemer van Toorn v članku Dirty details iz leta 2001 predstavi svojo vizijo aktivistične arhitekture
TEKTONIKA DRUGIČ

TEKTONIKA DRUGIČ

Radio Študent, 29. december 2015 ― Današnja oddaja je najprej nadaljevanje oktobrske oddaje o tektoniki, hkrati pa tudi poskus povezave petih oddaj na temo političnih dimenzij arhitekture v bolj ali manj koherenten skupek. V prejšnji oddaji z naslovom Tektonika prvič: Karl Botticher in Gotfried Semper smo predstavili teoriji tektonike teh dveh nemških avtorjev; podali smo zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na njuno misel in opisali razmerje med obema avtorjema oziroma povezave med njunim arhitekturno-teoretskem delom. Pri tem nas je zanimal predvsem konceptualni par jedrne in umetnostne forme oziroma dvojica kernform/kunstform. Kot smo povedali v zaključku prejšnje oddaje, nas pri tem zanimajo možne družbene, politične in ekonomske implikacije jedrne forme in možnost neke specifične prakse arhitekture, ki se drugače umešča na teren družbenega, političnega in ekonomskega. Opomniti moramo, da tu s pozitivnim etičnim programom šele pričenjamo, zato te oddaje ne gre jemati kot dovršen etični kodeks, ampak bolj kot oblikovanje nekakšne delovne hipoteze. Pa začnimo: “Jedrna forma arhitekturnega elementa je mehansko nujna in ima statično funkcijo”, pravi Botticher, vendar ne moremo reči, da ta definicija v celoti definira obliko, lastnosti in funkcijo nekega konstrukcijskega elementa. Vzemimo za primer kos opeke kot paradigmatski primer osnovnega gradnika arhitekture. Njegova trdnost mora biti dovolj velika, da prenaša tlačne obremenitve sestava, ki ga tvori, njegova specifična oblika oziroma razmerje stranic pa omogoča, da je osnovni modul mogoče uporabiti v čim več različnih situacijah in kombinacijah. Tako lahko iz zelo enostavne oblike z upoštevanjem lastnosti materiala proizvedemo širok nabor gradbenih sestavov: enoslojne ali večslojne zidove, stebre, loke, oboke, kupole in še kaj bi se našlo. Kljub temu pa verjetno drži, da razlog za zgodovinsko preverjen uspeh opečnatega zidaka tiči tudi v možnostih njegove rabe v procesu gradnje; enostaven je za prenašanje, rokovanje in vgrajevanje
HERTZ ARHITEKTUR #7

HERTZ ARHITEKTUR #7

Radio Študent, 23. november 2015 ― Spoštovane, spoštovani. Sedmi HA lovi mesečni ritem pojavljanja v etru RŠ. Vse od prve oddaje smo se ukvarjali s poskusi razumevanja določenih arhitekturnih institucij, idej, izobraževanja, objektov in tudi samih teoretskih del na področju arhitekture, resnici na ljubo pa razloga za obstoj doslej še nismo osmislili ali vsaj ne pojasnili. Čemu se ukvarjati s teorijo arhitekture? Dosedanje oddaje povezuje določena brezzveznost, ki se na raznolike, nedokončane načine dotika in na tavajoče se načine išče svoj objekt. To je seveda lahko nekaj slabega, toda da bi v samem teku oddaje lahko naredili korak naprej k temu, čemur bi lahko rekli neko vedenje o arhitekturi in znotraj tega teorija o arhitekturi, je treba prej vsaj na začetku predvsem bloditi. Kako razumeti arhitekturo? Naj jo razumemo skozi njeno teorijo? Toda, ali jo potrebujemo predhodno, da bi razumeli arhitekturo, ali pa se potreba po teoriji pojavi kot posledica ukvarjanja z arhitekturo? Je teorija arhitekture sploh primeren vednostni sistem za nekaj, kar se lahko tudi mimo teoretskih opredelitev smatra za arhitekturo? Kaj tu kaj določa? Ali med arhitekturo, tukaj mislimo na same objekte, arhitekturno produkcijo, upravni in ekonomski status arhitekta, in teorijo arhitekture sploh mora nujno obstajati neko razmerje ali pa pač ne? Začnimo z navedbo treh različnih oblik nanašanja teorije o arhitekturi na svoj objekt. Prvič. Nekakšna, že obstoječa vednost o arhitekturi "vidi", da je nekaj, kar že sama smatra za arhitekturo, na primer nek arhitekturni objekt, palača kakšnega bogatega beneškega trgovca, zgrajeno in obstoječe v skladu z vednostjo, ki je njej lastna, sam objekt pa to, kar vednost dopolnjuje in potrjuje. Enostavnost. Drugič. Nekakšna, že obstoječa vednost o arhitekturi "prepozna", da je nekaj, česar sama še ne smatra za arhitekturo, vzemimo ponovno nek arhitekturni objekt, tokrat mongolski šotor, že prisotno in že obstoječe brez posredovanja sorodnega formaliziranega vednostnega sist
še novic