Kamra.si, 19. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. november 1865 - v Ljubljani ustanovljena prva otroško bolnišnica  "Spoznanje, da otrok ni le pomanjšana oblika odraslega, je v razvitem svetu v začetku 19. stoletja pripeljalo do ustanavljanja prvih otroških bolnišnic. Slovenski kulturni prostor je dobil prvo dobrodelno zasebno organizirano Bolnico kraljice Elizabete (Sissi) z 12 posteljami leta 1865 v Ljubljani, na Poljanah 54, njen protagonist pa je bil dr. Viljem Kovač. Dobrodelnost vplivnih članov takratne kranjske družbe je bolnišnico uspela vzdrževati nekaj let, nato pa je bila leta 1871 opuščena ljubljanska sirotišnica, tista, ki je pošiljala male bolnike in zagotavljala plačilo. Bolnišnica se je postopoma razvijala, širila in njeno vodstvo je pridobilo podporo, prodalo prvotno stavbo in se leta 1889 vselilo v novo stavbo s 30 posteljami na takratni Elizabetini ulici, kasnejši Ulici stare pravde."   dr. Zvonka Zupanič Slavec   Vir: https://dokumen.tips/documents/strokovna-revija-isis-leto-xxi-stevilka-12-1-december-2012.html

Kamra.si, 18. november 2020 ― Izšla je redna zbirka 2021 Celjske Mohorjeve družbe. MOHORJEV KOLEDAR 2021 Tradicionalni, že 163. koledar najstarejše slovenske založbe, s kalendarijskimi podatki in pestrimi prispevki avtorjev z različnih področij našega življenja po tematskih sklopih. Giovannino Guareschi: DON CAMILLO IN PEPPONE 8 (Slovenske večernice 170)Zadnjih 49 zgodb o duhovniku don Camillu in partijskem funkcionarju Pepponeju, nabitih s humorjem, ki v vsakem času brezkompromisno držijo ogledalo sodobni družbi. Julien Ries: K IZVIROM VERSTEVSlikovna monografija je izčrpno in celovito delo za širše bralce o izvorih človeške religiozne narave. Študija zgodovinarja religij in kardinala Juliena Riesa (1920–2013) odkriva prisotnost religioznega smisla v človeštvu že od prvega pojavljanja na Zemlji in kaže, da je notranja verska struktura pravzaprav bistvena značilnost človeka: homo religiosus. Vinko Vasle: ARHIVARKriminalni roman, v katerem se zgodba dramaturško prepričljivo stopnjuje kot v napetem filmu. Domnevna skrivnostna smrt edine priče umora nam razkrije družinsko tragedijo, preiskovanje primera smrti višjega arhivarja pa zločine iz časa po drugi svetovni vojni, ki so zavrteli kolesje usode mnogih ljudi. Tončka Stanonik: ČASARNICA PRI GOSPE AŽBETISlikanica z očarljivo, realistično, a hkrati tenkočutno pripovedjo o dragocenosti časa in krhkosti zdravja, o hvaležnosti in razdajanju, iz katerih se rodi neuničljiva ljubezen. Napoved za redno zbirko 2022 https://www.mohorjeva.org/izdelek/redna-zbirka-2022/

Kamra.si, 17. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. november 1850 - pridobitev koncesije za proizvodnjo železa v Štorah Pred 170 leti se je pričela gradnja železarne v Štorah, ko je 17. novembra 1850 Ministrstvo za poljedelstvo in rudarstvo Avstrijske monarhije podelilo FRIEDRICHU BRUNU ANDRIEU Koncesijo za gradnjo pudlarne in valjarne v Štorah. V Štorah, kjer je FRIEDRICH BRUNO ANDRIEU postal prvi lastnik in začetnik za tiste čase sodobne tovarne, je kasneje nastala uspešna železarna, ki je spremenila kraj. Železarna Štore je bila na celjskem tudi prvo industrijsko podjetje(1850),  sledili sta ji Cinkarna(1873) in Westnova tovarna emajlirane posode(1894). Friedrich Bruno Andrieu je pomembno vplival na oblikovanje proizvodnih in poslovnih procesov v 19. stoletju, ki se nanašajo na železarsko proizvodnjo v raznih krajih tako v Sloveniji kot v Avstriji. Največji pečat je pustil v Štorah, Slovenija, in v kraju Bruck an der Mur, Avstrija. V obeh krajih je bil začetnik podjetniške ideje in ustanovitelj ter prvi lastnik tovarne. Kasneje so v obeh krajih nastala zelo uspešna podjetja in ju spremenila. Pri teh spremembah je poglavitno vlogo odigrala industrija, ki je bila vodilna panoga, pospeševala je nastanek in razvoj drugih dejavnosti. (po viru: Orožen Janko, Arzenšek, Štefan, Belej, Marjan in drugi …, Slovenske železarne, Železarna Štore, Zbornik, 1975, str. 5–12). Vir: http://zelezarski-muzej.si/novo/?p=2749 Pripravila Slavica Glavan, Železarski muzej Štore 

Kamra.si, 17. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. novembra 1995 je umrl Tone Kozlevčar, slovenski baritonist. Rodil se je 21. aprila 1914 v Šentvidu pri Stični.   Rodil se je v Šentvidu pri Stični, pozneje pa se je njegova družina preselila v Temenico. Že v mladih letih je okusil težko življenje, kajti bil je pastir, hlapec in mesarski pomočnik. Pozneje pa je bil nekaj časa prometni policist, zatem pa kar 20 let zaposlen v koncertni direkciji, ki je pripravljala nastope različnih umetnikov, tako domačih kot tujih.  Kozlevčarjeva želja je zmeraj bila, da bi postal tenorist, a se mu je glas po mutaciji izoblikoval v bariton. Leta 1950 je bil med 38 pevci izbran za baritonista v Slovenskem oktetu v katerem je prepeval več kot četrt stoletja. Njegova najbolj odmevna pesem je bila Ribniška v priredbi Franceta Marolta. Pozneje je tudi prepeval ob spremljavi legendarnega Avgusta Stanka, Vitala Ahačiča in pa prvega slovenskega citrarja Miha Dovžana. Kozlevčar je prepeval tudi z novo nastalimi glasbenimi skupinami. Z ansamblom Lojzeta Slaka je posnel 2 slovenski narodni pesmi; Sezidal sem si vinski hram in pa Snočkaj sem eno pošto dobil, z Henčkom pa je posnel več narodnih pesmi, med najbolj odmevnimi sta Janez na tvoje zdravje in En hribček bom kupil. Posnel je tudi pesem Leži vasica za goro z Kovačičem, za Slovenske muzikante pa je zapel pesem o Labodu. Umrl je 17. novembra 1995 star 81 let.  Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Kozlevčar

Kamra.si, 12. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. novembra 1930 je v Celju umrl Peter Majdič, trgovec in mlinar. Rodil se je 12. februarja 1862 v Jaršah pri Mengšu.  Peter Majdič izhaja iz ugledne mlinarske družine, ki je sprva živela v Jaršah pri Mengšu. Po zaključenem osnovnem in strokovnem šolanju se je sprva zaposlil v očetovem mlinu, leta 1888 pa mu je le-ta na Spodnji Hudinji pri Celju od švicarskega podjetnika Lutza kupil parni mlin. S tem začetnim kapitalom je začel uspešno pot samostojnega podjetnika in kmalu prerasel v najpomembnejšega slovenskega industrialca in posestnika v Celju. Majdičev mlin je bilo prvo večje celjsko podjetje, ki je bilo povsem v slovenskih rokah. To je bilo zlasti pomembno v času, ko so Slovenci na gospodarskem in političnem polju šele začeli zavzemati položaje, ki jih je prej zaznamoval nemški monopol.

Kamra.si, 11. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. novembra 1910 se je v Martinju rodil Lojze Kozar, duhovnik, pisatelj in prevajalec. Umrl je 29. aprila 1999 v  Odrancih. Rojen je bil v Martinju na Goričkem, po nekaj razredih osnovne šole je začel obiskovati gimnazijo v Murski Soboti, ki jo je dokončal na Ptuju. Po študiju bogoslovja v Mariboru je bil l. 1936 posvečen v duhovnika. Sledile so službe prefekta v dijaškem semenišču v Mariboru ter kaplana v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med 2. sv. vojno je moral na službeno mesto v Körmend na Madžarskem, konec l. 1945 pa je po nekajmesečnih vmesnih postajah postal župnik v Odrancih. Tu se je začela njegova trnova pot za graditev nove cerkve, tudi s tragično nesrečo, ki so jo l. 1967 vendarle dokončali.Lojze Kozar je začel objavljati leposlovne črtice že pred 2. sv. vojno v Kalendarju Srca Jezušovoga in Novinah. Po vojni je objavljal v Mohorjevem koledarju, Novi poti in koledarju Stopinje, ki jih je dolga leta tudi urejal. Prvo samostojno povest v knjižni izdaji Takšen prag pa je objavil l. 1962. Sledili so romani Pajkova mreža, Materina ruta, Vezi in zanke, Licenciat Janez, Premakljivi svečnik, Topla babičina dlan (nadaljevanje Materine rute), Kamen in srce, avtobiografska proza Neuničljivo upanje, roman Njene postaje ter izbor črtic Moji konjički, v katerih opisuje svoje otroštvo in se spominja drugih dogodkov iz svojega življenja. Napisal je več verskih priročnikov, zbiral pa je tudi ljudske pesmi iz Prekmurja in Porabja.Literarna zgodovina uvršča Kozarjevo pisanje v t. i. večerniško, mohorjansko prozo. Oznaka je dolga leta veljala za manj vredno branje, še posebej za »izobražence«. Vendar pa danes njegove romane že postavljajo ob bok Jurčiču, Finžgarju, Jalnu in drugim pisateljem s sorodno tematiko. Podobno kot oni se je znal vživeti v preprostega človeka z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi platmi, vživel se je v svoje domače goričko okolje in ga prikazal takšno, kot je od nekdaj bilo. Iz vseh del veje tisto,