Zasanjana jesen: fotografska razstava

Kamra.si, 19. oktober ― Limbarska gora in grad Brdo pri Lukovici z okolico sta dve priljubljeni izletniški točki naše okolice, ki očarata s svojo bogato zgodovino. O obeh znamenitostih, ki jih lahko uzrete, če se peljete po avtocesti iz smeri Ljubljana proti Mariboru, pri izvozu za Lukovico smo napisali odmevni digitalni zgodbi. Pri tem so nastale tudi fotografije v zgodnji jeseni.  Vabljeni na razstavo in k pozdravu jeseni. 

Razstava Marpurgi v Osrednji knjižnici Celje

Kamra.si, 18. oktober ― Osrednja knjižnica Celje vabi do 30. novembra 2021 v II. nadstropje na ogled dokumentarne razstave Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo.   Soorganizatorji: Sinagoga Maribor, Mariborska knjižnica in Osrednja knjižnica Celje.   V letu 2019 je pri založbi Beletrina izšel četrti ponatis romana Marpurgi pisateljice Zlate Vokač Medic, Sinagoga Maribor in Mariborska knjižnica pa sta ob tej priložnosti pripravili obsežno dokumentarno razstavo z naslovom Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo. Razstavo sestavljata dva dela: v prvem sta predstavljena delo in življenje Zlate Vokač Medic, drugi del pa prinaša obilo podatkov o mestu Maribor v 14. in 15. stoletju, s posebnim poudarkom na usodi mariborske srednjeveške judovske skupnosti. Avtorja razstave sta Klemen Brvar in Boris Hajdinjak. Razstavo si lahko ogledate vse do 30. novembra, v vmesnem obdobju pa bo v Študijski čitalnici tudi istoimensko predavanje. O terminu predavanja boste obveščeni naknadno. V soorganizaciji Sinagoga Maribor, Mariborska knjižnica in Osrednja knjižnica Celje.

Razstava Marpurgi v celjski knjižnici

Kamra.si, 18. oktober ― Osrednja knjižnica Celje vabi do 30. novembra 2021 v II. nadstropje na ogled dokumentarne razstave Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo.   Soorganizatorji: Sinagoga Maribor, Mariborska knjižnica in Osrednja knjižnica Celje.   V letu 2019 je pri založbi Beletrina izšel četrti ponatis romana Marpurgi pisateljice Zlate Vokač Medic, Sinagoga Maribor in Mariborska knjižnica pa sta ob tej priložnosti pripravili obsežno dokumentarno razstavo z naslovom Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo. Razstavo sestavljata dva dela: v prvem sta predstavljena delo in življenje Zlate Vokač Medic, drugi del pa prinaša obilo podatkov o mestu Maribor v 14. in 15. stoletju, s posebnim poudarkom na usodi mariborske srednjeveške judovske skupnosti. Avtorja razstave sta Klemen Brvar in Boris Hajdinjak. Razstavo si lahko ogledate vse do 30. novembra, v vmesnem obdobju pa bo v Študijski čitalnici tudi istoimensko predavanje. O terminu predavanja boste obveščeni naknadno.  

18. oktober - god sv. Luke

Kamra.si, 18. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. oktober - god sv. Luke Sveti Luka je svetnik, ki je po starem krščanskem izročilu napisal dve pomembni novozavezni knjigi: Evangelij po Luku in Apostolska dela. Njegovo ime se glasi v hebrejščini לוקא [Luka], v grščini Λουκᾶς [Lukas]. Slovensko ime Luka je praktično enaka izvirni obliki, v starejših prevodih Svetega pisma pa srečamo tudi obliko Lukež, ki izvira iz grščine. Luka je bil doma iz Antiohije, po rodu je bil Grk (ali po nekaterih virih Sirijec), po poklicu je bil zdravnik. Precej časa je oznanjal krščanstvo skupaj s svetim Pavlom – spremljal ga je na vseh pomembnejših potovanjih in je skupaj z njim prišel tudi v Rim. Iz uvodnih besed Lukovega evangelija se da sklepati, da Luka ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju. To pomeni, da se je krščanski skupnost pridružil šele nekoliko pozneje. Pač pa v Apostolskih delih najdemo več odstavkov napisanih v prvi osebi množine, iz česar lahko sklepamo, da je te dogodke pisec res sam doživel. V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati.  Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe (Salus populi romani, Zdravje rimskega ljudstva), ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Nekaj njegovih slik naj bi se (po izročilu) ohranilo do današnjih dni: Črna Marija iz Częstochowe na Polj

18. oktobra 1840 se je v Mozirju rodil Anton Goričar, župan, gostinski in turistični delavec

Kamra.si, 18. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. oktobra 1840 se je v Mozirju rodil Anton Goričar, župan, gostinski in turistični delavec. Umrl je 14. decembra 1922 v Mozirju.   Po končani ljudski šoli v Mozirju se je leta 1856 vpisal na privatno trgovsko šolo v Ljubljani, katere ustanovitelj in lastnik je bil Ferdinand Mahr. Po vrnitvi iz Ljubljane so mu starši kupili hišo, v kateri je bila ena najstarejših gostiln v Mozirju (h. št. 32, po domače pri Sivcu). Uspešno je nadaljeval z gostilničarsko dejavnostjo in bil pobudnik turizma v Mozirju. V tem obdobju so leta 1893 zgradili prvo kopališče v Mozirju. V letu 1910 je poleg kopališča zgradil prvo teniško igrišče in balinišče, katerega je njegov sin Matija Goričar leta 1932 povečal in posodobil. Leta 1865 je cesarsko–kraljeva poštna direkcija v Gradcu z razglasom od 17. julija razpisala mesto poštnega odpravnika za Mozirje in z dekretom dne 26. julija 1865 je Anton Goričar tukaj postal prvi poštni uradnik. Prva pošta je uradovala v rotovžu (h. št. 37), kasneje jo je prestavil v svojo hišo (h. št. 32) in gostilno preimenoval v Gostilno Pri pošti. Bil je večkrat izvoljen za župana trga Mozirje, imenovan za načelnika šolskega sveta, leta 1882 pa je postal ustanovni član prvega sokolskega društva na Štajerskem Savinjski Sokol, kjer je bil izvoljen za podstarosto. Na pobudo okrajnega glavarja grofa Attemsa mu je leta 1898 cesar Franc Jožef podelil priznanje za prispevek pri razvoju Mozirja. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/goricar-anton/

18. oktobra 1920 se je v Kranju rodila Helena Puhar, slovenska pedagoška svetovalka, pisateljica in urednica

Kamra.si, 18. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. oktobra 1920 se je v Kranju rodila Helena Puhar, slovenska pedagoška svetovalka, pisateljica in urednica. Umrla je 30. aprila 1968 v Ljubljani. Po končanem šolanju na mariborskem učiteljišču je leta 1941 nastopila prvo službo v Beli krajini, kjer je poučevala dve leti. Leta 1943 je odšla v partizane. Nekaj mesecev je bila brigadna bolničarka, nato pa je odšla v glavni odbor AFŽ za Slovenijo. Ker je bila spretna v pisanju, je začela sodelovati pri različnih publikacijah, ki so nastajale v partizanskih tiskarnah. Po vojni je bila urednica revije Naša žena. Kasneje je bila nekaj časa načelnica Urada za tisk in propagando pri Svetu za varstvo matere in otroka in leta 1955 tudi soustanoviteljica Vzgojne posvetovalnice v Ljubljani, pozneje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Tu je delala kot svetovalka in direktorica vse do leta 1968, ko je umrla, stara le dobrih 47 let. Bila je sooblikovalka interdisciplinarne strokovne zasnove, ki je temeljila na individualnem delu z ljudmi v stiski. Vodila jo je resnica, da je pravi vzgojitelj lahko le človek, ki mu vzgojiteljsko delo ni le služba, temveč poklic. Menila je, da bi se šola morala prilagoditi otrokovim sposobnostim ter da je šolski sistem, ki obravnava vse otroke enako ter od vsakega zahteva in pričakuje isto, zgrešen. Zagovarjala je tudi neavtoritarno, do otrok prijazno vzgojo ter bila pobudnica širjenja spolne vzgoje v šole. Vse njeno znanje in delo je bilo namenjeno mladim in staršem. O razmerjih med starši in otroki, vzgojnih težavah in stiskah je napisala veliko člankov in razprav, ki so bili objavljeni v različnih časopisih ter v poljudnih in strokovnih revijah (Otrok in družina, Teorija in praksa, Naša žena, Naši razgledi), predavala je učiteljem, staršem in mladostnikom ter s številnimi predavanji nastopila na radiu in televiziji. Po njej so poimenovali osnovno šolo v Kranju. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/puhar-helena/Av

17. oktobra 1964 je v Topolšici umrl Avgust Kuhar, urednik, elektrotehnik, novinar in železar

Kamra.si, 17. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. oktobra 1964 je v Topolšici umrl Avgust Kuhar, urednik, elektrotehnik, novinar in železar. Rodil se je 23. avgusta 1906 v Kotljah.   V Mariboru je najprej obiskoval humanistično gimnazijo in kasneje prestopil na tehniško srednjo šolo v Ljubljani; diplomiral je na elektrotehniškem oddelku leta 1929. Potem je odšel k bratu Alojzu Kuharju v Francijo, se dobro naučil jezika in poskusil študirati. Eno leto je bil v La Croixu, drugo (1930) v Pompeyu blizu Nancyja. Tu je bil »inženir-stažist« in hkrati študent. Vmes je bil v Strasbourgu, v Parizu pa je dokončal tudi žurnalistični tečaj. Potem je šel domov služit vojaški rok. Uspešno je končal šolo za rezervne oficirje. Po tistem seveda ni bilo več časa ne za Francijo, ne za študij kjerkoli drugje.

16. oktobra 1887 je v Pragi umrl Gustav Adolf Lindner, pedagog

Kamra.si, 17. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...16. oktobra 1887 je v Pragi umrl Gustav Adolf Lindner, pedagog. Rodil se je 11. marca 1828 v Roždalovicah (Češka).   Šolal se je v Pragi in Litomericah. Starši so želeli, da bi postal duhovnik, toda sam se je odločil za drugo pot. V revolucionarnem letu 1848 se šolal v Pragi, se sam udeležil dogajanja, poslušal na univerzi odlične predavatelje iz fiziologije, psihologije in slavistike in se usposobil za profesorja v srednjih šolah.  

16. oktobra 1850 se je na Vranskem rodil Mihael Bergmann, zdravnik in hmeljar

Kamra.si, 16. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...16. oktobra 1850 se je na Vranskem rodil Mihael Bergmann, zdravnik in hmeljar. Umrl je 12. decembra 1911 v Gradcu. Po končanem šolanju in študiju medicine leta 1873 se je kot zdravnik splošne prakse leta 1875 naselil v Žalcu in se poročil z Žalčanko Fani Roblek. Bil je uspešen in priljubljen zdravnik, saj so k njemu hodili ne samo iz Savinjske doline, temveč tudi iz Koroške in Kranjske. Bil je tudi član občinskega odbora, soustanovitelj gasilskega društva, član odbora Savinjske posojilnice, član Društva za olepšanje trga Žalec, sodeloval je pri organizaciji in ustanovitvi žalske elektrarne. Svoj prosti čas pa je namenil pospeševanju hmeljarstva. Bil je dolgoletni predsednik Hmeljarskega društva in leta 1902 ustanovljene zadruge Hmeljarna. Uspešno se je udeleževal lokalnih in svetovnih hmeljskih razstav in bil tako med tistimi, ki so savinjskemu hmelju priborili svetovni sloves. Po težki operaciji je umrl v bolnišnici v Gradcu. Pokopan je na žalskem pokopališču. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/dr-bergmann-mihael/

14. oktobra 2010 je na Ravnah na Koroškem umrl Jožef Lečnik, športnik in odbojkarski sodnik

Kamra.si, 14. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...14. oktobra 2010 je na Ravnah na Koroškem umrl Jožef Lečnik, športnik in odbojkarski sodnik. Rodil se je 4. marca 1947 na Ravnah na Koroškem.  Mednarodni odbojkarski sodnik Jožef Lečnik se je rodil leta 1947 na Ravnah na Koroškem in bil v mladostnih letih nogometaš Fužinarja in odbojkar Mislinje. Izšolal se je za strojnega kovača, se zaposlil v Železarni Ravne, leta 1969 pa končal še kovinarsko delovodsko šolo. Istega leta je spoznal bodočo ženo Danico iz Kaknja, ki je bila na obisku pri bratu na Ravnah, in leta 1970 se je z njo preselil v Bosno. Na njegovo pobudo so leta 1974, ko je končal srednjo strojno tehniško šolo, v Kaknju ustanovili odbojkarski klub Partizan in Lečnik je postal prvi trener ekipe. Ker ga je mikalo tudi sojenje, je maja 1974 opravil sodniški izpit, izpit za državnega sodnika štiri leta kasneje, 1983 pa v Sofiji še izpit za mednarodnega sodnika. Naziv sodnik svetovne odbojkarske zveze je nosil od leta 1994 do 1998. Zaradi vojne v Bosni se je z družino preselil v Slovenijo leta 1992. Jožef Lečnik je bil sodnik 27 let. V tem času je sodil 1.199 tekem, od tega 942 na ozemlju nekdanje Jugoslavije, največkrat, kar 122-krat, v Mariboru, 241 mednarodnih tekem, 14 tekem v deželni ligi na avstrijskem Koroškem in dve uradni tekmi obsojencem v zaporu v Londonu. Sodil je na petih balkanskih igrah, univerzijadi, na dveh evropskih prvenstvih, na štirih svetovnih prvenstvih, na dveh finalnih turnirjih svetovne lige, na treh evropskih super pokalih in na ameriškem pokalu. Zadnjo tekmo je sodil 30. oktobra leta 2001 v dvorani Tabor v Mariboru.  V sodniških krogih je bil izjemno čislan in ni naključje, da je bil eden od osmih pridruženih članov evropske sodniške organizacije. Kot delegat se je uveljavil na tekmah doma in v tujini, kjer je skrbel tudi za izobraževanje mlajših sodnikov. Z njegovo prehitro smrtjo je slovenski odbojkarski šport je ostal brez enega svojih najvidnejših predstavnikov. Vir: https://www.obrazislove

Odkrito in zakrito v času osamosvajanja Slovenije

Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), 12. oktober ― Knjiga Jožeta Volfanda »Odkrito in zakrito v času osamosvajanja Slovenije: Celjski večeri 1989-1993«, ki je izšla v sozaložništvu Muzeja novejše zgodovine Celje, podjetja Fitmedia in Zgodovinskega arhiva Celje, skozi prizmo 19. Celjskih večerov, ki jih je avtor zasnoval in vodil, predstavi goste, ozadja in odmeve na te večere, v veliki meri pa preko teh večerov […] The post Odkrito in zakrito v času osamosvajanja Slovenije first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

12. oktobra 1904 se je na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici rodila Maksa Samsa, učiteljica in pesnica

Kamra.si, 12. oktober ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. oktobra 1904 se je na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici rodila Maksa Samsa, učiteljica in pesnica. Umrla je 18. marca 1971 na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici.  Maksa Samsa je bila peti od desetih otrok na veliki kmetiji, z mlinom in žago na reki Reki. Osnovno šolo z osmimi razredi je obiskovala v Trnovem v samostanu. Šolanje je nadaljevala v Ljubljani (dva letnika učiteljišča) in v Tolminu, kjer je leta 1923 diplomirala. Kot učiteljica se je med leti 1923 in 1926 zaposlila v Harijah pri Ilirski Bistrici. Potem je emigrirala v Jugoslavijo, kjer se je najprej zaposlila na Jezerskem nad Kranjem (1927-1928) in kasneje v Rovtah nad Logatcem (1928-1930). Uradno se je zaradi bolehnosti po polšestem letu službovanja vrnila domov (baje je bila zaradi naprednih misli in poučevanja v slovenskem jeziku odpuščena). Med leti 1943 in 1944 je delovala kot učiteljica v partizanski šoli v Vrbovem pri Ilirski Bistrici. Po vrnitvi v domači kraj je Maksa vsakodnevno oprtana z nahrbtnikom odšla med prijatelje v Ilirsko Bistrico, kjer je vsak dan prečkala strugo reke Reke ob mlinu. Pri zadnjem prečkanju Velike vode kot Reko imenujejo domačini je 18. marca 1971 omahnila v strugo in utonila, prav na rojstni dan njenega mladostnega prijatelja pesnika Srecka Kosovela. Pokopana je na domačem pokopališcu v Trnovem. Pesmi je začela pisati že v dijaških letih, ko je spoznala Srečka Kosovela. Njene pesmi so objavljale mnoge revije in časopisi: Ženski svet, Novi rod, Mladika, Zvonček, Naš glas, Ljubljanski zvon, Gruda, Odmevi Slovanskega sveta, Jutro in drugi. Njena prva samostojna zbirka Nekaj pesmi je izšla v Trstu leta 1934. Naslednja Bleščeče prevare je izšla leta 1966 v Ilirski Bistrici in njena dopolnjena izdaja leta 1983.Glavna tema njenih pesmi so nesreča, trpljenje, smrt, posmrtno življenje in ljubezen. Njena poezija je ženska lirika. Leta 1985 se je Matična knižnica v Ilirski Bistrici po njej poimenovala v Knjižnico Makse Samsa. Ob otvorit
še novic