Filmski kotiček, 10. december 2018 ― aka The Guilty Jakob Cedergren in Den skyldige (2018), © ARP Slection / Nordisk Film Slo naslov: 112' Drugi naslovi: The Guilty Država: Danska Jezik: danščina Leto: 2018 Dolžina: 85',  Imdb Žanri: drama, krimi, triler Režija: Gustav Möller Scenarij: Gustav Möller, Emil Nygaard Albertsen Igrajo: Jakob Cedergren, Jessica Dinnage, Omar Shargawi, Johan Olsen  Manj igralcev, statistov, tehničnega osebja in posledično tudi manj denarja – vse to so pomembne prednosti filmov posnetih na eni sami lokaciji. Pogled v vzvratno ogledalo ponudi veliko odličnih dosežkov, v katerih so filmarji z minimalnimi sredstvi znali doseči vrhunski rezultat. James Stewart v Hitchcockovi mojstrovini Dvoriščno okno (1954) ali Tom Hardy v odlični drami Locke (2013) Stevena Knighta sta lepa primera racionalnega in izrazito efektnega filmanja. Po podobnem receptu je za svoj celovečerni prvenec realiziral danski režiser Gustav Möller. Njegova zgodba se v celoti odvrti v prostorih policijskega centra za sprejem nujnih klicev. Zgodba prikazuje nekaj ur v življenju izkušenega policista Asgerja Holma (Jakob Cedergren), ki so ga kazensko prerazporedili v klicni center. Asger zdolgočaseno sprejema klice in ob tem se niti ne trudi skriti prezira do klicateljev, ki brez prave potrebe tratijo čas operaterjev in tako morda nepotrebno ogrožajo tiste, ki pomoč zares potrebujejo. Nato prevzame klic neke ženske, ki o svojem položaju ne more odkrito govoriti. Asger iz namigov v pogovoru in zvokov na drugi strani razbere, da je ženska žrtev ugrabitelja, ki je v belem kombiju pelje neznano kam.  Gustav Möller je navdih našel v resničnem klicu v sili in iz njega razvil napeto zgodbo zgrajeno na prepričljivem nastopu glavnega igralca in telefonskih pogovorih, ki tu nadomestijo klasične detektivske metode. Seveda pomaga, če glavno vlogo v filmu prevzame odlični Jakob Cedergren, ki ga ljubitelji filmov iz skandinavskega govornega obočja poznamo po številnih odličnih vlogah – zainteresiranim t

Kreativni razred, 10. december 2018 ― Alenka Sottler Spodaj objavljeni razmislek je bil objavljen v skrajšani obliki v posebni številki MLADINE spomladi 2018, na tem mestu pa ga lahko prvič v celoti preberete. Nekatere stvari niso več aktualne, nekatere pa so medtem postale že tako normalne, da se nam več ne ljubi pogovarjati o njih. Sama menim, da je bilo govorjenja o prekarnosti, o potiskanju državljanov stran od pravic, ki jih zagotavlja država dovolj in da bi bil čas za naslednji korak, namreč da se preuči pravne kršitve položaja posameznih družbenih skupin v naši državi in se pogleda, ali se lahko pripravi podlago za njihovo pravno uveljavitev. RAZDRŽAVLJANJE V obdobju neoliberalizma se pri nas, podobno kot povsod po svetu, s prihodom krize in s presežki delavcev pospešeno  začel vzpostavljati pravna siva cona. V njej država pokriva pravice iz delavnopravne zakonodaje ponekod pomanjkljivo, ponekod v celoti, ponekod pa sploh ne in tako vzpostavlja pogoje za razmah prekarizacije. V statusu prekarnosti se znašli samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, študenti, pa agencijski in tuji delavci in tudi oni, ki so iz teh statusov zdrseli še bolj na dno, jih sploh nihče ne šteje več. Ti statusi se smatrajo kot izjemni, v bistvu pa gre za postopno izključevanje. Ti državljani so na poti izločenosti iz države, oziroma se počutijo bolj in bolj izključene. Na delu je proces razdržavljanja. ALI PREKARNI DELAVCI RES PREMALO PRISPEVAJO V DRŽAVNO BLAGAJNO? V javnosti se je uveljavila ideja, da prekarni delavci premalo prispevajo v skupno blagajno in na ta način škodijo državi. Kajti če ne prispevajo dovolj, ali so potem sploh upravičeni do normalnih penzij, delitve dobička in dobrobiti socialne države? Pa je sploh res tako tako? DELAJ VITKO Nekdanji direktor Luke Koper Bruno Korelič v intervjuju za Delo takole  oceni, kolikšen je dobiček luke na račun prekarnih delavcev:  »V katerih pristaniščih po svetu imajo samo redno zaposlene? Pred leti so jih imeli na Kitajsk