Velike in male črke v naslovih objav

Velike in male črke v naslovih objav

Biblio terminologija, 12. januar 2017 ― albansko shkrimi verzal angleško majuscule, capital letter, upper-case letter, cap dansko majuskel , versal, stort bogstav esperanto majusklo, grandlitero, ĉeflitero francosko capitale , majuscule, lettre de haut de casse italijansko maiuscola katalonsko majúscula litvansko majuskulai, didžioji raidės madžarsko nagybetű nemško Versal, Kapitälchen, Großbuchstabe, Versalbuchstabe nizozemsko hoofdletter , kapitaal, kapitale letter, grote letter norveško varsl, majuskel, flřyteblĺser poljsko majuskuła, wersalik, wielka litera portugalsko capital , maiúscula romunsko capitală, majusculă rusko маю́скул, маю́скульное письмо, прописная буква, заглавная буква slovensko velika črka, majuskula, verzalka špansko versal , versal, mayúscula, letra capital ukrajinsko велика літера, заголовна буква     Tokrat se lotevam malce nenavadne tematike, to je rabe velikih in malih črk v naslovih objav. Da ne bo nesporazumov, slabe volje ali prevelikega (po)smeha, razčistimo že na začetku, kaj sta namen in vsebina tokratnega sestavka:   Namenoma govorim o velikih in malih črkah, ne pa o začetnicah, ker gre lahko tudi za velike črke, ki niso vedno začetnice in lahko stojijo sredi besede. Poudarjam, da ne gre za klasično vprašanje velikih začetnic v slovenskem jeziku, o čemer je bilo že mnogo napisanega (npr. serija vprašanj in odgovorov Velika ali mala začetnica v Jezikovni svetovalnici in drugod). Problem je umeščen in zamejen izključno v kontekst bibliotekarske stroke, natančneje katalogizacije, in pojavljanja teh črk v naslovih objav, kot so zapisani v bibliografskem zapisu oziroma jih uporabniki najdemo v katalogu. Čeprav gre za naslove, ne govorim samo o knjigah, pač pa naslovih kakršnih koli objav (torej knjig pa tudi člankov, posnetkov, spletnih objav ipd.). V sama besedila teh del in uporabo velikih črk v njih se ne spuščam. 1. Določila o rab
Brajica in njen svetovni dan

Brajica in njen svetovni dan

Biblio terminologija, 4. januar 2017 4. januar je svetovni dan brajice, pisave slepih in slabovidnih, ki je pomembno pomagalo v življenju milijonov slepih po vsem svetu, saj jim omogoča branje književnih del ali študij skupaj in bolj enakovredno z videčimi vrstniki. Svetovni dan brajice je ena od priložnosti, ko lahko posamezniki in inštitucije, ki sodelujejo s slepimi in slabovidnimi, opozarjajo na zapreke, s katerimi se slepi srečujejo v okolju in opozarjajo tudi na pomanjkljivo zakonodajo o avtorskih pravicah po svetu, ki slepim in slabovidnim ovira dostop do ustreznih učbenikov. Brajica, s pomočjo katere slepi in slabovidni lahko pišejo in berejo, je sistem tipne abecede, pri kateri šest izbočenih pik, razporejenih v brajevi celici v dveh stolpcih s po tremi pikami, predstavlja črke, številke in simbole za skoraj vse jezike sveta. Leta 1824 jo je pri 15 letih izumil Louis Braille, ki se je rodil 4. januarja 1809. Še kot otrok je zaradi nesreče povsem oslepel, vendar je bil kljub temu izjemno dober učenec in si tako pridobil posebno štipendijo. Šolal se je v Kraljevem zavodu za slepo mladino v Parizu, kjer je spoznal oficirja francoske vojske, ki je na zahtevo Napoleona razvijal kriptografske metode komunikacije in način komuniciranja, s katerim bi si vojaki ponoči izmenjevali sporočila brez svetlobe, imenovano nočno pisanje. Ta sistem je bil za vojake pretežak, saj se ga niso mogli naučiti, zato ga vojska operativno ni nikoli uporabljala. Louis Braille je hitro ugotovil vzrok za neuspeh te pisave - človeški prst ne more razbrati reliefnega znaka brez premikanja in tako ne more hitro brati črke za črko. Njegova rešitev je bila zasnovana na matriki celice s šestimi pikami - Braillovi celici - ki je bila revolucija v komuniciranju za slepe ljudi in osnova za velik uspeh nove pisave. Braillova celica Bitna slika ASCII znaka s piksli Pikra pripomba: Kot marsikaj dobrega, koristnega in danes nepogrešljivega (npr. digitalni računalnik, internet, KWIC-indeks ipd.) je tudi brajica nasta
Bibliotekarska terminologija - Kaj ste brali leta 2016

Bibliotekarska terminologija - Kaj ste brali leta 2016

Biblio terminologija, 28. december 2016 ― Zagrizenemu piscu bloga se je ob zaključku leta nemogoče narediti Francoza in brezbrižno iti mimo podatkov, ki kažejo obisk bloga in popularnost posameznih objav. Katere objave so bralci največkrat obiskali, od kod obiskovalci prihajajo in kako dolgo se zadržujejo na blogovih straneh . . . to so podatki, ki pisca bodisi nagrajujejo in potrjujejo pravilnost njegovega početja in "politike" objavljanja, ali pa ga tudi pokarajo in posvarijo tam, kjer ni izpolnil pričakovanj bralcev ali jih je celo obšel. Skratka ocena, pohvala in/ali graja toletnega dela in vodilo za naprej. Obisk bloga beležimo z Google Analytics, ker ima dovolj dobro izdelano in zanesljivo metodologijo, omogoča pa tudi natančne primerjave s preteklimi obdobji. Bloggerjeve številke so sicer mnogo večje in zato mnogo lepše , vendar je statistika nezanesljiva in pogosto ne omogoča primerjav, zato je ne uporabljamo. Po zbranih podatkih je bil obisk večji od povprečja preteklih let, letos je obiskalo blog več kot 6.670 uporabnikov in si skupaj ogledalo posamezne strani skoraj 29.000-krat, povprečen obisk pa obsega pregled nekaj več kot treh strani (objav) oz. traja okrog dve minuti. Dobra četrtina obiskovalcev se vrača, več kot 800 pa je takih, ki so obiskali blog več kot desetkrat (skoraj 400 bralcev se je vrnilo več kot 50-krat). Večji del jih seveda prihaja iz Slovenije (83 %), sledijo pa Velika Britanija, ZDA, Rusija, Hrvaška, Nemčija, Srbija, Avstrija, Italija itd. Med mesti pričakovano vodita Ljubljana in Maribor, vendar je St. Petersburg že na 9. mestu, kar ne preseneča, saj je zanimanje iz Rusije močno poskočilo po referatu in predstavitvi bibliotekarskega besedilnega korpusa na njihovi terminološki konferenci in objavi člankov v Rusiji in v Ukrajini. Letošnje objavljanje je bilo (z izjemo poletnih mesecev) dokaj pogosto in redno, na svetlo je prišlo 43 objav izpod peresa blogovega urednika z dokaj pisanim naborom vsebin in ena objava gostujoče piske. Zanimanje za posamezne objave je bilo seveda
Trganka tudi v bibliotekarstvu

Trganka tudi v bibliotekarstvu

Biblio terminologija, 25. december 2016 ― © proad   © Kartografija O nekaterih malce drugačnih ali celo nenavadnih knjigah in drugih neknjižnih publikacijah ter njihovih poimenovanjih smo tukaj že večkrat pisali, to so bile npr. skokica, zvočnica, tipanka, žepnica, razpiranka in kartonka Mnoge so namenjene predvsem otrokom ali pa so jih odrasli šele pred kratkim posvojili, taka je na primer pobarvanka, ki je v nekoliko zahtevnejši obliki navdušila in v nekaterih okoljih skoraj obnorela tudi starejše. Tokrat nekaj besed o nenavadni trganki, namenjeni predvsem brezplačni distribuciji, navadno potujočim radovednežem. Brskanje in iskanje v slovarjih in spletnih besedilih pokaže, da je trganka tesno povezana s terminom lepljenka, ki pa ima lahko več pomenov na povsem različnih področjih. Tudi v besedilih, to potrdi preverjanje v korpusu Gigafida, se lepljenka najpogosteje pojavlja v upodabljajočih umetnostih kot slikarska tehnika s sopomenko kolaž in skoraj sopomenkama trganka in striženka, ki opisujeta različne tehnike priprave in izdelave lepljenke/kolaža. Tudi drugi pomen je s področja umetnosti in pomeni delo, sestavljeno iz večjega števila različnih elementov ali fragmentov. Tako so ti štirje termini predstavljeni tudi v SSKJ-ju na slovarskem portalu Termania:   tŕganka -e ž (r̄) um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem odtrganih koščkov papirja, folije: obvladati lepljenko in trganko // slika v tej tehniki: razstavljati trganke lépljenka -e ž (ẹ̄) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa; kolaž: zanimati se za gvaš in lepljenko // slika v tej tehniki: slikar razstavlja lepljenke 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirična lepljenka / baletna, gledališka lepljenka ♦ rib. ribiška palica, zlepljena iz trikotnih klanih paličic koláž -a tudi colláge -a [kolaž] m (ȃ) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z
KWIC, KWAC, KWOC

KWIC, KWAC, KWOC

Biblio terminologija, 17. december 2016 ― © 7blog Nekatere druge vrste besednih indeksov so še: KWWC Key-Word-With-Context Index KEYTALPHA Key-Term Alphabetical WADEX Word and Author IndexIt – ena od izpopolnjenih in izboljšanih verzij KWIC-indeksa AKWIC Author and keyword in context index – različica kazala WADEX DKWTC Double KWIC Index – ena od izpopolnjenih in izboljšanih verzij KWIC-indeksa KLIC Key-Letter-In-Context Index Tokratni naslov je za prenekaterega nepoučenega bralca zagotovo nenavaden, enigmatičen in čuden, mogoče bo kdo pomislil, da gre za besedno igro, otroško izštevanko ali brezpomenski refren uspavanke za dojenčka. Pa ni nič od tega. Vse tri besede, gre za angleške kratice, predstavljajo zelo resne, pomembne in zapletene reči. Kadar se uporabljajo vse tri skupaj, si navadno sledijo v zgornjem vrstnem redu (ni pa nujno), kdo ve zakaj, morebiti zato, ker so tako lažje izgovorljive, ali pa zato, ker je prva (KWIC) najpomembnejša in nedvomno najpogostejša. Gre za poimenovanje in opis različne organizacije permutiranih besednih kazal. No, iz teh kratic na srečo ne delamo izpeljank (kot npr. FRBR, FZBZ in še kaj hujšega) in torej ne kwikamo, kwakamo ali kwokamo . . . Učinkovito in kar se da hitro iskanje ter pridobivanje pravih informacij iz velike količine knjig, člankov in drugih dokumentov je bilo že vedno ena od kritičnih točk strokovnega in znanstvenega delovanja, pa seveda temu namenjenih podpornih dejavnosti, to je knjižnic in dokumentacijskih služb. Danes, ko merimo in ocenjujemo iskanje in dostop do relevantnih informacij v sekundah in s številom za to potrebnih klikov, si težko predstavljamo sisteme za poizvedovanje v predračunalniški dobi. Kljub ročni ali "peš tehnologiji" so bili postopki in orodja neverjetno dobri in učinkoviti. V bibliotekarstvu in dokumentalistiki se je kot posebna stroka razvilo indeksiranje, to je označevanje vsebine dokumenta, publikacije z indeksirnimi izrazi, npr. deskriptorji, ključnimi besedami, notacijami določe
Žvižgač

Žvižgač

Biblio terminologija, 11. december 2016 ― Konec preteklega tedna, natančneje 9. decembra, je skoraj neopazno šel mimo nas mednarodni dan boja proti korupciji, ki zaznamuje obletnico podpisa Konvencije Združenih narodov proti korupciji, prvega pravno zavezujočega instrumenta za boj proti korupciji. Listina je bila podpisana 9. decembra 2003 v Meridi v Mehiki in predstavlja prvi globalni pravni instrument na protikorupcijskem področju, ki med drugim zahteva, da države članice sprejmejo svoje nacionalne strategije za preprečevanje korupcije in da ustanovijo samostojen organ, ki bo skrbel za njeno uresničevanje. Združeni narodi definirajo korupcijo kot "hudo kaznivo dejanje, ki lahko resno ogroža družbeni in gospodarski razvoj vsake skupnosti. Nobena država, regija ali skupnost pred njo ni imuna." Letos se ZN v globalni protikorupcijski kampanji osredotočajo na vpliv korupcije na izobraževanje, zdravstvo, pravosodje, demokracijo, blaginjo in družbeni razvoj. Zagovorniki boja proti korupciji po vsem svetu ta dan obeležujejo z raznimi aktivnostmi z namenom osveščati in vključiti širšo javnost v učinkovitejši boj proti korupciji in goljufijam. Ob tej priložnosti slovenska Komisija za preprečevanje korupcije opozarja, da je problem korupcije v Sloveniji resen in realen. Korupcija ni vzrok, ampak posledica. Ampak ni videti, da bi se kdor koli kaj dosti vznemirjal zaradi tega. V zvezi s korupcijo in njenim odkrivanjem (ali razkrivanjem) se je pojavil nov izraz whistleblower (tudi whistle-blower, whistle blower). To je oseba, ki razkrije kakršne koli informacije o nepravilnostih in nezakonitih ali neetičnih dejanjih, navadno v organizaciji, kjer je ali je bila zaposlena. Ta oseba navadno ostane anonimna. Slikovito poimenovanje je nastalo kot opis (prometnega) policaja ali sodnika na športni tekmi, ki s prodornim piskom piščalke opozarja na nepravilnosti in prekrške. Besedo je menda v tem pomenu prvi uporabil ameriški aktivist in borec za pravice državljanov Ralph Nader že okrog leta 1970, da bi omilil negativno konot
FRBR, FZBZ in še bolj nerodne izpeljanke

FRBR, FZBZ in še bolj nerodne izpeljanke

Biblio terminologija, 30. november 2016 ―   Družina modelov:FRBR - Functional Requirements for Bibliographic Records. 1998FRAD - Functional Requirements for Authority Data): Funkcionalne zahteve za normativne Podatke. 2009)FRSAD - Functional Requirements for Subject Authority Data): Funkcionalne zahteve za predmetne normativne podatke. 2011 1. Ozadje ali kontekst v razmislek knjižničarjem Tradicija knjižničnih katalogov je dolga, vendar skozi vso zgodovino glede funkcionalnosti brez eksplicitnih konceptualnih modelov ter (pre)pogosto usmerjena v administrativne funkcije nadzora in upravljanja knjižnične zbirke. Vloga kataloga kot orodja za uporabnika je bila zanemarjena. Šele v 19. stoletju pa so znani teoretiki in praktiki knjižničarstva (npr. A. Panizzi, C. A. Cutter), dokončno pa še Pariška načela leta 1961, opredelili knjižnični katalog in njegove osnovne funkcije, ki jih mora zagotavljati uporabniku, tudi s tega vidika. Katalog mora biti praktično in učinkovito orodje, ki uporabniku omogoča, da: najde bibliografske vire v zbirki z iskanjem po atributih posameznih virov ali odnosov med njimi najde posamezni vir, najde skupino virov, identificira posamezni bibliografski vir (ter ugotovi, ali opisana entiteta ustreza tistemu, kar išče, oz. ugotovi razliko med entitetami s podobnimi lastnostmi). izbere bibliografski vir, ki ga potrebuje (torej izbere vir, ki ustreza njegovim potrebam ali izloči vire, ki so neustrezni), pridobi opisano enoto ali dostop do nje (dobi informacijo o tem, ali si je mogoče enoto izposoditi, jo kupiti, dostopati do nje na daljavo ipd.), se giblje po podatkih znotraj samega kataloga in izven njega (s pomočjo logične razporeditve in povezave bibliografski in normativnih podatkov).(Povzeto po: Wikipedija). Poenostavljeno rečeno mu mora katalog pomagati ugotoviti: 1. ali ima knjižnica določeno knjigo, 2. a) katera dela določenega avtorja in b) katere izdaje oz. oblike določenega dela so v knjižnici. Tem tradicionalnim zahtevam (v povsem ana
Knjižni sejem

Knjižni sejem

Biblio terminologija, 24. november 2016 ― Ko sem si po debatni kavarni na Slovenskem knjižnem sejmu, ki se odvija ta teden, ravnal hrbtenico po posledicah enourne uporabe neudobnega stola, sem se ozrl po tesnih prostorih z niti ne stotimi stojnicami in se spomnil nekaterih res velikih, lahko rečem ogromnih in pompoznih knjižnih sejmov po svetu. Skoraj je ni države, ki ne bi imela svojega knjižnega sejma, ponekod celo več. Nekateri med njimi so prerasli v tradicionalne svetovne dogodke, ki jih založniki in knjigotržci, pa tudi ljubitelji knjig, nestrpno pričakujejo iz leta v leto in se jih vedno znova udeležujejo. Postali so pojem. Če te ni tam, te ni na svetovni knjižni sceni, velja za založnike in knjigotržce. Knjižni sejmi so že stara pogruntavščina, Frankfurtski knjižni sejem ima npr. že več kot petstoletno tradicijo, tam so se še pred izumom tiska s premičnimi črkami zbirali preprodajalci rokopisov. Kmalu po Gutenbergovem izumu so se pojavili prvi sejmi, namenjeni prodaji tiskanih knjig, hitro sta bila v Frankfurtu in Leipzigu najpomembnejša in to mesto sta zadržala prav do danes. Knjižni sejem v Leipzigu je vse od 17. stoletja pa do leta 1945 prekašal frankfurtskega, potem pa je zaradi blokovske delitve zastal v razvoju, zato je danes Frankfurter Buchmesse največji in najpomembnejši sejem na področju knjigotrštva v svetovnem merilu. Vsako leto pride tja več kot 7000 razstavljalcev iz 130 dežel. Klub temu ga po številu obiskovalcev prekaša Salone del libroTorino, tja pride v nekaj dneh več kot 340 tisoč obiskovalcev! V začetku so bili knjižni sejmi namenjeni zgolj prodaji knjig, kasneje pa predvsem sestajanju in kupčevanju med založniki in knjigotržci, tako da posameznik knjig sploh ni mogel kupiti in je bil sejem zgolj razstava knjig. Danes so knjižni sejmi vsestranski festival knjige, kjer založniki in knjigotržci trgujejo in se dogovarjajo, pogosto tudi o avtorskih pravicah in še čem, obiskovalci si ogledujejo, listajo, berejo in kupujejo, ali pa zgolj nabirajo knjigotrške in sejemske kataloge, k
Maks Veselko praznuje 90 let

Maks Veselko praznuje 90 let

Biblio terminologija, 18. november 2016 ― Zadnje dni oktobra je praznoval častitljivi jubilej, devetdeseto obletnico, naš kolega Maks Veselko, znani slovenski bibliotekar, prevajalec in romanist. Marsikdo med nami ga pozna, od generacije pa je odvisno, v kakšni vlogi. Ni več dosti takih, ki jim je bil kolega bibliotekar v Narodni in univerzitetni knjižnici kot katalogizator, vodja AIK, pomočnik ravnatelja NUK in vodja časopisnega oddelka. Več nas je takih poznih srednjih let, ki smo z njim sodelovali na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Filozofski fakulteti, v društvu in strokovnih telesih, kjer je bil še po upokojitvi več let zelo aktiven, največ pa je verjetno bibliotekarjev srednje in tudi že starejše generacije, ki jim je predaval in bil mentor najprej na Pedagoški akademiji in kasneje na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, kjer je predaval do leta 1991. Vsem pa je zapustil isti pečat in nepozabni vtis vedno dobrovoljnega in veselega, skoraj razigranega kolega. Živ dokaz, da rek Nomen est omen pri njem prav zares drži! Vedno poln domislic in anekdot o sebi in svojih kolegih se je znal od srca in nezadržano nasmejati, tudi sebi in svojim napakam. Nepozabni so zato trenutki, ko je sredi resnega strokovnega dela, tako malo za sprostitev, izbruhnila skoraj mladostniško nagajiva razposajenost skupine "starih" bibliotekarskih kolegov (Maks Veselko, Jože Munda in Branko Berčič), da smo mlajši najprej kar osupnili, ko pa smo se jih navadili in začeli bolje razumevati njihov humor, smo komaj čakali naslednjo pavzo . . . Poznamo ga kot prvega urednika strokovne revije Knjižnica, avtorja prvih učbenikov in priročnikov za bibliotekarje ter prvega pomembnega prevajalca bibliotekarske literature, predvsem mednarodnih standardov ISBD, s čemer je utiral pot oblikovanju in utrjevanju rabe strokovnega izrazja. Zato smo tako priljubljenega sodelavca in široko razgledanega ter v terminologiji podkovanega bibliotekarja in jezikoslovca z veseljem srečevali tudi v krogu Bibliotekarske termin
Kdo še potrebuje abecedo?

Kdo še potrebuje abecedo?

Biblio terminologija, 17. november 2016 ― Študijska risba analize latiničnih kapitalk.Naj mi kolegi, ki razumejo latinsko, ne zamerijo skoraj politične konotacije spodnjega napisa. © University of Delaware Library. An Alphabet Exhibition. V objavi Pozabnice v bibliotekarstvu sem zadnjič razpredal o nekoč živahnih in iskrivih besedah, ki pa danes vendarle zamirajo in se v sodobnem jeziku več ne uporabljajo. Razvoj stroke in predvsem tehnologij, ki jih stroka uporablja, je vpeljal množico novih konceptov in terminov, prenekateri stari in doslej uporabljani pa več nimajo razloga za obstoj. Mnoge besede in besedne zveze zato tonejo v pozabo in se jih tu in tam spomnimo samo še z nostalgijo, nekaterih več ne razumemo, zato pravega razloga za obstoj v sodobnem jeziku več nimajo. Marsikatere med njimi bomo pogrešali, seveda le tisti, ki smo jih poznali. Danes še nekaj besed o pozabnicah, pretežno se bom seveda posvečal besedam in besednim zvezam na področju bibliotekarstva, pri tem pa se bom omejil na tiste, ki so bile še pred kratkim žive in smo jih tekoče uporabljali. Poimenovanj iz bolj oddaljene preteklosti se bom izognil, čeprav jih še srečujemo v strokovni literaturi (kot npr. vrste zgodovinskih vezav in pisav, antična in srednjeveška poimenovanja kot so kapsa, skriptorij, armarij ipd.). Pri razlagah se bom skliceval na dikcijo Bibliotekarskega terminološkega slovarja na spletnem portalu Termania. Že površno in povsem naključno brskanje po slovarju se pokaže kot zelo uspešno in v nekaj minutah se nakopiči obsežen nabor bibliotekarskih terminov na poti pozabe. Ampak začnimo na začetku abecede, kot se reda navajenim bibliotekarjem spodobi. Že na prvi strani slovarja gospodari abeceda z množico izpeljank in sestavljenk, skupaj z alfabetom jih imata skoraj štirideset. Abecedo in abecednik še poznamo in uporabljamo, pogosto sicer tudi v prenesenem pomenu kot začetek, prvo branje, prve informacije o nečem (poguglajte abeceda seksa za besedila ali slike in vam bo vse jasno), abecednik pa je še ved
Pozabnice v bibliotekarstvu

Pozabnice v bibliotekarstvu

Biblio terminologija, 10. november 2016 ― Nekoč je bil gibki disk. Pa ta še ni največji! Jezik se nenehno spreminja in besedni zaklad, ki ga uporabljamo danes, bo mogoče čez sto let ali nekaj več že zatonil v pozabo. Ob tem seveda nenehno nastajajo nove besede in besedne zveze, mnoge med njimi prihajajo v slovenščino iz drugih jezikov, najpogosteje seveda iz angleščine. Pridejo, se razširijo in udomačijo, dokler ne postanejo enakopraven del skupnega splošnega ali strokovnega jezika. Vse to se dogaja tiho, pravzaprav samo od sebe in pogosto (skoraj) neopazno. Slovarji se praviloma posvečajo obravnavi in dokumentiranju sodobnega jezika, vendar nam že površno listanje po katerem od teh (v ta namen so tiskani slovarji v veliki prednosti pred elektronskimi) postreže z besedami, ki nas spominjajo na preteklost, morebiti celo na otroštvo, v strokovnih slovarjih pa na študentska leta ali začetke strokovnega dela. To so besede, ki postajajo preteklost in se v sedanjosti le še izjemoma uporabljajo, najpogosteje jih zasledimo le še ob prebiranju starejših besedil ali ob kofetkanju in modrovanju blondink in hokejistov (sivolasih gospa in priletnih gospodov s palico). Le kdo še danes zavrti telefon ali posluša kasete? Kdaj ste zadnjič videli mladenko z natupirano frizuro ali babico s trajno? Še veste, kaj so grafoskop, episkop in diaprojektor, pa nalivnik (bognedaj penkalo), črnilnik in indigio papir? Kdo od mladih še ve, kakšen je računalnik z disketnikom in zakaj rečemo, da je treba dvakrat na leto premakniti urne kazalce? Mnoge besede in besedne zveze tonejo v pozabo in se jih tu in tam spomnimo samo še z nostalgijo, nekaterih več ne razumemo, zato pravega razloga za obstoj v sodobnem jeziku več nimajo. Marsikatere med njimi bomo pogrešali, seveda le tisti, ki smo jih poznali. Nekaterim od teh je namenjena tokratna objava. Na misel, da bi se posvetil njihovemu spominu, sem prišel, ko sem pred nedavnim v tujini zabiljal deževno dopoldne v knjigarni in seveda kupil knjigo, pa še eno in še eno . . . Ena od teh
Tablica tako in drugače

Tablica tako in drugače

Biblio terminologija, 3. november 2016 ― Deklica v osnovni šoli piše na skrilasto tablico. Babgladeš danes. © UNESCO Media Services Sem pripadnik generacije, ki je vse faze izobraževanja preživela s tablo, pred njo ali ob njej, krojila nam je življenje. Tista črna tabla, po kateri se je pisalo s kredo, ki je v nerodnih rokah divje škripala, da so šli lasje pokonci in elektrika po živcih, spomnim se, da smo pobalini neki učiteljici to počeli zanalašč. Dežurni smo morali tablo med odmorom pobrisati in če je bila goba suha, se je kadilo ko hudič in na parketu se je nabirala bela prašna preproga, ki smo jo potem raznosili po celem razredu. Če je bila goba mokra, se je kreda razmazala po tabli in se potem pisanja na poflekani sivini skoraj ni videlo. Redko je bilo prav. In ta ista tabla nam je krojila tudi usodo, pred njo smo se potili in mencali, mrzlično v odrevenelih možganih in s pogledom po razredu iskali odrešilen odgovor na nemogoča vprašanja. Redko je bilo prav. Različne tabli podobne pisne podlage je uporabljal homo litteratus skozi vso svojo razgibano zgodovino vse od trenutka, ko si je zaželel, da bi lahko na skali narisane podobe odnesel s seboj na dolga popotovanja ali v novo domovanje, pa vse do danes, ko na tablici prenašamo naokrog vse od knjig, fotografij in bančnih računov do telefona, glasbe in zemljevidov. Tudi Mojzes je pisal po njih in jih potem v besu metal naokrog. Njegove so bile še velike in težke, potem pa so postale vse manjše in lažje, prenosljive in mnogo bolj praktične za pisanje in večkratno uporabo. Več tisočletij, prav do pred kratkim, so delovale brez baterij . . . Razvoj človeške civilizacije in pismenstva lahko spremljamo tudi skozi razvoj pisal in pisalnih podlag. Te so bile zaradi relativne cenenosti in masovne izdelave, robustne odpornosti in večkratne uporabljivosti pogosto v obliki tablic ali ploščic iz različnih materialov. Šolske tablice so skozi zgodovino predstavljale pisalno podlago, ki je bila pomemben učni pripomoček posameznika, mnoge so bile namenje
Kartonka

Kartonka

Biblio terminologija, 27. oktober 2016 ― © Friedrich Althausen O tem, da se knjige ne razlikujejo samo po vsebini, smo na tem mestu že večkrat razpravljali. Zelo različne so si lahko tudi po obliki, izdelavi, materialu in celo po načinu uporabe ali namenu. Zato ne preseneča, da imajo nekatere med njimi tudi svoje ime, čisto posebno, marsikatero je bilo skovano šele pred kratkim. O nekaterih malce drugačnih knjigah in njihovih poimenovanjih smo tukaj že pisali, to so npr. skokica, zvočnica, tipanka, žepnica in razpiranka. Nekatere so namenjene predvsem otrokom ali pa so jih odrasli šele pred kratkim posvojili, taka je na primer pobarvanka, ki je v nekoliko zahtevnejši obliki navdušila tudi starejše. Tokrat nekaj besed o klasični otrokom (ali osebam s posebnimi potrebami) namenjeni kartonki. kartónka -e ž publikacija, navadno za otroke v predbralnem obdobju, z debelimi kartonskimi listi Značilno za kartonko je torej, da je namenjena predvsem majhnim otrokom, tistim v predbralnem obdobju, zato je to praviloma risanka s poenostavljenimi barvnimi sličicami in navadno brez besedila, lahko pa ima posamezne črke (kot abecednik), številke ali poimenovanja na sliki predstavljenih predmetov in živali. Platnice in "listi" so navadno iz istega materiala, to je kartona, ki je pogosto plastificiran, da prenese listanje mastnih, mokrih in umazanih ročic, tudi kakšno kopanje in peščene viharje v peskovnikih ter po vseh teh dogodivščinah tudi ustrezno mokro brisanje in čiščenje. Listov je le nekaj in niso oštevilčeni. Marsikatero od poimenovanj, ki so nastala iz potrebe v pogovornem jeziku in ne v stroki oz. v strokovnih pisnih besedilih, je veljalo kot žargonsko in sprva nezaželeno, nekatera so si z vztrajno rabo in po premisleku izborila vrednost strokovnega termina. Tako se je godilo tudi kartonki, ki je SSKJ še ne pozna (zabeležil pa jo je kot kartonsko embalažo za tekoča živila!), zato pa jo je v svoj nabor terminov že izbral Bibliotekarski terminološki slovar na slovarskem portalu Termania (izp
Ljubiči in krimiči (2)

Ljubiči in krimiči (2)

Biblio terminologija, 25. oktober 2016 ―   Pred kratkim sem pisal o poimenovanjih ljubič in krimič in kmalu mi je nekaj kolegov namignilo, da se izraza morebiti vendarle uporabljata samo žargonsko in ne v javnem komuniciranju. Dokaz, da se termina vendarle neobremenjeno (pa čeprav žargonsko) uporabljata tudi v komuniciranju knjigotržcev s kupci, je vabilo velike knjigarne k jesenskemu nakupu knjig z znižanimi cenami. Meni sta oba termina sprejemljiva, čeprav zvenita primerno pocukrano in osladno.    
še novic