Triki in zadrege

Triki in zadrege

Čas za slovenščino, 23. april 2013 ― Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni. Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja, še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še poklepetali in potem sem odšla naprej. Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor. Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere latinske izjeme (idus, tribus, porticus… in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot recimo za rabo besede ljudje. Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati, kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju slovenščine. Imeli smo zeloo
Ni za čaj ali kako sem postala povezana s slovenščino

Ni za čaj ali kako sem postala povezana s slovenščino

Čas za slovenščino, 25. marec 2013 ― Nedavno objavljen Delov članek nam je razložil, kako se čim hitreje naučiti tujih jezikov. Kot navdušena jezikoslovka sem ga brala z zanosom in sem iskala nove nasvete. Že dolgo študiram tuje jezike, to je francoščino od enajstega leta starosti, španščino od petnajstega, ruščino od osemnajstega in slovenščino, moj najnovejši projekt, od enaindvajsetega leta starosti. Morda bi kdo rekel, da če še nisem našla svojega najučinkovitejšega načina učenja, je mogoče zdaj malo prepozno. Ampak so bili tisti nasveti v članku rezultati neke pomembne nemške raziskave in zaradi tega sem mislila, da bi morala biti zelo pozorna nanj. Brala sem naprej.  Stavek, ki me je pritegnil in ki mi je dal idejo za tole besedilo je bil naslednji: »Kdor se želi hitro in uspešno naučiti tujega jezika, mora učno snov navezovati na svoj vsakdan in na znanje, ki ga že ima.« Razmišljala sem o tem, da ko sem začela študirati slovenščino, sploh nisem imela prejšnjega znanja. Nisem imela nobene povezave z njo.  To, da moramo imeti konkreten razlog za učenje jezika, se me zdi precej običajna misel, ker me ljudje pogosto vprašajo: »Zakaj slovenščina?« ali »Imaš slovensko družino?«. Domnevajo, da obstaja naprej ugotovljen razlog, zakaj jo študiram. Priznam, da je zaradi podiplomske diplome na Univerzi v Nottinghamu slovenščina postala del mojega vsakdanjega življenja in sem zato učno snov navezovala na svoj vsakdan. Ampak vseeno, slovenščino sem začela študirati brez vsake povezave ali navezave nanjo.  Zaradi tega bi tudi zagovarjala to, da se je možno uspešno naučiti tuji jezik brez konkretnega razloga, brez konkretnega »zakaj«, in sicer da je možno ustvariti sam svojo povezavo z njim. Kadar premišljujem o tem, kako sem sama ustvarjala povezave s slovenščino, se mi zdijo posebno pomembne tri stvari:  Ljudje Brez dvoma so ljudje igrali najbolj pomembno vlogo pri mojem učenju slovenščine. Ko sem prvič prišla v Ljubljano januarja 2011, je bilo zelo mrzlo in megleno. »Zakaj se nisem odloč
Dobesedno slovenščina

Dobesedno slovenščina

Čas za slovenščino, 11. marec 2013 ― Na Centrovih tečajih slovenščine v Ljubljani vsako leto izide več publikacij, v katerih so zbrana najrazličnejša besedila udeležencev tečajev – v najrazličnejši slovenščini. Ob koncu Zimske šole izide Zimopis, ob koncu Jesenske in Spomladanske šole ter Jutranjega in Popoldanskega tečaja Dobesednik, vtise s Poletne šole zberemo v Pošopisu, vtise z Mladinske poletne šole v Poletniku, Erasmusovi študenti pa na zadnji dan intenzivnega tečaja slovenščine prejmejo svoj izvod Prevodov publicističnih, poljudnoznanstvenih in leposlovnih besedil.  Mi smo nad ustvarjalnostjo tečajnikov vsakič znova navdušeni in nam je kar malo žal, da je ne moremo deliti s širšim krogom bralcev. Prav zato smo se odločili, da vam tokrat v branje ponudimo eno od besedil iz še svežega Dobesednika, ki je izšel januarja 2013 ob koncu Jesenske šole, Jutranjega in Popoldanskega tečaja. Slovenska kultura ima nekatere svoje nenavadne navade Zdaj živim skoraj dve leti v Sloveniji. V dveh letih sem poskusila spoznati slovenski jezik in kulturo! Slovenska kultura ima, kot vsaka kultura, nekatere svoje nenavadne navade. Zdi se mi da, vsi Slovenci gojijo svoje lastno sadje in zelenjavo in tudi hiše so zelo pomembne za Slovence. Vsaka hiša ima svojo barvo, mogoče, ker Slovenci so ljubosumni na svoje sosede in želijo, da sta njihova hiša in vrt videti boljše kot sosedova. Slovenci so skromni in pozdrav je brez poljuba ali objema, čeprav nimajo zmernosti pri uživanju alkohola. Slovenci so lojalni svoji državi in ostanejo vse svoje življenje v istem mestu. Kljub manjšim številom umorov in nizki stopnji kriminala, je število samomorov ogromno. Šport ima pomembno vlogo v življenju Slovencev, bolj ekstremen kot je, bolje je. Nešportni ljudje pa najdejo svoj adrenalin na cesti. Slovenci niso znani po svojih dobrih voznih sposobnosti in vsi ne upošteva prepovedi mobilnih telefonov v prometu. Tudi policija.  Slovenija je narava, vino, med, sol, konji, potica in pravi Slovenci so že bili na Triglav
O novem v jeziku in rabi

O novem v jeziku in rabi

Čas za slovenščino, 25. februar 2013 ― Moje bloganje, drugo po vrsti na Centrovem novorojenem blogu, bo najprej posvečeno čestitki, da nam je tudi blog uspelo pognati in tako še vedno uspešno lovimo korak s časom. Najbolj zato, ker se »Centrovci« znamo ustvarjalno povezati med seboj, ne glede na to, ali smo le trenutno ali pa bolj stalno na različnih koncih sveta. Zgolj naključno pišem tole na Mednarodni dan maternega jezika in obenem tudi na dan, ko je izšel Slovar novejšega besedja slovenskega jezika s 6399 besedami in besednimi zvezami. Novi slovar je nastal kot uradno vsebinsko dopolnilo SSKJ, vanj pa je vključeno besedje, ki je nastalo in se uveljavilo od leta 1991 naprej, torej od začetka našega novega sveta in strumnega prehoda Slovenije v tržno civilizacijo. Ob tem sem se vprašala, kakšen vpliv imajo na rojstvo novih besed v slovenščini vsi, ki se učijo, študirajo, raziskujejo ali se kako drugače ukvarjajo s slovenščino kot tujim jezikom, pogosto daleč od meja države Slovenije. Seveda ne moremo govoriti o tako veliki množičnosti pri vplivu, kot jo lahko opazujemo pri najbolj razširjenem jeziku na svetu, ampak gotovo ga imajo. Z ustvarjalnostjo v jezikovni rabi slovenščine kot tujega jezika se srečujejo vsak dan učitelji v razredih in pri drugih dejavnostih. Nanjo močno vplivajo prvi jeziki učečih se, po drugi strani pa tudi že usvojeno znanje slovenščine.  Zato bi bilo zanimivo zbirati tovrstno besedje, ker bi tako morda lažje pridobili izraze, ki jih včasih potrebujemo prav na hitro ob poplavi novih tehnoloških in kulturnih pojmov, vsakodnevno naplavljenih k nam iz širnega sveta. In še kakšne druge novitete v jeziku bi se pokazale. Zdaj na primer v Združenem kraljestvu razmišljajo, da se znova vedno pogosteje uporabljajo namesto neštevnih kar števni advices, informations in podobni, torej namesto da bi pred edninsko obliko dodajali zamudne pieces of, uporabijo kar preprostejšo množinsko obliko s končnico s. Njihovi viri navajajo uporabo oblik v množini v 15. stoletju, v sedanjem času pa
Čas za slovenščino

Čas za slovenščino

Čas za slovenščino, 8. februar 2013 ― Hm, če ste še v času pred slovenščino, najbrž tega ne berete in vas torej z nami (še) ni. Časa po slovenščini si nasploh raje ne predstavljam (ne poklicno ne osebno; bil bi brez poklica in brez pravih možnosti za res polno izražanje in razumevanje). Žal je usoda slovenstva vendarle v marsičem zgodovinsko zaznamovana tudi s časom po slovenščini, torej brez nje – za vse tiste izseljence, izseljenke in izseljenčke, ki sta jih lakota po dostojnem življenju ali ideološko izključevanje odgnali iz slovensko govoreče skupnosti; za vse tiste, ki so se zaradi močnega in sebičnega pritiska drugače govorečih sosedov v stiski odločili opustiti svoj jezik, je slovenščina preteklost, ki so jo neredko popolnoma pozabili ali ohranili le daljen spomin nanjo. Pa kakor koli že so te zgodbe bridko žalostne in take usode krivične – čas za slovenščino je tu neprekinjeno že kakih tisoč let. Slovenščina je torej tukaj in je zdaj. Govorimo jo revni in bogati, desni in levi, v njej beremo resne časopise in pogrošne revije, v njej se s krčevitimi smehljaji pojejo osladne narodnozabavne viže in groteskno spačeno kričijo težkometalski komadi, v njej si izražamo ljubezen in sovraštvo, v njej in z njo počnemo neskončno stvari, skratka, z njo smo tukaj in zdaj, vsi različni in (skoraj) vsi slovensko govoreči. Tudi iz daljnega jezikovnega spomina na slovenščino v zadnjih časih marsikoga nekaj zaskomina, da bi se rad vrnil tja, kjer sicer že zdavnaj ni več doma, pa bi se vendarle rad počutil vsaj malo domače. In jezika se da naučiti, v njem spregovoriti, tudi slovenščino – pa naj razni michaeli manskeji še toliko (bolj ali manj duhovito) tarnajo o njeni oblikoslovni zapletenosti in neobvladljivi narečni razčlenjenosti. V zadnjih treh desetletjih je vse več tudi takih, ki v sebi začutijo, da je pravi čas za slovenščino, ne da bi bili z njo v svojem genskem zapisu ali kulturnozgodovinskem spominu kakor koli povezani. Precej je celo takih, ki se slovenščine pač morajo naučiti, če želijo živ
še novic