Smeh je ½ zdravja (5)

Smeh je ½ zdravja (5)

Knjige pomagajo ..., 15. september 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001 Piše: Mitja Reichenberg     Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Prav je, da naše popotovanje po deželi Butalski počasi pripeljemo v objem pameti. Res je, da nam lahko knjige pomagajo razumeti marsikatero čudno resnico današnjega časa in prav tako je res, da nam pomagajo pogledati preko plota lastnih težav. Prav s slednjim dejanjem namreč zlahka ugotovimo, da so težave na tej strani našega domačega plota bistveno manjše, kakor pa tam na drugi strani. Kljub temu, da je morda tam trava veliko bolj zelena, kakor pa pri nas, pa je domača neumnost še zmeraj boljša od sosedove pameti. Če se ozremo nekoliko naokoli, bomo prav hitro spoznali, kako pomembno je to ločiti – kako zelo dobro je poznati meje svoje lastne zamejenosti.             Knjige nam pomagajo, da preberemo nekaj premišljevanj in spoznanj, ki so jih avtorji in avtorice namenili tistim, ki jih zanima izvedeti kaj več o tem fenomenu – pogledu preko, namreč. In ko sedaj že petič pogledujemo v misli Frana Milčinskega in oživljamo lepote Butalskih dogodivščin, nam zagotovo pomaga naša lastna pamet, ko raziskujemo svoj vrt, ogledujemo svojo solato, čakamo na sonc

Poezija je zapisana glasba. Poslušajmo jo!

Knjige pomagajo ..., 4. september 2014 ― Piše: Urška Orešnik O: Dnevih poezije in vina in drugih poetičnih doživljajih Poletje je čas za branje. Recimo. Z nadpovprečno mero dežja to leto mariskomu ni preostalo drugega, kot da si skuha čaj, zavije v mehko oddejo in se pocrklja s knjigo v naročju. Kljub idealnim vremenskim pogojem za branje (no, idealnejše bi bilo le sonce in knjiga v sneci) pa to poletje očitno ni bilo plodno za pisanje bralnih vtisov, zato sem se odločila za krajši blogerski oddih. Vendar se z začetkom šolskega leta in z dežjem in mrazom najavljajočo se jesenjo vračam v zavetje virtualnih dnevniških zapisov.  Kot vsako, je bilo tudi to poletje polno zanimivih festivalskih ponudb - najslajše se seveda zgodijo prav ob njegovem koncu - kot sta npr. Festival Sanje v Medani in Dnevi poezije in vina na Ptuju. Ker sem bila sama zadržana s festivalom Logaško poletje, sem se na Ptuj odpravila užiti živo poezijo le na zadnji dan fetivala. Moj "zadržek" pa je bil zelo prijetne narave - med drugim smo v Knjižnici Logatec pripravili tudi literarno-glasbeni večer s karizmatično pesnico, glasbenico in prevajalko Klariso Jovanović (ki se ji je na glasbenem delu večera na kitari pridružil Luka Ropret), kar me je že deloma napeljalo na misel, ki jo kanim razviti v tem zapisu. Ob poslušanju prečudovitega Klarisinega vokala, ki je pel enkrat malce otožno, hrepeneče, spet drugič razigrano in navihano in pripovedoval zgodbe s področja Mediterana, se mi je porodila misel - kaj ni glasba ena sama zgodba? Dan pozneje, na Ptuju, poslušajoč žebranje pesmi v različnih svetovnih jezikih, pa sem se vprašala še obratno - mar ni poezija v bistvu neke vrste glasba? Ko smo se v prijetnem atriju Muzikafeja s (so)ustvarjalci festivala pogovarjali o branju poezije, je kar nekaj sogovornikov (mogoče s kančkom slabe vesti - ali pa tudi ne) priznalo, da se branja poezije le stežka lotijo in le nekaj trenutkov zatem dodalo, da jo raje poslušajo. Seveda - pomislimo malo o izvoru poezije - ki gotovo sega v ljudsko pesništvo
Glasbena pravljica

Glasbena pravljica

Knjige pomagajo ..., 31. julij 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 Nicola Lecca:  Hotel Borg Piše: Metka Rupnik  Ko sem prebrala to knjigo, sem si v bralni zvezek napisala:  knjigo priporočaj. Imam zelo malo znanja na področju glasbe in po kakšnem koncertu si ne znam odgovoriti na vprašanje, če sem uživala in če se me je glasba dotaknila. Na koncu knjige pa se mi je zdelo, da bi bila zelo počaščena, če bi bila izbrana in dobila vstopnico za zadnji koncertni nastop pravih umetnikov. Uživala sem, ko sem brala, kako si je dirigent zamislil svoj zadnji koncert in  priprave nanj. Umetniki so res lahko posebni, a imeti tako jasen cilj in ga izpeljati za vsako ceno (beri zastonj), je za današnji čas res noro dejanje. Zgodbice, ki so se dogajale ob pripravah dirigenta Alexandra Norberga na izvajanje svojega zadnjega koncerta Pergolesijeve  Stabat Mater, so nenavadne, situacije pa za ta čas prav pravljične. Primer: vsi poznamo kako se pri preprodaji vstopnic nekateri znajdejo. To pa se v tem romanu dogaja povsem drugače:   »Ponos islandskega ljudstva je bil prevelik, da bi ga kdo načel, in vstopnice so ostale pri zakonitih lastnikih.«  In nenazadnje: ali poznate, kakšno delo opravlja doberdančnik; in Oskar, ki je opravljal to delo, je imel jasen cilj. Konec zanj ni bil srečen, borba za dosego cilja pa je najzanimivejši del romana. Skratka - vredno branja.

O sprejemanju

Knjige pomagajo ..., 24. julij 2014 ― Cristóvão Tezza: Večni sin. Ljubljana: Modrijan, 2013. Piše: Urška Orešnik Življenje se zgodi. Se dogaja. To so besede, s katerimi se včasih potolažimo, ko zmanjka vseh ostalih. Neverjetno, kolikokrat sem jih že izrekla ali jih imela v mislih to poletje. Katastrofe, norije in vojne se ne dogajajo le po vsem svetu, temveč tudi v nas. Med nami. Ne gledamo ali beremo jih le v dnevnih novicah in poročilih, poslušamo jih po telefonih, beremo v mailih in smsih, poslušamo, ko objemamo in tolažimo svoje najdražje in najbližje. In naš občutek vsemogočnosti, svobode, obvladovanja življenja se stopi hitreje kot kepica sladoleda v žgoči poletni vročini. Naenkrat smo majhni in ponižni kot mravljice. "Lepo bi bilo, če bi bilo tako preprosto, zavzdihne: pojasnilo, kakršno koli. Težava je ravno nasprotna: nobenega pojasnila ni. Tu si po brezciljnem sosledju naključij in odločitev, Bog nikakor ni spremenljivka, ki bi jo vzel v obzir, nič ne gre nujno v nobeno smer, živiš pokopan v sedanjem trenutku, in prisotnost časa - te absurdne požrešnosti - je neodkupljiva, kot j dejal pesnik," beremo (na 80. strani) knjige Večni sin brazilskega pisatelja Cristóvãa Tezze. V tem avtobiografsko obarvanem romanu opisuje izkušnjo sprejemanja sina, ki se je rodil z Downovim sindromom. Knjig, spominov, biografij, priročnikov na to temo je malo prgišče, pa vendar nobene tako posebne. Napisane tako nenarejeno, neposladkano, človeško: "/.../ in življenja nikakor ni mogoče estetizirati, ker ni, ke ne more biti slika na steni." (s. 110/111) Kaj nam sploh še preostane v trenutku, ko nas nek dogodek tako močno zamaje, nam izpodmakne tla pod nogami, da se znajdemo v nekakšnem vakuumu, brez kakršne koli orientacije, kaj šele ideje, kako živeti naprej? Na koncu koncev nam ne preostane drugega, kot da stvari sprejmemo take, kot so. In gremo nekako naprej, čeprav spremenjeni. Mnogi superguruji cenenih priročnikov ponujajo instant srečo, zapeljujejo na stranpoti lažnega optimizma ... Vendar je lahko

""Vedno živeti tudi utruja."*

Knjige pomagajo ..., 15. julij 2014 ― *José Gomes Ferreira Antologija portugalskih pesnikov XX. stoletja (nadaljevanje nedokončane antologije). Maribor: Založba Pivec, 2012. Piše: Urška Orešnik Ker nisem dovolj organizirana, da bi zapis pripravila pred dopustom, sem v bisago s knjigami vrgla le bralni dnevnik in se odpravila na Obalo. Ker vsaj dvakrat letno dopust preživljam tudi v Piranu, sem hotela napisati prispevek o delu Erike Vouk, v katere poezijo (in najverjetneje tudi srce) je to prelepo mestece zapisano na posebno mesto (to potrjuje tudi naslov njene zadnje pesniške zbirke, sposojen s piranske benečanke). Ko sem se končno usedla za tipkovnico, pa sem opazila, da sem s seboj vzela napačni bralni dnevnik (zvežčič, v katerega si zapisujem citate ter misli ob prebranem), vendar sem ob listanju kaj kmalu naletela še na eno za zapis primerno knjigo, tj. Antologijo portugalskih pesnikov XX. stoletja. Asociativna veriga je dokaj preprosta: Portugalska - morje - fado - poezija. Ni naključje, da kar dva citata (pesmi) iz te knjige krasita steno hodnika v mojem stanovanju, vključno z naslovom tega zapisa - prisežem, boljšega terapevtsko-tolažilnega citata še nisem našla in po kakšnem letu še niti pomislila nisem, da bi ta napis spremenila.  Poezija je zame najboljši lek, ogledalo, tolažba, vzpodbuda, najbolj vsestranski in zanesljivi antidepresiv (močnejša je le še Narava). Nekaj je v tem portugalskem saudade, v otožni, hrepenenjski melodiji fada, kar mi je domače in poznano. In veliko tega sem našla tudi teh vkup pometenih pesmih. Ker moj dopustniški namen nikakor ni posedanje za računalniškim ekranom, spodaj citiram nekaj svojih najljubših pesmi te antologije, ki so se mi še posebej iz-/za-pisale. Naj vzvalovijo nekaj v vas tako, kot so vzvalovile nekaj v meni. Moja usoda je bila zapustiti se brez zatočišča. Kako je mogoče da nihče ne vidi tvojih oči norega otroka ki prosijo vse ljudi da jih ne pustijo leteti ali padati?    (Raul de Caravalho, iz pesmi Miza samote) Smo bežno l

Smeh je ½ zdravja (4)

Knjige pomagajo ..., 7. julij 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Piše: Mitja Reichenberg Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001 Neverjetna naivnost današnjega trenutka je pravzaprav zdravilo za mnoge rane, ki jih povzroča zmedenost časa, vlad, fajmoštrov, ministrov in ministrantov, politikov, ekonomistov, kapitalistov, bank, skorumpiranih voditeljev in še in še tolovajev – skratka takšnih in drugačni razbojnikov, ki se sprenevedajo in teptajo ljudsko pamet.             V Butalah so imeli prav tako opraviti z enim takšnim primerkom, ki bi naj zadušil že sedem ljudi in tri ženske, pa je pohajkoval od vasi do vasi in imel ugled med sebi enakimi pridaniči. Vendar so nekoč temu znali bistveno bolje streči, kakor pa dandanes – in tukaj nam lahko resnično pomagajo le knjige.             Eden prvih znanih uporov proti grabežljivi gospodi je bil na ozemlju današnje Slovenije že leta 1478 – znan kot Koroški kmečki upor. Tamkajšnji podeželani vedo še danes povedati, da so pa le nekaj mesecev tedaj imeli mir in svoje pravice, predvse
Zgodbe so beštije*

Zgodbe so beštije*

Knjige pomagajo ..., 2. julij 2014 ― Piše: Urška Orešnik Patrick Ness: Sedem minut čez polnoč: napisano po zamisli Siobhan Dowd, ilustriral Jim Kay. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013. Že nekaj let uspešno deluje projekt Knjižnica pod krošnjami, ki združuje več prijetnih prostočasnih opravil - druženje, branje, počivanje, lenarjenje, klepet, glasbo in naravni ambient. Tudi narava ima terapevstko vlogo, vsaj v mojem življenju je sprehod ali tek pod drevesnimi krošnjami z mojim psom najboljša možna terapija (oziroma se mi vsaj tako dozdeva). S svojim pomirjujočim delovanjem so me drevesa že od nekdaj navdihovala, zato sem ljubezen do njih in narave vpletla v svoji zgodbici o Drevesnikih. Zato sem bila presrečna ob odkritju odličnega (mladinskega) romana Patricka Nessa Sedem minut čez polnoč, ki je napisan po zamisli Siobhan Dowd, ki je prezgodaj preminula za rakom, da bi lahko svojo zamisel uresničila.  Zgodba brez nepotrebne patetike, ki je v mladinski prozi pogost pojav, govori o izkušnji fanta, Connorja, mama katerega umira za rakom. To Connor doživlja in preživlja na samosvoj način. Ponoči ga začne obiskovati pošast: "Mislil si, da sem se morda prikazala zato, da bi ti pomagala, je rekla pošast. /.../ Mislil si, da sem morda prišla opravit s tvojimi nasprotniki. Pregnat tvoje strahove." (str. 60)  Izkaže se, da je pošast drevo, ki ima prev posebne moči - tisa. Ta ima izredno dolgo življenjsko dobo, preko 2000 let, je svéto drevo, ki simbolizira tako življenje (zaradi visoke starosti) kot smrt (ker je strupena in zaradi svojega temačnega, impozantnega izgleda) - zato je pogosto zasajena na dvoriščih cerkva in drugih svetih krajih, kjer predstavlja to sveto dvojnost. Tisa je tudi vir snovi, ki jo v medicini uporabljajo za zdravljenje raka (predvsem na prsih in jajčnikih), za zdravljenje pljučnega raka pa so jo uporabljali že indijanci. Pa vendar: "Nisem prišla ozdravit nje, je rekla pošast. Prišla sem ozdravit tebe." (str. 182) Fant skozi moro o drevesu katarzično spozna: "Samo želel s
Smeh je ½ zdravja (3)

Smeh je ½ zdravja (3)

Knjige pomagajo ..., 23. junij 2014 ― Piše: Mitja Reichenberg Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001 Ponovno smo pri polovici zdravja, katero tako radi pripisujemo smehu. V bistvu bi nas, če je to res, morala resno skrbeti ona druga polovica, ki ni odvisna od smeha. A o tej drugi polovici celo današnja medicina ve bolj malo. Pravzaprav je vedno bilo tako, da se je o drugi polovici zdravja vedelo bolj malo, ampak današnji svet producira strokovnjake, ki se ukvarjajo s tem, da nam razložijo zadeve, ki jih mi ne vemo. Resnici na ljubo – tudi oni ne vedo, vendar so strokovnjaki, pa se pač delajo tako, kakor da vedo. In to je za večino ljudi vsekakor dovolj prepričljivo. Tako nastajajo nove in nove resnice. Tudi takšne, ki jih prej ni bilo. Današnji strokovnjaki so jih izumili, kakor so jih pred časom izumili Butalci, pa so se jim vsi smejali. Pa poglejmo. Kako je kriv

Jaz - ti - midva

Knjige pomagajo ..., 17. junij 2014 ― Piše: Urška Orešnik Milan Kundera: Istovetnost. Ljubljana: Nova revija, 2002 (Zbirka Samorog)   Ljubezen. Partnerstvo. Dvojina. Večna tema, ki nas obseda, kar lepo kaže tudi zastopanost teh tem v beletristiki. Žal pa velikokrat naletimo na njihovo klišejsko obravnavo, ki nam ne ponuja nikakršnih konkretnejših razmislekov, temveč predstavlja le tako zelo priljubljen bralni eskapizem. Eno težjih vprašanj, ki mi ga je zastavila bralka v knjižnici, je bilo tisto o dobrem ljubezenskem romanu. Kaj sploh je dober ljubezenski roman? Bralka si je želela nečesa med plažnim ljubičem in Ano Karenino. Ne spomnim se, katero knjigo si je nazadnje izposodila. Me je pa dogodek napeljal k razmišljanju o tem, kakšen oz. kateri pa je dober ljubezenski roman?  Eden boljših, ki sem jih prebrala, je Istovetnost Milana Kundere. Ta zastavlja vprašanje - v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. "Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?" (str. 20) Koliko se pravzaprav poznamo? Ko se v nekoga zaljubimo, si želimo malo manj kot obleči njegovo kožo, želimo si njegove telesne in čustvene bližine. Kako blizu smo si sploh lahko? Sodobni potrošniški oz. marketinški aparat ustvarja marsikatero iluzijo o ljubezni in partnerstvu. Veliko škode pri nezdravem dojemanju le-teh napravijo tudi slabi ljubezenski romani, zgrajeni na klišejih in posladkani s srečnimi konci. Istovetnost pa ravno nasprotno - ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/la
Smeh je ½ zdravja (2)

Smeh je ½ zdravja (2)

Knjige pomagajo ..., 9. junij 2014 ― Piše: Mitja Reichenberg Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001 Če je smeh res nekaj, kar zdravi, potem bi moral biti na recept. Nekoč se rekli, da za vsako bolezen ena rož'ca raste – in morda so imeli celo prav. Danes se ugotavlja, da je medicina mnogokrat ujeta v več vprašanj o boleznih, kakor pa bi lahko ponudila odgovorov – sploh, kar se tiče mentalnega zdravja ljudi. Dosežek na področju smeha je zagotovo že ta, da obstaja smejalna joga, s katero si ljudje napenjajo mračne in mrke obraze, pri tem pa še nekoliko potelovadijo s trebušnimi mišicami in razgibajo prepono. To je veselje! In za takšna veselja ne obstajajo tablete, ki bi nadomestile radost. Ne obstajajo napitki, toniki, sirupi in podobni zvarki, ki bi nadomestili človeka. Še dobro, da je tako. Kobilja jajca (str. 23)             Človek se kar ne more odločiti, ali gre pri tem pripovedovanju Milčinskega za anekdoto, ali pa za pripoved kar tako. Čeprav je govora o navadnih bučah, se je vrli Butalec pripravljen spraševati o tem, kako šele izgleda drevo, na katerem rastejo – saj meni, da so le-te velika jabolka. Vendar se kmet ponorčuje in mu pove, da gre pravzaprav za kobilja jajca. Še boljša je receptura, kako jih naj Butalec spravi: ... »Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju os
Serum resnice ali halucinogen

Serum resnice ali halucinogen

Knjige pomagajo ..., 2. junij 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 Piše: Naughtius Maximus Dylan Dog 62 (Sclavi & Ambrosini): Vampiri (Prevod: Elizabeta Garber). Zagreb: Ludens, 2009.   Umberto Eco je nekoč dejal, da obstajajo tri čtiva, ki jih lahko bere po več dni zapored, ne da bi se jih naveličal. Sveto pismo, Homer in serija stripov o Dylanu Dogu. Ljubezni do prvih dveh ne deliva, čeprav lahko razumem, od kod mu navdušenje, sva si pa toliko bližje glede tretjega, kar je skoraj nujno spoznanje, saj tudi Eca izjemno rad požiram. Z Dylanom sem se spoznal še v najstniških letih, ko mi je starejša generacija očitala nepoznavanje srbohrvaščine in sem se odločil, da temu – vsaj pasivno – naredim konec. Podstrešje hiše tete Regine v Prekmurju ima še danes kotiček, ki ga zapolnjujejo kupi starih stripov in pajčevin. Italijanske stripovske serije so bile vedno znane po kultu privržencev (in dejstvu, da se jih ne prevaja v slovenski jezik), saj je vsaka lahko nagovorila drug karakter. Alan Ford me v resnici ni nikoli nasmejal, zato sem se kmalu vrgel na Bonellijeve serije, ki so mi bile dostopne na zaprašenem podstrešju. Tex, Zagor in Mark so živeli v preveč tujem okolju, da bi se lahko poistovetil z njihovimi situacijami, Mister No in Martin Mystere sta bila zame premalo fantazijska, čeprav sem pozdravljal njuno vzdušje, Nathan Never pa bi mi lahko bil pisan na kožo s svojo noir, ZF, detektivsko zasnovo, a nikoli nisem mogel preboleti številnih zgodb, ki so se delile na več epizod, od katerih mi je ponavadi večina manjkala. Kasneje sem nato odkril še Dampy
Zdravilo za "vseenarsko" otopelost

Zdravilo za "vseenarsko" otopelost

Knjige pomagajo ..., 2. junij 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 Piše: Metoda Gradišek Magda Reja: Ime tvoje zvezde je Bilhadi. Ljubljana: Sanje, 2006.   Navidez preprosta zgodba nekega potovanja skozi puščavo ima globoko in pomembno sporočilo za vsakega človeka in morda ponuja odgovor na vprašanje: kaj je v mojem življenju pomembno? Čemu namenjamo prednost na vseh ravneh medsebojnega človekovanja? Že sama ideja potovanja skozi puščavo je za večino Evropejcev povsem nora ideja. Morda se v trenutku zdolgočasenosti in praznine pojavi preblisk, ki v skritih globinah poraja željo po »norem« koraku, toda bolj ali manj se odločamo za »udobje« domačijskosti, ki ponuja varnost, predvsem pa nam zagotavlja ne-spremembe, zato si tovrstne podvige raje ogledamo prek TV zaslona ali objav na spletnih straneh naše sodobne informacijske tehnologije. Prva poglavja v knjigi dajejo vtis, da je to opis avanture, za katero se je Magda odločila iz svojega hotenja po spoznavanju novega in nepoznanega in bo med potovanjem za vse poskrbljeno. Toda v nadaljevanju se vse bolj bistri spoznanje, da je za tovrstno avanturo potrebno mnogo več kot le želja. Enoličnost in tišina v vseh segmentih odprave sta tista dva pola, ki odstirata in razkrivata, da mora biti človek za takšen podvig pripravljen predvsem na odrekanje, odpoved. Odkriva se spoznanje, kako globoko smo vpeti v šume, hitenje in površnost vsakodnevnega življenja v sodobnem, »modernem« svetu, ki pa človeški duši ne daje zadovoljive hrane, da bi bivala v človeku kot Eno, v osrečujoči povezanosti. Navdušili so me Magdini opisi puščave kot narav
Smeh je ½ zdravja (1)

Smeh je ½ zdravja (1)

Knjige pomagajo ..., 20. maj 2014 ― Piše: Mitja Reichenberg Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001   Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Smeh je nekaj, česar danes zagotovo primanjkuje. Kamorkoli pogledamo, je vse preveč žalosti in osamljenosti. To je vedel že Fran Milčinski, prav zaradi tega pa nas je opozoril, kako je bilo nekoč v Butalah, torej točno tam, kjer se je vse začelo. Pa bomo še mi malo pogledali in pomislili na zadeve, ki so jih nekoč že prepoznali kot zelo pomembne – predvsem pomembne, kar se tiče duševnega zdravja. In v sami knjigi o Butalcih resnično ne beremo, da bi kdorkoli kadarkoli kakorkoli resno zbolel. Verjetno je nekaj na tem smehu. Butalci gredo po sol (str. 15), V Butalah sejejo sol (str. 19) Sol je sol, res pa je, da je brez nje težko. Sol pa pomeni tudi pamet in je zato odlično, da so jo šli nakupit. Med potjo nazaj so si hoteli polento skuhat, pa so spraševali po bližnjih hišah, če imajo kaj soli – in pozabili, da jo tovorijo s seboj. In rečejo: » Iskali smo zrno soli po kajžah, pa imamo s seboj dvanajst tovorov ...« (str. 18) Ko pogledamo okoli sebe, se nam zlahka zazdi, da prosimo soli naokoli, hkrati pa se ne zavedamo, da jo imamo. Vsakdo ima pravzaprav vse, kar potrebuje – pri sebi in v sebi. Res je, da se tega ne zavedamo vedno, toda v tem poanta. Svoje misli usmerjamo večkrat navzven, namesto navznoter. Iščemo razloge in opravičila daleč naokoli, namesto pri sebi. Tako, kakor so Butalci ne-vedeli, da tovorijo sol in tako opustili neslano polento, tako mnogokrat sami pozabljamo, da imamo odgovore pri sebi, jih pa iščemo po tujih kajžah. Pa celo
Popotnica

Popotnica

Knjige pomagajo ..., 12. maj 2014 ― Da, knjige pomagajo. Na bralce delujejo na subtilni ravni, nas o marsičem poučijo. Marsikdaj so naša ogledala, naša vrata v svet nezavednega. Iz nas povlečejo potlačene strahove, bolečino, pa tudi želje in ljubezen. Ne le, da s prebranim odkrivamo nove svetove, odkrivamo predvsem sebe. To pride toliko bolj do izraza, ko se o prebranem pogovarjamo in nemalokrat opazimo, kako različne poglede smo odkrili v eni in isti knjigi.  Pri svojem delu se nenehno srečujem s takimi situacijami. Ravnokar zaključujem svojo četrto sezono srečevanj z bralnim krožkom Žarek (v Knjižnici Logatec). Sčasoma se je pokazalo, da obstaja kar veliko zanimanje za naša srečanja, ki potekajo enkrat mesečno. Zaradi neusmiljenega tempa življenja pa se ga marsikdo ne more udeležiti, kar je eden od razlogov, da sem se odločila ustvariti ta blog - kot način spremljanja dela v našem krožku, kot prostor za posredovanje knjižnih priporočil, mnenj o prebranem itn.  Moje zanimanje pa velja tudi procesu, ki ga branje in pogovor ob njem samodejno sprožata - tj. trapevtskemu potencialu beletristike. Kot sem uvodoma namignila, skozi knjige spoznavamo tudi sebe in včasih (nehote) preko našega videnja, razumevanja prebranega, sporočamo tudi kaj drugega o sebi. Ni naključje, da se nas je neko sporočilo v knjigi še posebej dotaknilo, nas premaknilo ali pretreslo. Pogovor o prebranih knjigah nas lahko zelo hitro zbliža in poveže s soljudmi. Bralni krožki tako kmalu postanejo bralne družine, ne le srečanja bralcev, temveč srečanja prijateljev. Poudarek tega bloga bo, kot pove že sam naslov, na knjigah, ki imajo svojevrstno moč, da v nas nekaj premaknejo, sprožijo, so, kot je dejal mojster Franz Kafka - sekire za zaledenelo morje v nas. Zapise bom kovala sama, predvsem pa k besedi povabila tudi svoje krožkarje, prijatelje, znance, obiskovalce Knjižnice Logatec in ostale bralce bloga. Namen ni kritično ocenjevanje knjig ali priporočanje svetovnih uspešnic, temveč podajanje osebnih bralnih doživetij - ali
"Proti vodi in času se ne moreš ubraniti"*

"Proti vodi in času se ne moreš ubraniti"*

Knjige pomagajo ..., 12. maj 2014 ― Demenca je eden najpogostejših vzrokov smrtnosti v razvitem svetu, ki se pojavlja z višanjem starosti ljudi. Kot posamezniki o tej bolezni slišimo vse več in več - prizadane znance, sosede - in tudi izkusi nas jo vedno več - zbolijo stari starši in starši, vedno več mlajših ljudi ji podlega. Velikokrat slišimo ali rečemo floskule - dokler glava dela, tako kot je treba, je še vse v redu, tudi če fizično nismo popolnoma zdravi ... Razsežnosti tega pa se zavemo šele, ko bolezen doživimo pri bližnjemu. Kakor je srhljiva za posameznika, ki ga doleti, je srhljiva tudi za njegove svojce. Osebe, ki si jo poznal vse svoje življenje, nenadoma ne prepoznaš več. Njen pogled je odsoten, izgubljen, slabo se znajde v času in prostoru, nisi gotov, ali te prepozna ali ne ...  Podobna situacija je odlično opisana v romanu avstrijskega pisatelja Arna Geigerja Stari kralj v izgnanstvu: življenje z alzheimerjevo boleznijo* (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012; Zbirka Upanje). V njem avtor opiše svojo oz. izkušnjo s svojim očetom na izredno realen, prizemljen način, brez nepotrebne patetike, ki jo pogosto zasledimo v zgodbah "iz resničnega življenja". Knjiga je polna razmišljanj o človekovi eksistenci, ne le o izkušnji z boleznijo: "Za vse nas je svet ena velika zmešnjava, in če trezno premislimo, je razlika med zdravim in bolnim človekom predvsem v izrazitosti njegove zmožnosti, kako dobro prekrije zmedo na površju; medtem ko spodaj vlada čisti kaos. Tudi za kolikor toliko zdravega človeka je nekakšen red v glavi zgolj fikcija razuma." (str. 53)  Doživljanje te bolezni pri bližnjem nas gotovo prisili v razmišljanje o tem, kako tanka je meja med zdravjem in boleznijo. Saj se demenca priplazi postopoma, po korakih, in jo pogosto opazimo šele, ko že res napreduje. Kljub temu, da je v romanu bolezen prikazana zelo realno in brez nepotrebnih olepšavanj, še ne pomeni, da mu manjka optimizma: "Nekaj je med nama, kar me je pripeljalo do tega, da sem se še bolj odprl svetu. Gre
še novic