Kaj ima razglašeno razmerje skupnega s popolno akustiko

Kaj ima razglašeno razmerje skupnega s popolno akustiko

Knjige pomagajo ..., 14. junij 2015 ― Daria Bignardi: Popolna akustika. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Roman) Piše: Urška Orešnik Ste si že kdaj potihem rekli, da vas je neka knjiga našla ravno v pravem trenutku? Vam sporočila nekaj, kar ste v danem momentu potrebovali slišati? Ne bi rekla, da verjamem v takšno "knjižno mistiko", se pa zgodi, pa naj gre samo za poved ali pa morda za celoten roman, da včasih v pravem času v roke primemo pravo knjigo s sporočilom, ki ga potrebujemo. In kako zanimivo je šele, koliko različnih sporočil lahko ena sama knjiga posreduje različnim bralcem. Variant ene knjige je namreč toliko kot njenih bralcev, ali še bolje, branj. Ko knjigo beremo ponovno, nismo isti, kot smo bili pri prvem branju, zato tudi knjiga ne more biti enaka.  Kakorkoli, diši po poletju, sonce vabi na ležalnike, na dišeče travnike, v sence dreves, s knjigo (ali bralnikom) v naročju. Svojevrsten luksuz se je usesti in prebrati knjigo v enem zamahu. In preklemanski užitek, sem znova spoznala po dolgem času ... Tokrat me je v muhavem nedeljskem vremenu na sedež prikoval roman Darie Bignardi Popolna akustika. Izredno berljiv in hkrati tolikanj zanimiv, da ga je težko izpustiti iz rok. Govori o tisti večni temi, brez katere literature ne bi bilo - ljubezni. Razmerjih. O tem, koliko se zares poznamo - sami sebe in drug drugega.  Če v nekaj besedah strnem štorijo - govori o paru, Arnu in Sari, ki sta skupaj že 30 let, imata tri otroke in nekako živita ... drug mimo drugega. Nekega dne, par dni pred božičem, pa Sara zapusti moža in otroke. Arno šele tedaj začne spoznavati, da svoje žene pravzaprav ne pozna. Ni mu jasno, kako se je lahko nekaj tako lepega, kot je nekoč bila njuna ljubezenska zgodba tako izmaliči: "Izčrpavajoče je ljubiti žensko, ki ti ne zaupa, ki te graja pred otroki. Kdaj si postala taka, Sara? Ko sem jo spoznal, je bila drugačna. Spominjala je na mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Naredila in rekla je, kar se ji je z

O žalosti in fiziki nekoliko drugače

Knjige pomagajo ..., 26. maj 2015 ―   Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Beletrina, Ljubljana 2015 Piše: Mitja Reichenberg Naslov te knjige je nekoliko zavajajoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da je zavajajoč z nekim določenim namenom. Avtor se po eni strani sicer ukvarja z žalostjo, lahko bi mu celo pritaknili idejo fizike, toda njuna simbioza ne predstavlja tega, o čemer Gospodinov premišljuje. Tisti, ki bodo v naslovu iskali metaforičnost, bodo prav tako razočarani – saj ne gre za metafore, ki bi nas lahko mehko prepeljale preko idej, ki nam jih avtor ponuja. Pravzaprav težko rečemo, kaj je točka, okoli katere se vrtimo na vseh 313 straneh, kot nam jih ta prevod ponuja. Morda bi bilo še najbližje, če bi rekli, da gre za Minotavra. Za osnovo moramo vedeti vsaj to (in avtor to tudi od nas pričakuje), kdo ali kaj je bil Minotaver, kdo je bil kralj Minos, kdo njegova žena, okianida Pasifaja, pa njuna hči Ariadna, nato pa še Dedal, Tezej in Egej. Te osebe, ki so del veličastne grške mitologije, so kakor figure na šahovnici, po kateri nas Gospodinov počasi in premišljeno prestavlja preko videnja in doživljanja svoje mladosti, svojega časa in ljudi v njem. Res je, da gre za ganljivo pripoved, toda prav ta prenos, figurativni transferji v mitološke vode, nam nudijo večdimenzionalno doživljanje idej, s katerimi potujemo po pisateljevih spominih. To, da je vmes fizika, je morda le namig, da gre v ozadju za popolno naravoslovno vedo, ki v svojo naravo razlaganja in opazovanja vključuje snovi in njihova gibanja v prostoru in času – pri tem pa uporablja dva pomembna elementa: silo in energijo. Sicer pa se fizika v najširšem pomenu ukvarja z razumevanjem zakonitosti narave, ki ga omogoča razumevanje obnašanja celotnega kozmosa in je prav zato ena najstarejših akademskih disciplin. Tako se tudi najnovejša teorija vsega(kvantna teorija gravitacije) ukvarja v bistvu z enakimi nerešljivimi mislimi, kakor se je ukvarjalo človeštvo že od samega začetka – kako dojeti prostor in čas. V tem smislu je pripoved

V puščavo ...

Knjige pomagajo ..., 22. april 2015 ― Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.  Piše: Urška Orešnik "Morala sva doseči puščavo in se vrniti. Tudi nered potrebuje nekaj reda, da se osmisli, da ne ostane samo lahkotna nepremišljenost." Stran. Stran od ponorelega sveta! Od stalnih impulzov okolja, informacij, hrupa, ljudi ... Se odpravljam. Še nekaj dni. Tako nestrpno sem čakala, da končno odpotujem, da sem letos pozimi kar požirala knjige o potovanjih. Vsako branje je hkrati nekakšno (duhovno) potovanje, z branjem knjig o potovanjih pa potujemo dvojno, kakor da se premikamo - od besede do besede in tako naprej, na najbolj oddaljene konce sveta. Roman V tvoji puščavi je poetična pripoved o potovanju in izvrstno nasilka, zakaj potujemo - ne da nekam pridemo, temveč da se umaknemo stran od vsakdana, da se imamo čas čuditi svetu okrog nas, res pogledati, videti s srcem: "Zemlja je last gospodarja, a pokrajina pripada tistemu, ki jo zna videti." In tudi pogledati, potovati tudi vase. Naj vas povabim k branju te prečudovite knjige - da odpotujete, tudi če stojite čisto pri miru. "V resnici puščava ne obstaja: če bi vse okoli nje prenehalo obstajati in imeti smisel, bi ostal samo nič. Kakor koli se vzame, puščava je odsotnost vsega ali pa ravno obratno, absolutnost. Ni mest, ni morja, ni rek, niti dreves in živali. Ni glasbe, ni hrupa, enega samcatega zvoka ni, razen tistega, ki ga povzroči veter, ko dvigne v zrak nekaj peska. In to je srhljivo." "Zdaj vidiš, zakaj ni nikogar več, ki bi prepotoval puščavo. Nihče ni več sposoben soočanja s tako samoto."    P. s.: Če si želite še več puščave, preberite roman Magde Reja Ime tvoje zvezde je Bilhadi ali pa avtobiografsko pripoved Robyn Davidson Tracks (po njej posnet istoimenski film - Poti).  
Med sanjami in knjigami

Med sanjami in knjigami

Knjige pomagajo ..., 30. marec 2015 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig (prevod Stana Anželj). Založba Sanje, Ljubljana 2013. Piše: Mitja Reichenberg Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE V življenju srečamo različne knjige. Nekatere so dobre, spet druge niso. Nekatere nam nudijo zabavo, nekatere ne. Ob tem moramo razumeti, da to 'dobro' in 'zabava' ne gre razumeti kot nekaj, kaj je samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je knjiga sama. Knjiga kot entiteta, kot nekaj, kar obstaja v svojih različicah ... kot nekaj, kar vas lahko poboža, ugrizne, preseneti, skuštra, ujezi, spotakne, udari, požre. Recimo. Morate priznati, da o teh dimenzijah knjig še nikoli niste premišljevali. Seveda ne – saj niste naleteli na knjigo, ki je lahko nevarna. Pisatelj Walter Moers očitno je. Še bolje: njegov junak pripovedi, ki se imenuje Blagorad Basnodolski prav tako. In zagotovo še ne poznate mesta, ki se imenuje Bukvana – kajti gre za mesto sanjajočih knjig. No, če bi to mesto poznali, mislimo resnično poznali, ne samo slišali zanj, potem bi vedeli natančno, o čem sedaj teče besede. Tako pa temu ni tako. Ampak že takoj na začetku vam pa le lahko zagotovimo, da knjige pomagajo. Sicer na svoj neverjeten način, a vendar.
Neulovljivost moškega-tigra ali o Usodi in Odgovornosti

Neulovljivost moškega-tigra ali o Usodi in Odgovornosti

Knjige pomagajo ..., 11. marec 2015 ― Sarita Mandanna: Tigrov grič. (prevod: Lili Potpara) Ljubljana: Modrijan, 2011. Piše: Urška Orešnik "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način," je gotovo eden najpogostejših (Tolstojevih) citatov. Tudi meni se mnogokrat poraja, ko razmišljam o družini kot eni od osnovnih celic človekovega socialnega delovanja. Ravno v teh dneh se o družini veliko govori, le redkokdo pa izpostavlja, za koliko gorja, travm, neizbrisljivih temnih spominov ... so vzrok in izvor ravno družine. Dužina je (načeloma) naš prvi socialni stik s svetom, kar nas zaznamuje bolj, kot si upamo priznati in spoznati. Mogoče so ravno zaradi tega takšne in drugačne družinske sage zelo priljubljeno branje - saj bi vsak izmed nas lahko napisal bolj ali manj razburljivo različico le-te. S takim pisanjem se lahko zlahka poistovetimo, hkrati pa gre ponavadi za branje, ki te "potegne" in knjigo le stežka spustiš iz rok, tudi če šteje nekaj sto strani. Že dolgo časa sem ogledovala to živopisno knjigo na policah naše knjižnice in jo končno le vzela v roke. Zaželela sem si iz mrzle in predolgo trajajoče zime - vsaj z domišljijo - pobegniti v tople kraje. Zgodba se (pretežni del) odvija na jugu Indije, v pokrajini Kodagu, v vasici sredi neokrnjenega pragozda; časovno pa je postavljena med leto 1878 in začetek druge svetovne vojne, kar zajame tri generacije dveh družin, ki ju preplete nenavadna, predvsem pa dokaj nesrečna usoda. Usoda. Tako ljudje včasih poimenujemo plaz, ki se usuje zaradi naših zapletenih razmerij, naših odločitev, dejanj, laži, prikrivanja resnice ... Usoda je snežna kepa, ki se vali po pobočju naših odnosov in jo kot tako poimenujemo, ko ni več obvladljiva ter jo le še resigniramo izpustimo iz naših rok. Prav ta prispodoba lepo oriše zaplet  romana Tigrov grič.  Zgodba se začne z rojstvom dolgo pričakovanega otroka, Devi, senco nad njeno prihodnost pa vrže temna slutnja, prerokba iz leta čapelj, ki pa ostane skrivnost, ki ji skuša bralec klj
Ko pomaga ... samo bližina. In dotik hladnega smrčka.

Ko pomaga ... samo bližina. In dotik hladnega smrčka.

Knjige pomagajo ..., 13. februar 2015 ― Piše: Urška Orešnik O knjigah:James Bowen: Potepuški maček Bob. Ljubljana: MK, 2014.John Grogan: Marley in jaz. Ljubljana: Tuma, 2008.Vicki Myron: Dewey: maček iz mestne knjižnice. Ljubljana: Modrijan, 2010. Pridejo časi, ko ne potrebujemo visoke literature. Velikih metafor, jezikovnih akrobacij in podobnih literarnih užitkov. Včasih potrebujemo le drobno, preprosto knjigo. In skodelico toplega čaja ali kave. Ter veliko tišine. Pridejo tudi časi, ko ne zmoremo prijeti knjige v roko. Ko je pomebno le, da preživimo. Da še vedno dihamo. In v takih trenutkih ni lepšega od toplega kožuščka, ki se prisloni ob tvojo nogo in mrzlega smrčka, ki te podreza - češ, kaj je narobe s tabo ... Vsi pasje- in mačjeljubci gotovo veste, o čem govorim. Ni lepšega od te pasje/mačje bližine, ki ne zahteva nič v zameno (no ja, če odštejemo božanje in kakšen priboljšek). Zato sem se odločila, da vam v branje priporočim tri berljive knjižice, če nanje slučajno še niste naleteli. Naj kot pasjeljub najprej omenim knjigo, ki me je našla ravno, ko sem jo najbolj potrebovala - roman Marley in jaz, po katerem je bil posnet tudi istoimenski film. Enkratna knjiga za vse lastnike hiperaktivnih psov. Pripoved, ki lepo pokaže, kako psi postanejo enakovredni člani družine in kako boleče je spoznanje, da jih bomo gotovo preživeli. Več o knjigi si lahko preberete tule.  Tudi mačji smrčki rešujejo življenja. Pred leti mi je tako pod roke prišla knjiga, ki me je zanimala tudi kot knjižničarko, in sicer o Deweyu, resničnem mačku, ki je živel v spencerski mestni knjižnici v Iowi. Potem ko je Dewey (maček, ne gospod Melvile Dewey, ki je l. 1876 objavil knjižnični decimalni klasifikacijski sistem) postal svetovno znan, si knjižnice širom sveta želijo imeti takega mačka - učinkovita bralna vzgoja, ni kaj.  Nedavno pa je bila v slovenščino prevedena tudi knjiga Potepuški maček Bob, seveda prav tako napisana po resnični zgodbi, ki lepo pokaže, kako lahko prikupne mačje tačke dvignejo človek
Bela dama

Bela dama

Knjige pomagajo ..., 24. januar 2015 ― Jasmina Kozina Praprotnik: Bela dama : življenje tekačice Helene Žigon : roman v 42 tisoč korakih.Ljubljana : UMco, 2014 Piše: I. Š. Za branje knjige Bela damasem se odločila predvsem zaradi velike radovednosti. Želela sem namreč spoznati življenje slovenske »matere ženskega maratonskega teka«, ki sodi v generacijo, v kateri so očitno tudi posamezniki, ki jih povsem neupravičeno imenujemo starostniki.  Sama sem se malo pred dopolnjenim petdesetim letom pričela pripravljati na svoj prvi, sicer res le polovični, maratonski tek. Helena je bila tudi meni, tako kot še marsikateremu tekaču, kot zvezda severnica na področju vztrajnosti in vzdržljivosti. To sta lastnosti, s katerima edino lahko v enem kosu s tekaškim korakom premagaš tako dolgo razdaljo. Zdaj, ko sem knjigo prebrala, imam občutek, da Heleno osebno poznam, kot da sva postali prijateljici. Njej in sodelujočim pri nastajanju knjige je uspelo Helenino pripoved tako živo predstaviti, da sem skozi branje občutila njeno prisotnost, eleganco, sprejemanje življenja v vsej njegovi spremenljivosti in žilavosti, s katero je obdarjena. Hvaležna sem ustvarjalcem, da sem lahko ob branju Helenine zgodovine »popila z njo kavico«. Del radovednosti je bil sestavljen tudi iz interesa, da bi (domišljavo) poskusila odkriti, ali sva s Heleno vsaj v nekaterih življenjskih dogodkih in v osebnostnih lastnosti morda slični. Odkriti sem želela tudi, v čem se razlikujeva, da bi se od svoje vzornice česa naučila. Tretji kos radovednosti se je izoblikoval iz želje, da bi tudi sama širnemu svetu oziroma zainteresiranim predstavila kose svojega življenja v knjižni obliki. Seveda ob predpogoju, da ob podpori strokovnjakov, ki niso le iz zdravniških vrst, do te mere ublažimo simptome fibromialgije, ki me sedaj pestijo, da ne bodo ovira za moje kvalitetno, dejavno in ustvarjalno življenje. Ker je Helena lik, ki mi je toliko domač, da se zmorem z njo poistovetiti, in je tudi avtorica knjige s tem delom zaorala ledino na osebnem
Ljubezni(vo) v 2015 ...

Ljubezni(vo) v 2015 ...

Knjige pomagajo ..., 4. januar 2015 ― Piše: Urška Orešnik Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni. Ljubljana: Sanje, 2014. (Sanje Roman) Naj kot uvod v novo leto ponudim (le) citat iz knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala in s katero sem lepo zaokrožila staro leto ... "Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno ..., razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubimec je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, ko ogenj ljubi vodo."  (str. 375) P.s.: obvezno branje za vse ljubitelje Rumija in sufijske poezije in modrosti!
O odtekanju časa in spominu

O odtekanju časa in spominu

Knjige pomagajo ..., 21. december 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Piše:  Mitja Reichenberg Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Danilo Kiš: Peščena ura. Založba Goga, Novo mesto 2014     Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Kultno knjigo, ki jo je Danilo Kiš (1935–1989) napisal pred več kot štiridesetimi leti, pravzaprav vsi poznamo: njen naslov je Grobnica za Borisa Davidoviča. In vsakdo, ki je hotel biti v tistem času nekakšen orto-intelektualec, jo je prebral. In je prebral ob tem tudi njegovo Enciklopedijo mrtvih, vsekakor. Tisti, ki smo tedaj živeli v Jugoslaviji, pa smo imeli še celo to prednosti, da smo njegove knjige znali brati v originalu. Njegova pripoved namreč teče popolnoma drugače v srbskem jeziku, kakor v slovenskih prevodih. Razumljivo.             Srečati se z literaturo Danila Kiša, pomeni vedno srečanje z neznanim – pa tudi z nečim, kar je namenjeno dvema svetovoma: svetu doživljanja in svetu premišljevanja. To je potrebno vedeti. Najbolje je to vedeti prej, preden stopimo v njegov literarni svet. Preden nas ponese in odnese njegova misel v dokaj temne vrtince, v labirinte, v čas brez časa, v trpkost trenutkov, v zrna
IT'S A TRAP!

IT'S A TRAP!

Knjige pomagajo ..., 9. december 2014 ― Piše: Naughtius Maximus Ebenezer Cooke – Trgovec s tobakom ali potovanje v Maryland. London: Benjamin Bragg at the Raven in Pater-Noster-Row, 1708.* Vedno sem imel rad literaturo, ki je v svoji zasnovi in performansu igra. Od bralca zahteva kanček več pozornosti in odprte glave, nagrada ob branju pa je toliko večja. Kak Kosovel bi imel mnogo povedati, kaj je narobe z umetninami, ki le stojijo tam in čakajo, da se jih občuduje. Umetnost je pač živa stvar. Ebenezer Cooke je dolgo časa ostal pesnik z omejeno prepoznavnostjo – celo z nazivom poet-lavreat, ki ga v Marylandu podeljujejo še danes in je bil v resnici interna šala osemnajstega stoletja, ga javnost ne povezuje več – dokler ga ni z romanom Trgovec s tobakom(1960) v širšo literarno obravnavo ponovno oživel slavni postmodernistični romanopisec John Barth. Naslov svoje fiktivne biografije si je sposodil iz prve od sedmih ohranjenih Cookovih pesmi, ki so se ohranile skozi zgodovino in hkrati tudi edine, po kateri ga mnogi pomnijo do danes. Od teh sedmih so jih Cooku šele v sedemdesetih letih pripisali dve, s katerimi ga literarna znanost prej ni povezovala, avtorstvo ene od njih pa je še danes podvrženo debati, ker so jo našli le v nepodpisanem izvodu. Trgovec s tobakom ali pot v Marylandje, kolikor nam je znano, Cookov pesniški prvenec. Sedemsto enajst verzno pesnitev je založil Benjamin Bragg leta 1708, doživela pa je še dva ponatisa v marylandskem Annapolisu (prvi se je izgubil, drugi pa nosi letnico 1731) z nekoliko spremembami na slabše: več izbrušenih rim nadomesti dvoumne dele, ki so jih nekateri raziskovalci povezovali z odkrito satiro vplivnejših oseb iz Marylanda osemnajstega stoletja, izpuščenih je originalnih 39 opomb besedila, nekakšen metatekst prve inačice epopeje, ki so z vso absurdnostjo pojasnjevale barbarizem takratne ameriške kulture, prav tako pa je izpadla zaključna kletev, s katero se glavni protagonist pesmi – angleški nevedni in naivni pripovedovalec – poslovi od goljufi
V divjino!

V divjino!

Knjige pomagajo ..., 16. november 2014 ― Jon Krakauer: V divjini. Ljubljana: V. B. Z., 2008. (Zbirka Tridvaena, knj. 2) Piše: Urška Orešnik     Kako bi šla. V divjino. Sama. Se natišinila. Nakričala. Nabežala. Umirila. Naužila. In se najbrž z veseljem vrnila v zavetje štirih sten. Zaenkrat mi še zadostujejo kratki pobegi v zavetje gozda in v vetru šepetajočih krošenj. Sicer dvomim, da bi zmogla. Odrezati vse vezi, svoje življenje stlačiti v nahrbtnik in brez kakršnega koli oziranja oditi. Kot je to storil mladenič Chris McCandless ali Aleksander Vagabund. Njegovo - resnično - zgodbo je Jon Krakauer spretno spletel, da se bere skoraj kot detektivka, spremlja pa jo kup literarnih citatov, da bralca "prime", na primer, da bi se znova lotil prebiranj Jacka Londona. Ali Tolstoja.  Knjigo smo pred kratkim brali pri enem od bralnih krožkov. Brez izjeme nas je knjiga premaknila, nas zamislila, da smo se spraševale ... Kaj za vraga ga je gnalo? Zakaj je bil tako radikalen v odnosu do svojih staršev, družine? In ga občudovale ... Njegovo drznost, zaužiti svobodo, Svobodo. Kot lahko stori le mlad človek, ki še ni tako prikovan na tire vsakdanjosti. Srž zgodbe je dobro povzeta v citatu iu knjige Everetta Ruessa: A vagabond for Beauty: "Vedno pogosteje premišljujem o tem, da bom za vedno osamljen popotnik. Bog, kako me vabijo poti. Ne znam opisati, kako neskončno so me prevzele. Samotne poti so nekaj najboljšega ... Nikoli se ne bom nehal potepati. In ko pride moja zadnja ura, si bom poiskal najbolj neobljuden, najbolj samoten in zapuščen kraj, kar jih je. Lepota te pokrajine je postala del mene. Počutim se bolj odrezanega od življenja in nekoliko bolj nežen sem. Tu imam nekaj dobrih prijateljev, vendar nikogar, ki bi resnično razumel, zakaj sem tu in kaj počnem. Nikogar ne poznam, ki bi stvari v celoti razumel; sem že predolgo sam. Vedno sem bil nezadovoljen z življenjem, ki ga živi večina. Vedno sem si želel bolj napeto in bogato življenje." V zadnjem času priljubljena tema - s knjigo Cheryl

Ko isto ni nikoli enako

Knjige pomagajo ..., 3. november 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Vikram Seth: Enaka glasba. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013 Piše: Mitja Reichenberg      Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Latinska misel pravi, da 'si duo faciunt idem, non est idem'. Torej – če dva delata enako, to ni enako. Vedno obstaja, kar je jasno, neka razlika. In prav v tej razliki tiči morda najpomembnejša misel, ki jo pred nas postavlja Seth. Glasba je tukaj nekaj takšnega, kakor odvečni podatek – a vendar povezuje med seboj usode, misli in dogodke. Glasba – edina nevidna umetnina, edina, ki jo je potrebno dojemati v najbolj tankočutni sredini svojega in njenega bistva. Umetnina globokih brazd, oddaljenih misli in spečih strasti.             Na kratko o romanu – preko zgodbe o igranju in poslušanju glasbe se srečamo s peščico likov, godalnim kvartetom in ljubezensko zgodbo med glavnim pripovedovalcem – violinistom ter njegovo nikoli preživeto ljubeznijo – pianistko. Njuno razmerje, ki ga poskušata obuditi, je po mnogih letih intonirano popolnoma drugače, saj ima ona otroka in težave s sluhom, on pa iluzijo nepotešene preteklosti, polne lastnih zapletov, samokritike, nestabilnosti in nesigurnosti. Morda je sam roman le v drugačno luč postavljena večna
Vsak je (bil) kdaj ... gospodična Nihče

Vsak je (bil) kdaj ... gospodična Nihče

Knjige pomagajo ..., 14. oktober 2014 ― Tomek Tyrzna: Gospodična Nihče. (prevedel Klemen Pisk) Ljubljana: Sodobnost International, 2013. (Zbirka Zvezdogled) Piše: Urška Orešnik     Zelo rada prebiram mladinsko literaturo - da sem na tekočem pri svojem delu, hkrati pa tudi zaradi tega, ker me to veseli. Velikokrat si kakšno knjigo naročim po spletu in jo preberem v angleščini, zadnja je bila npr. uspešnica Eleanor & Park pisateljice Rainbow Rowell, ki govori o dokaj priljubljeni temi - ljubezenski zgodbi med dvema "čudakoma" (če popreprostim). Moji najljubši knjižni junaki so vedno čudaki, posebneži. Tako me je presenetila knjiga, ki me malce spominja na Lipuševega dijaka Tjaža in Boštjanov let - Gospodična Nihče pojskega pisatelja, scenarista in režiserja Tomka Tryzne. Pripoved mlade, navine Mariše, ki se z družino preseli iz revnega podežlja, kjer so živeli v preprosti koči, v blokovsko naselje v mesto, je namreč prepletena s fantastičnimi, "sanjskimi" vložki, ki se proti koncu knjige vse pogostejši.  Kar zajeten roman nam predstavi, kako se junakinja težko vklopi v mestno okolje, kmalu pa spozna malce odštekano glasbeno nadarjeno, a dokaj shizofreno Katko, ki jo malodane obožuje in naivno sledi vsem njenim muham. V drugi polovici pa se po Katkinem izginotju spoprijatelji z razvajeno in razuzdano Evico, njuno prijateljstvo pa se razvije tudi v nekaj dokaj eksplicitnih homoerotičnih prizorov. Zgodba načenja kar nekaj različnih tem - prijateljstvo, idilično revno podeželje vs. moralno izprijeno mesto, družinske odnose, pa tudi dokaj filozofska življenjska vprašanja, na katera mestoma hudomušno odgovarja: "No, Matej je torej menil, da normalnih ljudi sploh ni, da so normalni ljudje norci, ki se znajo dobro pretvarjati, da so normalni. Norci pa ljudje imenujejo tiste, ki se ne znajo pretvarjati ali pa nimajo moči, da bi se pretvarjali ali pa tudi tiste, ki se nočejo pretvarjarti." (s. 186) Mene je knjiga najbolj pritegnila s to zadnjo temo - prevpraševanjem, kaj je normalno in kaj ni ter kje se

Kafka z druge strani

Knjige pomagajo ..., 30. september 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Jacqueline Raoul-Duval:Kafka, večni zaročenec. Beletrina, Ljubljana 2014 Piše: Mitja Reichenberg Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Uvodoma lahko sicer rečemo, da gre za drugačen roman o Kafki, kakor bi ga sicer pričakovali, saj nam kaže njegovo podobo bistveno bolj krhko, lomljivo, prosojno in občutljivo, kot bi si jo ustvarili bralci in bralke njegovih romanov. Pa ne zaradi zapletenosti odnosov – tako v njegovih romanih, kakor tudi v življenju – ne, bolj zaradi idej in misli, ki so skrite za njimi. Kakor branje daleč med vrsticami, kakor doživljanje človeka daleč od njegove podobe in besede, kakor razumeti partnerski odnos dalje od postelje in mize. To je resnično zapleteno – in še sreča, da je takó.             V kratkem povzetku zapisa o tej knjigi bi lahko rekli, da gre za oris ljubezenskih razmerij, ki jih je imel Franz Kafka v svojem sicer kratkem življenju. Gre za dekleta/žene Felice, Julio, Mileno in Doro. Njegova razmerja se dogajajo nekje med Berlinom in Dunajem, sicer pa vedno izven njegovega trenutnega življenjskega prostora, v katerem je bival in ustvarjal. Ta umaknjenost, prepotrebna razdalja med njim in ljubljenimi osebami, je hkrati gonilo in
Poj mi pesem o prijateljstvu

Poj mi pesem o prijateljstvu

Knjige pomagajo ..., 23. september 2014 ―   Ruth Dupré: Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Ljubljana: Modrijan: Kreslin, 2014. Piše: Metoda Gradišek Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE MicrosoftInternetExplorer4 Da neka Američanka piše knjigo o Vladu Kreslinu in Sloveniji sem zasledila na FB straneh v oglasu, ki je vabil na Kreslinov koncert v Križankah. Všečkala sem tisti oglas, ker je ponujal možnost, da dobim vstopnico ali knjigo.  V teh dneh sem ob obisku knjižnice na »aktualni polici« uzrla omenjeno knjigo. Seveda sem si jo izposodila in jo »na dušek« prebrala. Ob zadnjem stavku se je pojavilo vprašanje – kaj ta knjiga ponuja oz. sporoča. Ne morem reči, da sem kakšna fanatična Kreslinova »fenica«, tudi vsega, kar nam ponudi, »ne kupim«, sem pa ponosna, da imamo kot narod takšne ustvarjalce, kot je on. Cenim njegovo domoljubje, njegovo sproščenost, njegovo ne-odvisnost od sistemov, ki mnoge posrkajo vase in jih speljejo v vode povprečnosti. Od nekdaj nam sporoča, da je zvest samemu sebi in to me pri njem najbolj navdušuje. Gospa iz Teksasa, ki je po priporočilu prijatelja začela poslušati njegovo pesem Rulet, ki jo izvajata skupaj hrvaškim pevcem Šajeto, je po nekajkratnem poslušanju postala povsem »zadeta« od muzike in odločila se je, da stopi v stik z njim. To je dandanes, lahko tako rečemo, mala malica, saj je svet povezan v globalnem smislu. Imela je srečo, ker se je Kreslin odzval, kar še bolj potrjuje, da je presegel človeško majhnost samovšečnosti, in začelo se je rojevati medsebojno prijateljstvo. Kdo je prišel na idejo, da začne pisati knjigo, ni razvidno. Tudi »stric Google« mi ni pojasnil, kdo je
še novic