IF YOU FIGHT AGAINST FASCISM YOU MAKE IT GROW!

IF YOU FIGHT AGAINST FASCISM YOU MAKE IT GROW!

Kreativni razred, 6. april 2016 ― Alenka Sottler  "We appeal to all who think that public politics should not be based on biased selection of people for private interests, but rather on emancipation and acknowledgement of equal human rights. Take part in the demonstration against racism and fascism on the International Day Against Racism and Fascism on Saturday, March 19, at 4 p.m. at Zvezda park (Kongresni trg) in Ljubljana." This was the last sentence of a text that came to my address and which triggered off my decision to write this article. I fully agree with everything that has been said in that text, except that I would like to draw your attention to the underlined words which might have fatal consequences. Why? "The more you fight against something, the stronger it gets." I came across these words in a recent interview with Andrej Debeljak, a theologian, former priest and psychotherapist. It seems to me that this rule holds water in life. If you try to resist something that you feel or something that is going on in the society this will only grow stronger. I think it would be well to consider this if you are against something. Against youth unemployment, against fascism, against refugees, against the system abuse, against corruption, against tax evasion, against world hunger, against domestic violence, against labour exploitation, against climate change… History might teach us a thing or two about this. Gorge W. Bush declared war against terrorism. Today, we have not only individual terrorist organisations but also an entire Islamic state. Terrorism has become deeply rooted in our world, by which I mean to say that terrorism is dictating the way we live: airport control, high security costs at international events, generous national budget for defence, security services at conferences… What is more, our lives are intertwined with terrorism and terrorism is counting on us. It counts on our response, on the media insanity selling terrorist messages for free, it counts on panic,
REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!

REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA!

Kreativni razred, 23. marec 2016 ― REZULTAT BOJA PROTI FAŠIZMU JE KREPITEV FAŠIZMA! Alenka Sottler   »Prav tako pozivamo vse, ki mislijo, da načelo javnih politik ne sme biti prečiščevanje ljudi za privatne interese, ampak emancipacija in priznavanje enake človeškosti vsem, da se udeležijo demonstracije proti rasizmu in fašizmu , ki bo ob svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji v soboto, 19. marca, ob 16. uri v Zvezda parku (Kongresni trg) v Ljubljani.«To je zadnji stavek besedila, ki je prišlo na moj naslov in zaradi katerega sem se odločila napisati ta prispevek. V celoti se strinjam z navedenim, želim pa opozoriti na podčrtane besede v tem pozivu, ki imajo po mojem mnenju usodne posledice. Zakaj?  BOLJ KO SE PROTI NEČEMU BORIŠ, BOLJ SE TO KREPI »Bolj ko se boriš proti nečemu, več je tega v tebi.« Na to dejstvo me je pred nedavnim v intervjuju opozoril Andrej Debeljak, teolog, nekdanji duhovnik in psihoterapevt. Res, to življenjsko pravilo drži kot pribito. Če se proti nečemu boriš, to raste in se krepi, tako pri posamezniku kot v celotni družbi. O tem naj bi dobro razmislili vsi, ki se danes borimo proti. Proti brezposelnosti, proti fašizmu, proti brezposelnosti mladih, proti beguncem, proti zlorabam sistema, proti korupciji, proti neplačevanju davkov, proti lakoti v svetu, proti nasilju v družini, proti izkoriščanju delavcev, proti podnebnim spremembam … Temu v prid govorijo dogajanja v preteklosti.George Bush je napovedal boj proti terorizmu, danes imamo ne samo posamezne teroristične organizacije, ampak celo islamsko državo. Ves svet je globoko povezan s terorizmom, kar se kaže v tem, da ta v veliki meri diktira naše vsakdanje življenje: pregledovanje na letalih, ogromni stroški za zaščito na mednarodnih prireditvah, povečani proračuni za vojaški aparat, službe državne varnosti in varnostne konference … Še več, naša življenja so prepletena s terorizmom in terorizem računa na nas. Računa na naš način odzivanja, na norost medijev, ki do onemoglosti in brezplačno lajajo terorističn

Kreativni razred, 4. december 2015 ― Barbara Korun POROČILO O PROSTOVOLJNEM DELU Z BEGUNCI ALI ZAKAJ BOM ŠLA 1O. DECEMBRA NA DEMONSTRACIJE „Če hočeš pomagati, moraš pogledati vstran“ - ?!            V begunskih centrih sem delala desetkrat v mesecu od 25. oktobra do 21. novembra (vmes sem bila 12 dni na potovanju, kar pomeni, da sem bila prostovoljka vsaj vsak drugi dan). Bila sem v bivši tovarni Beti, v skladišču v Brežicah, kasneje na Dobovem 2, na Šentilju in največkrat v vojašnici Stara Vrhnika.   Prvič „na terenu“               Kot prostovoljka sem se za delo z begunci k Slovenski filantropiji prijavila že septembra, zato sem komaj čakala, da so me končno le poklicali „na teren“. Peljala sem še 4 druge prostovoljce iz Ljubljane. Proti Dobovi smo vozili zjutraj, malo pred sedmo. Ravno se je počasi danilo, polja so bila pokrita z meglo, bilo je mraz in vlažno. V daljavi smo nenadoma zagledali odsev močnih reflektorjev, kot jih imajo za nogometne tekme. Ko smo se približali bivši tovarni Beti v Dobovi, pa skoraj nismo mogli verjeti:  helikopterji, sirene, vojaki, marice, gasilski avtomobili, prizorišče pa osvetljeno z žarometi, da bi lahko videl šivanko na tleh (ko bi ne bila blatna) … predvsem pa se spominjam, kako mi je v oči bíla številnost pripadnikov specialnih enot, oblečenih v popolno bojno opravo, do zob oboroženih policistov, vojakov z mitraljezi v rokah – vsi ti so bili v neverjetnem nesorazmerju z utrujenimi, mokrimi, prezeblimi in pomanjkljivo oblečenimi ljudmi (nekateri so bili vsaj ogrnjeni s sivimi dekami UNHCR), bilo je precej družin z majhnimi otroki, pa tudi starci in starke, bili so tudi bolni in poškodovani. „Se je zgodilo kaj posebnega?“  „Ne, dobrodošla v realnost begunskega taborišča!“ mi je zaklicala prostovoljka, ki je odhajala z izmene. Nisem si mogla pomagati – prizor me je tako zelo spomnil na filme o nemških koncentracijskih taboriščih, da me stisnilo pri srcu. Ljudje v stiski za ograjo, zunaj pa patruljira vojska in policija … da bi jih stražili, da ne bi kdo
TOWEL WAR IN EUROPE

TOWEL WAR IN EUROPE

Kreativni razred, 27. avgust 2015 ― ANG  Alenka Sottler In some areas along the Adriatic sea shore in Croatia municipal wardens have started removing empty beach towels weighted with rocks. The problem is that tourists have firmly adopted the habit of laying the towels on the beach in the late evening or early morning hours to secure their favorite spot. Some tourists even take the trouble of getting up really early and carrying towels to the beach to occupy ‘their’ territory. To make matters worse, the vacation apartment landlords themselves do not mind fulfilling their guests wishes by securing the beloved spot on the beach. Let me rephrase the above example by saying that we are dealing here with the occupation of a small part of a territory for the benefit of a few people – why does that ring a bell to me? Isn’t that because the countries of Western Europe have similarly marked their part of the planet by building protective boarder fences, forcing their regulations and threatening with power? I noticed a bug crossing my threshold earlier this day. Is there a law forbidding the bugs to trespass my territory? If we look beyond the beach towels, stones, the law, customs and refugee centers we can see the laws which apply to universal human rights. The right of every living being to live freely in this Universe and on our planet Earth, to breathe the air, drink clean water, to go swimming and sunbathe, to eat and to move to a place where it feels it can survive. Let me go back to the beach towels for a moment. I saw a sign in front of a beach in Vodice. It said:  “It is forbidden to leave your personal belongings during the night and early morning on the beach for reservation purposes. Any items left unattended shall be removed by municipal wardens.” The offenders were risking a fine of 100 KUN (13€). So far, municipal wardens have only removed the beach towels occupying the beach without giving fines. However, Vodice are not an isolated example. City authorities on
REZIDENCA ZA UMETNIKE, KI NE DELAJO UMETNOSTI, KJE JE POTEM UMETNOST?

REZIDENCA ZA UMETNIKE, KI NE DELAJO UMETNOSTI, KJE JE POTEM UMETNOST?

Kreativni razred, 23. november 2014 ―  SLO  Milena KosecRezidenca za umetnike na počivanju in ekološko vrtnarjenje Pred dobrim letom je po e-pošti do mene prišel nenavadni razpis Residency for Artist on Hiatus (RFAOH) s pripisom, naj se vsekakor prijavim. Razpis je vabil umetnike na rezidenco za nekaj mesecev, največ za eno leto pod pogojem, da v tem času ne bodo delali kot umetniki. Ob prijavi je bilo potrebno navesti, zakaj želiš začasno prekiniti umetniško ustvarjanje, kako boš porabil tako pridobljeni prosti čas in se odločiti za neko vrsto poročanja o svoji dejavnosti v času RFAOH rezidence, ko sicer ostaneš v svojem kraju in si z organizatorji in drugimi rezidenti povezan samo preko spletne strani:   http://residencyforartistsonhiatus.org/ Tu objavljaš svoja poročila in lahko komentiraš ostala. Obvezati si se moral, da karkoli boš v času rezidence počel, ne boš nikoli uporabil pri svojem umetniškem delu ali proglasil za umetniško delo. Za vsak mesec rezidence je bilo obljubljeno plačilo 30 kanadskih dolarjev. Po krajšem razmisleku sem se res prijavila na rezidenco za eno leto z željo, da v tem času na domačem vrtu izpopolnim ekološki zelenjavni vrt in o tem enkrat mesečno napišem kratko poročilo. Na moje presenečenje sem bila sprejeta. Izkazalo se je, da sta si rezidenco kot svoj umetniški projekt zamislila dva umetnika Japonka Shinobu Akimoto in Kanadčan Matthew Evans. Pripravila sta internetni razpis in spletno stran. Izmed več kot trideset prijav s celega sveta sta izbrala šest med seboj zelo različnih umetnikov. Prva RFAOH rezidenca se je začela 1. oktobra 2013 in zaključila 30. septembra 2014. Rezidenca za novo skupino udeležencev se prične 1. novembra 2014.   MEDITIRANJE, VOZNIŠKI IN SPREJEMNI IZPIT, PROSTOČASNE DEJAVNOSTI, RAZMIŠLJANJE O DEPRESIJI IN VRTNARJENJE  Vsak rezident je na svoj način izkoristil rezidenco: Skupina MomenTech iz New Yorka si je vzela čas za meditiranje, Farid Rakun iz Indonezije za poučevanje, mlada Egipčanka Batool Mohammed je opra

Spoštovane kolegice in kolegi!

Kreativni razred, 11. julij 2014 ― Po nekajmesečnem  premoru je KREATIVNI RAZRED spet na delu. Močno upam, da boste ta odmor razumeli kot sestavni del prekarnega načina bivanja in da boste v časovni nepopolnosti videli zametek novega in drugačnega principa delovanja. Po daljšem obdobju mirovanja se, čudno, ni nič spremenilo.   »Čeprav delam od jutra do večera, nimam niti dneva delovne dobe ali centa plačanih socialnih prispevkov, nisem kreditno sposoben ali upravičen do dopusta, prekariat se od proletariata razlikuje le po tem, da ima poleg minimalne plače minimalne pravice,«   berem danes v Večeru besede letošnjega Stritarjevega nagrajenca, mladega literarnega kritika  Aljoše Harlamova. Družbeni sloji se med seboj pulijo za ostanke proračunskega denarja, medtem ko prekarnega razreda, samozaposlenih in tistih, ki ne morejo več vplačevati visokih prispevkov in so zato ob vsak status, nihče niti ne omenja. Njihova brezpravnost je postala normalna stalnica, nepravičnost prekarnega in podobnih statusov pa uzakonjena samoumevnost, ki nikogar ne moti. Mimo prekariata, na čigar plečih slonita program in obstoj marsikatere inštitucije in podjetja, se dogovarjajo za prerazporejanje proračunskih sredstev v njegovo škodo. Čeprav smo pred volitvami, še nisem slišala, da bi katera stranka obljubila prizadevanje za pravice prekarnega razreda. Ta tiha delitev ljudi globoko škoduje vsej družbi in njenemu dostojanstvu. Danes več nihče v javnem sektorju ne more trditi, da ima delovno mesto zaradi svojih sposobnosti. Krivično je, da:   - so odpravili zaposlovanje v javnem sektorju, ki zaposluje zlasti izobražene ljudi, potem pa se sprenevedajo, češ da ni služb za mlade izobražence;    - samozaposlenim ne priznavajo bolniške v prvem mesecu bolezni, hkrati pa ugotovijo, da ti   vplačujejo  premajhne prispevke v zdravstveno zavarovanje in jim zato še povišajo mesečni   zdravstveni prispevek;   ­- so obdavčili  avtorske pogodb

CROWDSOURCING IN SODOBNI KREATIVNI DELAVCI

Kreativni razred, 11. julij 2014 ― Marko Rop, ilustrator Sledeči zapisek izraža predvsem moja lastna subjektivna stališča in izkušnje ter ne poskuša le teh izpostaviti kot pravilnega načina gledanja na reči. Je polemičen zapisek, ki vabi k odzivu in komunikaciji o problemih omenjenih v sledečih vrsticah, za katere se mi zdi, da so medijsko precej zapostavljeni a zelo aktualni. Beseda crowdsourcing v najbolj osnovnem smislu besede pomeni predvsem prakso pridobivanja storitev, idej in vsebin, ki jih (so)ustvarjajo skupine ljudi, največkrat preko spleta. Gre se za razmeroma nov fenomen, neposredno povezan z razvojem samega spleta in spletnih tehnologij. Prve množične razprave o množicanju (en izmed slovenskih prevodov besede) je sprožil članek, ki ga je leta 2006 za časopis Wired napisal Jeff Howe. V omenjenem članku se avtor med drugim ukvarja s fenomenom iStockphoto, eno izmed prvih velikih crowdsoursing spletnih platform, na katero lahko posamezniki prenesejo svoje (digitalne/digitalizirane) fotografije in jih potem prodajajo. V članku avtor izpostavi situacijo profesionalne fotografinje, ki ugotovi, da svojih fotografij ne more več prodati po ustaljeni ceni 150 dolarjev, saj njen klient medtem odkrije iStockphoto, kjer lahko posamezne fotografije kupi na primer po ceni 1 dolar. Situacija s katero se bodo v prihajajočih letih spopadli številni drugi fotografi, prav tako pa postopoma še cel kup drugih industrij, ne zgolj kreativna industrija. Če je po eni strani razvoj crowdsourcinga pomenil izgubo službe ali padec honorarjev delavcem v klasičnih, nedigitalnih medijih, je razvoj po drugi strani ustvaril nova delovnih mest, nove profesije ter, kar radi izpostavljajo zagovorniki crowdsourcinga- omogočil ljudem iz tretjega sveta, da imajo od tega dela globalizacije tudi sami korist. Mnogi kot konstruktiven aspekt crowdsourcinga izpostavljajo decentralizacijo. Iz mojega stališča in izkušenj je povezovati crowdsourcing z decentralizacijo nekaj podobnega, kot povezovati decentralizacijo z globaliza

Kreativni razred, 24. september 2013 ―  NE NAM SPET NAKLADAT! Alenka SottlerKOLUMNA: ALOJZ IHAN, DRAGI BORUT http://www.siol.net/priloge/kolumne/alojz_ihan/2013/09/dragi_borut.aspx?fb_action_ids=667487443262391&fb_action_types=og.likes&fb_source=other_multiline&action_object_map=%7B%22667487443262391%22%3A668915183133034%7D&action_type_map=%7B%22667487443262391%22%3A%22og.likes%22%7D&action_ref_map=%5B%5D 

Kreativni razred, 24. september 2013 ― ALI SO USTVARJALCI DOVOLJ NAGRAJENI ZA SVOJE DELO?  Prof. Dr. Jernej Barbič, profesor računalništva University of Southern California, Los Angeles, Kalifornija, ZDA   Alenka Sottler Sredi tekme, ki danes vlada v vrhunski znanosti, je dobro, da se sploh še kdo vpraša, zakaj pravzaprav ustvarjamo nove enačbe, modele in algoritme in pišemo raziskovalne članke. Ustvarjalnost je v naravoslovni znanosti postala sama sebi namen, debata na to temo pa je nekaj, kar je bolje skriti.. da ne bi kakšen predstojnik slučajno opazil, da ne vlagamo vsega časa in energije v iskanje novega raziskovalnega denarja in objavljanja v še eno dodatno revijo. Odgovor na moje začetno vprašanje je verjetno preprost. Ustvarjamo zato, ker smo za to poklicani, ker ne znamo in ne želimo drugače. Enako kot alpinist mora preplezati goro, izumitelj mora končati svoj izum, triatlonec pa premagati samega sebe. Zadnje čase pa si pogosto zastavljam sledeča, bolj »praktična«, vprašanja: V kolikšni meri je danes ustvarjalnost nagrajena, oziroma ali se ustvarjalnost »splača«? Ali je sploh pravilno, da ustvarjalnost obravnavamo kot nekaj, kar naj ustvarjalcu prinaša tudi materialne koristi? Naša civilizacija je razvila inštrumente intelektualne lastnine kot so patenti, modeli in avtorske pravice, katerih osnovni namen je ravno to, da so ustvarjalci, poleg ugleda in raznih nagrad (brezplačnih ali za simbolično vrednost), nagrajeni tudi materialno. Ideja tega sistema je, da ustvarjalec nekaj razvije in za zmerno ceno zaščiti z ustrezno obliko intelektualne lastnine. V razumnem roku potem od kupcev oziroma uporabnikov prejme ustrezno nagrado (licenčnino), ki naj bi bila višja od zgolj le simbolične vrednosti. Ampak, ali ta v osnovi sicer koristen pravni inštrument v praksi tudi dejansko sledim svojemu namenu? Pogled na nabor patentov vrhunskih svetovnih korporacij, ki tipično šteje nekaj deset tisoč patentov, namreč kaže, da se intelektualna lastnina danes uporablja prej vse kot za n

Kreativni razred, 10. september 2013 ― Andrej Rozman Roza Ljubljana   SMO PREDVSEM ISKALCI DELA NA PODROČJU, KJER JE DELA VEDNO MANJ Vsake toliko se mi zgodi, da pišem kakšno besedilo tik pred zdajci. V dogovoru z založnikom ali teatrom, če gre za gledališko besedilo, včasih že dosti pred tem določim datum, ko bo treba besedilo oddat. A ker imam zmeraj veliko dela, moram najprej dokončat vse, kar je na vrsti prej, in se zato redno zagrizem v projekt šele takrat, ko mi ne ostane drugega, kot da delam kot zmešan, prepojen s črnim čajem in od jutra do nezavesti. Zmeraj znova se muze najprej samo muzajo. Ko pa ugotovijo, da ni heca in da se bo treba krepko potrudit, če se vsi skupaj nočemo preveč blamirat, postanejo učinkovite. Kljub temu brez blamaž doslej ni šlo, saj sem predvsem takrat, ko sem pisal besedilo za svoje lastno gledališče, to besedilo včasih popravljal še na dan premiere in ga potem zvečer seveda še nisem znal. Zato sem si pomagal z raznimi včasih povsem očitnimi plonkceglci, pri katerih pa se mi je parkrat zgodilo, da zaradi utrujenosti nisem bil sposoben prebrat premajhnih črk. Enkrat pa tudi, da sem zaradi prehudega tempa vaj na premieri ostal brez glasu. Kritikov na take večere že dolgo več ne vabim, a ker so dogodki javno oznanjeni, včasih pridejo kar sami. Tako sem bil po premieri predstave Passion de Pressheren deležen svoje najljubše časopisne kritike, ko je Slavko Pezdir napisal, da je predstava „pokazala več duhovitosti in domišljenosti v konceptu kot pa v njegovi uresničitvi. Očitno bo za (po)polno izvajalsko sproščenost in suverenost avtor ter izvajalec nesporno zahtevnega in kompleksnega uprizoritvenega gradiva potreboval še nekaj ponovitev.“ Kadar pišem za druga gledališča, za založbe ali za Cicibana, sem hvaležen urednikom in režiserjem, ki mi v primeru, da besedilo ni takšno, kot bi ga želeli, to tudi povejo. Tako se mi je že zgodilo, da je knjiga izšla leto pozneje, kot bi morala, a sem še zdaj hvaležen uredniku, ki je zavrnil prvo, prehitro napisano verzijo. V v

Dve vrsti kulturnih delavcev

Kreativni razred, 30. avgust 2013 ― Lilijana Stepančič RAZSTAVNINA KOT SOCIALNI KOREKTIV BESEDA , Pogledi, 8. maj 2013 , Komentar http://www.pogledi.si/mnenja/razstavnina-kot-socialni-korektiv#comments ODGOVOR NA KOMENTAR GE. LILIJANE STEPANČIČ V RUBRIKI BESEDA, POGLEDI, 8. MAJ 2013 Ali so javne institucije res »razredni sovražnik umetnikov«? Gre res za razredni boj? O tem se sprašuje ga. Lilijana Stepančič v komentarju »Razstavnina kot socialni korektiv«. Kot odziv na njeno pisanje sem napisala naslednji razmislek. Galerijski delavci in umetniki dejansko sodimo v dva različna razreda. Te razlike delavci v kulturnih ustanovah morda večinoma ne opazijo, umetniki pa jo močno občutimo. Gre namreč za pomembno razliko v socialnem statusu. Pri tem tisti del kulturnih delavcev, ki so zaposleni v kulturnih institucijah, sodi v razred zaposlenih oziroma t. i. salariat ter uživa enakopravnost in enake socialne ugodnosti kot vsi zaposleni. Umetniki pa pripadamo razredu prekarnih delavcev z dna družbene lestvice. Naših pravic ne zagovarja nobena politična stranka, opcija ali struja in celo akademski intelektualci skorajda ne. Zato pri našem razredu vsakokratna oblast brez ovir reže stroške, avtorske honorarje, socialne in druge pravice. Ga. Stepančičeva razloži, da umetnostne in kulturne institucije v glavnem dojemamo kot nekakšne domove, v katerih vidimo umetnost (ne pa umetnikov), torej kot institucije, ki generirajo kulturne kanone, selekcionirajo dobro iz množice slabega in estetizirajo družbo, da pa se manj zavedamo socialno-ekonomskih funkcij teh ustanov. Gre za to, da vsak output javne in zasebne galerije spremlja običajna ekonomija, ki je lahko bolj ali manj pravična kot v vsaki tovarni. Ta ekonomija je v umetnosti zavita v prefinjene celofane, na katerih ne manjkajo vzorci samovolje.  »Nikoli ne vemo, zakaj nekateri umetniki dobijo debelejšo rezino kruha za opravljene storitve in storitve, medtem ko je drugim odrezana tako tanka, da bi se

Davki in honorarno delo

Kreativni razred, 30. avgust 2013 ― Vlada nadaljuje in spet načrtuje jemanjem denarja tam, kjer je nihče ne ustavi, to je pri prekarnemu Kreativnem razredu.  Koliko časa bomo to še prenašali?Preberite si samo košček članeka STA, celega pa na:Davki nas bodo še bolj stisnili Vir / Avtor:  Marjeta Kralj 30. avgust 2013 (nazadnje spremenjeno: 9:14 29. avgust 2013) Oznake: Delo, Plače  "Toda še bolj se bodo dohodki zmanjšali tistim, ki si kruh služijo samo s honorarnim delom, saj bodo morali po novi pokojninski zakonodaji od 1. januarja 2014 dalje plačevati 15,5-odstotni prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Čeprav predlagana novela zakona o dohodnini predvideva, da se jim bo ob normiranih oziroma dejanskih stroških davčna osnova znižala tudi za vse plačane pokojninske prispevke, večina od tega ne bo imela nobene koristi. Kar 80 odstotkov ali približno 16.000 oseb, ki niso zaposlene ali samozaposlene in ki delajo na podlagi avtorskih in drugih pogodb (izjeme so upokojenci in tisti, ki opravljajo študentsko delo), namreč zasluži premalo, da bi jim bilo sploh treba plačati dohodnino. Na primeru honorarnega delavca, ki na leto zasluži 1000 evrov, smo tako s pomočjo Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije in davčnega svetovalca družbe Taxgroup Dušana Jeraja izračunali, da bo njegov dohodek naslednje leto samo zaradi novih prispevkov za 155 evrov ali natančno 15,5 odstotka nižji kot letos, če bodo dohodninska lestvica in olajšave ostale enake letošnjim. Če vzamemo podatek vlade, da so tisti, ki se preživljajo samo s honorarnim delom, v letu 2011 v povprečju zaslužili 2500 evrov (še vedno premalo za plačilo dohodnine), pa to pomeni, da se bo njihov zaslužek naslednje leto znižal za skoraj 400 evrov, na dobrih 2100 evrov. Tudi preostalih nekaj več kot 4000 honorarcev, ki so zavezanci za dohodnino in so po kontrolnih podatkih za odmero dohodnine za leto 2011 skupno prejeli 31 milijonov evrov dohodka, lahko s spremembami zakona o dohodnini računa le na majhno omilitev padca njihovih pri

Kreativni razred

Kreativni razred, 30. julij 2013 ― DELAJ MANJ!  Eden nedvomno najbolj zanimivih pojmov danes je čas. A zaradi abstraktnosti tudi najmanj predstavljiv. Ni čudno, da se za predstavljanje časa uporablja vizualne podobe v obliki grafikonov, razrezov barvnih krogov ali lestvic, vse zato, da bi si lahko vsaj malo predstavljali njegovo dimenzijo. Eden na glavnih simptomov današnje družbe stalni prisilni občutek pomanjkanja časa. Živimo v diktaturi časa in ravno zaradi njegove abstraktnosti se jo najmanj zavedamo in jo reflektiramo. Zame je bil eden glavnih ciljev Kreativnega razreda, da ne podleže diktaturi časa oziroma časovni prisili. Vsi v svobodnih in prekarnih poklicih dobro poznamo konstantno preobremenjenost. Podplačanost nas sili, da ustvarjamo zna različnih področjih in da na različnih področjih, kjer drugi najamejo strokovno pomoč, delo opravimo sami. Zato smo stalno pod prisilo pomanjkanja časa. A nismo edini. Vse prebivalstvo je podvrženo terorju časa in zgodbe o izgorevanju, zato bi bilo o času v tej družbi potrebno še posebej natančno spregovoriti. Eden glavnih ciljev Kreativnega razreda je tako, da opozori na to diktaturo, jo reflektira in poda predloge. Predvsem pa, da najprej sam ustvari področje miru in refleksije, kjer ni časovne prisile, nujnost, rokov in kjer se nam prav nikamor ne mudi. Tem bolj, ker smo zadnje časa smo priča histeričnemu kopičenju in produkciji kulturnih dogodkov, pa tudi dokumentov, zakonov in uredb. V strahu pred izgubo financ s strani države in propadom so prenekatere galerije, inštitucije, knjižnice in druge kulturne ustanove sicer razumljivo še pospešile svojo dejavnost in neprekinjeno zasipajo javnost z informacijami o svojih dejavnostih. Priča smo inflaciji dogodkov, ki izgubljajo svoj pomen. Gre za manipulacijo. Ta se zgodi v trenutki, ko prirediteljem niso več pomembni obiskovalci in publika, ampak le uradnik na ministrstvu, organ Evropske unije in podobno, ki naj bi ga tako pester program prepričal, da dodeli sredstva dotičnim prosilcem. Po tej
še novic