Smučaraj

Smučaraj

Rokova modrina, 2. februar 2015 ― Že ob petih in pol mi je moj naslednik zarinil nogo v oko in princeska je zarohnela v očijevo uho, da naj izginem iz njene postelje. Dvignil sem svoje telo in z njim odšel pripravljat zajtrk. Svojo zaspano betico sem pustil tam, da je pojasnila malima živinčetoma, da je to postelja staršev, ne pa otrok, in da naj spokata onadva.Ko so se nakokodakali, čigava je palača Trnuljčice, so se vsi trije – mala šef 1 in mali šef 2 in moja podšef betica – privalili v kuhinjo, sem postregel vsem šefom kot kitajski služabnik. Za zabavo sem jim pokazal tudi nekaj trikov s krožniki – copy and paste by kitajski cirkus – dva sta nesrečno končala v zobeh smetnjaka – in zapel nekaj žalostnih kitajskih pesmi o polžu in zelju, ki sem se jih naučil na edinih treh urah tečaja kitajščine pred dvajsetimi leti, ko sem mislil, da sem zaljubljen v kitajske mini nogice učiteljice Wu. Potem sem se kot kitajski služabnik diskretno umaknil na straniščno luknjo, kjer sem prebral jutranje novice v osrednjem časniku človeške lenobe. Časopis je bil seveda slovenski, zato kot Kitajec nisem razumel nič, sem pa razumel slike slovenskih gospodarskih uspehov, jeaah, in razumel sem, da v deželi, ki je tudi moja dežela, obstaja še ena dežela, kjer so vsi bogati in še bolj bogati, beri – kradejo in še bolj kradejo, v izjavi dneva neka gospodična S. A., študentka, 21, sanja sanje svinje u kukuruzu. »Hišo bi imela v bližini, deset minut od središča mesta. V okolici bi uredila zelenjavni vrt, travo in cvetje. Tudi na balkonu bi imela cvetje. Hiša bi bila dvonadstropna. Ker študiram pravo, bi v pritličju uredila poslovne prostore z odvetniško pisarno in knjižnico. Prvo nadstropje bi bilo v rustikalnem slogu in toplih barvah. Všeč mi je toskanski slog. Vse bi bilo v naravnih barvah.« Bil je trenutek, ko nisem hotel bit več genij in se mi je fučkalo, da je za bit genij treba delat, ne pa bit talentiran. Bil je trenutek za pobeg in trenutek za naj bodo drugi geniji, danes bom raje bedak, bom šel raje smučat, k
V gorah

V gorah

Rokova modrina, 31. januar 2015 ― »Ne vem,« sem jokal, ne da bi me kdo slišal. »Ne vem. Če nihče ne pride, potem nikogar ne bo. Sam nisem nikomur naredil nobene škode in meni ni nihče naredil nobene škode, vendar mi nihče ne bo pomagal. Krdelo nihčejev. Toda, to še ni vse. Ne, da mi nihče ne pomaga, čreda nihčejev bi bila precej v redu, kakorkoli obrneš, si vseeno želim, da bi šli skupaj na potovanje, zakaj pa ne? S krdelom nihčejev. V gore, seveda, kam pa? Kako se ti nihčeji prerivajo med seboj, vse te dvignjene roke združene skupaj, vse te neštete noge, ki gomaze blizu! Seveda smo vsi v oblekah. Gremo veselo in veter piha skozi nas in luknje v našem krdelu. Naši vratovi so dvignjeni visoko. Svobodno v gorah! Čudim se, da ne planemo v pesem.« Franz Kafka

Kaj dobiš, ko postaviš režiserja na snežni puh ;)

Rokova modrina, 29. januar 2015 ― Vse te Rokove ekstremne snežne momente, ki jim igralska ekipa poskuša slediti v času aktivnih terenskih priprav (beri: zabav), lovimo v objektiv. Ujeti momenti bodo povezani v prav posebno zgodbo in predstavljeni v video obliki.Ta del projekta Rokova modrina bo dokumentarec o Roku z ne samo starimi, temveč tudi novimi spomini in doživetji, ki nastajajo med hojo po njegovih stopinjah.Za namig si spodaj oglejte super 'powder' film našega režiserja Matjaža Pograjca.  
še novic