Rudi Šeligo, novi roman in potujitev

Rudi Šeligo, novi roman in potujitev

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 29. marec 2013 ― Že pred časom je v Pogledih (številka 21, 14. novembra 2012) izšla moja recenzija 11. zvezka Interpretacij Nove revije, ki je bila posvečena Rudiju Šeligi. V celoti si jo lahko preberete na straneh Pogledov ali zdaj tudi v mojem digitalnem arhivu, na blogu Aljoša Harlamov, pisun. Tukaj objavljam samo enega od poudarkov iz knjige; o dehumanizmu novega romana, o katerem sem sicer pisal že v objavi z naslovom Janko Kos Already Did It! ali francoski novi roman in modernizem. Rudi Šeligo © Jože Suhadolnik. Via Mladina: vir. Skoraj natanko tako kot Šklovski namreč tudi Robbe-Grillet meni, da ljudje zaznavamo popačeno podobo sveta, ki ga s svojo nenehno prisvojevalsko, antropocentrično, subjektivno dejavnostjo prilagajamo človeški meri, torej humaniziramo. Zato kamen (naslov prve Šeligove prozne zbirke!) za nas ni več "kamnit", ni več to, kar je sam na sebi, temveč je le to, kar je za nas, videno skoz naše antropomorfizirajoče oči. Kamen je za nas vselej nekaj interesno zaznamovanega: gradbeno sredstvo, nakit, orožje; tudi kadar je za nas "zgolj" lepi predmet, imamo do njega svoj človeški interes, in sicer paradoksno v obliki "brezinteresnega ugajanja", itn. Robbe-Grilleteva zamisel za novi roman je zato taka: odstraniti je treba ta "za nas", našo percepcijo sveta je treba dehumanizirati, da bi lahko spet ugledali izgubljeni svet v njegovi biti, torej tak, kakršen je; to je naloga literature, novega romana. Od tod potem brezsubjektivni, nevtralni reizem, ki se osredotoča na natančno, počasno beleženje predmetnega sveta in se pri tem izogiblje vsakršnemu antropomorfizmu, vsakršni humanizaciji, v skrajni posledici: vsakršnemu pomenu. – Če zadeve razumemo dobesedno (in ne tudi po smislu), potem je po vsem sodeč prav radikalni reizem najčistejši primer potujitve. Tomo Virk: Krajša proza Rudija Šeliga. V: Tomo Virk et al, Niko Grafenauer (ur.): Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova revija, 2011 (Zbirka Interpretacije), str. 12 –13.
Tihožitje in opis

Tihožitje in opis

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 11. marec 2013 ― Rene Magritte: Portret (1935). Vir: Wikipaintings V medigri likovne kompozicije in upodobitve vsakdanjih objektov tihožitje odpira prostor vsakdanjega sveta; konstruira modele novih prostorskih odnosov, ki so sredstvo, s pomočjo katerega naseljujemo ta svet na alternativne načine. Na tej osnovni ravni, kot kompozicijsko obliko, lahko pojem tihožitja v popolnosti apliciramo na moderno literaturo. Posebno osupljive so tri vzporednice: osredotočenost na ne-pomembne materiale, intenca, da je material predstavljen v neki surovi obliki, nepodrejenost reprezentacijski strukturi zapleta [plot], in želja po razgaljanju prostorskih vzorcev izkušnje, namesto časovne organiziranosti doživljanega časa.[...]Na tehnični ravni si moramo literarno tihožitje predstavljati kot avtonomen opis ali sliko, pri katerem besedilo ne sledi več pripovedovanju, ampak se zadržuje na detajlih in organizira prikaz slike. Rezultat tega je podoba, vendar ne v kakršnemkoli vizualnem smislu – besedilo ni ekfraza stvarnega oziroma fikcijskega platna –, ampak v smislu shematizacije področja realnosti, katerega red opazujemo znotraj umetniške prezentacije. Taka avtonomna slika služi različnim namenom, a skupni vložek le-teh je, kot se zdi, na novo ovrednotiti nek del stvarnosti, ki je ujet v tihožitju. Frederik Tygstrup: Still Life: The Experience of Space in Modernist Prose. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 263–264 ___________________________________________________________________________________ Through the interplay of artistic composition and presentation of everyday objects, still life painting opens up the space of the everyday world; it constructs models of new spatial relations designed as means to inhabit this world in alternative ways. On this level of generality, considered as a compositional design, the notion of still life seems to apply perfectly to modern lite

Avantgardistični manifest in jezik

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 3. marec 2013 ― V svoji analizi futurističnih manifestov Marjorie Perloff opisuje prelom s političnim manifestom kot »transformacijo oblike, ki je bila tradicionalno razumljena kot sredstvo politične izjave, v literarni, lahko bi to imenovali tudi kvazi-poetični konstrukt« (Perloff [1986]*, 82). […] S preoblikovanjem zgodovinskega dogodka, ki ga je tradicionalno najavljal politični manifest, v poetični dogodek zgodovinske avantgarde definirajo jezik kot gonilno silo zgodovine, s tem pa je revolucionarna akcija neločljivo zvezana z jezikovno izvršitvijo samega manifesta: manifest je istočasno napoved in izvršitev lastne revolucionarne akcije. Benedikt Hjartarson: Myths of Rupture: The Manifesto and the Concept of Avant-Garde. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 178–179 Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE ____________________________________________________________________________________ In her analysis of the futurist manifesto, Marjorie Perloff has described the break with the political manifesto as “the transformation of what had traditionally been a vehicle for political statement into a literary, one might say, a quasi-poetic construct” (Perloff [1986], 82). […] By transforming the historical event traditionally declared in the political manifesto into a poetic event, the historical avant-garde defines language itself as the driving force of history, thus making revolutionary action inseparable from the linguistic performance of the manifesto itself: the manifesto is simultaneously the

Moderna in globalizacija

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 25. februar 2013 ― Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE Vprašanje o globalizaciji ostaja konec koncev tesno povezano s plodovito debato o moderni dobi in umetniškem modernizmu ter njunih individualnih zgodovinskih smereh. Na tem mestu moramo priznati, da se politični in kulturni razvoj 90. let 20. stoletja ni pretirano oziral na samozavestne napovedi postmodernistov, da se moderna zaključuje, kaj šele na zmagoslavne trditve o koncu zgodovine (Fukuyama [1992]*). Pomagalo ni niti enačenje moderne in včasih celo modernizma s fašizmom, totalitarizmom in genocidom. Prav nasprotno, moderna je danes (in je bila že lep čas) povsod in diskurz o postmoderni se zdi samo kot epizoda (četudi pomembna) znotraj neke vrste transformacije Zahodne moderne same. Problem ni več nasprotje med moderno in postmoderno, pa čeprav je to neizbežno poenostavljeno nasprotje še vedno osnova večine trenutno priljubljenega proti-modernega mišljenja, ki izhaja iz ozkega razumevanja postkolonialnih metod. Ampak je problem to, kar je Arjun Appadurai** poimenoval moderna-za-vse [modernity-at-large] in kar so nekateri opisali kot alternativne moderne: »[Moderna] ni prišla hitro, ampak počasi, korak za korakom, znotraj longue durée – prebujena s stikom; prinesena s trgovino; uvajali so jo imperiji in nosila je kolonialistični podpis; gnal jo je nacionalizem; in danes jo vse večkrat upravljajo globalni mediji, migracija in kapital« (Gaonkar [1999]***, 1).  Andreas Huyssen: Modernism at Large. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 57 Normal 0

Postmodernizem modernizma

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 20. februar 2013 ― Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE Sanford Schwartz v eseju Postmodernizem modernizma, enem temeljnih prispevkov na to temo, izpostavlja, da »obstoječa delitev na moderno in postmoderno ni nič drugega kot "razpolovljeni modernizem" in to, kar imamo za postmoderno, je zgolj pozabljena plat modernizma (Schwartz [1998], 16*). Obenem pa Schwartz upravičeno zavrača opustitev meja med obema pojmoma. Njegovo mnenje je namreč, da lahko njuno kompleksno razmerje razumemo kot nekaj produktivnega. Če nanju pogledamo z različnih zornih kotov, se pojma zdita naravnost nezdružljiva. Rešitev problema med drugim še dodatno zamegljuje obremenjeno razmerje med modernizmom v umetnosti in različnimi tehničnimi, družbenimi in teoretičnimi nosilci Zahodne moderne. Medtem ko tisti, ki se osredotočajo na literaturo, modernizem dojemajo kot kulturno tvorbo, ki nasprotuje analitično-referenčnim modelom dominantnega Zahodnega racionalizma, drugi raziskovalci, posebno znotraj družbenih ved, pa tudi mnogi zgodovinarji in filozofi, s konceptom »modernizem« označujejo natančno te velike pripovedi in družbene modele. V teh krogih teoretične poskuse razgaljanja tovrstnih pripovedi in modelov – ki so jih v literarni vedi in v nekaterih drugih vejah humanistike prej imenovali za poststrukturalistične – imenujejo za »postmodernistične« in zanje veljajo za moteče [disruptive] na podoben način kot modernizem v umetnosti v odnosu do družbene moderne. Kot da to še ni dovolj, tudi literarna veda, ki je »postmodernizem« prvotno uporabljala kot estetsko kategorijo, termin vse bolj odpira za prej omenjene pomene, to je, g
Kosovel in Zenit II, Kosovel in Martelanc

Kosovel in Zenit II, Kosovel in Martelanc

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 17. februar 2013 ― Po objavi v čast obletnice avantgardistične reviji Zenit, ki sem ji pridal tudi zapis o Kosovelovem odnosu do nje, se mi je iz Trsta prijazno javil Ravel Kodrič, prevajalec in kosovelolog. Njegovo pismo v celoti, z nekaj minimalnimi posegi, objavljam spodaj: Dragi Aljoša! Posredujem par podatkov in navedkov, ki Vrečkovo kronologijo Srečkove nepovršinske seznanjenosti z Zenitom pomikajo v vsaj tri leta zgodnejše obdobje: Kosovelov najtesnejši, od njega leto dni mlajši tržaški prijatelj Vladimir Martelanc je že pred koncem leta 1921 (po VIII. številki Zenita) napisal in januarja naslednje leto v tržaškem Učiteljskem listu (z novim letom je vajeti glavnega urednika pri tem časopisu od Janka Samca prevzel nihče drug kot Srečkov brat Stano Kosovel!) objavil obsežno kulturološko in primerjalno študijo z naslovom Zenitizem. Navajam nekaj značilnejših odlomkov: Fotografija z razstave v Moderni galeriji Zenitizem je sinteza vsega modernega umetniškega gibanja vseh struj. V njem se zrcali v največji meri vse iskanje sedanjega človeštva, ki je zopet odsev prehodne dobe, v kateri živimo, velikanskega razpotja v človeški zgodovini, ogromnega preloma v človeški družbi: rapidno propadanje meščanske družbe, nahajajoče se v stadiju neprestanih, vedno večjih kriz, na drugi strani še nezavestno iskanje in nejasno hotenje, iztezanje rok, nevedočih, kaj bi zgrabile – velikanski kaos vsega našega družabnega [sic, op. R.K.] življenja in z njim vzporednega duševnega življenja, iskajočega novih vsebin in novih oblik. Ekspresionizem in futurizem postajata že preomejena za izraz vse vsebine naše dobe, ki znači v resnici »Umwertung aller Wete« (Nietzsche). (Vladimir Martelanc: Zenitizem, v: Učiteljski list, letnik III, št. 2 (10.01.1922), str. 11-13) Marca istega leta pa je v Delu, slovenskem glasilu Komunistične partije Italije, v  rubriki »Kultura« objavil že tudi kritično in idejno bolj priostreno oceno gibanja in revije pod naslovom Zenit: Njegovo [Ljubomi
Joyce vroč na Kitajskem

Joyce vroč na Kitajskem

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 8. februar 2013 ― V globalnih medijih te dni prav tekmujejo, kdo bo bolje prepisal nenavadno zgodbo o knjižni uspešnici, ki prihaja s Kitajske. Tam so namreč prevod prvega dela romana Finnegans Wake (Finneganovo prebujenje) v prvih treh tednih prodali v 8 tisoč izvodih in je trenutno druga najbolj prodajana knjiga na šanghajski lestvici bestselerjev, takoj za biografijo Deng Xiaopinga. Popularnosti tega najbolj zamotanega modernističnega romana, kar je bil kdaj napisan, si nihče ne zna prav razložiti. Fennigen shouling ye (芬尼根守灵夜) sicer zaenkrat zaobjema samo prvo tretjino dela, za katero pa je Dai Congrong, profesorica književnosti na univerzi Fudan v Šanghaju, potrebovala osem let. Več o tem lahko preberete na Guardianu, The Telegraphu in Chinaculture.org. Sicer pa lahko roman v celoti preberete na spletu, na finwake.com. Močno pa priporočam blog Wake In Progress, kjer Stephen Crowe stran po stran neumorno ilustrira to izjemno delo (trenutno je pri strani 154). In njegov projekt ni nič manj izjemen. James Joyce (risba). Carl Koher (1919-2006). Via Facebook. riverrun, past Eve and Adam's, from swerve of shore to bendof bay, brings us by a commodius vicus of recirculation back toHowth Castle and Environs. (prva poved iz romana)
Na današnji dan: rojstvo revije Zenit

Na današnji dan: rojstvo revije Zenit

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 1. februar 2013 ― Prva stran prve številke. Vir: digitalni arhiv. Človek – To je naša prva beseda.Iz samote srepih zidov in prekletih ulic, iz mračnih globin podzavesti in pošastnih noči stopamo pred vas kot apostoli, kot preroki, da prerokujemo UMETNOST ČLOVEKA.Človek je center makrokozmosa, umetnost in filozofija pa krožnici njegovega najvišjega spoznanja – najvišje zavesti. Najvišja manifestacija duha in duše. DUH, polbog Anarh želi sredi kaosa postati vladar – "vsevolod" [vselovod?], postati bog. Želi si – da bi iz kaosa ustvaril delo. Toda edini stvarnik je umetnik, ki v ustvarjenem delu zmeraj uteleša Človeka. Umetnik je utelešenje in strašno hrepenenje po tem, da bi razodel: Človeka. Umetnik je Razodetje – Božje Oznanilo – Strašna Sodba: Človeka. Je neskončni alef [krugozor], ki nima začetka ne konca na smrtno divjem vrtenju Zemlje skozi prostore. Njegov center je ZENIT – edina odrešitev človekova – njegovo edino zveličanje. Umetnik kot inkarnacija višjega trpi, ko zgoreva v svojih lastnih in vsečloveških bolečinah. Je krik ponižane duše za odrešitvijo. Metakozmični krik – krik globokih brezen naših notranjih sfer. Globoko smo potonili v prepad duše in mi hočemo iz nas iziti z Novim Človekom, z novo svetlobo v mrak starih črnih dni, naše žalostne nemladosti. Mi bomo prinesli nov ogenj [žaru], ki bo svetil v mraku Jugoslavije.Mi želimo na dan prinesti naš notranji obraz. (Ljubomir Micić: Čovek i Umetnost, v Internacionalna revija za umetnost i kulturu Zenit, 1. februar 1921, prva stran) Kot me je opozorilo Društvo za domače raziskave preko Istorijskega arhiva Beograda je na današnji dan v Zagrebu leta 1921 izšla prva številka avantgardistične mednarodne revije za umetnost in kulturo Zenit, ki je zadnji dve leti (1924–1926 izhajala v Beogradu).  Na spletu je sicer dostopen celoten digitalni arhiv Zenita: tule. Obstajal je tudi cel blog, posvečen reviji: Zenitizam, kjer so skrbeli tudi za objavljanje tekstov in prispevkov o reviji, pa zdaj, kot je videti, žal
Proustovske pošasti: subjekt kot veriga jazov

Proustovske pošasti: subjekt kot veriga jazov

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 23. januar 2013 ― Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE Najprej opozorilo. V pričujočem zapisu ne bom obnavljal Iskanja izgubljenega časa. To so mnogi poskušali že pred mano in neslavno pogoreli: Zdaj pa resno. Čeprav večina bralcev in raziskovalcev ob omembi Prousta najprej pomisli na njegovo tehniko nehotnega spomina, sam Proustov modernizem raje povezujem z njegovim dojemanjem subjekta. To je sicer v precejšnji meri povezano s spominom, odvisno od spomina, a vendarle je modernizem njegovega cikla À la recherche du temps perdu(1913–1927) prej kot na pripovedni ravni, ki je kljub nehotnemu spominu razmeroma tradicionalna, realistična, iskati v novem pojmovanju identitete modernega subjekta. Če gremo torej lepo po vrsti in brez pretiranega ovinkarjenja. Rekli smo, da je spomin po Proustu neposredno povezan s človekovo identiteto: Meni je bilo dovolj, če sem v lastni postelji spal tako globoko, da mi je spanje popolnoma sprostilo duha, pa se mi je razblinil kraj, v katerem sem zaspal; ko sem se sredi noči zbudil, nisem niti vedel, kje sem, in se nisem mogel v prvem hipu zavedeti niti tega, kdo sem; takrat mi je v prvobitni preprostosti ostal samo občutek, da živim, isti kot najbrž trepeče v globinah živali; bil sem čisto brez vsega, bil bolj beden kot jamski človek; tedaj pa je priplaval spomin – ne še spomin na kraj, kjer sem bil zdaj, temveč na kraje, v katerih sem nekoč že prebival in kjer bi utegnil biti – ter me kot pomoč iz višav potegnil iz niča, odkoder sam ne bi našel poti; v eni sami sekundi sem preskočil stoletja civilizacije, in ko sem ujel nejasno podobo petrolejskih svetil
Proust v avtomobilu ali Ambivalentnost do moderne

Proust v avtomobilu ali Ambivalentnost do moderne

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 29. november 2012 ― Proustov cikel Iskanje izgubljenega časa je odličen poligon tudi za raziskovanje odnosa modernistov (o tem, zakaj je Proust modernist, bomo naslednjič) do modernega sveta. Ta je, kot redni bralci bloga zagotovo še pomnijo, nujno ambivalenten. Namreč, modernizem je z moderno dobo logično zvezan že po imenu in izvoru, obenem pa je umetnost, ki jo modernizem navadno postavlja v svoje središče kot temeljni in od sveta ločen duhovni in eksistencialni smisel, z racionalnim in tehniziranim (včasih tudi demokratičnim) modernim svetom v bistvenem nasprotju. Poglejmo si to na treh odlomkih iz Proustove mojstrovine. Prvi: Dandanes bi se na tako potovanje najbrž odpravili z avtom, misleč, da bo na ta način prijetnejše. Videti je, da bi bila takšna pot v nekem smislu celo bolj resnična, ker bi človek lahko bolj od blizu in bolj zaupno opazoval stopnje sprememb na obličju zemlje. Vendar pa posebni užitek potovanja ni v tem, da se lahko, kadarkoli si truden, ustaviš in izstopiš, in da razloček med odhodom in prihodom neopazno premostiš, temveč v tem, da razloček kolikor le moreš poglobiš, da ga občutiš v celoti, nedotaknjenega, takšnega, kakršen je živel v tebi, kadar te je domišljija prenesla iz domačega kraja, prav v srce kraja, po katerem hrepeniš, prenesla v skoku, ki se ti ni zdel čudežen zgolj zato, ker je premagal razdaljo, temveč zategadelj, ker je združil dve posamični podobi zemlje, ker te je pripeljal od enega imena do drugega, in ta skok ponazarja (dosti bolje kot vožnja z avtom, med katero lahko izstopiš, kjer hočeš, in torej ni več prihoda na cilj) tisto skrivnostno dejanje, ki se opravlja na posebnih krajih, železniških postajah, ki skoraj niso del mesta, vendar vsebujejo bistvo njegove osebnosti ter nosijo njegovo ime, zapisano na signalni tabli. (Marcel Proust: V senci cvetočih deklet, str. 237) V prvem odlomku avtomobil nastopa kot stroj, ki s svojo avtonomnostjo, svojo prilagojenostjo posamezniku (vozniku, agentu) demistificira potovanje v nove kraje. P
Pismo Jamesu ali Kako mi je modernizem stopil v glavo

Pismo Jamesu ali Kako mi je modernizem stopil v glavo

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 22. september 2012 ― Tole sodi bolj med (pol-)literarne kuriozitete, pa vseeno. Moj prispevek za AirBeletrino, ki oznanja (slavi) izid knjige izbranih Joyceovih pisem Nori Barnacle (Študentska založba, 2012): klik. Moja draga Nora Pravkar sem pojedel svojo polnočno večerjo, ki mi ni niti malo teknila. Ko sem bil skoraj že na polovici, sem ugotovil, da jem s prsti. Slabo mi je postalo, tako kot mi je sinoči. Izredno sem nesrečen. Oprosti mi zaradi tega groznega peresa in tega strašnega papirja. Morda sem ti nocoj zadal bol s tistim, kar sem rekel, toda gotovo je bolje, da veš, kako mislim o večini stvari. Moj razum zavrača celotni sedanji družbeni red in krščanstvo - dom, splošno priznane vrline, življenjske razrede in religiozne doktrine. (Pismo z dne 29. avgusta 1904. James Joyce: Pisma Nori. Študentska založba 2012, stran 17. Prevod: Tina Mahkota.) In ja, po daljših, bloganja prostih "počitnicah" se vračam.  Joyce has left the buidilng. Prihaja Proust.
Uničite taylorjanske tvornice!

Uničite taylorjanske tvornice!

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 29. junij 2012 ― Vir: Srečko Kosovel: Ikarjev sen: dokumenti, rokopisi, pričevanja (Uredila Aleš Berger in Ludwig Hartinger). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Stran 157. Srečko Kosovel: Kons Tiger je skočil na krotilcain ga raztrgal.Zveri se ne da dresirati.Za prirodo ni dresure.Ljudi se ne da mehanizirati.V mehaniki ni kulture.Učite se od tega zgleda:Karel Čapek R U R. Iz Homunkulusov izbruhne človek.Tisočkrat strašnejši.Harmonija je dobrota.Stopi z odra dompter.Človek: to je nova beseda.Uničite taylorjanskeTVORNICE!      HIŠA IZUNIČITE!      OPEKE.Človek ni avtomat. Od predvčerajšnjim je v prodaji nova, dvanajsta številka Pogledov. V njej je najti tudi mojo recenzijo knjige Janeza Vrečka: Srečko Kosovel: monografija (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011), ki zaokroža Kosovelova Zbrana dela. Prispevek je objavljen pod naslovom "Slovensko, sodobno, evropsko in večno", kot je svoje življenje opisal pesnik sam. Odlomek iz recenzije: Razprava pa je torej v glavnem osredotočena na Kosovelov konstruktivizem, pri čemer Vrečko ostro polemizira z večino drugih raziskovalcev, ki so to povezavo največkrat ovrgli. Razlikuje med konsi, ki so nastajali še pod vplivom zenitizma, imenuje jih kompleksi, ter med konsi, ki so nastajali po njegovi natančnejši (z Grahorjevo pomočjo, mimo revije Zenit) seznanitvi s samim virom konstruktivizma in so »zgrajeni po načelu gruzifikacije [je maksimalna obremenitev teme], fokusizacije in prostorsko-časovne protigravitacijske teorije Ela Lisickega, Selvinskega, Zelinskega in Tatlina«. Pri prvih je šlo za poigravanje s formo, naključno sopostavljanje časopisnih naslovov, brez investicije pomena in prostorske dimenzije – kasneje te svoje poskuse s samokritičnim humorjem imenuje »zenitistične štrudlje«. Ko pa prestopi »most nihilizma« – kot slikovito in subtilno svoj razvoj označi pesnik – in prenese likovna in predvsem arhitektonska spoznanja v literaturo, nastane pravi literarni (Kosovelov) konstruktivizem oziroma nastanejo pravi konsi: pr
še novic