Una storia sbagliata

Razpotja, 5. junij 2016 ― Francesco Condello “È una storia di periferia, è una storia da una botta e via, è una storia sconclusionata, una storia sbagliata. Una spiaggia ai piedi del letto, stazione Termini ai piedi del cuore, una notte un po’ concitata, una notte sbagliata” (Una storia sbagliata, di De Andrè e Bubola, dedicata a Pier Paolo Pasolini) È l’1.30 della notte tra l’1 e il 2 Novembre 1975. Una pattuglia dei Carabinieri sta effettuando un posto di blocco sul lungomare di Ostia, lido balneare della città di Roma, quando un’Alfa Romeo 2000 GT di colore grigio metallizzato non si ferma all’alt e scappa. Dopo un rapido inseguimento, i carabinieri fermano l’automobile e immobilizzano il guidatore: si chiama Pino Pelosi, detto “la rana”, diciassettenne della periferia romana, con piccoli precedenti per furto.

Izšla je 23. številka Razpotij. Tema: ZAROTA

Razpotja, 1. junij 2016 ― Uvodnik Od kod priljubljenost teorij zarote? Ponujajo se trije navidez preprosti odgovori. Zarota rešuje dilemo, ki bega družboslovce: kolikšen je vpliv posameznih skupin na dogajanja, ki so vsota mnogih interesov? Teorija zarote udomači neznano in obenem identificira sovražnika, ki se mu lahko upremo ali se pred njim zatečemo v varni svet intime, z osvobajajočo zavestjo, da vemo, »kako stojijo stvari«. Je skrajni odraz moderne napetosti med »pristnostjo« in »sistemom«. V zapletenem svetu, kjer brezosebne silnice grozijo z razčlovečenjem, omogoča občutek osebne avtonomije, ki zakriva resnični strah: da trpljenje in beda nimata ne smisla ne krivca.

Kako sem postal Čehoslovak

Razpotja, 18. maj 2016 ― Mikola Rjabčuk   Poletne počitnice smo vsako leto preživljali v improvizirani počitniški hiši; dovolj veliki, s štirimi sobami in ločenima vhodoma. Bila je to hiša našega starega očeta in matere, v okolici Lucka. Tam nas je bilo veliko: moj brat in oče, moji bratranci, njihovi starši ter seveda dedek in babica, ki sta invazijo stoično prenašala in se je celo iskreno veselila. Dnevi so bili dolgi in sončni in življenje brezoblačno. Uživali smo v brezskrbnosti, se zalagali z njo za celo življenje, plavali v reki, lovili ribe, tekali za žogo, plezali po drevesih in si do poznih nočnih ur ob ognjišču s pečenim krompirjem pripovedovali srhljive zgodbe.

V Arsovem forumu sta se urednika Razpotij pogovarjala o temi zadnje številke: zaroti

Razpotja, 11. maj 2016 ― Arsov forum, oddaja 3. programa Radia Slovenija, je gostila urednika Razpotij Danijelo Tamše in Blaža Kosovela, ki sta se skupaj z Borisom Vezjakom pogovarjala na temo zarote, ki je tudi tema zadnje, pomladne številke Razpotij. Kot so zapisali v uvodniku: “Leksikalna definicija zaroto označuje kot »tajen dogovor, načrt navadno več ljudi za odstranitev nosilca, nosilcev navadno državne oblasti«, in drugič kot »tajen dogovor, načrt za nasprotovanje komu, zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu«. V sodobni družbi je zelo pogosto dojemanje družbenega dogajanja kot niza zarot. Temu se je potrebno zoperstaviti z racionalnim premislekom in razmisliti o zaroti kot taki.

Nasilje ali duhovni zakon? Šerija in intelektualna zgodovina islama

Razpotja, 12. april 2016 ― Sami Al-Daghistani   Islamski učenjaki in zahodni orientalisti so šerijo velikokrat napačno razumeli. Da bi zares poznali in razumeli šeriat, moramo proučiti njegovo zgodovino in notranjo dinamiko ter poiskati aplikacije in spodrsljaje tega, kar imenujemo islamsko pravo. To je danes za mnoge sporen koncept, ki pa velja v islamski tradiciji za srčiko pravnega in teološkega diskurza.   Kaj je pravzaprav šerija oz. islamsko pravo? Najprej osnovna definicija. Šeriat je tradicionalni prevod za »Allahov zakon«. Beseda šerija sodi v tradicijo predaje (Hadis) in se v Koranu ne pojavlja – tam se uporablja izraz šir’a, kar pomeni pot proti vodi.

Vabilo k pisanju za poletno številko. Tema: KRITIKA

Razpotja, 18. marec 2016 ― Včasih se zgodi, da je literarna kritika napisana bolje od romana, o katerem govori. Tudi komentator je lahko pri kritiki politike razsodnejši od tistih, ki v politiki delujejo poklicno; in kritik za jedilno mizo lahko okuša bolje od kuharja za pultom. Povedano na kratko, kritika je pogosto vrednejša od predmeta kritike. Toda celo takrat, ko kritik doseže idealno mešanico pokroviteljstva, empatije in strupenosti, je njegova dejavnost še vedno odvisna od dela, ki ga kritizira. Kritik lahko prebiča slab roman; toda bič mu priskrbi roman sam. Kritiziranje je bistveno prehodna dejavnost: brez ustvarjalca in njegovih stvaritev je prazen pogled.

»Industrijska duhovnost«: arhitekturne revolucije in politične konservacije v obdobju med obema svetovnima vojnama

Razpotja, 14. marec 2016 ― Jure Ramšak   »Ornament ni več naravni produkt naše kulture; je znak bodisi nazadnjaštva bodisi degeneracije«, je leta 1908 v svojem eseju Ornament in zločin (Ornament und Verbrechen) zapisal avstrijsko-češki arhitekt Adolf Loos in s tem opravil ne le z estetiko na Dunaju ga obkrožujoče secesije, ampak načel samo moralno podstat včerajšnjega sveta. Ko je ta kmalu za tem utonil v prvi svetovni vojni, je bilo videti, da je za arhitekte in njim šele pred kratkim pridružene predstavnike nove stroke – urbanizma, nastopil čas, da za človeka jutrišnjega sveta ustvarijo popolnoma nov prostor za bivanje, zgrajen iz golih sten in brez dekoracij, a neskončno bolj prilagojen življenju v bistveno drugačnih pogojih.

Max Fabiani – Dunajska leta

Razpotja, 11. marec 2016 ― Boris Podrecca Leta 1952, v starosti sedeminosemdeset let, je Max Fabiani prejel častni doktorat takratne Tehniške visoke šole na Dunaju. Ob priložnosti je ostal par dni v mestu, v katerem je skoraj polovico stoletja preživel kot eden najprepoznavnejših, a tudi eden težavnejših arhitekov. Presenečenemu predsedniku Körnerju, ki je od častitljivega slavljenca pričakoval nostalgični pogled nazaj, je Fabiani v svojem govoru, zabeleženem leta 1958, začrtal v prihodnost usmerjeni program za Alpsko republiko. Med drugim naj bi Dunaj sledil primeru manjših avstrijskih mest in privzel pregleden sistem vzporednih ulic, tangentnih ulic in trgov.

Alžirke, državljanstvo in družinska zakonodaja

Razpotja, 8. marec 2016 ― Aleš Skornšek-Pleš Upor Alžirk med narodno osvobodilnim bojem se je dogajal na dveh frontah: istočasno kot upor proti francoski kolonialni okupaciji in proti restriktivnemu razpoloženju v tradicionalni alžirski družbi. Ženske so bile aktivna sila revolucije. Položaj žensk kot aktivistk med vojnim obdobjem ne spreminja le ločitve dela med spoloma, temveč oporeka tudi povečani moči patriarhije, ki grozi, da bo spodkopala njegovo moč in privilegije. Z odklanjanjem omejenih vlog mater, žena in hčera v domačem okolju so ženske zavzele aktivno vlogo v vsej javni sferi. Njihovo delovanje je bil bistven del narodnoosvobodilne borbe in zato enako pomembno za njihovo osvoboditev.

V bron ulita bolečina. Hommage à Gogi Ochiauri

Razpotja, 26. februar 2016 ― Alenka Puhar Od daleč deluje zelo mogočno, a ne robato. Če se ji bližaš z leve, mestne strani, pravzaprav izgleda, kot da vzleta s tal in začenja polet v globino, graciozna in lahka, s šalom, ki ji je vzvaloval v vetru. Kar je v resnici komaj verjetno, saj je visoka kot stolpnica, kakšnih trideset metrov ima v višino. Ne drznem si pomisliti, koliko ton ima in kaj bi se zgodilo, če bi res pristala v parku pod sabo. Nekaj časa sem se ji upirala in ji nisem priznavala šarma, saj sem velika nasprotnica gigantskih žensk, ki po ozemlju sovjetskega imperija oznanjajo slavo vojskovanju, domovini, revoluciji, novemu življenju … Pa naj negibno stojijo ali vihrajo kot furije, naj imajo zaprta usta ali kričijo, naj vihtijo meče ali napol mrtve otroke … Ne bi, hvala, res ne … Velikanska gospa Zmaga (ali Glorija), ki stoji visoko na hribu Vake parka, na vzhodnem robu Tbilisija, pa mi je zbudila spoštovanje in naklonjenost.

Vojne so slabe igre

Razpotja, 16. februar 2016 ― Aljaž Potočnik Ljubim videoigre. Menim, da gre za najboljši medij. Nekateri imajo v prostem času raje knjige. Pravijo, da bogatijo besedni zaklad in spodbujajo rast bralčeve domišljije. Trdijo tudi, da jih knjige popeljejo na popotovanja po resničnih, zgodovinskih ali izmišljenih svetovih, jih soočijo z uspehi in porazi junakov ali razkrivajo globine človeških čustev, dilem ter odpirajo okno do vsega najboljšega in najslabšega kot tudi povsem povprečnega in banalnega. Resnično lahko vse prelijemo na papir – a ne gre spregledati dejstva, da je branje izrazito pasivno početje. Prevajanje abstraktnih znakov najprej v jezik in nato v predstave sicer zahteva domišljijsko delo, s katerim se bralec še posebej v prvoosebnih pripovedih pogosto poistoveti z literarnimi liki, a kljub vsemu ostaja zgolj potnik na tujem potovanju – muha na steni, ki more na svet vplivati zgolj tako, da ne obrne lista.

Svoboda, nasilje, tragedija. Ob 85-letnici bazoviških žrtev

Razpotja, 8. februar 2016 ― Raoul Pupo Bazovica, 1930. Vasica v tržaški občini, katere ime se je zapisalo v zgodovinski spomin dveh narodov, slovenskega in italijanskega. Pred oseminpetdesetimi leti je tam strelni vod črnosrajčnikov izvršil smrtne obsodbe, ki jih je nekaj ur pred tem izreklo posebno sodišče za državno varnost (Tribunale speciale per la sicurezza dello Stato), ki se je v ta namen prvič, a ne zadnjič, iz Rima preselilo v Trst. Navsezadnje je poleg dveh velikih procesov leta 1930 in 1941 isto sodišče izreklo tudi druge stroge obsodbe slovenskim in hrvaških antifašistom. Posebno sodišče, politični organ režima, je imelo na vzhodni meji specifično funkcijo represivnega orodja v podporo politiki raznarodovanja: politike – kot so že takrat ugotavljali italijanski antifašisti iz gibanja Giustizia e Libertà (Pravica in svoboda) –, ki se je lahko izvajala le s pomočjo ustrahovanja in krutosti.

Javni interes med razmejitveno in bojno črto

Razpotja, 4. februar 2016 ― Rok Svetlič Kar upravičuje zanimanje za pojem javnega (in zasebnega) interesa je že okoliščina, da je predmet živahnih polemik. To je pravzaprav vstopni pogoj, da si nek pojem zasluži filozofsko zanimanje . Od Protagorovih Antilogij dalje vemo, da so fenomeni zaznamovani z notranjo napetostjo med dvema poloma, ki sta si zoperstavljena. Sofist mora le razstaviti celoto na dva dela in uporabiti tistega, ki mu gre na roko. V nadaljnjih vrsticah bomo zagovarjali, da je javni interes (tako kot zasebni) nekaj nesamostojnega, je le eden od momentov celote demokratičnega sobivanja. Kljub temu zasledimo težnje, da bi ga, tako kot so učili sofisti, izolirali in naredili za udarno pest dovršitve metafizičnega projekta.

Izšla je 22. številka Razpotij. Tema: Javni interes

Razpotja, 29. januar 2016 ― Dobro in zlo skozi finance Kako govoriti o javnem interesu, če se moramo izogniti, po šegah in navadah današnjosti, govoru o dobrem in zlu? Da je nekaj v javnem interesu, lahko pomeni le, da gre za neko dobro, ki je onkraj partikularnosti in zato zavezujoče za vse – torej obče dobro. Danes pa neradi govorimo o občih stvareh brez pene v ustih ali posmehljive grimase na obrazu. Ta nedorečenost, ta strah pred izgovarjanjem »občih resnic« in zvajanje vseh političnih argumentov v najboljšem primeru na začasne, izpogajane pravice, v najslabšem pa na razmerja med dominantno skupino in (zatirano) manjšino, je gotovo cena, ki jo je morala Evropa plačati za svojo izkušnjo prejšnjega stoletja.

Trpljenje goriških Judov

Razpotja, 28. januar 2016 ― Renato Podbersič Goriški Judje so bili verjetno prisotni v mestu že ob njegovem nastanku, prva pisna omemba pa sega v leto 1288. Sredi 14. stoletja jih je prizadelo veliko preganjanje. Ponoven zagon je skupnost dobila v začetku 16. stoletja. Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Leta 1509, ob prehodu goriške dežele pod Habsburžane, je habsburški cesar Maksimiljan I. goriškim Judom podelil več privilegijev. Med njimi sta izstopala rodbina Morpurgo in njen član Izak (Isacco) iz Trsta, ki je zaradi zaslug in zavoljo svoje zvestobe do cesarske krone dobil privilegij za naselitev v Gorici. Prvotno domovanje goriški Judov je bilo v starem delu mesta, danes v ulici Cocevia, stisnjeno v pobočje pod goriškim gradom.
še novic