Radio Študent, 12. maj 2016 ― Secretly Canadian / Rough Trade, 2016   Pred nami je nova levitev Antonyja Hegartyja, ki se je prelevila v Anohni in na krilih pretežno sodobne elektronske produkcije na plošči 'Hopelessness' kanalizira jezo nad današnjim svetom, prežeto z ekspresivnim in (pre)doziranim čustvovanjem, razplastenim sentimentom in resentimentom in premeščajočimi pozicijami, s katerimi motri večplastno družbeno aktualnost. Levitev oziroma transformacij smo pri Anohni že vajeni, pravzaprav je to njen ustvarjalni in ne nazadnje osebni kredo ter neusahljiv vir njene ustvarjalnosti, ki je vedno že umeščena v vmesje skrajno osebnega in obče političnega prostora. Navsezadnje predvsem skozi politiko spola in spolnih identitet, zavitih v plejado čustev, bolečin in vznesenosti, večkrat na tanki meji s patetičnim. Patetično pa je sestavni del dive, kar Anohni bržčas je. Pričujoča plošča, pa čeprav še ena izmed v zadnjem času porajajočih se novih oblik pop protestništva, je še vedno svojstvena izpoved dive. Na Anohnijini zadnji plošči z Antony & the Johnsons - 'Swanlights' se je boleče realna resignacija ves čas zajedala v tkivo pesmi, ki so se napajale iz žarka upanja. Izhajala je iz prostora med radostjo in brezupom. Tokratni naslov 'Hopelessness' pa naj nas ne zavede. Čeprav nas navaja k še globljemu potonu Anohni v resignacijo, je vse prej kot to. Brezupje je predvsem njeno jezno soočenje s svetom. Skozenj ostaja Anohni boleče neposredna, tokrat zavita v sodobno elektronsko odzvanjajoče okolje, v katerem ne hrepeni, temveč predoča in razstira realnost in hkrati tiho kliče po nemogočem. Skozi enajst pesmi opeva večplastnost naše politične realnosti, oprte predvsem na ameriško politiko, kritiko geostrateških morij, brezbrižnosti do radikalnih podnebnih sprememb, družbenega nadzora pod krinko varnosti, problematiko smrtne kazni, razočaranja nad politiko Obame itd. V ozadju sporočilnosti plošče pa je še vedno Anohnijin feministični angažma skozi kritiko patriarhalnega družbenega

Radio Študent, 12. maj 2016 ― 11. 5. 2016; K4, Ljubljana   Oblačen in zaspan sredin večer v klubu K4 se je po manjših tehničnih zapletih in posledični zamudi začel z nekakšnim predogledom letošnje, že dvanajste začilirano vesoljske kompilacije Chilli Space. Morda najopaznejša izdaja domače elektronske scene s svojo nezanemarljivo kilometrino vsako leto znova ponuja razgiban izbor elektronskih produkcij, ki se praviloma zadržujejo v downtempo vodah z različnimi odtenki techna vse od umirjenih dubovskih ritmov pa do podrobno teksturiranih, očitneje plesnih momentov. Ti različni odtenki so se v premišljeno stopnjevanem večeru prikazali tudi v posameznih nastopih, skozi katere se je vsak s svojo interpretacijo monolitnih ritmičnih temeljev predstavil vedno obsežnejši publiki. Večer je otvoril duo Timequake, ki je minimalistične dubovske ritme pestril s skromnimi deviacijami in previdnimi progresijami. Te so sicer na trenutke delovale nekam antiklimaktično, dozdevoma usmerjene k vsesplošni, v ustaljenih formah udobno umeščeni monotonosti, ki je skozi cel večer ohranjala morda preveč rigiden sistem, sicer mestoma pršen skozi občasne eksperimentalne težnje in dobrodošle plesne frustracije, a kljub temu dozdevoma omejen z očitnim stremenjem k funkcionalnosti, morda prav zaradi klubskega konteksta K4. V njem se je nekoliko bolj odločno znašel Nitz, ki je z vedno tršimi zvoki vse skupaj vodil stran od ambientalnosti ter se pri tem živahno poigraval s produkcijskimi detajli. Iz začetnih vtisov nekakšnega privatnega žura se je večer postopoma razživljal in zbrala se je sploh za sredin delovni termin pravzaprav lepa množica ljudi, ki se je v pasivnem eskapizmu izgubljala v detajliranih zvočnih krajinah. Za Nitzem sta nastopila še Wichiwaka & Stashman, ob katerima se je očitneje vzpostavilo tudi plesišče, ki ga je nato dodobra izkoristil tudi kolektiv Chilli Space veteranov, Space Orchestra. Ti so s svojim sicer nekoliko zadržanim minimalističnim technom zbrano množico dodobra razgibali, a s

Radio Študent, 12. maj 2016 ― Klub Gromka, 10.5.2016 Foto: Aleš Rosa   Konkreten post rock band se pri nas ni ustavil že kar nekaj časa. Zadnja dva omembe vredna koncerta omenjenega žanra sta bila Mono in Russian Circles, ki sta se zgodila dobro leto nazaj v organizaciji Bube booking. In prav ŠKUC Buba v sodelovanju s Kiborgspužva Büking je znova glasbeno zalila to sušno obdobje z inštrumentalnimi, ambientalnimi melodijami. V torek sta namreč na odru Gromke nastopili zasedbi Toundra in Seul Océan. Toundra pa ne prihajajo iz Grenlandije ali Azije, temveč iz Madrida. Mediteranske tundre se tako nimamo kaj bati, več možnosti o nevarnih nevihtah in viharjih imajo domači Seul Océan, ki prihajajo iz Rovt blizu Logatca. Prvi termin je tako pripadel Rovtarjem Seul Océan, ki so pravkar izdali svoj drugi kratkometražec »A l'ouest«. Kvartet prisega na inštrumentalne komade, polne ritmičnih preobratov, v katerih se menjujejo čistejši postrockerski deli z bolj udarnimi in tršimi, metalskimi agresijami, vse do progresivnih, na momente diskoidnih permutacij indie rocka. Očitno je, da zasedba deluje le krajši čas, saj jim kljub zanimivim zvočnim idejam in solidnem zvoku primanjkuje rutiniranega nastopanja. Pohvaliti gre predvsem komunikacijo kitar, kjer ne gre za metalsko harmoniziranje, ampak ima vsaka kitara svojo izrazito vlogo. Gre bolj za pogovor med njima, naj so to ponavljajoči se mirnejši prehodi ali distorzirane solo linije. Seveda Seul Océan ne odkrivajo tople vode, imajo pa trdne temelje, za katere je verjetno še prezgodaj nakazati smernico, kam se bodo gradili. Toundra obstajajo od leta 2007 in kljub svojim štirim polnokrvnim izdajam so komaj po svoji predzadnji začeli svoj pohod po Evropi, kjer pridno polnijo raznorazna klubovja. Zakaj so napolnili tudi Gromko, je bilo vsem takoj jasno. Če so Rovtarji imeli soliden zvok, so Madridčani udarili še bolj glasno in razločno pod kontrolo svojega tonskega mojstra. Že od začetka nastopa so pokazali svojo kilometrino na odru, s komunikac

Radio Študent, 12. maj 2016 ― * fotka       Novice   Angleška dream pop–shoegaze zasedba Slowdive, ki je po skorajda dvajsetletnem premoru vrste ponovno strnila leta 2014, se je vrnila v studio. Za zdaj še nenaslovljeni prihajajoči album, ki bo njihova prva dolgometražna izdaja po leta 1995 izdanem Pygmalion, nameravajo posneti nekje do konca julija. Zasedba Slowdive je bila ustanovljena v Readingu /ridingu/ leta 1989, svojo 25-letnico ustanovitve pa je lani proslavila z izdajo koncertnega EP-ja Avalyn.   Založba Castle Face, za katero se skriva frontman sanfranciških garažnih psihedelikov Thee Oh Sees John Dwyer, pripravlja novo izdajo za svojo zbirko koncertnih albumov Live in San Francisco. Doslejšnje izdaje vključujejo imena kot Ty Segall Band, Fuzz, White Fence in druge. Založba pa je za 1. julij napovedala izdajo prvega dvojnega albuma v zbirki. Gre za koncertni album Live in San Francisco Dwyerjeve matične zasedbe Thee Oh Sees, ki ga bo pospremil tudi DVD s posnetki njihovih treh nastopov v klubu Chapel.    Šefe založbe Planet Mu Mike Paradinas napoveduje izdajo še enega albuma arhivskega materiala njegovega pionirskega IDM-projekta µ-Ziq. Album RY30 Trax bodo sestavljale kompozicije iz leta 1995, ko je pod psevdonimom Jake Slazenger pripravljal album za založbo Warp. RY30 Trax naj bi ime dobil po Yamahini ritem mašini, ki jo je Paradinas uporabil med takratnim snemanjem. Paradinas je tudi zapisal, da gre za zbirko pesmi, ki so bile sprva zamišljene za zaokrožen album, ter da je vesel, da jih lahko po dvajsetih letih končno predstavi svoji publiki. RY30 Trax tako prihaja po leta 2013 izdanemu arhivskemu albumu Somerset Avenue Tracks, občasnih objavah svojih starih produkcij na platformi Soundcloud ter lani izdani kompilaciji produkcij iz obdobja med letoma 1996 in 1998 z naslovom Aberystwyth Marine. RY30 Trax bo pri založbi Planet Mu izšel jutri. <a data-cke-saved-href="http://mikeparadinas.bandcamp.com/album/ry30-trax" hre