Radio Študent,
1. avgust 2016
―
Polydor, 1999
Vsem, ki se večera niste odločili preživeti na prostem, bomo vzdušje ležernega posedanja ob kakšni živi glasbi pričarali tudi v današnjem RŠ Koncertu. Sicer že naslov plošče, ki jo poslušamo, razkriva, da je bila posneta pozimi, a glasba veliko bolj pristaja večeru, kakršen je današnji. Ena izmed kvalitet posnetka iz tokijske dvorane Akasaka Blitz je namreč že ta, da iz vseh obdobij ustvarjanja avtorjev Fishmans povzame enostavnost in plitkost, kar botruje njegovi lahkotnosti. Hkrati se pa kaže tudi heterogenost njihovega ustvarjanja. Plošča Otokotachi no Wakare (nadejano ali ne) od svojega začetka proti koncu prikazuje stilistični razvoj skupine. Od dub reggae hitov se premika k zasanjanim in eksperimentalnim zvokom nove psihedelije. Plošča, ki je bila očitno mišjena kot performans njihovih najpopularnejših pesmi iz različnih obdobij, je tako primerna začetna točka za poslušalca, ki Fishmansov ne pozna. Ker se z njimi prvič spoznavamo tudi na 89.3 MHz, začenjamo pri njej tudi mi.
Četudi je plošča, ki jo imamo pred sabo, že njihov tretji live album, gre pri prvih dveh za žive posnetke iz studia. In čeprav prva, ostane tudi zadnja, studijska ali live plošča, ki so jo Fishmans izdali sploh. Že nekaj mesecev po nastopu je namreč nesrečno preminil njihov vodja Shinji Sato, ki je bil v glavnem odgovoren za vse ustvarjanje. Tako grenko ironijo nosi že naslov plošče, ki se v angleščino prevede kot Man`s Farewell. Sicer je bil najverjetneje res izbran ob izdaji, torej po Satovi smrti, vendar pa je bil koncert v prvi vrsti mišljen kot poslovilni nastop basista, ki naj bi po njem zasedbo zapustil. Da gre za slovo, takšno ali drugačno, pa so imeli nastopajoči očitno v mislih, saj je vzdušje prežeto z močno čustvenostjo, ki pod površinsko lahkotnost in nedolžnost vnaša kanček otožnosti. Res je, da so Fishmans po tem nastopu razpadli in da so se preostali člani posvetili lastnim projektom, so pa zato svoj odhod pospremili z odlično ploščo, s kakrš
