Radio Študent, 4. avgust 2016 ― Kino Šiška, 3. 8. 2016Foto: Matevž Čebašek (galerija fotografij) Matjaž Manček / Arhiv CUK Kino Šiška   V Ljubljano so se po sedmih letih vrnili Mudhoney, na tej radijski postaji dobro uležan bend, ki je s svojim rezkim, ciničnim in humornim izrazom ter hrapavim zvokom ta eter rezal tudi v času, ko so kolegi in kolegice iz Seattla in Zahodne obale ZDA ter kup industrijsko ustvarjenih klonov skozi grunge ujeli svoj delček mainstreama, nad katerim ta radijska postaja rada viha nos. Mudhoney so bili tedaj podtalna senca grunge fenomena in fenomena ameriške alternativne glasbe in punk rocka v mainstreamu, bend, ki si ga poslušal in ob tem ohranil kredibilnost svoje alter poze napram vsem ostalim vrstnikom in vrstnicam, ki so pač šli s tedanjim prevladujočim tokom in tedanjim 'teenage angstom'. Hkrati pa so bili Mudhoney tudi črne ovce med garažarji, kljub vsemu preveč uspešni, da bi jih resno vzel kak Underground International. Ko jih je recenzent prvič videl v Münchnu so dobesedno odpihnili oder in publiko. Kar nekaj let kasneje so se kot še vedno vitalni in energični prikazali v Kinu Šiška, kamor so se tokrat vrnili. Kako se cajti spreminjajo, scene in glasbe pa starajo, lahko ponazori včerajšnji edini osamljeni mladi stagediver, obupno iskoč roke, ki ga bodo ujele. In kup čupavih glav, ki zaradi starosti pač čup več nimajo. A to ne pomeni, da je bend in njegov izraz star in upehan, oziroma 'neapdejtan'. Mudhoney na odru so še en dokaz več, da glasbe od nekdaj soobstajajo in živijo, čeprav jih prekrije linija sodobnih trendov, zvokov in izvajalcev, ki glasbo predstavljajo v obliki linearne progresive. Pevec Mark Arm, supercinik, ima sigurno priročno krilatico za sodobne čase na sceni. Včeraj je bil še kar zadržan z opazkami, ne pa tudi s svojim znamenitim kričavim, rezkim, občasno renčečim vokalom, ki še vedno reže nad hrupnim rokenrolom, čeravno ga je kdaj pojedla zvočna slika. Resnici na ljubo so bili Mudhoney to že od samega začetka, ko

Radio Študent, 4. avgust 2016 ― Pred dobrim letom je Jazz festival Saalfelden povabil našo dunajsko zdomko Majo Osojnik, da posebej za ta festival pripravi nekaj nove glasbe. V ta namen je Maja na kup zvabila pianistko Kajo Draksler, čelistko Audrey Chen, večopravilca Matijo Schellanderja, basistko Manu Mayr ter bobnarja Lukasa Königa. V zatohli, vroči in temni dvorani saalfeldenskega kluba Nexus so si vzeli teden dni časa in vzpostavili bend All.The.Terms.We.Are, ki je vsaj svoje osnovne koordinate pobral iz tedanjih Majinih snovanj za njen bodoči solo album. S tem bendom so potem dodobra iztirili del publike velikega avditorija saalfeldenskega festivala - in navdušili ostale. Posnetek tistega deviškega nastopa si lahko pogledate spodaj.  Nato je letošnjo zimo Maja izdala svoj solo prvenec, ploščo Let Them Grow (tule je RŠjeva recenzija), hkrati pa je nekaj kasneje izvedla še par nastopov z že omenjeno zasedbo (Kajo je sicer vmes zamenjal kitarist Raumschiff Engelmayr). En od teh špilov (prvi od njih) se je zgodil na četrkovem večeru letošnjega festivala Jazz Cerkno, še en pa v znamenitem dunajskem klubu Porgy & Bess. Hkrati ima ta pesemski in glasbeni material še tretjo dimenzijo - duet ZSAMM, ki v nedeljo 14. avgusta v naše kraje prihaja via festival Kamfest. V tem razširjenem duetu ZSAMM z Majo sodelujeta Patrick Wurzwallner na bobnih ter pa Christina Bauer, ki skrbi za zvok. Posnetek enega od izvrstnih nastopov te ekipe (dogodil se je na Festivalu Moers) je moč najti na tej povezavi.  V tokratnih DJ Grafitih je ekstenzivno, brez preveč odvečnih besed predstavljena ta večglava glasbena pošat. Predvajali smo posnetke nastopov v Cerknem, v Moersu in v Porgy & Bessu, pa tudi nekaj skladb iz same plošče se bo našlo. Posamezne skladbe je torej moč slišati v solo različici, v duetni (oziroma trio) različici, ter v tako rekoč orkesterski oziroma rock različici. Toliko za ogrevanje, več (oziroma bolj živo, meseno, prostorsko) o tem pa seveda kar v živo, prihodnjo nedeljo na zalem kamnišk

Radio Študent, 3. avgust 2016 ― Posh Isolation, 2016   Skandinavska ambientalna, nojzerska drone zasedba Body Sculptures je s svojo unikatnostjo in čistostjo zvoka medije presenetila lansko leto. Iznenada se je pojavila s svojim obsežnim prvim EP-jem z naslovom The Base Of All Beauty Is The Body, izdanim pri založbi Posh Isolation. Kot je junija povedal že sodelavec Jaša Bužinel, to superskupino sestavlja pet prominentnih imen evropske eksperimentalne noise scene. Peterica se izogiba konvencionalnemu bendovskemu komponiranju ter do ustvarjanja pristopa bolj spontano. Varg, Erik Enocksson, Puce Mary, Vit Fana in Loke Rahbek so že utečeni muzični ustvarjalci ter člani kultnih danskih in švedskih underground založb. Močan poudarek dajejo samostojni avantgardni eksperimentaciji po neznanih glasbenih območjih. Z milimi elektronskimi zvočnimi prepleti svojega novega dolgometražca ustvarjajo sproščujočo atmosfero, v kateri se spekter bolečih in skoraj sakralnih tonov mirno giblje po sferah elektronske glasbe v industrialno ambientalnem slogu, ki se mu vsake toliko primeša darkwave pridih. Z močnimi prijemi na psiho Body Sculptures poslušalčevo telo spremenijo v rajski vrt. Noviteta naj bi tudi sicer bila inspirirana s strani fotografije nekega maroškega vrta, na katerega je naletel član Loke Rahbek, med drugim uslužbenec založbe Posh Isolation. V veliki meri instrumentalen album sestavljajo simbolistično naslovljeni komadi zmernih dolžin, ki jih v uvodih odpirajo počasni šumeči suspenzi. Med seboj se lepo prelivajo. Ponekod so razvlečeni toni podkrepljeni z alarmnim piskanjem in prodornimi zvočnimi izseki, ki opominjajo na vselej pretečo nevarnost čekanov sodobnega sveta. Mračni bobnarski vložki stvaritve pestrijo. Sintetizatorji, ki imajo vodilno vlogo, vse skupaj blažijo s svojimi božajočimi učinki. Pojavljajoči se odmevi ustvarjajo občutek zamaknjenosti in lebdeče prostorskosti. Na vsake toliko slišni zasanjani ženski vokali recitalov doprinašajo k pristnosti celote. Slišati je m