Radio Študent,
5. avgust 2016
―
Alma Records, 2016
Kaj neskončnega je skupino Myriad3 navdahnilo k imenu? Neskončno število akordov, skozi katere se pregovorno prebijajo jazzovski nadebudneži? Ali morda neskončne možnosti neke improvizacije? Sodeč po prisluhu njihovemu novemu albumu Moons, ki je izšel pri založbi Alma Records, ne prvo ne drugo. Trio namreč tukaj predstavi precej komponirane skladbe brez ekstenzivnih improvizacij, in prav tako so te progresivne bolj v dinamiki kot v harmoničnih strukturah. Vendar pa morda ravno pri zadnjem najdemo ključ. Znotraj inštrumentalnih omejitev klasičnega jazz tria s klavirjem, kontrabasom in bobni, Myriad3 kaj hitro spomni na znane velike jazzovske trie, na primer Evansovega, katerega vplivi so še posebej očitni pri pianistu. A če se je Evans uspel uveljaviti še pred rock eksplozijo, so Myriad3 dejavni v času, ko je žanrskih odvodov ogromno, s tem pa se kljub konvencionalnim postavitvam odpira tudi veliko novega prostora za raziskovanje.
Fantje so varovanci založbe Alma Records in pričujoča plošča je že njihova četrta v seriji izdaj od, tako pravijo sami, naključnega srečanja leta 2010. Trio je zelo koherenten, njihova glasba ne vsebuje dolgih solaž ali konkretnih poudarkov na inštrumentih, v središču je skupina, fokus pa na igrah izmenjavanja ritmičnih poudarkov ter aktivnem udejstvovanju v skladateljskem delu.
Po pričakovanjih je album zelo dinamičen, skladateljska taktirka je namreč enakomerno porazdeljena med glasbenike, ki pa se obenem stilsko tudi dobro dopolnjujejo, na primer Donnellyeva iskrivost s Fortinijevo usidranostjo. Včasih se zdi, kot da poslušamo kak post-rockerski uvod, na drugi strani pa so izpostavljene izrazite jazzovske forme. Hektični deli se dopolnjujejo z umirjenimi, slednji pa bi morda bolj zasijali ob drugačnem zaporedju skladb, zdijo se namreč nagneteni v sredino albuma. Nekaj skladb zato razvodeni, skupina namreč najbolj zaživi ob ekstatičnih ritmiziranjih, medtem ko imajo harmonično in melodično še pr
