Radio Študent,
19. avgust 2016
―
Pritličje,
18. 8. 2016
V Pritličju so zadnje čase kar lepo popestrili svoj in navsezadnje tudi mestni program z izvajanjem glasbenih dogodkov na prostem, pred mestno hišo. Niz teh specifičnih hip dogodkov so poimenovali ‘Selekcija’. Poleg večine domačih artistov so uspeli pripeljati tudi post synthpop dvojec Easter iz Berlina, in sicer kot preddogodek Festivala kratkega filma v Ljubljani, kjer bosta Stine in Max tudi predvajala nekaj epizod svoje limonade Sadness is an Evil Gas Inside of Me.
Ko sem se spraševala, kaj je sploh tisto, kar dela glasbo Easter zanimivo in poslušljivo, se je zraven odprlo še kar nekaj vprašanj. Glasba sama po sebi ni nič posebnega, klasični kombo fino zmiksanih elektronskih podlag in nerodnega vokala, ki je dovolj ulovljiv in zapomnljiv, da se brez problemov naseli za možgansko membrano in nam tam nekaj časa dela družbo. Ampak v tej poplavi raznorazne glasbene produkcije tudi to ni ključni faktor.
Njuna glasba pride do izraza predvsem v kompletu. V kompletu z videom, besedili in nenazadnje tudi njuno prezenco. Pri njiju gre ravno za to, da sta uspela zajeti duh časa in ga iskreno posredovati njegovim udeležencem, torej nam. Na najbolj neroden in introvertiran način sta uspela zajeti vso malodušje in ves idealizem današnje družbe in nam ga servirati direktno pred faco. To je to, kar se nam dogaja. To je to, kar nas druži. In čeravno vse kaže, da trenutno individualizmu na polno uspeva prodirati v vse pore družbe, je še najbolj zabavno, ko pomislim, da je Easter, ki si ju moramo predstavljati kot nesporno enoto v individualistični družbi, dejansko uspelo ustvariti neke vrste kolektivno zavest o trenutni eksistencialni poziciji vseh nas, ki se ob njunih besedilih počutimo domače.
S tega stališča mi je tudi jasno, da njun nastop ne bi smel izpasti nikakor drugače, kot je; nerodno, medlo in odtujeno. Izvajala sta pretežno komade z zadnjih albumov New Cuisine Pt. 1 in Pt. 2, vmes sta nas še malo počastila s prostim petjem