OLGA BELL: TEMPO
Radio Študent,
23. avgust 2016
―
One Little Indian, 2016
<a data-cke-saved-href="http://bell.bandcamp.com/album/tempo" href="http://bell.bandcamp.com/album/tempo">Tempo by OLGA BELL</a>
Dve leti sta minili, odkar nam je ameriška glasbenica, nosilka nocojšnje Tolpe bumov, v posluh ponudila mračen in instinktiven plošček Край. Na njem je bila zvočna slika povsem izropana instrumentalne spremljave. Tesnobne tišine dislociranih ruskih krajin so bile večkratno prebite z njenim vztrajno dražečim in krčevitim glasom, ki je bil izmenjaje nadležen in hipnotičen. Skladbe na plošči so vzbujale nemir, radovednost in nelagodje. Te občutke, zaradi katerih bi kdo morda ploščo kar izpustil, je ob redkih predvidljivih vokalnih pasusih sunkovito nadomestila ljubkost, naivnost ali igrivost. Če je bila debitantska plošča prepojena tako s tehničnimi kot vsebinskimi kontrasti, pa se na novem albumu Tempo Bell bolj ukvarja z možnostmi usklajevanja sorodnih prvin.
Za razliko od albuma Край, ki je bil kot zvočna celota bolj statičen, je Tempo po črti njenega navdušenja nad elektronsko glasbo kljub strogi raziskovalni vnemi bistveno bolj razgiban. Njen glas, ki lahko na mestih zveni pompozno, drugič pa povsem nevsiljivo, dobrodošlo, se prepleta v utripajoče, tiktakajoče in zverižene popoidne strukture. V izhodišče njenega tokratnega ustvarjanja je postavljen metronom. Z njim je preko različnih medijev odkrivala razmerje med udarcem in ritmom. Vselej je težila k idealnemu odnosu med njima, saj naj bi po njenem videnju tu ležala skrivnost nagovora telesa v gibanje. Z igro povezovanja ritma in strukture udarcev je odkrivala različne modulacije tempa.
Pravzaprav je njen novi album dober primerek tega, k čemur avtorica dejansko stremi. Rada si podreja in sprevrača konvencionalne zvočne asociacije, v kolikor le lahko. Poslušljivost izdelka ni prioriteta. In vendar se plošči Tempo pripeti prav to. Zd