Radio Študent,
24. avgust 2016
―
KUD France Prešeren,
23. 8. 2016
Čeprav vsako leto znova trepetamo za obstoj Kuda France Prešeren in za izvedbo Trnfesta, je slednji avgusta znova vstal od mrtvih. Festival, danes pretežno odvisen od prostovoljenja, je v tem poletju ponovno ponudil okrnjen, a pester izbor dogodkov, med katerimi se je znašel tudi torkov koncert skoraj diametralno nasprotnih si zasedb Baby Blue Gun in Dolly Bad.
Najprej sta se na odru z že več let prisotnim slide bluesovskim in romantično melanholičnim projektom Baby Blue Gun predstavila vokalistka Branka Smodiš in kitarist Dragan Tomašević. Malce starejše poslušalstvo se ju bo morebiti spomnilo že iz žanrsko podobne, a obsežnejše in posledično glasnejše zasedbe Baby Can Dance iz devetdesetih. Oba prekaljena člana zasedbe zaznamuje že vsaj dvajsetletna bluesovska kilometrina, ki se pozna na njunem nastopu v živo. Pevkin vokal, ki po barvi spominja na Carlo Togerston iz The Walkabouts, a preseneti tudi z jakostjo Janis Joplin, se popolnoma ujame z bluesovskimi prehodi kitarista.
Seveda je jasno, da žanrsko ne odkrivata tople vode in bi ju lahko uvrstili med kopico tako starih kot novih tovrstnih izvajalcev, vendar pa izpolnjujeta nezanemarljiv kriterij pri tovrstni muziki, to je občutek, ki ga predajata dalje do publike. Prav tako se zna zgoditi, da nas tovrstni projekti zdolgočasijo z repetitivnostjo, ki izhaja iz strukture samega bluesa, vendar pa glasbenika zasedbe Baby Blue Gun svojo glasbo bogatita z dodatnimi zvoki, ki jih izvabita z raznolikimi načini in jakostjo petja ter menjavami med efektiranimi zvoki in samimi kitarami. Pri nekaj komadih sta se jima na odru izmenično pridružila še dva kitarista, ki sta še dodatno zapolnila zvočno sliko. Pri Baby Blue Gun se sliši, da gre za kombinacijo kilometrine, profesionalnosti in uživancije v temu, kar počneta, saj je špil odzvenel res dobro, vsaj s komadi Little Girl, High Hopes in Runaway Blues pa sta bodisi navdušila, bodisi prijetno umirila tudi širšo publiko.