Radio Študent,
27. avgust 2016
―
Boys Don't Cry, 2016
Te dni je površje Twitterja zopet preplavil screenshot neke Q and A seanse, ki jo je, po detajlih sodeč, Frank Ocean gostil enkrat okrog leta 2011. Na njem neki poslušalec Franka prosi, naj razgrne svojo takratno situacijo. Frankov odgovor je dolg in detajlen dialog s pet let mlajšo verzijo samega sebe, popolnoma patetičen v svojem tonu ter prežet s skoraj otroškim optimizmom ... »Trenutno,« kot se glasi happy end te izmišljene komunikacije, »si na poti na vzhodno obalo, kjer boš sodeloval z Jay-Z-jem in Kanyejem.«
Tu imamo na kupu skorajda vse, kar moramo vedeti o pevcu Franku Oceanu: izvemo, da se je iz Louisiane odpravil lovit svoje sanje v Los Angeles ter da se ni rodil kot Frank oz. Francis Ocean, temveč da se je preimenoval (naslovnik komunikacije se namreč imenuje Chris); sklepamo lahko tudi, da mu je po lastni oceni uspelo v glasbeni industriji, a da se, po tonu sodeč, zavestno oklepa pozicije outsiderja. Iz same forme pa bi lahko zaključili, da je sposoben skoraj na poziv sproducirati intenzivne čustveno prežete monologe (to bi nam lahko bilo jasno že zgolj iz poslušanja njegovih dveh doslej največjih hitov, Novacane in Thinking about You). Ne nazadnje pa je povedno tudi mesto, na katerem se je citiran screenshot pojavil. Kot rečeno, pred par dnevi na enem izmed anonimnih računov na Twitterju, ki naj bi s tega ali onega zornega kota ponujali redno ažuriran vpogled v hipertekstualiziran svet na spletu aktivnih mladih. Tam torej, kjer je bil Frank tudi med svojo štiriletno odsotnostjo še kako prisoten.
Po mikstejpu Nostalgia, Ultra iz leta 2011 in albumu Channel Orange je Frank namreč uradno utihnil; namesto napovedanega albuma Boys Don't Cry se je pojavila »Boys Don't Cry When?«, kot že formalizirana izjava, s katero se uporabniki spleta in tvorci memov poigravajo s konceptom godbenega vaporwara, ki je, kot izgleda, postal že stalnica popularne glasbe sredine drugega desetletja tega tisočletja.
A hajp formacija
