Radio Študent,
4. september 2016
―
Warp, 2016
Naj zapis o zadnji plošči kalifornijskega godbenega duhovneža uvedem z anekdoto. Ob izdaji prvenca A Sufi And A Killer za čislano založbo Warp leta 2010 sem na vrhuncu resurekcije vinila zadevo seveda naročil v prav tem formatu. Ploščka sta priromala na bivši naslov oziroma na naslov staršev, od koder nikoli nista našla poti do mene. Ob vprašanju, kaj se je s ploščo zgodilo, sem dobil zgolj odgovor: »Sem mislil, da je to zame.« Omejujoče empatije poln človek, kakršen sem, je bila torej s tem zame zgodba končana.
Dve leti po prvencu je sledil krajši album, imenovan MU.ZZ.LE, ki ga je danes moč zmotno dojemati kot zbir na prvenec neuvrščenih kompozicij. A Gonjasufi nam razloži, da je šlo za z belim prahom naphan enomesečni kreativni izbruh, k čemur se kasneje še vrnemo. Tudi ta krajši plošček je kar privzeto prispel na isti naslov kot prejšnji. Navdušenje je bilo sicer manjše, morda celo neobstoječe, a vseeno sta nabor vzorčenja in v tistem trenutku že nostalgično obarvan vokal nekako zadovoljila potrebe po novem Sufiju.
Ne vem še, kako bo z nakupom dnes obravnavanega albuma. Štiri leta kasneje je vse drugače. Praktičnost in cenovna ugodnost, ki sta me pritegnili k zbiranju kosov za na police, me danes odbijata. Glasba teče s spleta, legalno, na vsakem koraku, brez premora, vsak dan nove plošče, več njih. S pisanjem o eni od teh se v monotoniji razpršenosti nehote ustvari razpoka. Callus torej zavzame mesto zaustavitve nenehnega nenamenskega pospeševanja.
V kontekstu dosedanjih stvaritev Sumacha Ecksa je Callus morda najbolj avtorsko neodvisno delo, izdano pod nadimkom Gonjasufi. Neotesano vzorčenje raritet s prejšnjih albumov tokrat povečini nadomesti njegova lastna instrumentalna produkcija, zaokroža pa ga eminentni gost. Če je prej iz glasbe visel vokal, se na Callus ta zlije s trdo, neodpustljivo kuliso distorzij. Tam, kjer te denimo Death Grips povozijo, Callus tvoje negibno telo odvleče vstran in ni jasno, kaj želi z njim. Namero
