V kateri luži tiči duša?

Kriterij.si, 6. januar ― V kateri luži tiči duša? Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Mon, 01/06/2020 - 10:12 V kateri luži tiči duša? Žabe v novi postavitvi Maruše Kink umeščajo Strniševo dramsko predlogo v območje prehajanja, dvojnosti, ki se stika v krčmi Žabe, kjer nas sprejme igralski kolektiv in nam postreže s šilcem ognjene vode. Krčma Žabe je tokrat preseljena v Sindikalno dvorano, obloženo z lesom, ki gledalcu pričara občutek domačnosti, a to prek preobloženosti s pisanimi lučkami preseljuje v potencialne prostore imaginacije (scenografija Tina Bonča). Z živopisanimi lučkami osvetljena tla se ponekod izgubljajo v megli, kar dodatno podkrepi prehajanje v druge asociativne prostore. Žabe so dogodek za štiri performerje, tri glasbenike in občinstvo, ki skuša in v svojem začetku tudi izvrstno nastavi razkroj teh binarnih pozicij (dramaturgija Daša Lakner). Razpeta med dramsko in performativno, med klasične in postdramske strategije, med Strnišev verz in prizemljeni govor, med zvoke oddaljenega barja in sintetično obarvano glasbo sedanjosti se predstava umešča v procesualno zaznamovan dogodek. V tej razpetosti smo združeni okoli vprašanja duše, slavnega motiva, ki ga iz svetovne literature najbolj poznamo po Goethejevem Faustu, ki ga uprizoritev postavlja kot ključni problem posameznika, danes in nekdaj. Postavitev kot slehernika ne postavlja Lazarja, ampak slehernika v vsakem od nas išče na presečišču Strniševega dramskega trikotnika (Lazar-Lucifer-Evica). Na Žabe torej pridemo, da bi se srečali, združili; sami s seboj ter nekje nad tem z uprizoritvijo in (vsaj) njenimi ustvarjalci. Zberemo se okoli podolgovatega odra, ki penetrira v občinstvo in uprostorja srž razprave, ki naj bi jo skupaj artikulirali. Obdano z občinstvom se začenja gledališče. Pod vodstvom Nejca Cijana Garlattija se nastavi kontekst skupnega bivanja, kjer smo potem priča dialogu med Žabami in ob ukvarjanju s tekstom asociativno nabranimi avtorskimi materiali. Ta uprizoritvena strategija v poetiki Mar

Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug

Kriterij.si, 6. januar ― Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Mon, 01/06/2020 - 10:00 Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug Igra Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju Gregorja Strniše je prvič izšla pred petdesetimi leti. Leto kasneje je bila krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, kjer so nastopili Polde Bibič kot Točaj, Janez Hočevar kot Lazar in Lazarus ter Majda Kohek in Svetlana Makarovič kot Babici in Evici. Prav neverjetno je, kako sveže je Strniševo besedilo še danes. Loteva se ga režiserka Maruša Kink s svojo ustvarjalno ekipo na sodoben način, ki tekst seveda močno prireja, ga dopisuje itd., a Strniševa poanta je nenehno prisotna. In pomudimo se najprej ob njej. Strniša je v Žabah izpisal svojega Fausta oziroma je uporabil faustovski motiv. Pismonoša Lazar pride v krčmo Žabe na robu Barja, kjer sreča nenavadnega Točaja in Babico. Točaj se mu razkrije za hudiča in mu ponudi, da mu izpolni njegove sanje, da bi postal bogat. V zameno ne zahteva več njegove duše, pač pa njegove spomine. Lazar torej ni več razsvetljenjski subjekt, ki proda dušo hudiču, da bi dosegel spoznanje, moč ali oblast, pač pa je mali človek s svojim bednim življenjem, ki sanjari o tem, da bi bil nekdo drug. In prav v tem obratu je Strniševa aktualnost. Njegova prilika odlično opisuje današnji svet vrtoglavih vzponov in padcev, gospodarskih kriz, poslovnih goljufij in političnih mešetarjenj. Še več, zdi se, da opiše tudi nujni pogoj za premene, ki jih izvajajo njihovi protagonisti. Popolna izguba spomina. Najprej v smislu brisanja vsakršnih norm, saj je v imenu trenutnega projekta običajno dovoljeno vse. Spomnimo se samo zgodbe z bančno luknjo, ob kateri so nam najprej zagotavljali, da z njeno rešitvijo obstane ali pade tudi država, kasneje pa razlagali, da je bila vse skupaj prevara. A tu še ni konec te prilike. Lazar se sicer na začetku upira, sprašuje se o tem, kdo bo, če ne bo imel več spominov, če ne bo imel več svoje identitete, ve

Žabarski eksistencializem v 21. stoletju

Kriterij.si, 5. januar ― Žabarski eksistencializem v 21. stoletju Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Sun, 01/05/2020 - 22:32 Žabarski eksistencializem v 21. stoletju Tokratna uprizoritev Strniševih Žab gledališke trope kabareja in podrto četrto steno uporabi dokaj neambiciozno, kar pa še ne pomeni, da neučinkovito. Poševno postavljena pista, ki se razrašča iz odra v prikladno intimen prostor Sindikalne dvorane Stare elektrarne (relikta Strniševih časov), ustrezno (obrabljeno) jugopohištvo iz Strniševega obdobja in razmeroma mehka, a dokaj domišljena osvetlitev, skupaj z bendom v ozadju, niso kakšna scenska inovacija, a gradijo vzdušje. Tudi razstavljena zelenjava, ki jo lahko grizljajo obiskovalci, kisle kumarice, pa priboljški v obliki slanih prestic in čipsovih paličic, lahko delujejo nekoliko neposrečeno, a v bistvu površina kumaric spominja na žabjo kožo, priboljški pa na imaginacijo socialističnosti. Zdi se, da nova uprizoritev ne prinaša nič drastično novega v razumevanju Strniševega besedila. Ne gre za revolucionarno priredbo. Vendar je drama sama tako močna, da ima izjemno prepričevalno moč. Še več, lahko bi rekli, da predstavo naredi, brez dvoma je njeno lepilo in celovita osmislitev, za katero bi težko rekli, da mu predstava preveč doda ali odvzame. Prav zaradi svoje umetniške moči pa je besedilo mogoče tudi danes razumeti kot znova sodobno, če ne aktualno – uporabljam distinkcijo, ki jo nekje uporabi Miklavž Komelj, po kateri je sodobno onkraj očitnosti veliko bolj vpeto v svoj čas kot aktualno. V svetu identitetnih politik, čiste imanence in enodimenzionalnosti Žabe vstopajo z globokim eksistencialnim premislekom, ki je za povrh še navezan na transcedentalno krščansko izročilo – in to ravno v adventnem času. V tem pogledu je zanimivo poskusiti interpretirati dodatek Eve, demonske pomočnice Luciferja. Potem ko naivnega – a zato nič manj odgovornega – Lazarja pripelje do tega, da v erotični strasti izgubi svojo dušo in naredi samomor, izbruhne s feminističnim doda
Spahovanje

Spahovanje

Kriterij.si, 22. december 2019 ― Spahovanje Beton Ltd.: Mahlzeit Urednik Sun, 12/22/2019 - 23:09 Spahovanje                                                 »Nekoč smo šli v rudnik za turiste in pod zemljo so nam postregli s klobaso.« Včeraj smo šli v gledališče, pa je bil ravno oktoberfest in so nas pričakali s frankfurterji in pivom. Za cel parter omizij nas je bilo. Zrak je bil gost od industrijske prehrane. V zaledju postrojba mišpultov, visoko nad nami terasa bend. Vzdušje kot na prisilnem sindikalcu. Naj pomalicamo rekvizite? Igrajo se šlagerji iz prejšnjih predstav. Najprej popevkarsko blebetanje, potem pridiga, koračnica, moralka, sentiš in tako naprej. To je Mahlzeit, odmor, sestavljen iz popkulturnih obrazcev. Morali bi jesti, se zibati v ritmu, se zamisliti nad samimi sabo, mi pa nič. Kot da smo na predstavi. Puščava perfektne forme.                                     Risba omizij na prtičku: Barbara Borčić Sken: Alenka Pirman Alenka Pirman

Miselni tok med pogovorom s predstavo

Kriterij.si, 19. december 2019 ― Miselni tok med pogovorom s predstavo Magdalena Reiter / Studio: CONVERSATION PIECES Urednik Thu, 12/19/2019 - 10:39 Miselni tok med pogovorom s predstavo Ženska telesa prekriva tekstil v kožni barvi. Prehajajo čez oder. Vsakdanje, samotno. Posamično. Njihovi obrazi so zaviti v tkanine, da se obrazne poteze skoraj ne prepoznajo. Je pomembno, kaj se skriva pod tkanino? Na odru pred nami razmišljajo, se premikajo in se gibljejo nekje med opozarjanjem nase in zaprtostjo v lastni svet. Živijo v svojem monologu, nam pomembnem, a nerazumljivem. Ne vemo, kaj se dogaja v njihovih mislih, vidimo le nekaj osamelcev, ki bivajo v tistem prostoru in času kot mi, a miselno ločeno od nas. Vemo, da telesa vedo drug za drugega, saj se premikajo tako, da se med seboj ne motijo. Se podpirajo? Nekoliko. Pazijo drug na drugega? Nekako. A ne zanimajo se za ostala telesa. Vsako izmed njih se z nami, opazovalci te intime, pogovarja, ali bolje, govori nam. Ne pričakujejo našega odgovora. Enosmerno sporočajo in v zameno pričakujejo zgolj poslušanje. Mi smo nepomembni zanje, njihova telesa bi lahko govorila komurkoli. Kako telesa govorijo? Kako razumemo njihov govor? To je popolnoma odvisno od nas, našega razumevanja njihovih premikov, gest, posamičnih, mikro gibov. Kljub temu da je to dogajanje monologno z njihove plati, se počutimo, kot da smo del nečesa analitičnega, kot bi bili prisiljeni analizirati njihovo početje. Oni so naš predmet opazovanja in analize, le da ne vemo točno, kaj analiziramo. V bistvu lahko analiziramo, kar si poželimo, prav vsak drobni vidik njih, njihovega početja in bivanja. Nato se nekaj spremeni. Plesalke ne prihajajo in odhajajo več iz prostora. Njihovi obrazi so odkriti, ekspresivni, njihove poteze jasne in pogled bister, čuječ. Vseh šest se jih pojavi na odru, s tem pa začnejo komunicirati tudi med seboj. Ne z glasom, seveda, s telesi. Odzivajo se na gibanje preostalih, se zavedno podpirajo, osredotočene so na soplesalke, na soljudi. Pojavi se celo

Nezgovorni delčki pogovora

Kriterij.si, 16. december 2019 ― Nezgovorni delčki pogovora Magdalena Reiter / Studio: CONVERSATION PIECES Urednik Mon, 12/16/2019 - 15:37 Nezgovorni delčki pogovora Conversation pieces koreografinje Magdalene Reiter je nekoliko nenavadna predstava. Zdi se, kot da je samozadostna, v nezgovornosti, skopem odmerjanju znakov in statičnosti odmaknjena od recepcije pri gledalcih, prevlečena s patino nedoločljive preteklosti, ki ne išče zares svojega korespondenta v sedanjosti, čeprav se referira na kiparsko dela Juana Muñoza Conversation Piece s konca 20. stoletja in obravnava univerzalne teme. Bolj kot na portretni žanr 18. stoletja (Conversation piece), ki ga statični, stilizirani momenti šestih plesalk Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ki delujejo kot živi portreti, sicer prav tako sugerirajo, se zdi, kot da se naslanja na starogrško ikonografijo ali morda celo na zaprtost vzhodnjaškega harema. A to je zgolj vizualni vtis, ki nima vsebinske podlage, o čemer se prepričamo pozneje. Začetek je skulpturalno zasnovan in deluje kot nekakšen predstavitveni »catwalk« v različne oblike statičnih figur nameščenih ženskih teles, z zakritimi obrazi, v enakih, širokih hlačah kožne barve in srajčnem zgornjem delu, ki oblike telesa zakrijejo in vzpostavijo telesno uniformiranost. Telesa nekaterih plesalk se še namerno dodatno preoblikujejo, ko premaknejo roke za hrbet in od telesa ostane skorajda le še brezoblična silhueta, s čimer se stopnjuje vizualni vtis te ideje; poglobljenih izostritev, kaj tako telo lahko razpira, pa ne prinaša. V prostor vstopajo izmenjaje se, najprej posamično, potem po dve, kasneje po tri in tako naprej, za trenutek postojijo v določeni pozi, se premaknejo in z odhodom levo ali desno prepustijo prostor drugi/drugim. Prevprašujejo napetosti komunikacijskih relacij v odnosu s sabo in z drugimi v prostoru in času. Med različnimi dotiki ali pogledi vzpostavljajo dialoška srečanja, ki se zgodijo, kot da naključno in občasno implicirajo globljo odnosnost med posamičnimi po prostoru r

Narcis v morju všečkov

Kriterij.si, 7. december 2019 ― Narcis v morju všečkov Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 12:04 Narcis v morju všečkov Predstava se je na videz ustavila. Plesalci so se kot v upočasnjenem posnetku gibali po odru. Minuto, dve, nato pet … se ne zgodi skoraj nič. Samo zelene postave so nežno valovale pred belim ozadjem. Pogledoval sem po občinstvu in oprezal za prvo modrikasto svetlobo zaslona, ki bo osvetlila zdolgočasen obraz. Minuta, dve ali pet je danes veliko pozornosti. V prvem delu predstave so jo do zadnje sekunde ugrabili nastopajoči, njihove grimase, ples in besedilna sporočila. Zdaj pa smo bili gledalci pred izbiro. Kateremu FOMO podleči? Ostati s pogledom na odru ali izrabiti trenutek nedogajanja za hiter obrok elektronskih dražljajev? Prva odločitev – ostati s pogledom na odru – je bila vsekakor smiselna. Naslov predstave Jana Rozmana Memememe namreč združuje dva ključna motiva internetnega družabnega življenja: obsedenost z JazJazJazJaz in kulturo mema, pri katerem je za razumevanje sporočila pomembna vsaka podrobnost ali referenca. Plesalci se najprej posvetijo Jazu – iskanju načina, kako se kar najbolj izzivalno in sproščeno spogledovati s kamero mobilnika ali napisati udarno besedilno vrstico. Vendar predstavljanje Jaza na spletu ni zares spontano, saj je treba za uspešno pridobivanje pozornostnih točk – všečkov in delitev – dobro poznati žanrska pravila. Ta niso nikjer zapisana, vendar se uporabniki družabnih omrežij zelo hitro naučijo, da vse fotografije in videi niso enako uspešni. Sproščenost je nagrajena, dokler smeha ne zamenja posmeh. Iskrenost je kul, če ni preveč naivna. Zaljubljenost je prisrčna, kadar se ne zdi obupana, žalost pa je znosnejša s ščepcem (samo)ironije. Nekatere vsebine zato prejmejo več pozitivnih odzivov, druge ostanejo spregledane in jih zakoni družabne evolucije izločijo iz prihodnjih objav. Potrebo po uprizarjanju sebe v vsakdanjem življenju je pred več kot šestdesetimi leti podrobno opisal sociolog Ervin Goffman. Že tradici

»Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza«

Kriterij.si, 7. december 2019 ― »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:10 »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Kdo je koncept in kdo je odgovor?  Kdo je živa fraza in kdo pojem? Vse to je »meme«. In kaj vse zajema »meme« v »MEMEMEME«? To nam razkrivajo štirje performerji (Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković) v koreografskem delu Jana Rozmana z naslovom »MEMEMEME«. Plesalci združujejo avtodestruktivne vedenjske vzorce z repeticijami, ki jih kakor spekter impresij projicirajo v zunanji svet. Posledično se memi rojevajo nenehoma. Vedno in povsod. Vsaka gesta in vsak gib v predstavi sta bila del celote. Ta je bila razkrojena na tisoče mikrodelcev in njen čar je bila nesmiselnost. V nekem trenutku ni bilo nikakršne potrebe po smiselnosti. Absolutna nesmiselnost je performerja zapeljala v spontano gibanje, obdano s primesjo emocij, ki so se skupaj s telesi zlivale v eno »dejstvo«. Mi, gledalci, smo bili ključni dejavnik, da smo videno pretvorili – vase. Vsak je to storil na lasten inovativni način, posledično so v nekih trenutkih nastale različne neme impresije. Gib performerjev je bil natančno izdelan; tekel je v obliki toka od enega performerja k drugemu. Pretočnost je gib pripeljala do točke, v kateri so se začele rojevati pestre repeticije. Te se nikoli niso vlekle v skrajnost, ampak so vedno imele omejitve. Čas njihovega trajanja je bil odvisen od posameznega performerja, vendar se dolgotrajno ponavljanje same repeticije ni nikoli zgodilo zavestno. Gibe je bilo mogoče uzreti iz različnih zornih kotov. Neposredno projiciranje na platno (video: Vid Merlak) je omogočalo dogajanje videti drugače, saj se je določen performer lahko naenkrat pojavil na dveh projekcijah naenkrat in njegovo telo je bilo vidno z različnih strani. Videne so bile tudi skrite potankosti, razkriti različni vpogledi v prezentnost performerjev. Med ogledom predstave se mi je pojavilo vprašanje o smislu njihove ob

Memememe mememe meme me m e

Kriterij.si, 7. december 2019 ― Memememe mememe meme me m e Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:02 Memememe mememe meme me m e Kdo je jaz in kdo je jazjaz in kdo je me in kdo je meme in kdo je memememe in kdo je me? Sem to jaz, jazjaz ali je to meme, je to mimetičnost sama – če je, se ji moramo aristotelovsko zahvaliti za njeno spoznavno moč ali jo moramo platonovsko izgnati iz države, ker kvari mladino? In kaj, če ne vem? A kdo ve? A kdo zna? Ali nihče ne ve? In smo vsi depresivni in s paničnimi napadi, ki jih samopreskriptivno zdravimo s prokrastinacijo, ko skrolamo po neskončnih internetnih straneh memov. So memi identiteta mladih, milenijcev, če hočete, so memi tako rekoč naša prazna vsebina ali klic na pomoč v vsebinsko praznem svetu, preden najdemo velikega duhovnega guruja, ki nas izvleče iz metafizičnega nihilizma 21. stoletja, v katerem kraljuje cinizem (čudovito manifestiran v internetni meme kulturi)? So memi naša resnična anksioznost ali naš xanax? So memi naš modus operandi? So memi vrhunec ustvarjalnosti naših generacij? So memi naš upor?[1] Ali so memi izraz našega egoističnega ukvarjanja s samimi sabo? Ali so memi kod komunikacije naše generacije? (Kje je Umberto Eco, ko ga rabiš, da ti pove nekaj o kodu …[2]) Ne vem. Niti se mi ne da. Ne da se mi vedeti. Za to nimam koncentracije. Tudi Jan Rozman se ne ukvarja s tem (preveč). In (hvalabogu) ne moralizira. On preprosto posnema. Izbere mimezis kot glavno gonilo/metodo in naredi predstavo, v kateri se pol občinstva pod 35 na glas smeji, druga polovica pa se sprašuje, kaj pravzaprav gledajo in kje je poanta. In kaj pomeni HALP. *HALP*[3] Ampak nazaj k Janu Rozmanu in Kaji Janjić, Danielu Petkoviću, Juliji Pečnikar ter Petru Franklu. Skupini dveh plesalk, performerja s plesnim predznanjem in improvizatorja brez plesnega predznanja. Skupini, ki se na odru gosti s posnemanjem sodobnega metafizičnega nihilizma, začinjenega s samopomilovanjem, ki se izraža v »današnji internetni kulturi«, kjer hkrati cin

Fizično ujeta v nefizičnem stanju

Kriterij.si, 28. november 2019 ― Fizično ujeta v nefizičnem stanju Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Thu, 11/28/2019 - 12:03 Fizično ujeta v nefizičnem stanju Na vprašanje, kaj se ponoči ob pogosti nezavednosti dogaja v naših možganih, nam je v kratkih petintridesetih minutah odgovorila avtorica predstave Barbara Novakovič. V gledališko-plesni solo predstavi SPANJE: Oblike, krajine, pošasti nas je popeljala na tako imenovano popotovanje nočnega dogajanja naših misli in nam tako predstavila različna stanja spanca in sanj. Med drugim je vključila tudi dnevno sanjarjenje, ki pa zna biti pogosto še bolj oddaljeno od realnosti kot nočne sanje, ki jih podzavestno ustvarjajo naše misli. Kljub močni odrski prezenci izvajalke Barbare Ribnikar je s citiranjem literarnih referenc – tako svetopisemskih kot tudi sodobnih vsebin – v gledalcu dosegla odsotnost, ki je dajala vtis, da videna predstava ni nič drugega kot le navadne sanje. Tokrat smo ujeti v stanju nemočne marionete, vlogo katere prevzamemo vsako noč brez lastne volje in brez možnosti poseganja pri odvijanju scenarija, ki ga narekuje nam še neznana sila. Ujeti smo v dualizem fizične prisotnosti in nerealnih občutkov, tako melanholije kot adrenalinskega pogona in popolne umirjenosti. K dosegu tega učinka so morebiti prispevali scenski elementi, kostumografija, gibalni material ter njihova preprostost in minimalističnost. Z enostavnim, skoraj nevidnim prihodom se je oblečena v preprost, skoraj popolnoma črn kostum izvajalka umestila v prostor. Sedla je na stol, ki je iz gledalčeve perspektive stal v sprednjem levem delu črno-bele dvorane. Luči so dajale pridih dnevne svetlobe in tako skupaj z že prej navedenimi elementi ustvarile občutek vsakdanjosti in prazno podlago, na kateri si je lahko gledalec v nadaljevanju še bolj živo predstavljal besede ter doživljal čustva in sporočila, ki nam jih je predajala izvajalka. Tišino je prekinila s počasnim štetjem. Ob izgovarjanju številk je, sedeč na stolu, spreminjala polož

Sovražiš ponedeljke, ne kapitalizma

Kriterij.si, 27. november 2019 ― Sovražiš ponedeljke, ne kapitalizma Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Wed, 11/27/2019 - 11:59 Sovražiš ponedeljke, ne kapitalizma Eno najbolj iluzornih občih stališč sodobne kulture je morda prepričanje o nevtralnosti tehnologije. Tehnologija sama po sebi ne more biti ovrednotena kot dobra ali slaba, vse je odvisno od tega, kako jo uporabljamo. Kot bi padla z neba, kot ne bi imela svojega kulturnega ozadja, metafizike, ki jo proizvaja. Glede socialnih omrežij naj bi bilo tako, da imamo usodo sami v svojih rokah – le od nas je odvisno, kako bomo z njimi ravnali. Seveda takšno prepričanje zanemarja dejstvo, da v ozadju stalno delujejo algoritmi, vzpostavljeni na podlagi desetletij psiholoških raziskav, katerih namen je manipulirati z našimi predzavednimi duševnimi procesi, da bi tako usmerili svoje obnašanje v korist tretje strani, velikih podjetij, ki služijo z obdelavo informacij o nas. Kot da uporaba orodij ne vpliva na našo telesnost in stik z okoljem, torej na naše občutenje in razumevanje sveta. Nekateri mlade generacije obtožujejo samoizbrane odtujenosti, narcisoidnosti, nedoraslosti in zasanjanosti. Kljub prepričanju, da je poudarjanje osebne odgovornosti nujno, pa so takšne obtožbe precej prazne, saj spregledujejo dolgo tradicijo histeričnosti in izumetničenosti v sodobni zgodovini, ki sega vse od totalitarističnih nevroz in psihoz do obsesije s slavnimi, vsemi pojavi množične kulture v njeni večgeneracijski prisotnosti. Narcisoidnost ni nov skupinski pojav. Potem ko je človek v renesansi odkril samega sebe, se je sčasoma v sebi začel tudi izgubljati; najprej je med seboj in okoljem vzpostavil nevidno pregrado, postal je subjekt, ki motri mrtvi objekt, se artikuliral v kartezijanski misli in začel silovito osvajati naravo, druga ljudstva in nato še samega sebe. Sodobna družbena omrežja in kultura selfijev niso izoliran pojav, temveč smiseln naslednji korak v razvoju človekovega služenja idolu samega sebe in tehnologiji, ki jo je sam vzpostavil. Človek, gospo

Trk jezikov

Kriterij.si, 19. november 2019 ― Trk jezikov Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 22:01 Trk jezikov Petintridesetminutna monopredstava Barbare Novakovič onkraj političnega trenda na eksperimentalni gledališki sceni stopi v estetsko opazovanje pojava sanj. To stori z minimalistično scenografijo in umirjeno koreografijo – ter z obilico citatnega besedila, ki se spušča v globoko tradicijo razumevanja sanj, ki sega vse od Biblije do sodobnosti. Sanje se izkažejo za nekakšno senčno plat zgodovine, ki se dogaja le v budnosti. Nočna plat človeškega življenja pa je zaznamovana z arhaičnostjo, univerzalnostjo in nerešeno skrivnostjo. Predstava veliko doseže z uporabo luči. Oder, oblečen v belo, na njem sta zgolj stol in vreča, predstavlja nekakšno prečiščeno podlago, platno, na katerem se odvija igra teme in svetlobe v širokem spektru, s številnimi niansami. To medigro dopolnjuje gibanje igralke Barbare Ribnikar, ki v svojem točkovnem premikanju dosega nekakšno cvetenje odra, bogatenje možnih položajev na enostavni podlagi. Na vizualni ravni smo priče mešanici spremembe in ostajanja, ki ustreza bogastvu sanjskega sveta, vseeno pa nedoumljivosti njegovega prostora, ki smo mu odtujeni – vsaj, če v razumevanje sanj nismo posvečeni – in zato lahko prinaša tudi ujetost. Sorodno dvoumnost najdemo tudi v koreografiji, ki se giblje med gracioznostjo in krhkostjo ter zakrčenostjo in trzanjem. V nekaterih trenutkih odlično sodelujeta igralkin ekspresivni obraz ter igra luči. Denimo v trenutku, ko se anonimna, lahko bi rekli splošno človeška protagonistka nenadoma prebudi in zastrmi v občinstvo ter ga s svojimi široko odprtimi očmi globoko prebode. Kot bi se razdalja med odrom in občinstvom nenadoma skrivnostno in za hip izničila. Vse to preči neumorno izrekanje besedila, v katerem se citatno prepletajo filozofske izpeljave, špekulacije, sanjski motivi in podobe. Kot bi pri vseh različnih avtorjih šlo za neprekinjen človeški napor razumeti sanje, se znajti v njihovem
Dobro jutro

Dobro jutro

Kriterij.si, 19. november 2019 ― Dobro jutro Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 21:36 Dobro jutro Gledališče Barbare Novakovič drsi mimo nas, polbudnih, v tretje desetletje, in ime mu je Muzeum, kot da bo tu večno in da se nikamor ne mudi, božji mlini pač meljejo počasi, in kot da je zakladnica svetovne umetnosti s Svetim pismom vred nekaj povsem efemernega spričo pošastne prekarnosti in kot da zaledno predelovanje robe iz zakladnice s pomočjo vrhunskih kolegov zarotnikov poteka neprekinjeno, za nas pa tu in tam vznikajo predstave formule, recimo Oblike, krajine in pošasti, ki jih lahko obudi le spanje in so podlaga za asketsko potovanje, za katero je potrebnih le par scenskih pritiklin in naborkov, vse, vključno z gibom, pripovedjo in likom Barbare Ribnikar pa je tako odmerjeno, tako zadržano, da je že skoraj nevpadljivo, da pomislim, kar spi na lovorikah, Greenaway, ti pretencioza stara, manj je več, in to, kar gledamo, je vendar nova klasika, pa še to, saj res, medtem ko se v kulturni industriji razmetava s političnostjo, se tu, na njenem obrobju in prosto po Flakerju, vrši Muzeumova "revolucionarna konservacija" umetnosti.   Alenka Pirman

Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem.

Kriterij.si, 25. oktober 2019 ― Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem. Bara Kolenc: Brina Urednik Fri, 10/25/2019 - 11:28 Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem. V Stari mestni elektrarni - Elektru Ljubljana nas je 10. oktobra 2019 Bara Kolenc v sodelovanju z Lejo Jurišić »sprejela« v kar tri prostore. V uvodu smo vstopili skozi zadnji del odra, ki ga je od sprednjega (glavnega) ločevalo platno, na katerem smo strmeli v projicirano fotografijo iz časa 2. svetovne vojne, na kateri je plesalka  Marta Paulin - Brina s svojim solo s(v)obodnim plesom vedrila partizane. V prvi prostor za platnom sta se nastopajoči med predstavo vračali, kot bi se vračali v preteklost. V drugem (prednjem) prostoru so nas pričakali, ob strani posedeni, člani tehnične ekipe, v tretji prostor pa smo se, večinoma na tla, posedli gledalci. V vse tri prostore sem se počutila sprejeto zaradi podrte četrte stene med nastopajočima, tehnično ekipo in publiko. Predstavo označujem za zelo sodobno prav zaradi organizirane sproščenosti med nami ter vidno neposredno prisotne celotne tehnične plati, ki jo je ekipa vnesla na oder. Ob tem naj opozorim na star pisalni stroj, ki je sodobne medije povezal z zgodovinskim ozadjem partizanke Brine. Z organizirano sproščenostjo mislim predvsem na številne nasmeške in iskrene navale smeha, ki sta jih, kakor tudi žganje v steklenici, »servirali« nastopajoči, na fizično prisostvovanje tonskega mojstra v enem od njunih odigranih prizorov, na neprikrito »tečnost« (angl. annoyance) Leje Jurišić ob preveliki čustvenosti ob branju Kajuhove poezije, na vpogled v njuno »zaodrje« (na odru med tehnično ekipo) in na mnoge druge značilnosti predstave, ki so me sprostile in povečale mojo zmožnost sledenja in razumevanja vseh vmes prebranih informacij. Brinino usodo pomr

N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina

Kriterij.si, 23. oktober 2019 ― N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina Bara Kolenc: Brina Urednik Wed, 10/23/2019 - 10:25 N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina Ne morem se nagledati fotografij partizank in partizanov! Kako sporočilne so, vsak obraz je čist, svež, čil, »mlad in poln nad«. In svoboden! Pismo, srečni so! Še tisti, ki bodo zdaj zdaj ustreljeni, z nasmehi pripovedujejo zgodbo o samouresničitvi! Današnji človek, potisnjen v limbo družbene nedorečenosti, ne more mimo hrepenenja, da bi bil tudi sam nekoč v tako živi tovarišiji. Na kakšni partizanski fotografiji! Brutalno iskren bom. Plesni in gibalni neuk mojega kova težko odmeri plesne in gibalne razsežnosti performansa o Brini. Poleg tega me trboveljski gen vedno vleče zgolj in samo h Kovačevi referenci in sporočilno moč plesnega giba merim glede na njegovega Ptiča na elektrarniškem raufnku – pa vem, da je umetnost giba bistveno širša, zato se uvodoma iz kritiškega zapisa samodiskvalificiram. Kako sta Bara Kolenc in Leja Jurišić odplesali in odigrali, ne bom sodil. Bržkone v fohu obstajajo parametri, ki določijo kakovost predstave, a jih ne poznam, zato oceno prepustim drugim. V dneh od premierne uprizoritve pa se igram z množico sporočilc, ki so jih ustvarjalci »Brine« servirali polni tribuni obiskovalk in obiskovalcev. Kar so sporočili, in pozorno sem jih spremljal z najboljše blazine v Stare elektrarne, je narodnoosvobodilno! Marta Pavlin - Brina, osrednji lik performansa Bare Kolenc, je bil zame še nedavno precejšnja uganka, a sem poznal fotografijo, ki lovi trenutek njenega plesa pred borci XIV. divizije. Brina, sredi giba, in borci, ki iz travniškega amfiteatra z zanimanjem spremljajo plesalko. Čeprav sredi vojne vihre, bržkone lačni in utrujeni, so svobodni. Polovico gledalstva je kmalu zatem ujela smrt na bojišču, a kot pravim, obrazi s partizanske fotografije niso nikoli nesrečni. Kakopak, Brina je bila v času narodnoosvobodilnega boja članica kulturniškega dela XIV. divizije, ta pa je bil glavni motor v dvigovanju morale
še novic