Duhovi Brine

Kriterij.si, 21. oktober ― Duhovi Brine Bara Kolenc: Brina Urednik Mon, 10/21/2019 - 11:12 Duhovi Brine Brina je plesno-gledališčni esej o Marti Paulin, ki v naslovu nastopa s svojim partizanskim imenom. S povezovanjem elementov dokumentaristike, plesa, koreografiranjem podob, recitalom in zvočenjem ponudi parcialni pogled na osebnost, ki jo obravnava, naredi poskus (kar je izvorni pomen izraza esej), ki je v svoji fragmentiranosti, nabiti s poetično intenziteto, tudi celovit pogled na narodnoosvobodilni boj. Elementi predstave bi prav lahko bili ločeni s kakšnim ekvivalentom asteriska v pisavi. Njen tok potrebuje zamejitve in prekinitve, ki izhajajo iz intenzivnosti posameznih delov, upočasnitev, da se enovita podoba nadaljuje s tistim, kar ostaja od prejšnjega dela. Bara Kolenc in Leja Jurišić nastopata kot dokumentarni pripovedovalki, v offu pa lahko slišimo glas junakinje iz intervjuja. Prav glas, njegov položaj, medij, prek katerega se javlja, in tehnologija, ki ga mediira, so Brinini ključni elementi. Glas se giblje med živim in mrtvim svetom, v nekem uncheimliche prostoru. Tukaj so zamrznjene izpovedi, ki jih prebirata osebi na odru, led, ki se topi nad tekstom, pri čemer ga s tem obenem razkriva in uničuje, led, ki se ne more do konca stopiti, zato ga je treba uničiti s kladivom, zamrznjenim mikrofonom. Vsak udarec se z modulatorji zvoka Mitje Cerkvenika vedno bolj približa človeškemu glasu, ki odmeva v velikem votlem prostoru (morda cerkvi?). Glas, ki govori iz nenavadne naprave, sestavljene iz dveh velikih vrtečih se zvočnikov, spominjajočih na ventilator, medij, ki skoraj dobi značaj živega tovariša partizank. Partizanska pesem, ki se spreminja v tehno-noiserski ambient. Zvok se ob velikem prispevku zvočnega umetnika Cerkvenika giblje med zgojenim in nemisljivim ter pričakovanim in oprijemljivim, v izmuzljivem prostoru-času, ki ga predstava uprizori. Ta izmuzljivost je včasih pretirano izmikajoča se, denimo pri nenamernem podiranju četrte stene, pri smejanju izvajalk na o

Iti v plesu do konca

Kriterij.si, 21. oktober ― Iti v plesu do konca Bara Kolenc: Brina Urednik Mon, 10/21/2019 - 11:01 Iti v plesu do konca Zgodba Marte Paulin - Brine je pretresljiva zgodba o plesalki, ki gre v partizane, tam pa ji na pohodu XIV. divizije zmrznejo noge in ne more nikoli več plesati. To bi bila lahko zgodba o plesalki, ki je žrtvovala ples za neko domnevno višjo idejo. Toda ne – v vsej tej strašni zgodbi je najbolj pretresljivo to, da jo je Brina doživela kot skrajno radikalizacijo samega plesa; in o tem, kaj so ji pomenili partizani, največ pove njen glas na koncu predstave Brina, ko slišimo njeno čudovito pripoved na njenem edinem ohranjenem zvočnem posnetku; tam njen glas reče, da je šla »v partizane, hočem reči, med ljudi«. Brina ni šla v partizane kot plesalka, ki bi pustila ples ob strani, ker bi se žrtvovala za višje cilje, ampak ji je bil najvišji cilj prav ples. Ples sam je bil žrtvovanje, ona pa ni bila žrtev, ampak tista, ki žrtvuje. Tako je bila posvečena plesu, da je v odhodu v neznano videla možnost, da gre v plesu do konca. Slutnja nečesa novega, ki jo je nosila v sebi po prvem javnem nastopu, ko je bila Evropa že v svetovni vojni, je obetala, da se uresniči v tej novi situaciji. Glas na zvočnem posnetku pripoveduje o izkušnji, kako se med nastopanjem pred soborci in soborkami v naravi, ko ni nobene opore v odru, izkušnja plesa neizmerno stopnjuje, kako roke nenadoma segajo čez vrhove dreves, vse se neskončno poveča, sama pravi, da iz enega giba nastane cel pohod. Beseda pohod v njenih ustih v tej situaciji ni metafora; prestala je pohod, ki jo je pripeljal na rob smrti. In celo najhujše, kar se ji je zgodilo, je v spominskem zapisu opisala kot stopnjevanje svojega plesa. Ko so ji zmrznile noge in je morala ležati, ko jo je soborka zdravila, je nenadoma plesala v mislih – in tisti ples, ki ga je odplesala samo v mislih, je doživela kot najintenzivnejši, najresničnejši, najtotalnejši ples svojega življenja. V plesu je šla tako do konca, da ples na koncu ne potrebuje niti te

(revisited)

Kriterij.si, 20. oktober ― (revisited) Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Sun, 10/20/2019 - 22:36 (REVISITED) Zavajajoče bi bilo reči, da je prvi zapis o Vsak zdaj je čas, prostor[1] februarja 2019 vzniknil v neprimerljivo drugačnih okoliščinah kot pričujoče besedilo. Prvo srečanje z delom Snježane Premuš v tem sklopu opusa Fizičnih manifestacij se je res zgodilo v okviru zaprtega laboratorijskega prikaza, a je dogodek v formatu prezentacije v oktobrski izvedbi ostajal blizu zimski izvedbi. Vsakič smo gledalci ali obiskovalci vstopali v stik z instalacijsko pokrajino, ki je nastala kot oprijemljiva fizična manifestacija predhodnega dalj časa trajajočega raziskovanja, le da je večerni format obdajala avra ‘predstave’, saj je bil odprt širšemu in tudi številnejšemu krogu javnosti. Umeščenost v drugačen kontekstualni okvir, ki je v primerjavi z laboratorijsko izvedbo na premici od raziskovalnega procesa že bolj težil k uprizoritvi, je spremenila številne parametre situacije, ki, kljub že omenjeni podobnosti s februarsko intimno izkušnjo, nezanemarljivo vplivajo na vstop, delovanje in doživljanje instalacijske krajine. Dvema mizicama z mikrofoni na vrhu gledalske tribune ter zvočnim mikroprostorom, ki jih tvorijo manjši s stropa viseči zvočniki, se pridružuje še nekaj prostorov znotraj prostora. Mizici, ki ponujata zaradi elevacije iluzijo odmaknjenosti in pregleda, sočasno pa zaradi mikrofonov, vezanih neposredno na viseče zvočnike, neposredno bližino, sta morda najočitnejša načina soustvarjanja dogajanja v dvorani. Ostali prostori znotraj prostora nam prav s prostorsko umestitvijo predlagajo, kako lahko v njih delujemo. Tribune ter stoli in blazine, ki so ob stenah, so mesta za posedanje in opazovanje, skupina stolov, usmerjenih proti steni, na katero je projicirana luč v obliki okna, pa usmerja pogled stran od centra, v katerem stoji udoben kavč, ki zaradi svoje osrednje pozicije, osvetljenosti in reliefnosti ustvarja slike v času, ki pritegnejo pozornost. Ustvarjalci

Svoboda prek svojih omejitev

Kriterij.si, 20. oktober ― Svoboda prek svojih omejitev Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Sun, 10/20/2019 - 22:29 Svoboda prek svojih omejitev Med ogledom predstave Vsak zdaj je čas, prostor Snježane Premuš, ki so se ji na odru pridružile plesalke Tina Valentan, Dragana Alfirević, Anja Bornšek, plesalec Dejan Srhoj, igralec Gregor Zorc, oblikovalec zvoka Boštjan Perovšek in oblikovalka svetlobe Špela Škulj sem veliko razmišljala o svobodi. Sama verjamem, da se ta najbolje izrazi prav prek ovir, kar se mi je v predstavi zdelo še posebej vidno. Že ob prihodu v dvorano se gledalec »osvobodi« čevljev, plašča, raznih nahrbtnikov oziroma torb, vsega, kar bi nakazovalo, da je na javnem, nedomačem prostoru. Nato je od njega pričakovano, da se v prostoru udomači, po njem lahko tava in si ogleduje različne sekcije, označene na predhodno prejetem zemljevidu. Približno prva polovica inštalacije je zgolj to – svobodno raziskovanje prostora, seznanjanje z njegovim delovanjem in opredelitvijo lastne vloge v njem. Nekakšna dilema se mi je pojavila približno na polovici predstave, ko se je vloga lokacij v prostoru in njihovih pomenov zreducirala, postopoma že skoraj izničila (četudi se nikoli ni povsem izgubila), saj je prišel v ospredje gledalčeve pozornosti človeški subjekt. Nisem vedela, do katere mere sega moja svoboda, kaj je vnaprej pripravljeno oziroma omejeno na določeno skupino akterjev, sem pa se čutila razmeroma svobodno – če bi želela, bi se lahko začetku prepletanj pridružila, vendar se zavestno nisem odločila za to. Kasneje mi je bilo jasneje, da je moja vloga v tem postala predvsem spektatorska – lahko bi se še vedno premikala po prostoru, vstopala v sekcije, vendar to ni bilo več primarnega pomena, pač pa že celo nezaželeno. Zanimiv se mi je zdel konec predstave – z uporabo svetlobe, hitre zatemnitve in nato osvetlitve prostora je bil ta sicer precej nazorno nakazan. Gledalci smo zlahka razbrali, da se je zgodil, bi pa me zelo zanimalo, kaj bi sledilo, če se ne bi

Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje

Kriterij.si, 15. oktober ― Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:22 Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Morda lahko prek naslovov zadnjih treh del Snježane Premuš potegnemo nekakšen zgovoren lok, od (Poiesis) sebstva prek njegovih (Fizičnih) manifestacij v čas in prostor. Telo, na katero so osrediščena njena raziskovanja že od samih koreografskih začetkov, seveda ni nikoli brez časa in prostora, nosi ju v sebi in ju ustvarja okoli sebe. A videti je, da se Vsak zdaj je čas, prostor izrazito obrača navzven, k vsemu, kar sestavlja in soustvarja kontekst, v katerega se telo vpenja. Spremno besedilo napoveduje plesno-instalacijski dogodek, v katerega je občinstvo povabljeno z zelo spontanim prehodom iz zunanje realnosti. Ponujena instalacija je prostorska razmestitev razpršenih, simultanih sektorjev zaznave, skozi katere gledalci s postanki prehajamo, se vanje za nekaj časa nameščamo ali jih bolj oddaljeno opazujemo in ki so večinoma organizirani okrog zelo natančno usmerjenih in lokaliziranih virov zvoka in svetlobe. Ti prostori se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje, ne pa z neko vnaprej določeno vsebino. Zvočne pokrajine, šumi, drobci skladb, glasovi, ki zaradi svoje pritajenosti delujejo bolj kot materija in ne kot prenašalci pomena, lise svetlobe, ki nastopajo kot prazne slike, namenjene zgolj opazovanju drobnih premen ali projiciranju lastnih vsebin, ničesar ne pripovedujejo ali predstavljajo, ampak se s svojimi gostotami in teksturami gibljejo skozi naša telesa ter nas ovijajo v estetsko izkušnjo, v kateri se lahko posvečamo svojim zaznavam. Zaradi zamejenosti teh kotičkov, krajin, prostorov so te izkušnje zelo individualne, delne, specifične – zvočni slapovi so ozki, napajajo se iz različnih virov in potrebujem kar nekaj časa, da se zelo konkretno zavem, da, denimo, zgodbi (edina strnjena, a še ta le deloma razumljiva pripoved v vsem večeru), ki jo iz oddaljenega kota polslišno pripov

Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti

Kriterij.si, 15. oktober ― Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:15 Ogromen potencial igrišča, potencial umetnostiRefleksija po ogledu predstave 30. septembra 2019 Oseba, ki je pred nekaj minutami vstopila v prostor, hodi po črnem parketu, brez plašča, brez torbe, bosa. Prisluškuje. Poskuša ujeti niz večplastne zvočnosti. Zdi se, da besede, ki jih skuša razumeti, prihajajo od drugod, od daleč, z one strani začrtanega parketa ... Druga oseba našpiči ušesa, se usede na kavč na črnem parketu, posluša. Zdi se, da bo morda ujela del pripovedi ... Po črnih tleh, zamejenih z belimi stenami in nekaj nedorečenimi svetlobnimi pasovi, po prostoru, po zemljevidu, hodi nekaj oseb ... ljudje. Čutijo se povabljene, da se sprehodijo po navideznem zemljevidu parketa, da se srečajo. Prisluškujejo nedorečenim besedam. Iščejo izvor zvoka, pomen besed, niz povedi, in prav to zvočno iskanje oblikuje njihovo pot po parketu. Pot, to premikanje neznanih znancev po prostoru, ta srečanja, je hkrati dragoceno opazovati. Poti poslušanja oblikujejo dinamiko srečevanja v prostoru. Poskušajo slediti zgodbi. Med besedami je dovolj praznine, da ta krepi spekulacijo. Zgodba morda govori o prostoru, o linijah, površinah, volumnu ali o poti, ki preči. Zdi se, da poslušanje zgodb razpira vprašanja o prostoru, o pomenu krajine, v katero vstopaš ti in jaz, o odnosih. Stojim na odru, na črnem parketu, obdanim z belimi stenami in svetlobnimi pasovi. Na njem je nekaj stolov, kavč, blazine. S stropa, malo nad mojimi ušesi, visi kopica usmerjenih zvočnikov. Prisluškujem. Potencial zgodbe, ki jo težko zagrabim. Paleta zvokov razpira širino možnih prostorov. Pred menoj se odpira zvočna krajina, ki z natančnim umeščanjem zvoka razpira prostor in vabi k sodelovanju. K potovanju od enega do drugega zvočnika, od ene do druge zgodbe, od ene do druge osebe. Kaj določa prostor: linije, volumni ali zvok ali naši odnosi? Igra na parketu, ki traja. Zame in vse

Prah

Kriterij.si, 27. september ― Prah forum Čustveni materializem Urednik Fri, 09/27/2019 - 08:54 O prahuUvodni nagovor ob otvoritvi razstave Nabiralci prahu Tanje Radež Ko mi je Tanja povedala, da pripravlja razstavo o prahu, sem se sam pri sebi najprej blagohotno nasmehnil, češ, kakšna bizarna ideja, ko me je pa nato prosila, če bi hotel tudi jaz kaj malega povedati o tem, sem se začel spraševati, kaj o prahu sploh vem. In moja optika se je takoj spremenila. Prah je vsepovsod, spremlja nas od malih nog, a vendar »prah« ni niti najmanj običajna beseda. Večina nas jo ima – zavedno ali nezavedno, celo po večkrat na dan – v ustih ali vsaj v glavi, in to v povsem navzkrižnih si pomenih. Zares, prah si in v prah se povrneš! Ta stavek s prvih strani Geneze smo že kot prvošolčki slišali v cerkvi. Njegovih strah vzbujajočih besed seveda nismo razumeli, še sanjalo se nam ni, kako in kam naj bi se vračali, samo pogledovali smo eden drugega, ali se pozna še kaj prahu, če smo koga med potjo (kakor slučajno) spotaknili. Med polji in na kmetih, kjer smo na severnem robu Ljubljane živeli v tistih letih, je bilo čez glavo prahu vseh vrst: s konjskimi figami premešanega cestnega, hlevskega, senenega, lesnega, kurjega (ki je bil za grede zelo redilen), cvetličnega in še in še … Najnevarnejši pa je bil prah, ki se je tako prijel hlač, da ga je šele očetu uspelo iztepsti, žal večkrat hkrati z menoj v njih. Tako se je v zavesti otrok naše družine, pa tudi sosedovih, že od ranih dni na pojmu prah nabiralo čedalje več prahu, beri: slabih izkušenj z njim, v moji glavi pa še posebej od takrat, ko sem moral prvič skidati domači, manj kot poldrugi meter visok kurnik za petelina in sedem kokoši. Kajti prah s peruti, skupaj z delci, nabranimi iz ostalih kurjih odprtin, se je pod njihovimi kremplji spremenili v pol metra debel, trden, zelo sočen, a neskončno smrdeč pravi gvano – ptičji gnoj, ki mi je vsaki dve leti po ves teden grenil življenje. Ko sem še malo zrasel, sem spoznal tudi domači knjižni pr

Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo

Kriterij.si, 24. september ― Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo forum Čustveni materializem Urednik Tue, 09/24/2019 - 12:40 Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo Does this spark joy? nas vpraša no-hoarding-clean-energies-good-vibes-no-stress-mindful-decluttering guru in Netflix senzacija Marie Kondo za vsak predmet na poti declutteringa naše garderobne omare, stanovanja ali pa kar življenja. Vpraša nas z nasmehom na obrazu in popolnim mirom, kakršnega naj bi ponotranjeno vnesli v svoje življenje po tem, ko odvržemo predmete, ki v nas ne prižigajo radosti. Njena metoda ni priljubljena zgolj zaradi učinkovitega declutteringa, pospravljanja, »osvobajanja« doma nepotrebne navlake, temveč s seboj nosi pridih duhovne prenove pospravljajočega posameznika, ki odvrže nepotrebno materialno in s tem čustveno navlako. Navdihujoče. Pravzaprav sodobna decluttering senzacija pospravljalcem po svetu ponuja možnost nove identitete, do katere se lahko dokopljejo prek pojma čustvenega materializma, kakršen je bil vzpostavljen na poletnem forumu projekta trans-making konec avgusta v Ljubljani. Gre za pojem, ki ga težko pripišemo kateri od humanističnih ved, hkrati pa ga vsi ponotranjeno razumemo brez posebnih razlag. V osnovi bi lahko rekli, da gre za čustva, ki jih v nas vzbujajo neki predmeti in posledična čustvena navezanost na te predmete. Pojem se močno naslanja na pojem identitete, ki se vzpostavlja tudi kot odnos do različnih predmetov. Torej gre za del identitete, ki izhaja iz posameznikovega odnosa, čustvenega odziva na specifične predmete, in iz spominov, ki jih vzbujajo ti predmeti. Naši čustveni odzivi (ali njihova odsotnost) ob določenih predmetih govorijo o naših izkušnjah, o tem, kateremu sloju pripadamo, kateremu času, generaciji, kakšna je naša nacionalnost … Že ob spominu na neki predmet so nanj pripeti drugi spomini; spomini izkušenj, povezanih s tem predmetom, spomini nekega časa in prostora, spomini na nas same. Naštej mi pet svoji

Bolj človeški

Kriterij.si, 19. september ― Bolj človeški festival Mladi levi 2019 Urednik Thu, 09/19/2019 - 11:50 Bolj človeški V atriju Stare elektrarne se drenja nekaj ducatov obiskovalcev. Večini s hlačnic, z ramen ali s konic dežnikov kapljajo debele kaplje poletnega dežja. Snidenja, razhajanja, stiski rok, smeh, besede, objemi … Nad vsem tem visi pričakovanje dogodka. Ko se občinstvo posede, spregovori vodja festivala Nevenka Koprivšek in nas spomni, da je privilegij sedeti v dvorani in gledati predstave, in da jasno vedeti, da festival ni namenjen le pasivnemu opazovanju del umetnikov, da ta ustvarja svoboden prostor oziroma prostor svobode, v katerem postane človek del začasne skupnosti. »Svet je poln protislovij,« pravi in pogleda na drugo stran zrcala. Uničenje hektarjev gozda v Braziliji, tisočera trupla beguncev v Sredozemskem morju. Festival ustvarja začasno (čutečo) skupnost in naloga te je, da odzvanja in se na koncu na svet tudi odzove. Kot na zidu Stare elektrarne po novem kričeče odzvanja zvočni zapis: svoboda umetnice Urše Vidic. *** MACBETTU Macbettu. Predstava, ki je odprla 22. festival Mladi levi, je v svoji pojavnosti in izrazu očitno izstopala. Dramska matrica je presenetila in občinstvo se do nje nekako ni moglo soglasno opredeliti. Odrska domiselnost in originalna izpeljava lika Macbetha sta Macbetha postavila na pusto planjavo krikov, vreščečih spak in bučanja vetra. Vse se je začelo z glasnim udrihanju po železnih vratih, kot da bi nekaj želelo vstopiti, nekaj zunaj predstave. Predstava je v svojem izrazu polna paradoksov. Občinstva ne boža, niti ga v celoti ne ozavesti – ignorira ga in ga v intervalih napada. Pred nami je vzpostavljala svoje mehanizme, jih postopoma razkrivala in rušila ter s tem pred nami razkrivala matrico Macbetha samega. V svet znakov in simbolov se je spuščala neobremenjeno, pred nami. In tako je ustvarila odrski poligon, skozi katerega so se telesa igralcev suvereno sukala. Na koncu tega nas je čakala podoba Macbetha, sedečega na stolu z lu

Obnavljalni proces

Kriterij.si, 10. september ― Obnavljalni proces festival Mladi levi 2019 Urednik Tue, 09/10/2019 - 11:28 Obnavljalni proces zapis o predstavi Maria Lucia Cruz Correia: Glas narave: Sojenje “Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti? Vsak drobec te zemlje je svet mojemu ljudstvu. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrno peska na rečnem produ, vsaka meglica v mraku gozda, vsaka drobcena žuželka, vse to je sveto v mislih in življenju mojega ljudstva.” Tako je poglavar Seattle odgovoril predsedniku Združenih držav Amerike, ko je ta leta 1854 staroselcem predlagal odkup velikih površin ozemlja, kjer so živeli, in jim obljubil rezervat. Precej desetletij kasneje umetnica v ljubljanski mestni hiši v performansu simbolizira vlogo odločanja in v uvodnem govoru aktualizira, kontekstualizira in lokalizira nadvlado človeka nad naravo: odstrel medvedov in volkov, nenadzorovano kopičenje odpadkov, gradnjo hidroelektrarn, razlitje kerozina ... Zbrali smo se z namenom, da bi obnovili, kar je bilo poškodovano, ranjeno. Osvetljena in zračna dvorana z obiskovalci, posedenimi v sklenjen krog, sprva spominja na sterilno prizorišče, kjer se zdi, da je vse do potankosti predvideno in obvladljivo. Iz pasivnih opazovalcev se obiskovalci v celotnem procesu počasi spreminjamo v soustvarjalce. Umetnica na tleh razprostre ogromen zemljevid sveta. Na roke nam nakaplja tekočino močnega vonja, rdečkaste barve. Kje Zemlja potrebuje največ zdravljenja, kje mora biti slišana? Rdečo tekočino na rokah, zdaj že kot soustvarjalci, spretno zbrišemo s prstjo, ki jo raztrosimo po zemljevidu, tega pa ga kmalu prelijejo nenaključno razliti temni naftni madeži. Povabljeni smo k razmisleku o tem, kje vse je prisotna nafta, v katerih izdelkih, ki jih sami uporabljamo. “Dejanje in posledica” za nekaj časa postane mantra, ki si jo ponavlja umetnica, medtem ko z odločnimi koraki st

Od kramljanja do blebetanja

Kriterij.si, 7. september ― Od kramljanja do blebetanja festival Mladi levi 2019 Urednik Sat, 09/07/2019 - 06:32 Od kramljanja do blebetanja Zapis o predstavah: Daria Deflorian & Antonio Tagliarini: Izkopavanje in Walid Raad: Les Louvres in/ali Brcanje mrliča V dvorani so naključno razporejeni stoli, obrnjeni v različne smeri. Gledalci smejo zasesti kateregakoli od njih, razen tistih, ki imajo na naslonjalu obešeno kakšno obleko in pripadajo igralcem. Na dveh robovih uprizoritvenega prostora stojita po dva ekrana, na katerih se predvajajo podnapisi govorjenega teksta. Te naprave vzbujajo vprašanja – koliko gre za off prostor in koliko za integriranega. To, da so ostali na nedoločenem teritoriju, se zdi še najboljša rešitev, gre za najboljši kompromis med potrebo po tem, da bi gledalci besedilo razumeli, in tem, da bi se vse odvilo v enotnem prostoru, ki si ga delijo z igralci. Stalno pogledovanje na zaslon pa onemogoča najbrž želeni dostop gledalcev do obraznih izrazov in gest pripovedovalcev. Ti so trije, ženska in dva moška. Njihovo izhodišče je Antonionijev film Rdeča puščava, pozornost pa je usmerjena na usodo igralke Monice Vitti, kakor se je ta prepletala s snemanjem filma. Etape snemanja in s tem zgoščeni motivi igralkinega življenja se prepletajo z izkušnjami, odnosi. Vzdušje predstave in diskurz bi lahko povezali z dvema idejama – Nietzschejevo o poslednjih ljudeh ter Badioujevo o živalskem humanizmu. Liki odlično izražajo močno prežetost z nihilizmom, ki ga je napovedoval Nietzsche. Gre za dobrodušne, prijazne posameznike, ki živijo v precejšnjem udobju, še vedno pa jih zaznamuje človeška ranljivost – smrt, bolečina, telesna in duševna. Smrt velikih vrednot jih pušča v medlem humanizmu, v materializmu, povezanem z nihilizmom, ki pa vendarle ne more biti dosleden, sicer bi prišlo do samoizničenja. Tako ostanejo mala zadovoljstva in mala junaštva: minljive ljubezni, skrb za obolele starše in za – lase. Lasje so v besedilu najbrž glavni simbol. Lasje, slepo rastoča materija, ki

Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019

Kriterij.si, 4. september ― Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019 festival Mladi levi 2019 Urednik Wed, 09/04/2019 - 15:50 Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019 IMPRESIJA O PREDSTAVI BRCANJE MRLIČA WALIDA RAADA Mrtve, ki se niso poslovili po pameti, je treba zbrcati v jajca, če jih sploh imajo. Mnogi jih namreč nimajo dovolj za biti tukaj in zdaj, z vsemi slabostmi in dobrinami tega časa, ki je postal velika predstava, na meji med mogočim in nemogočim, med resničnim in neresničnim, lažnivim in še bolj lažnivim; vsi si želimo nove resnice o vsem, četudi nam jo podajajo lažnivi mediji in samooklicani mesije, ki znajo vse in še več, kar lahko ponudi umetnikova roka. In če že izbiramo, potem je bolje vzeti tisto laž, ki nam jo uspešno prodaja umetnik z jajci, kot pa brezjajčni medijski zločinci, prodani politiki in uspešnim podjetjem brez duše. Walid Raad je žrtev paničnih napadov, ki so del predstave in vodenja skozi umetnikove blodnje, podarjene vsem tistim, ki bi radi sploh še kaj verjeli. In seveda vedeli. Kajti vedenje je tisto osnovno vodilo, ki nam daje pravico lagati v imenu umetnosti. Walid laže tako dobro in spektakularno, da mu preprosto moramo verjeti, zato smo naenkrat radi turisti, ki jih tolikokrat preziramo, radi smo radovedni in zavedeni v svetove, ki so nam bili doslej tuji. Že dolgo je tega, kar nas je predrzni umetnik opozoril, da si ne smemo metati peska v oči in misliti, da umetniki niso trgovci. Seveda so, in to vse bolj. Ravno svobodni umetniki so nas naučili, kaj je trg in kako se prilagajati različnim zahtevam novih tehnologij. Svobodnjaki so lovci in ulov, so tisti, ki ubijajo in so seveda ubiti, tako kot so ubita njihova umetniška dela, če ne dosežejo širšega občinstva, največjih muzejev, tudi tistih, ki sploh še niso zgrajeni. Umetnik pristane na vse, samo da lahko proda dušo. In če je že tako, naj jo proda najboljšemu, ne pa najslabšemu ponudniku. Če je to sam hudič, potem se potrudi še toliko bolj. Če imaš panične napade,

Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija

Kriterij.si, 19. junij ― Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Wed, 06/19/2019 - 10:01 Prostor – z dodatkom prostora B in avditorija Predstava Tri verzije prostora, ki so jo ustvarile Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis in Tina Valentan, se, kot je vidno iz naslova, poigrava s prostorom in njegovimi modifikacijami. Pred nami se odvijejo trije deli, ki sicer med sabo niso ostro ločeni, ampak so vseeno dokaj samostojni. Trikrat se spremeni projekcija, trikrat se očitno spremeni postavitev papirnatih kvadratov, ki so na odru, celo kostumi doživijo tri manjše spremembe, na vsaki plesalki svojo. Projekcija Valerie Wolf Gang, pri kateri gre za razmeroma počasi premikajoče se oblake, doda odru in plesalkam neko linearno, enakomerno energijo, vse se premika malo bolj, kot bi se sicer, deluje kot četrti nastopajoči, a ni v nobenem trenutku ekscesivna. Poleg tega ni vedno prisotna, prav tako ni vsakič, ko je prisotna, enaka, ob vsaki pojavitvi se malo spremeni. Njena prisotnost je glavni vidik, ki celoto deli v dele, prav tako pa seveda vpliva na osvetlitev odra. Element, zaradi katere je predstava že na prvi pogled predstavo samosvoja, pa je scenografija. Prej omenjeni papirnati kvadrati so sestavljeni iz kroglic zmečkanega papirja, ti pa v kvadratne plahte. S temi plesalke manipulirajo, po prostoru jih premikajo s pogostimi postanki, ko se gibljejo predvsem okrog njih. Plahte se v času predstave zgradijo v več različnih struktur, a trikrat tvorijo vsakič malo popolnejšo celoto. Kot gledalki mi je bilo zelo prijetno na koncu videti celoten stolp, hkrati pa bi odločitev, da strukturo povežejo s pomočjo vstavljanja čevljev in predhodno odpadlih kroglic in način, kako so se tega lotile, označila za rahlo humornega, kar je predstavi dodalo še občutek sproščenosti. Taka, torej sproščena, je bila večinoma tudi kakovost gibanja nastopajočih. Po prostoru so se gibale lahkotno brez

Gravity always wins …

Kriterij.si, 4. junij ― Gravity always wins … Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 06/04/2019 - 12:03 Gravity always wins … Na nekem zidu v Ljubljani je bil svoj čas grafit Nebo je črno, zemlja je modra. Podpisan – Jurij Gagarin. Mogoče je tam še vedno. S podobnim obratom se pred gledalca postavi kader, ki odpre predstavo Tri verzije prostora. Tla so nebo. Projekcija črno-belega posnetka težkih belih oblakov, ki se počasi pomikajo čez bel plesni pod in belo zaveso, ki pokriva daljno stran odra, za vrtoglav trenutek zamegli naš položaj v prostoru, naš zorni kot, našo točko gledanja. Morda visimo izpod vremenskega balona, morda v panoramsko zastekljenem letalu letimo skozi vremensko fronto, morda samo smo, brez razloga, na deset tisoč metrih, brez tal pod nogami. In naslednji trenutek opazimo, da prostor, v katerega gledamo/padamo, ni prazen. V njem je na desni polovici odra sklad belih blazin, visok tam nekje do pasu. Okoli njega je nekaj enakih blazin naloženih brez opaznega reda. Podoben stolp visi meter od tal, na drugi polovici odra, privezan na strop z belimi vrvmi. Napetost, ki jo je med gledalcem in prostorom, ploskvijo in globino, vzpostavilo navidezno nebo, se razsloji. Telo gledalca najde svoj protipol v telesu objekta na odru, viseče-letečega, stoječe-lebdečega. Lepo je. In predstava nam da čas, da v tem svojem negotovem položaju uživamo. Da se z njim ukvarjamo. Da nihamo med občutkoma teže in breztežnosti … Na neki točki črno-bela projekcija postane barvna. In nato ugasne. Zamenja jo subtilno postavljena odrska luč, ki prostor iz sanjsko breztežnega v hipu spremeni v fizičnega. Prostor dobi svoje mere. Stvari dobijo svojo težo. Blazine in vrvi spet postanejo predmeti – taktilni, mehki, zaobljeni. Njihov razpored se postopoma spreminja, dokler se končno ne zberejo v prostor pod omenjenim skladom, ki visi s stropa. Ravno dovolj jih je, da zapolnijo vrzel, da maso pripeljejo do tal, da to,

Očarljive trojnosti

Kriterij.si, 31. maj ― Očarljive trojnosti Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Fri, 05/31/2019 - 11:07 Očarljive trojnosti V okviru trilogije Dinamike prostorov 2016–2018 smo si v Stari mestni elektrarni lahko ogledali njen zadnji del z naslovom Tri verzije prostora. Vse tri predstave (Pendulum, Točka osi, Tri verzije prostora) so ustvarile dvojice koreografinje in likovne oz. vizualne umetnice, pri Treh verzijah prostora sta bili to Tina Valentan in Maja Kalafatić. Njuno soustvarjanje je porodilo neobičajno improvizacijsko formo in izredno gledljivo dogajanje na odru, ki je med drugim zanimivo zaradi vseh trojnosti (naključnih, ali ne), ki se pojavijo. V Treh verzijah prostora namreč plešejo tri plesalke, zgodijo se tri pomembnejše spremembe svetlobe in tri pomembnejše spremembe postavitev papirnatih inštalacij, trikrat pa se zgodijo tudi kostumografske spremembe. Očarljive trojnosti sicer niso poglaviten vidik, zato pa poudarjajo čutno estetiko predstave. Začetek je z vstopom vseh treh izvajalk tih in mehak, kar podpirata tudi projekcija oblakov, ki se razprostira po odru, ter postavitev šestih papirnatih skulptur. Pet jih je položenih na tla, največja pa visi s stropa. Izvajalke se nežno premaknejo mednje in skupaj z njimi s svojimi telesi ustvarijo nekakšen objekt. Takoj pomislimo na telo, ki je hkrati pasivno in aktivno; se premika ali premika. Izvajalke namreč druga drugo telesno manipulirajo, to pa počnejo tudi z objekti v prostoru in to dvoje nas spodbudi k razmisleku o namenu plesnega telesa v prostoru, ki je lahko tam postavljeno kot skulptura, lahko je izredno aktivno in se giba, lahko pa povzroči premikanje objektov. V Treh verzijah prostorov je opazna fuzija teh treh možnosti, ki prostor konstantno spreminja glede na položaj skulptur, teles in razmerij med njimi. Sledenje vsemu dogajanju je, predvsem zaradi improvizirane oblike predstave, intenzivno, a nenaporno, saj se posamezni elementi med s
še novic