Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost

Kriterij.si, 7. julij ― Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost Triptih::: Urednik Tue, 07/07/2020 - 22:17 Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost Prostorska umestitev Arhiva samozadostnosti avtoric Tery Žeželj in Ivane Vogrinc Vidali, njegov okvir proste dostopnosti v obdobju več ur in avtonomna odločitev obiskovalcev o vstopu in izstopu, o načinu preživljanja časa v njem, pa tudi opis v spremljevalni zloženki večera, vse to nas usmerja, da ga opredeljujemo kot avdio-vizualno instalacijo. V tem primeru se izrazito razlikuje od drugih dveh delov taistega večera pod krovnim imenom TRIPTIH:::, saj sta Za narodovo zdravje in TRANS-plant odrski celovečerni deli z okornejšim situacijskim okvirom, nadnaslov pa seveda neizbežno prikliče primerjavo. Zvest svojemu naslovu je Arhiv samozadostnosti samozadosten, saj sledeč postavitvi za obstoj ne potrebuje nikogar drugega. Po tistem, ko ga ustvarjalki prepustita v ogled za fizično eksistenco, ne potrebuje več ljudi, ki so, nasprotno, v odrskih delih tistega večera ključni pobudniki poteka živega dogodka. Seveda nikakor ne gre trditi, da Arhiva prisotnost nas, obiskovalcev, ne transformira in da mu ne doda nove razsežnosti, a spodaj v kletnih prostorih Stare elektrarne bo tudi takrat, ko vanj ne bo vstopil noben obiskovalec. V zahtevah po našem angažmaju je Arhiv eksplicitno liberalen; četudi nas navodila, baterijska svetilka na kinetični pogon in čelada usmerjajo, je količina truda in časovnega vložka prepuščena nam. Koliko in katere dele želimo videti in vplesti v svoje izkustvo, vse to diktiramo z (ne)vrtenjem ročice na baterijski svetilki. V temo potopljene neometane stene, na katere so pritrjene črne ploščice, nikoli niso vidne v celoti. Majhen snop svetilke je dovolj le za hipno prebiranje nanje odtisnjenih besedil, ki se izrisujejo prav zaradi vanje usmerjene svetlobe, a postanejo berljiva šele po nekaj trenutkih osvetljevanja. Tako moramo bodisi najprej proizvesti energijo sami ali

Nam je k(o)rona padla z glave?

Kriterij.si, 30. junij ― Nam je k(o)rona padla z glave? Triptih::: Urednik Tue, 06/30/2020 - 13:21 Nam je k(o)rona padla z glave? Po nekaj mesečni prekinitvi kulturnih dejavnosti smo si gledalci (z ohranitvijo varnostne razdalje) v Stari mestni elektrarni imeli možnost za ogledali sklopa dveh predstav in ene avdio-vizualne instalacije. Med seboj jih veže ime: Triptih ter »prodor« v ponovno oživitev umetniškega udejstvovanja. Tako ustvarjalce kot gledalce je povezovala skupna izkušnja prestane pandemije ter posledično življenjae v karanteni, med katero so bili ustvarjalci primorani ustvarjati. Pod avtorstvom Ivane Vogrinc Vidali in Tery Žeželj je nastala aAvdio-vizualna instalacija z naslovom »Arhiv samozadostnosti«, ki jo lahko beremo kot klic oziroma kot poziv na prebujanjea človeštva k realizaciji, in k spoznanju, da so za obstoj tako nas kot celotnega planeta nujne spremembe. Iz teme tako dobesedno »posije« nabor idej, ki bi lahko pomenile korak naprej bližje k ohranjanju planeta, s tem pa bi tudi pripomogle k simbiozi med vsemi prebivalci. Spomnimo se samo nekaj tednov nazaj, ko se je gospodarstvo ustavilo, ko se je »ustvaril« popolni zastoj življenja, ki smo ga še pred kratkim imeli za normalnoega, naše početje v tem stilu življenja pa obravnavali kot moral(n)o. V vsem tem sta os revolucije in rotacije  Zemlje ostali enaki. Zemlja si je ob prekinjenem zastrupljanju kanček »opomogla«, česar nei zmorežen negirati niti najbolj ignorantski um. Prav s tem bi teoretično lahko ovrgli idejo o glede antropocentrizmua; koga je virus dejansko ustavil in koga oživiel? V nekaterih ljudeh pa pikra izkušnja pandemije ni sprožila zavedanja o naravi, temveč je ustvarila oziroma še bolj okrepila sovraštvo do politike in nekaterih posameznikov na višjih položajih ter njihovega bizarnega vodenja. Režiserka zabavne monodrame »Za narodovo zdravje« Brina Klampfer ter dramaturginja Urša Majcen sta v svojem rapidno ustvarjenem delu kritizirali prav to. Ko gledališčnik postane komedijant, pevec, pol

Triptih: sozvočje misli antropocentrizma

Kriterij.si, 17. junij ― Triptih: sozvočje misli antropocentrizma Triptih::: Urednik Wed, 06/17/2020 - 13:31 Triptih: sozvočje misli antropocentrizma   Danes ni mogoče kritizirati prevlade avtoritarnih politik in kratenja demokratičnih svoboščin z namenom krepitve trga, ne da bi ob tem upoštevali povezavo med večjo pojavnost virusov, tudi covid-19, in globalnim kapitalističnim industrijskim agroživilskim sistemom. V času pandemije pa so se razkrile še druge pomanjkljivosti kapitalističnega ustroja, ki temelji na gospodarski rasti, predvsem prepad med javnim in zasebnim interesom, Slednji je desetletja vztrajal pri uničevalnih varčevalnih ukrepih javnega sektorja, storitev ter zaničevanju najpomembnejših poklicev in skrbstvenega dela. Izkazalo se je, da je "normalnost" problem, ker ravno ta povzroča krize vseh vrst, sistem "normalnosti", temelječ na rasti, pa krizo vseh kriz. Transformativne politike zahtevajo posebne oblike repolitizacije, ki so v skladu s trenutnim stanjem sveta. V literaturi o odrasti ni soglasja o politiki in političnih strategijah, s katerimi bi alternativne institucije in družbene skupine, prežete s praksami, načeli in vrednotami odrasti, lahko nadomestile sedanje institucije kapitalizma. Edini konsenz, če ta obstaja, znotraj mednarodne skupnosti odrasti je, da je prehod lahko le posledica številnih strategij in bojev; gibanje gibanj, ki lahko spreminja tako vsakdanje prakse kot državne institucije (Demaria et al. 2013). Politično vprašanje se tako nanaša na družbeno dinamiko, akterje, zavezništva in procese, ki bodo ustvarili prehod v družbo odrasti. Družbena sprememba je proces (so)ustvarjanja, ki pa ga je nemogoče predvideti, in pot samoiznajdbe je zdaj odprta. In tu igrata kultura in gledališče ključno vlogo. Gledališče kot sredstvo tranzicije in predvsem kot način sporočanja, kako si lahko lažje predstavljamo drugačen, boljši svet. Kot pojasnjuje filozofinja Marie-Jose Mondzain, braniti kulturo ne pomeni braniti kulturno politiko, ampak bojevati se pro

DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti

Kriterij.si, 16. junij ― DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti Triptih::: Urednik Tue, 06/16/2020 - 11:35 DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti Vedno ažurna ekipa Bunkerja nas je kmalu po umikanju protivirusnih socialnih ukrepov presenetila s triptihom, sklopom dveh predstav in razstave v Stari elektrarni. V pričujočem besedilu obravnavam odrski del večera. Okoliščine uprizoritev so posebne in jih ne moremo ločiti od celostne ocene videnega. Za pripravo je bilo namreč na voljo malo časa, dva tedna. To se še posebej pozna v performansu Za narodovo zdravje v režiji Brine Klampfer, s Petrom Franklom na odru. Gre za aktualnopolitični performans, ki ga zaznamujeta politična kriza in eksistenčna negotovost kulturnikov po zaustavitvi družbenega življenja. Gledali smo krpanko različnih uprizoritvenih idej, skečev, ki so ga ob manku tršega režijskega usmerjanja zaradi pomanjkanja časa šivali stalno podiranje četrte stene v obliki komunikacije med Franklom ter zvočnim in videotehnikom Vidom Merlakom, razkrivanje domnevnih napak v uprizoritvi kot – morda – komentar na omenjene okoliščine njenega nastajanja ter zelo sproščen odnos z občinstvom, ki je vključeval celo kar zajetno darilo. Za narodovo zdravje se ves čas giblje med čisto realpolitično površino ter v simptomih nakazano globino. V drugem se zdi zanimivejši. Uvodni prizor predstavlja novo epizodo v zlajnanem kulturnem boju. Menih v kuti ugaša sveče ob s kredo napisanih imenih ter jih briše v cinični koreografiji. Zapisana imena so precej heterogena tako po ustvarjalnih praksah kot po simbolnem kapitalu njihovih nosilcev: Ivica Buljan, Primož Bezjak, Katarina Stegnar, Emil Hrvatin, Simona Semenič … V danem kontekstu jih druži predvsem njihova Janši binarno nasprotna pozicija, ta postopek poenotenja pa je stara praksa tranzicijskega levoliberalizma, ki z nasprotovanjem zunanjemu sovražniku konsolidira lastno polje, na katerem moč utrdijo tisti, ki imajo v izhodišču več simbolnega kapitala. To se kaže kot zrcalna podoba form

Je življenje le pot do iskanja novega sveta?

Kriterij.si, 31. maj ― Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Sun, 05/31/2020 - 19:03 Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Gledalci smo ob vstopu v dvorano Stare mestne elektrarne opazili, da so tokrat tribune postavljene na odru, sedišča pa zakrita z zaveso. Prostor nas je tako prisilil v večjo povezanost z nastopajočim, Klemnom Janežičem, ter posledično vzpostavil močnejšo intimo. Vzdušje je bilo domače. Oder je simboliziral prostor, kjer je bivalo le eno bitje, kar mu je omogočilo samobitnost. Vprašamo se lahko, kakšen bi bil človek, če bi bil »rojen v naravo«, brez vzgoje in današnjih norm, ki določajo svet. Kakšen bi bil, če bi izhajal le iz svoje originalnosti, svojih občutkov in potreb? Narava bi bila njegova mati in živali njegov oče. Kakšni bi bili ljudje, če bi se vsi ustavili in izstopili na postaji Samobitno ter se posvetili le sebi, le tistemu delu nas, ki je samo naš in nam ga ne more nihče vzeti? Vse se začne z rojstvom, nastajanjem, rastjo in začetno nezavednostjo. Klemen Janežič je iz ležečega položaja počasi začel krčiti svoje telo, kot da bi se zbujal v nov dan in si za to vzel čas. Prekrit je bil s plaščem, ki je spominjal na kožo velike divje gozdne živali. Kakor da bi se skrival, je tičal pod njim in se premikal naokoli. Počasno premikanje okončin izpod kostuma je dajalo občutek previdnosti in metaforično uprizarjalo nas, ljudi, kako vedno stremimo ven, v neki neznan svet. Njegovo telo je zavzemalo najrazličnejše oblike, ponazarjalo različne vrste živali, imelo obliko stvora, roke so se premikale kot insekti, kot najbolj gibčne žuželke, ki lezejo po prsti. Njegove mišice so se napenjale in sproščale, kot pljuča, ki se razširijo, ko se napolnijo s kisikom, in se stisnejo ob izdihu. Vzdušje se je ustvarjalo z glasbo, človeškim glasom, toni in vibracijami. Tudi glasovi nastopajočega so bili večinoma živalske narave; od krikov pa vse do zastrašujočega smeha. Ob opazovanju slednjega sem doživela skorajda prav

Beton Ltd.: prostori nelagodja in delirija

Kriterij.si, 5. maj ― Beton Ltd.: prostori nelagodja in delirija Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Tue, 05/05/2020 - 23:24 Beton Ltd.: prostori nelagodja in delirija Eden od bistvenih momentov poetike kolektiva Beton Ltd. je nezmožnost uprostorjenja, nezmožnost, da bi utelešena izkušnja človeškega bivanja našla svoje mesto. Prostor kot tak je seveda prisoten, zapolnjen in performiran, vendar znotraj uprizoritve ne more biti zares dosežen in zagrabljen. Ves čas se izmika. To lahko spremljamo že pri prvi predstavi, Tam daleč stran: uvod v ego-logijo. Na odru, polnem škatel, se položaj članov zasedbe ves čas spreminja. Ni mogoče doseči miru. V nenehnem premeščanju, preoblačenju, skrivanju, menjanju zatočišč sredi prostora, naphanega s škatlami, temi votlimi znaki potrošniških dobrin, ni nobene teleologije. Jasno nam je, da ni končnega položaja, gibanje je samonanašalno in podlega neki nevrozi. Podoben položaj opazimo tudi v predstavi Rečem, kar naj mi rečejo, da rečem. Prevajalki in prevajalca se zberejo na konferenci o Beckettu ter simultano prevajajo izrečeno. Vendar imajo vsaj tolikšno vlogo kot izrečena vsebina njihovo premeščanje po predprostoru, menjavanje kabin, njihovo zapuščanje in medsebojno obiskovanje. Tudi tu srečamo enako nasičenost. Bolj ko so možnosti prostora omejene, večje je gibanje in manjša stopnja pomirjenosti. Ne gre srečevanje, ki plodi, za rast ali eksplozijo dogajanja, temveč za implozijo, implozijo smisla. Michel Foucault v svojem Rojstvu klinike skozi razvoj sodobne medicine prikaže, kako se površine in globine telesa začnejo spajati z diskurzom; diagnostika bolezni kot diskurz poveže svojo sintakso s samim telesom in njegovo delitvijo. Pride do nekakšne skladenjske delitve telesa. Ob napredujočem osvajanju njegovih prostorov se zdravju nazadnje kot njegova luč pokaže smrt. Šele mrtvo, v avtopsiji preiskano telo s svojimi sledmi življenja nazadnje lahko pokaže na normalno, zdravo delovanje. V skladu s tem od tedaj življenje
Javno dobro

Javno dobro

Kriterij.si, 30. april ― Javno dobro Post-koronsko gledališče II Urednik Thu, 04/30/2020 - 18:53 Javno dobro V čem je smisel javnega? Skupnega? Na neki zelo temeljni ravni to razume prav vsak med nami. Razumemo, da če igračo stiskaš v pest, se z njo ne moreta igrati dva. Razumemo, da nam cesta do konca parcele čisto nič ne pomaga, če ne pelje še vsaj do soseda. Te dni krepko razumemo, da bi se šolanje doma za marsikatere od naših otrok kaj klavrno končalo. In nenadoma zelo zelo dobro vemo, zakaj morajo biti naši zdravstveni domovi, naše bolnice, naše zdravstvo – naši. Skupni. Javni. Na svojo veliko srečo živimo v enem od redkih obdobij in na enem redkih krajev v človeški zgodovini, kjer je našega kar precej. Evropske vrednote, vsaj tiste ne-višegrajske, nas zavezujejo k javnemu zdravstvu in šolstvu, javni infrastrukturi in socialnemu varstvu. A civilizacija, kot jo poznamo, je krhka, kompleksna tvorba. V krizah, tudi v tej, se vzbudijo primitivnejša, bolj osnovna čustva in motivi. The lizard brain. Prikažejo se kremplji in zobje. Hissss. Ssssssik! Grrrr! In krogi našega in skupnega se začnejo ožiti. Najprej nas je strah temnih tujcev, in jih preženemo, potem sumničavo gledamo že sosede tri hiše stran, na koncu pa od daleč opazujemo druge otroke pri igri in v ročicah stiskamo svojo kocko. Kaj, če nam jo ukradejo! Preštevati začnemo konzerve fižola in pelatov v špajzi. In novce v nogavici. In nenadoma se zavemo, da gre nekaj teh novcev tudi za skupno dobro. Za ceste še OK (do trgovine je treba), pa zdravnice moramo tudi plačati (čeprav dobijo preveč). Ampak RTV!?! In tisti, kaj so že, kulturniki?!?!?!?? Fej in fuj. Dvignejo se glasovi, glasovi tistih otrok, ki se niso nikoli naučili lepo igrati z vrstniki. Da tega nihče ne potrebuje. Da stran mečemo denar. Da njih ni nihče nič vprašal. Da naj grejo delat, jebemti. Bojim se, da oblast in moč privlačita prav take otroke. In da se v krizi začnejo zelo dobro počutiti, ker kar naenkrat večina ljudi na svet gleda skoz

Koronakolumna: Na hromilno krizo uprizritvena umetnot ni pripravljena

Kriterij.si, 22. april ― Koronakolumna: Na hromilno krizo uprizritvena umetnot ni pripravljena Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/22/2020 - 23:13 KORONAKOLUMNA: NA HROMILNO KRIZO UPRIZORITVENA UMETNOST NI PRIPRAVLJENA Vrag je vzel šalo in s prepovedjo socialnih interakcij tudi levji delež kulture. Kinodvorane samevajo, koncertna prizorišča molčijo, gledališki odri ne škripajo, ob vsem tem pa kulturni delavci trepetajo, kaj bo prinesel nov dan. Ljudem je zapovedana karantena, saj neizbirčne enovijačnice rovarijo zoper vse: »od berača do kralja«. Novi status quo, ki bi z omejevanjem gibanja in sledenjem lokaciji posameznikov še pred nekaj meseci deloval kot učbeniški primer totalitarne diktature, je danes – zavoljo naše dobrobiti – potencialna realnost. Mala brezobrazna lutka, okoli katere se vrti predstava Show Your Face! (2006) slovensko-latvijske naveze Betontanc & Umka.LV, je metafora za vsakega izmed nas, sploh zdaj, v časih, ko se še toliko bolj zavedamo svoje ranljivosti. Protagonist je navaden povprečnež, absolutno neizstopajoč posameznik, čigar največja želja je, da bi prešel samega sebe in iz konstantno nadzorovane brezoblične človeške mase sam postal tisti Drugi. Na poti do lastne anihilacije se bori s strahovi in dvomi, tik pred dosegom svojega ultimativnega cilja pa kloni pod pritiski, saj spozna, da izzivu že a priori ne more biti kos. Angleški pisatelj William Penn je v drugi polovici 17. stoletja, na vrhuncu tako imenovane vélike londonske kuge, dejal: »Čas je nekaj, kar si najbolj želimo, a ga najslabše izkoriščamo.« Naš kolektivni cilj v času vsesplošne pandemije torej nujno mora biti tudi, da ta kolateralno vsiljeni čas ne postane čas samopomilovanja, marveč produktivno izkoriščen – namenjen razmišljanju, kreativnosti in učenju. V nasprotnem primeru nas bo postpandemični krč depresije hitro pahnil v novo krizo, intelektualno krizo in krizo humanizma, ki tudi na kulturo nikakor ne bo mogla imeti pozitivnega vpliva. Kot je v svojem zadnjem prispevku za Neodvi

Premislek z domačega kavča

Kriterij.si, 22. april ― Premislek z domačega kavča Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/22/2020 - 10:15 Premislek z domačega kavča Pred kratkim sem se udeležila večera plesnih filmov in po ogledu tudi moderirala razgovor. Že doma me je zaposlovalo vprašanje, kakšna je bila začetna tendenca ustvarjanja tovrstnih filmov. Nekateri so koncept sestavili z mislijo na izpovedni medij, drugi so že nastalo predstavo preoblikovali za potrebe filmskega medija. Kaj nekakšno prilagajanje v prvem in drugem primeru pomeni za ustvarjalce? Oboje ima svoje prednosti in slabosti, smo ugotavljali pozneje v razgovoru. Prednosti so med drugim prav gotovo možnosti uporabe različnih prostorov, montaže prizorov, prilagoditve naracijskih lokov, kar velja predvsem za originalne filmske koncepte, po drugi strani pa priredba že narejene predstave za potrebe filmskih zakonitosti ali efektov tej sicer prinese nove razsežnosti, a »povozi« original. Seveda je filmu odvzeta tudi živost dogodka, a ravno zaradi njemu inherentno vpisane ponovljene istosti pomeni, da lahko vsi, ki ta film gledamo, gledamo istega. Nenadoma smo se znašli v času, ki zahteva (in jo tudi dobiva) še več refleksije kot po navadi. Situacija je absurdna in bizarna. A človek je zelo prilagodljiva žival. In po začetnem zatišju/šoku nedelovanja se je vse, kar se je lahko, preselilo na splet. Tudi gledališče. Še bolj je zaživel virtualni svet, v vsem svojem blišču in tudi bedi. A kaj ta prenos na splet pomeni za gledališče, ki mu ravno živost in mesenost tketa posebne plasti doživljanja? In ki se oplaja z energijo naključno ustvarjene skupnosti gledalcev? In ki se pogosto soustvarja z interakcijo gledalcev? Kakor film vedno znova očara ravno z zmožnostjo sledenja vsem mogočim detajlom in dimenzijam ob vsakem ponovnem ogledu, tako gledališče vsakič znova fascinira ravno s tem, da je neponovljivo in ob vsaki ponovitvi lahko razpre nove plasti ustvarjenega univerzuma. V nas je nenehna potreba po tem, da si dokazujemo, da smo, da obstajamo, da smo

po gledališču gledališče

Kriterij.si, 15. april ― po gledališču gledališče Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/15/2020 - 11:20 Po gledališču gledališče Po demokraciji diktatura, po gledališču gledališče. V dolini šentflorjanski se širi pohujšanje. Na virtualni oglasni deski našega osrednjega dramskega gledališča je obiskovalce konec marca čakalo obvestilo: V skladu z ukrepi državnih organov za zajezitev širjenja okužb s koronavirusom vas obveščamo, da do konca aprila odpovedujemo vse predstave in druge prireditve. Ko so se ukinili javni dogodki, se je zdelo, da bo tudi gledališče – tako kot mnoge druge dejavnosti – začasno mirovalo. Zgodilo se je nasprotno. Gledališče cveti naprej. Čas je za surovo, avtentično umetnost, za raziskovanje njene ontološke vrednosti. Več slovenskih gledaliških institucij v času pandemije koronavirusne bolezni ljubitelje odrskih desk vabi k virtualnemu ogledu svojih produkcij. Kar naenkrat lahko vsi za kvečjemu en všeček uživamo v predstavah, ki spadajo v vrh ne le slovenskega, ne le evropskega, pač pa tudi zunajevropskega gledališkega prostora. Kar naenkrat se ni nič več treba obleči v tisto elegantno obleko ali srajco, najti čevlje, ki so najbolj čisti, in obupano iskati sedež v dvorani. Zdaj si v pižami, ješ kokice, namesto aplavza odkleneš telefon, ni ti treba še na avtobus. Veliko olajšanje, bi rekli. Očitno smo se že navadili na neosebno, spletno kreiranje odnosov, občutij. A kljub temu nekaj manjka. Zaradi kota, iz katerega snema kamera, ne ujameš vseh mikropotez igralčevega obraza, težko spremljaš, ali bo kateri izmed nastopajočih slučajno viden iz zaodrja, nič več ne upaš, da koga ujameš pred vhodom na cigareti. Ljudje potrebujemo fizičnost, dejanski pretok energije, ki je skozi zaslone hočeš, nočeš omejen. Vmes ti še zaradi slabega procesorja parkrat prekine prenos, v desni spodnji kot prileti novo obvestilo, nihče ti ne reče, da pred predstavo izklopi mobilni telefon, in to pač do polnosti izkoristiš. Vse to pa deluje le kot tesnilo, ki latentno zmanjšuje gledalče

Notri in zunaj

Kriterij.si, 15. april ― Notri in zunaj Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Wed, 04/15/2020 - 11:11 Notri in zunaj Naslednje besedilo je nekje vmes med (osebnim) komentarjem in razmislekom o trenutnem družbenem stanju, napisano po (tokrat spletnem) ogledu uprizoritve Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. – ki je več kot primerna prispodoba za sedanje razmere. Ne morem drugače Dvorana Športnega društva Tabor, Ljubljana, 2016 Trojica ljudi v hermetično zaprtem prostoru. Zatočišče. Po njihovih reakcijah sodeč se zunaj godi nekaj kaotičnega, nepredvidljivega, celo nasilnega. Pomembno je le še golo preživetje. Notri = varno, zunaj = grožnja. #Ostajajonoter. Njihovo trdnjavo varnosti gradijo besede, besede, besede. Te so obrambno sredstvo, ščit pred zunaj. Polne so besednih figur, innuendov, metafor, referenc, ironije in sarkazma. Morajo besede, besede, besede – ne morejo drugače. Če bi nehali govoriti o takrat in tam, bi zunanji svet tukaj in zdaj porušil zidove varnega zavetja. Odtegnitev od zunanje grožnje pa je vitalnega pomena – vsak mora negovati ta prosti tok besed, ki jih zaznamuje impulzivno prehajanje med temami, s katerimi ustvarijo vzdušje, ki spominja na Beckettovo podeželsko cesto z drevesom. Govorijo in izražajo svoja mnenja, poglede, teorije, prepričanja o politiki, družbeni ureditvi, o razvoju človeka od primata do homo sapiensa, o katastrofi in umetnosti. Ne minute, ure samih besed, ure govoričenja o pomembnih nepomembnosti – ker gre ne nazadnje za mnenja, s katerimi bi lahko spremenili svet. Govorijo, ker je to edino, kar še lahko. Nakar sledi: “Zdelo se vam bo, da se vse skupaj dogaja v prihodnosti, ker bomo omenjali neke dogodke, ki se v resnici niso zgodili, na primer da so v centru Ljubljane zaprli nekatere trgovine, da na tržnici ni več Odprte kuhne, da je kultura praktično izginila s programov TV Slovenija. Najprej Panoptikum, nato Studio city in da je oblast prevzela neka skrajno desna skupina fundamentalistov …” “Whats

Tujek v telesu, tujek med nami

Kriterij.si, 10. april ― Tujek v telesu, tujek med nami Post-koronsko gledališče Urednik Fri, 04/10/2020 - 11:02 Tujek v telesu, tujek med nami O stranskih odvodih zdravstvene anksioznosti               1             Bilo je enkrat v letu 2011, morda novembra. Ne spomnim se več natanko, vse dokaze pa sem že pred leti zavrgla.             Napisala sem poslovilno pismo za bližnje, ga vtaknila pod blazino in legla. S prižgano namizno lučko sem čakala smrt.             Zjutraj sem se zbudila kot običajno. Polomljena in neprespana, drži – ampak (očitno) še vedno živa.             Večer prej nisem zaužila večjega števila zdravil (po možnosti s pretečenim rokom uporabnosti) ali arzenika. Nisem spila čistila ali si prerezala žil. Nisem prebolevala kakšne hujše bolezni – in nič ni kazalo, da jo v kratkem bom. Smrt sem čakala, ker sem trdno verjela, da imam v možganskem žilju anevrizmo, ki jo bo zdaj zdaj razneslo.             Ta strah se ni pojavil (povsem) iz nič. Po razmeroma benignem udarcu v glavo sem odkrila, da so moje zenice neenako velike. »Ko so tvoje zenice neenake, takrat veš, da je konec,« mi je nekoč, ne vem več zakaj, rekel cimer. Tudi neki nevrolog na urgenci – zelo ambiciozen, zelo zavzet – je izjavil, da gre morda za anevrizmo, in me poslal na magnetnoresonančno angiografijo možganskega žilja.             »Vse je v redu,« mi je drugi, starejši nevrolog rekel po preiskavi. »Kar mirno pojdite domov.«     Čez nekaj ur so me poklicali nazaj. »V vaših možganih smo nekaj našli,« je rekel nekdo, ampak po telefonu niso povedali česa več.             Sledilo je CT-slikanje, ki je pokazalo, da je bilo tisto »nekaj« le napaka v magnetnoresonančnem posnetku. »Vse je v redu,« so mi spet rekli. »Kar mirno pojdite domov.«             Po prvem zdrsu jim nisem več zaupala. Sumničavo sem čakala, da me pobere.             Ohromljajoč strah me je spremljal mesece dolgo. Zenici sem si z LED lučko na telefonu ogledovala večkrat na dan. Sta enako veliki? Sta enako odzivni? Pogo

Epidemija in prostor uprizarjanja

Kriterij.si, 7. april ― Epidemija in prostor uprizarjanja Post-koronsko gledališče Urednik Tue, 04/07/2020 - 12:42 Epidemija in prostor uprizarjanja Epidemija novega koronavirusa je drugi veliki dogodek v enaindvajsetem stoletju, zdi pa se, da ima veliko večje geopolitične posledice in posledice za razvoj družbe nadzora kot prvi. Napad na dvojčka je sprožil večdesetletno ravnanje Bližnjega vzhoda z zemljo, prispeval je k razvoju sodobnih tehnologij nadzora ter zacementiral in pospešil dojemanje razlike med Zahodom in Vzhodom, razmerja med notranjim in zunanjim, tema starima kategorijama, trenutna epidemija pa bo najbrž stanje znova malo premešala, še bolj pa ga utrdila. V teh dneh se zdi, da nas večina pričakuje bodisi čimprejšnjo opustitev sprejetih ukrepov bodisi njihovo zaostrovanje in nekakšno dosmrtno karanteno. Morda pa je najverjetnejša možnost nekje vmes. Če se razmere v Sloveniji ne bi zaostrovale, bi lahko zaradi razlogov, ki jih navaja dr. Alojz Ihan, denimo geografske členjenosti in »discipliniranosti« prebivalstva, razmeroma hitro lahko začeli opuščati nekatere ukrepe, a to nikakor ne pomeni, da bo način življenja, ki ga poznamo, obstal. Viralnost in globalnost virusa sta tiho prišepetavanje v ozadju zavesti, da smo končno zares, ne zgolj v abstraktnih zamislih, postali globalna vas, prestavili v sfero očitnosti in obvezujoče aktualnosti. Novoveški instrumentalni um, ki je osvojil celine, se zagrizel globoko v morja ter zakorakal v vesolje, vzpostavil režim pogleda v prej pogledu nedostopna območja – o čemer je pisal Paolo Virillio –, je zdaj soočen z nevarnostjo nevidnega; osvojitev markosfere, pomikanje meja, je omogočila večjo prepustnost na mejah mikrosveta. Obsedeni s pogledom in sterilnostjo se bomo težko znebili strahu pred kužnim in nevidnim. S tem pa se bo najbrž spreminjala tudi podoba množične kulture. Kaj so njena osrednja mesta: nakupovalno središče, prireditvena dvorana in stadion. Nakupovalno središče s kinokompleksi za večje oglede projekcij, dvorane za
Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen

Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen

Kriterij.si, 6. april ― Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen Post-koronsko gledališče Urednik Mon, 04/06/2020 - 20:58 Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen * Zdravo. Berite slednje kot tok misli, občutij, vprašanj in šal. Dogaja se med, z mislijo po. * Gledališče je bilo, gledališče je in gledališče bo. Gledališče ne čaka po, gledališče se dogaja zdaj. Gledališče se ne bo spremenilo, gledališče bo preživelo takšno, kot je, in postdisciplinarno živelo naprej. Več sprememb je v politikah obstajanja. Gledališki nomadizem se je ustavil, rezidence v tujini niso več namenjene tujcem, rezidence bodo postale ulice. Mednarodni gledališki festivali pa bodo postali lokal(n)i. Najbolj razmišljam o politikah prostorov, odra in sob, politiki javnega in politiki intimnega. Kje, če nimam odra ali studia, sploh lahko obstajam? Komu ostaja prostor, prostor praznine, ki ga ima privilegij zapolniti? Poljska pisateljica Olga Tokarczuk v knjigi Beguni zapiše, da prav nestalnost, mobilnost in iluzornost pomenijo biti civiliziran. Potovanja in mednarodna sodelovanja, festivali in gledanje predstav tujih umetnikov v živo, vse to je amputirano. Čas je, da spoznamo sosede. V sosednji sobi kolega umetnik pripravlja predstavo, ki nazorno prikaže, kako se tiska pravi denar, s pravim tiskalnikom, povsem legalno. Naivno je preizkusil tudi skeniranje in tiskanje denarja z navadnim tiskalnikom. Tiskalniki imajo sedaj sistematsko funkcijo, pri skeniranju in tiskanju denarja prek natisnjenega denarja piše: money-maker. Za inspiracijo in raziskavo gleda film nizozemskega umetnika Renza Martensa »Enjoy Poverty«, ki uči revne, kako za denar izkoristiti svoj največji vir: revščino. Kolega umetnik se trenutno bolj ukvarja s tem, kaj umetnost napravi, kot kaj pove. Tako bo prva predstava takoj po, točno ta, z naslovom: We make money not art.   CUT.   Druga soba je prehodna soba. Kolektiv amaterskih dataistov je sklenil, da bo uporabil informativen potencial arhivskih gl

Govorica kot predmet

Kriterij.si, 5. april ― Govorica kot predmet Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Sun, 04/05/2020 - 21:04 Govorica kot predmet: raziskovalna metodologija v predstavah Beton Ltd. Zdi se, da je predmet govorice – bodisi v jezikovni ali gibalni različici – neka najsplošnejša skupna točka predstav kolektiva Beton Ltd., pri čemer se ta predmet tesno povezuje z logiko njegovega delovnega postopka. Kolektiv predstave najpogosteje gradi na podlagi apropriacije in sopostavitve govoric ter koreografij iz različnih, predvsem tudi vsakodnevnih registrov, kontekstov in porekel. V članku se bom osredotočila na oris osnovne delovne metodologije na podlagi prvih treh predstav, saj menim, da je značilni pristop in pozicijo kolektiva najbolj ustrezno razbrati natanko v bolj formativnem obdobju. Prva predstava kolektiva iz leta 2010, naslovljena Tam daleč stran: uvod v ego-logijo, je na primer gradila na sopostavitvi koreografskega izseka iz vsakdana človeške živali in živalske vrste polarnega medveda v skupnem okviru nekakšne kvazietnografske raziskave. V primeru človeške živali je ta kvazietnografski okvir vzpostavljen z voice-over naracijo, ki našteva statistične podatke, medtem ko telesa na odru izvajajo koreografijo vsakodnevnih aktivnosti in repetitivnih rutin anonimnih predstavnikov človeške vrste zahodnega sveta. Pri živalski vrsti polarnega medveda – ta pomeni tudi izhodišče za minimalistično referiranje na področja ekološke krize, globalnega segrevanja, onesnaženosti in zmanjševanja naravnih virov, biotske raznovrstnosti itn. –, pa je ta okvir vzpostavljen z apropriacijo uveljavljenega naravoslovno-dokumentarističnega diskurza. Ponekod pretirano poetična različica 'nevtralnega' pripovedovalskega glasu, ki, kot običajno, pojasnjuje vizualni posnetek dogajanja, je v tem primeru ravno tako pospremljena z gibanjem performerjev, ki uprizarjajo vsakodnevno koreografijo polarnih medvedov. Podobna strategija se pojavi tudi v drugih predstavah kolektiva. Predstava Rečem

Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Kriterij.si, 5. april ― Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Sun, 04/05/2020 - 21:03 Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli Beton Ltd. V prispevku, osredotočenem na splošno delovno metodologijo v prvih predstavah Beton Ltd., sem predlagala, da je slednjo mogoče razumeti kot apropriacijo in sopostavljanje različnih tipov diskurzov, ki se praviloma – pogosto tudi sočasno – gibljejo na dveh referenčnih terenih. Na eni strani je to zastavljena tematika, ki jo kolektiv v posamezni predstavi obravnava, raziskuje, tematizira, na drugi pa je to umetniški kontekst z vsemi spremljajočimi diskurzi v njegovem središču ali na njegovih robovih. Kot sem ravno tako predlagala, kolektiv svoj položaj gradi z apropriacijo in dekontekstualizacijo posameznega diskurza in njihovega sopostavljanja, hkrati pa s sopostavljanjem raznolikih medijev posredovanja tega diskurza (govorjeno/uprizorjeno, vizualni ali zvočni posnetki, kostumografija in scenografija, koreografija, glasba itn.). Splošno metodologijo kolektiva bi skratka lahko mislili kot kolažiranje ali montažo – učinkuje bolj kot variacija filmske montaže, kakor kolaž ali montaža v okviru upodabljajočih umetnosti. Kolažiranje/montaža v kontekstu uporabljajočih umetnosti namreč različne časovnosti in prostorskosti privede na enotno (slikovno) površino: tehnika ni v prvi vrsti orodje za vzpostavljanje iluzije časovnega poteka in/oziroma naracije, ampak je namenjena predvsem vzpostavljanju učinka nekakšne bolj ali manj shizofrene hetero-temporalnosti. Ni naključje, da se ta zgodovinsko pojavi in razširi na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki je s tehnološkimi, ekonomskimi, političnimi in socialnimi spremembami pospešilo natanko izkušnjo soobstoječih izključujočih se temporalnosti. Najočitneje na primer soobstoj temporalnosti, ki je vezana na naravne ciklično menjavajoče se ritme, li
še novic