Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora

Kriterij.si, 28. maj ― Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 05/28/2019 - 19:25 Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora (Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič) Na razmeroma zgodnji točki pisanja pričujočega besedila se mi je zdelo smiselno, da začnem z nekakšnim semi osebno-faktografskim uvodom, ki poskuša kontekstualizirati mojo pozicijo izjavljanja. Kljub temu da je imperativ umeščene vednosti in samorefleksivnosti (ki ju je mogoče opredeliti kot dve od prevladujočih znotraj področja sodobnih umetnosti in diskurzov o sodobni umetnosti) hkrati eden od predmetov, s katerimi se raziskovalno ukvarjam. Ravno tako je ta isti imperativ nekaj, do česar imam precej ambivalentno stališče. Namreč: če je bila umeščena vednost, ki – poenostavljeno rečeno – v procesu izjavljanja nakazuje na partikularno pozicijo, s katere izjavljanje prihaja, v nekem obdobju konceptualizirana kot nasprotje (kvazi)univerzalistične in (kvazi)nevtralne pozicije modernističnega interpreta umetnosti/umetnika, temu ustrezno pa tudi orodje politizacije in kritične intervencije, je dandanes razmeroma prevladujoča. Posledično pa tudi nekoliko neproduktivna. Na eni strani se zdi, da – morda še posebej na področju sodobnih scenskih in performativnih umetnosti – sproža situacijo, ko se nam zdi vedno nekoliko predrzno govoriti, pri čemer lastno govorjenje percipiramo kot jemanje besede drugemu, po možnosti nekomu, ki je iz takega ali drugačnega razloga v manjši meri “pri glasu” ali se pač iz takšnega ali drugačnega razloga ne čuti kompetenten govoriti o nečem. Na drugi strani imperativ umeščene vednosti (lahko) sproža neproduktivno situacijo, kjer je polovica govorjenja namenjena pojasnjevanju specifičnega konteksta tega istega govorjenja, je skratka namenjena nekakšni relativizaciji lastne pozicije (“ne bi želel(a) zavzemati pozicije avtoritete, sod

"Dobrodošli v moji industriji"

Kriterij.si, 10. maj ― "Dobrodošli v moji industriji" Sindikat odklonskih entitet Urednik Fri, 05/10/2019 - 16:06 »Dobrodošli v moji industriji« Zapis o performansu Moja narava in pleteni skulpturi Swelf »Dobrodošli v moji industriji« so uvodne besede performansa Moja narava performerke Sophie Rodríguez iz Venezuele, v katerem improvizira in pleše z velikansko pleteno skulpturo vulve. Izrečene so na vhodu Stare elektrarne v neposredni bližini skulpture Swelf – delu gledališke ustvarjalke, dramatičarke in performerke Marijs Boulogne, ki služi kot scenografija – in vnaprej začrtajo celotno smer in ton perfomansa. Ta namreč trasira navidezni kontrast med industrijo in osebno naravo, kar počne humorno in igrivo, za kar poskrbi predvsem improvizacijski vidik uprizoritve. Performans in pletena skulptura, ki ob vsaki postavitvi zavzame novo obliko in pri tem uteleša nov sestav tisočih intimnih ženskih oblik in pregibov, sta bila na ogled v sklopu drugega festivala Sindikat odklonskih entitet, ki je v času med 13. in 18. aprilom nagovarjal simpatizerje robnih urbanih žanrov. Obe deli, skulptura ali performans, ki poteka v neposrednem odnosu do nje, ne glede na to, h kateremu od obeh pristopamo najprej, združujeta element šoka in občutljivost za izumetničenost ali »camp«. Rogata se sami zmožnosti okusa in s tem postavljata v dialog z antikulturnimi gibanji 20. stoletja, za katera je v splošnem značilno prevpraševanje vrednostnih hierarhij tega, kar se pogosto imenuje »zahodna kultura«. Roganje zmožnosti okusa v primeru performansa in skulpture poteka v eksplicitno feministični maniri. Pletena skulptura Swelf se tako razprostira v prostoru s težkimi lovkastimi formami in daje vtis rožnatega tujka (»aliena«), ki požira prostor in ljudi v njem. Ta vulvasti tujek preigrava fantazmo monstruozne ženskosti, ki se često pojavlja kot tihi vzrok za legitimacijo ali poskus legitimacije podrejenega mesta ženske v družbi. Medtem Sophia Rodríguez s svojim telesom in govorom nagovarja občinstvo, ga izzo

Invazija odklonskih entitet

Kriterij.si, 9. maj ― Invazija odklonskih entitet Sindikat odklonskih entitet Urednik Thu, 05/09/2019 - 13:16 Invazija odklonskih entitetO Tatovih podob na Sindikatu odklonskih entitet Tehnoburleska Tatovi podob si je nadela ime, ki v angleškem prevodu (image snatchers) nedvomno spominja na naslov romana Jacka Finneyja The Body Snatchers in na številne srhljive filme, posnete po njem (leta 1956, 1978, 1993 in 2007), v katerih nezemeljske klice prevzamejo telesa, identitete in spomine nič hudega slutečih zemljanov ter jih s tem »pokonzumirajo«. Ključno pri tem je, da v primerjavi s človeškimi »originali« v teh replikah umanjka predvsem zmožnost čustvovanja. Podoben tretma Tatovi podob namenijo dominantnim podobam, v katere se ugnezdijo: prevzamejo njihovo lupino, jo izpraznijo izvornega sentimenta, napolnijo pa z ironiziranim pretiravanjem, karikaturo ali hladno distanco. S tem Tatovi vseskozi učinkovito potrjujejo in dekonstruirajo izvorni sentiment ter ideologijo dominantnih podob, ki jih naseljujejo. Novo »invazijo« teh izvenvečinskih klic smo lahko doživeli v nadvse pripravnem kontekstu Sindikata odklonskih entitet, ki je potekal drugič in prav tako že drugič gostil Tatove v produkciji zavoda Emanat, ter ponudil še nekaj drugih sestrskih kvir-feminističnih performativnih klic. Tokrat se je »invazija« dogajala v Stari elektrarni, kar je dogodku nedvomno prineslo nekaj produkcijskih fines, ob tem pa tudi nekoliko omililo njegovo surovo zabavljaštvo. To se sicer nemara bolj nebrzdano bohoti v njegovem izvornem domicilu, v klubu Gromka, ki že v izhodišču vključuje bolj sproščeno prostorsko konfiguracijo obveznega trojčka oder-avditorij-šank. S pomočjo osvetljave, ki je spominjala na kabarejsko, s preureditvijo odrskega prostora v prostor za publiko, z mizicami in stoli, ter z dodatnim dvignjenim kabarejskim odrom pa je tudi odklonska različica Tatov v Elektrarni postregla z vrhunsko zabavo in užitkom ob kritični dekonstrukciji dominantnih ideologij. Ob povezovanju veščih MC-jev

Ena tableta na dan

Kriterij.si, 5. maj ― Ena tableta na dan Sindikat odklonskih entitet Urednik Sun, 05/05/2019 - 18:42 Ena tableta na danzapis o predstavi Večna medikacija Večna medikacija ima prav posebno genealogijo. Najprej so jo uprizorili v Belgiji, potem pa je leta 2006 režiserka Marijs Boulogne skupaj s Simono Semenič reč ustvarila v okviru festivala Mesta žensk, letošnji Sindikat odklonskih entitet je slednjo s kolektivom rehabilitiral. Predstava se še vedno izjemno sočno zažira v aktualije sodobnega časa, kot da med eno in drugo uprizoritvijo ne bi preteklo debelih dvanajst let, morda toliko bolj zaradi specifične politične temperature ter zaostrene biopolitične in geopolitične slike, ki je determinirana z vzponom populističnega diskurza in retrogradnimi idejami o ženskem telesu. Burleskno predstavo zaznamuje linearno potekajoča zgodba, ki jo dve performerki, Barbara Krajnc Avdić in Jelena Rusjan, pripovedujeta, a pri tem spretno navigirata skozi utelešen jezik, tako značilen za tekstovni svet Marijs Boulogne. Jezik je pri Marijs Boulogne vselej podvržen dvojnosti, po eni strani gre za ujetje izkustva, kjer jezik neko doživetje kodificira in normalizira zato, da mu podeli sporočljivo obliko. Sočasno poseduje tudi »singularnost izkustva«, vrsto afektivnih gibanj, ki so odvisna od situacije. Preprosto rečeno, jezik ima svojo dogodkovno razsežnost, ki se vrši med afektom in telesom. Žmohtnost in sočnost jezikovne podstati se v Večni medikaciji zelo posrečeno prelivata v odrsko situacijo in njeno mesenost. Ime glavne protagonistke Roze izhaja od svete Roze iz Lime, ki se je v cerkveni kanon vpisala s svojo radikalno spokornostjo – mrtvičenjem telesa s postom, bičanjem, z nošnjo verige za pasom in težke ključavnice na njej, s spokorno srajco in železno bodičasto krono na glavi. Večna medikacija namiguje na to, o čemer so že zdavnaj pričale številne mističarke, in sicer da se verska ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim nabojem. Tudi protagonistka Roza svojemu telesu zadaja

To je bila najboljša predstava v mojem življenju

Kriterij.si, 27. april ― To je bila najboljša predstava v mojem življenju Sindikat odklonskih entitet Urednik Sat, 04/27/2019 - 21:41 To je bila najboljša predstava v mojem življenjuzapis o predstavitvi delavnice Brez filtra Napotivši se proti Stari elektrarni sem razmišljal, kakšne vse pomenske konotacije mi padejo na pamet ob besedni zvezi »brez filtra« in kako so zgodovinsko, geografsko in kontekstualno specifične. Na misel mi je prišla turneja Rollingov izpred par let pa Naratov mladinski bend, potem razni stroji in izpušni plini, slab pritisk v pipi, še pred vsem tem pa edit, crop in gallery. O dedkovi zakajeni kleti in Drini brez filtra pa nisem niti mislil – da mislim. Pa sem. In bom še enkrat. Mislil namreč. O Drini. No, ne o Drini. O cigaretah. O ultimativnih ljubljanskih cigaretah. S filtrom. --- Filter 57. Ravno te dni sem vsled raziskovanja ljubljanske tovarniške in tovariš(ičniš)ke zgodovine za novonastajajočo kolesarsko feministično turo po Ljubljani naletel na pričevanje, da urbana legenda o znamenitem ljubljanskem filtru 57 ne drži. Temu, da so bile v mehkem paketku cigarete obrnjene s filtrom navzdol, namreč ni botroval ingeniozni vizionar, ki je predvidel, da bodo od šmira umazane delavske roke raje segale po teh čikih kot katerih drugih. Ne, šlo je zgolj za navadno, tako rekoč osnovnošolsko napako pri štetju obratov, ki jih cigareta naredi na tekočem traku, preden roma v zavojček. Torej je bila prva serija prvih cigaret s filtrom v Jugoslaviji plod profane napake. Delavci na začetku niso kupovali filtra 57 zato, ker so lahko z umazanimi rokami prijeli za nefiltrirano stran. Ne, takrat so bile (domala?) vse cigarete enostavno brez filtra. Filter 57 so kupovali, ker je bila to pač prva domača cigareta s filtrom. To, da je bila obrnjena na glavo, je bilo enako kot pri ostalih čikih, le da je bil v tem primeru na drugi strani filter, pri ostalih pa ne. Najbrž so bile filtrirane cigarete leta 1957 stvar prestiža in ameriških filmov. In šele ko so imeli kioske polne c

Črni petek za B. P. in prijatelje

Kriterij.si, 28. december 2018 ― Črni petek za B. P. in prijatelje Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/28/2018 - 00:06 Črni petek za B. P. in prijatelje B. P. je seveda Branko Potočan in b. p. je hkrati kratica za: brez problema. Tale zapis pripravljam kot »soudeleženka« v procesu, ki so ga (b. p.) zaznamovali – morda bolj kot vse drugo – dolgoletno prijateljstvo, sodelovanje in seveda kanček reminescence. Morda v prvi vrsti na predstavo Wrestling Dostoiewsky kolektiva Betontanc, ki smo jo s sijajnima Benkom in Hladnikom ter z vedno aktivnim B. P.-jem pripravljali (v režiji nekega drugega zapisnikarja, Matjaža Pograjca) daljnega leta 2003 in s katero smo kasneje kar veliko prepotovali in kar nekaj doživeli: premiera na Dunaju, turneja po Nizozemskem, turneja po ZDA, Irska, Latvija, Maribor, Medana … Ja, verjetno smo za las ujeli tiste čase, ko se je še potovalo in gostovalo in za katere se zdi, da so danes, na prehodu v 2019, nepreklicno minili. Ampak bolj kot zgornja »reminescenca«, ki v resnici deluje kot moj osebni odvod, me je misel napeljevala na drug motiv, ki ga v zadnjem času velikokrat, celo prevečkrat slišim in tudi zapišem: arhiv. Arhiviranje. Zgodovina. Zgodovinjenje. Branko Potočan je avtor, ki v slovenskem in mednarodnem prostoru sodobnega plesa deluje od konca osemdesetih let. Svojo pot je začel v domačem Hrastniku, nadaljeval v Plesnem teatru Ljubljana, se pridružil skupini Wima Vandekeybusa Ultima Vez ter se za tem vrnil v Ljubljano in ustanovil svojo skupino Fourklor, s katero je začel razvijati principe fizičnega gledališča v neko samosvojo, uporniško in hkrati melanholično linijo. V vsaki od teh linij je hkrati začutiti tako osebno izpoved kot sled neke (»slovenske«) identitete. V eni od prvih predstav Kdo je narisal Stanku skakalnico (1994) je bil Stanko seveda Stanko Bloudek. V predstavi Črni petek je petek dan nakupovanja in hkrati dan, ki je preveč lep za smrt. B. P. je avtor, ki za svojo pot (oziroma za njeno nadaljevanje) potrebuje prostor,

Exit

Kriterij.si, 22. december 2018 ― Exit Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Sat, 12/22/2018 - 12:18 Exit Plesna predstava Branka Potočana, Črni petek, je projekt melanholičnih misli – naslanjajoč se na istoimensko pesem Dragotina Ketteja –, uokvirjajo ga namreč teme minljivosti, samomora, osamljenosti, otožnosti in kar je še teh stvari. Vendar tega nikakor ne počne moralistično, marveč se pred nas postavlja kot subtilna vizualna slikarija, ki jo zarisuje teren plesno-akrobatskega in muzičarskega telesa. Gre za nekakšno multiplikacijo teles, plesno telo podvaja glasbo, glasba pa nazaj telo. Telo se skoznjo ritmizira, glasba pa nekako vzvratno producira plešoče telo, kjer v živo izvajana glasba dua Silence (Primož Hladnik in Boris Benko), krhko subtilna, afektira plesno-akrobatsko telo, na katerem se v dolgi dobi trajanja vpisujejo sledi časa, a se ta tudi uporniško postavlja po robu. V Stari mestni elektrarni se na levi strani odra od vrha do tal spuščajo dolge vrvi, prav tako tudi na zadnji steni odra, od koder se prvikrat spusti telo. Levo ob robu Silence blagozvočita, medtem ko Potočan v zarisanem kvadratu, v katerega je nameščen stol, izvaja koreografsko skico, navezujoč se na partikularno zgodovino izvajalca, na breakdance. Skozi to prakso se prav lepo vpisujejo dimenzije časovnosti, saj je to telo včasih izjemno okretno, drugič pa mu virtuoznost giba zmoti kakšen zatik ali spotikljaj. Stičišče glasbe, giba in petja producira gibanje telesa gor in dol po vrveh, ki spominja na navpičnega vrvohodca, ki, ko takole visi v zraku, niha med dvema skrajnostma, neko potencialnostjo dviga nad in dokončnostjo odrešitve, kakor gre brati tudi Kettejevo pripoved o samomoru, z vso težo gravitacije. Tukaj se gibalni material prelamlja in se vpenja v gibalne kode akrobatike ter generira material, ki trasira nove možne poteke za plešoče telo, četudi ima plesna zgodovina tudi svoje vrvohodce, denimo znani performans Trishe Brown, Man walking Down the Side of a Building, z nekoliko drugačnim

Ko bomo mrtvi in beli

Kriterij.si, 21. december 2018 ― Ko bomo mrtvi in beli Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 19:40 KO BOMO MRTVI IN BELI Nekoč je bil samo en stavek: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic, kajti nikjer na svetu ni pogovor ptic tako prijateljsko razumljiv, kot je tukaj med drevesi mestnega parka, in nikjer na svetu ni lepših zgodb, kot so tukaj na večer pred nevihto, ko je skobec, ki se je pogovarjal z grlico, pripovedoval o meni, ki sem se zaljubil v raztrgano fotografijo nekega dekleta, ki sem jo slučajno našel na tleh, pobral in sestavil v podobo za hitrejši utrip srca, čeprav je nekaj trenutkov prej to isto fotografijo raztrgal neki drug, zelo jezen moški, ki je besno in jokajoč oddrvel iz telefonske govorilnice, zbrcal smetnjak in potem mirno splezal med krošnje dreves mestnega parka in se pred očmi grlice in skobca, ki sta za trenutek nehala klepetati, na vijugavo vejo, molče, brez krika, tiho obesil. Vem, rekli boste, da sem si tole izmislil, vendar se mi zdi, da je včasih dobro lagati v prid lepoti, to je za dušo koristno in pomirja, kakor da bi zmolil tri »zdravamarije« in en »očenaš« in zaželel ljudem mir z njimi, brez fige v žepu. Nekoč je bila črno-bela podoba in malo rumene čez za romantično sentimentalen pogled na življenje s smislom. Nekoč smo plesali. En, dva, tri. En, dva, tri. Pa balkon, zvezde in pogovor s srčno odpiralko. Danes je ta isti, dolgi stavek samo še raztrgan dvom: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic? Ptičev ni več. Samo še sivi golobi so, ki so požrli ostale barvne sorodnike. Golobi ne govorijo, samo ritajo se, cmokajo in se prepirajo za odvržene »čike«. Fotografije na papirju so spravljene na trdih diskih. Če hočeš preboleti nesrečno ljubezen, stisneš Delete. Telefonskih govorilnic ni več. Mobiteli so zamenjali treniranje jezikov, striženje z ušesi in zadr

Meditacija v tradiciji

Kriterij.si, 21. december 2018 ― Meditacija v tradiciji Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 10:59 Meditacija v tradiciji Cirkus predstavlja desublimizacijo telesne spretnosti (česar najbrž ne moremo trditi za šport), nasproti pa se postavlja protislovna tendenca po poduhovljenju, v katero telo vdira kvečjemu kot simbolizirano – četudi v prelomih in krčih. V nasprotju s tem Potočan v luč brezkompromisno postavi telesno spretnost in moč. Črni petek je predstava, ki tematizira veliko slovensko travmo, samomorilnost, po motivu pesmi Dragotina Ketteja, v kateri sprehajalca vzame drevo s svojimi vejami. Veje se tu razširijo v splet vrvi in samih vej. Vrvi visijo namesto posameznika, a so že pred-postavljene, kot so tudi veje. V prvem planu je, v nasprotju s Kettejevo pesmijo, ki agens projekcijsko postavi v drevo, plešoči subjekt. Ta pada, se dviga, pleza in izvaja akrobacije na debelih, s stropa visečih vrveh. Patetično bi lahko rekli, da pleše s smrtjo. On je akter, ne smrt sama, ki jo Kette prek projekcije subjekta vpiše v drevo. Medtem duo Silence na klavirju in vokalno ta ples spremlja kot nekakšen zbor, ki spet zavzame vlogo družbene institucije ali morda raje – ljudstva. Videti je, da samomor obstaja zgolj v pogledu. Tudi tu se zarisuje razlika s Kettejevo pesmijo. Potočan samomoru na eni strani odvzame nemoč storilca, na drugi strani pa njegovo samoto, in ga postavi v kontekst njegovega okolja. O tem priča tudi prizor, ko se Potočan v kvadratu igra s stolom, medtem ko ga z robov gleda voajeristični pevec. Prav to opazovanje vpliva na njegovo ravnanje. Tako je tudi v prizoru, ko se vsi trije akterji na odru začnejo prepoznavati in se objemati. Proces prepoznavanja in odzivanja je izpeljan zelo senzibilno, ne brez ustreznih odtenkov humorja, in zelo okusno prispeva tako k detabuizaciji kot k ohranitvi pietete pri obravnavani temi. Predstava tako razgiba tematiko samomora, ji odvzame avro nemisljivega, sočasno pa ji zaradi resublimacije telesa pripiše dosto

Kako zveni melanholija?

Kriterij.si, 16. december 2018 ― Kako zveni melanholija? Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:27 Kako zveni melanholija?Komentar k predstavi Branka Potočana in dua Silence Črni petek Pridem do Bunkerja, zunaj in notri se zbira občinstvo, razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo je objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, zato je vesela sreda, kaj kmalu bo črni petek, ali pa že je. Vstopim torej, grem po vstopnico, blagajničarka si naliva čaj, pripomnim, kako dobro, a v tem je že pograbila kratko vrv, zvezano v simbolno zanko, to je del programskega lista, skoraj me pogleda, a kako bi le, izdavi: he he, malo morbidno. Nekaj minut kasneje Branko Potočan visi s prav take, res prav take zanke. Ne levitira, visi. Visenje je naneseno. Sledi niz padcev in pobiranj, natanko v tem vrstnem redu in mnogokrat, to je skoraj četrt stoletja njegovega umetniškega ustvarjanja. In mnogo ponovitev, krogi in krogi. V njegovi nepretencioznosti je mogoče ves čas prepoznavati neko prefinjenost. Telo, kot je, pokončno, kot je lahko. Predvsem pa sámo. In potem razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, neka sreda ali črni petek. Kar je v predstavi z dramaturškega vidika izrazito narativno, skoraj pretirano narativno, reši lahko le Potočan, ko se znova in znova pobere, praviloma nekam navzgor, če vrv sploh drži, in ko svoj znova in znova znova in znova zagrabi malenkost drugače in v skladu z orisom aktualne performativnosti telesa v nekem prostoru in času. Ne nazadnje: pasti ni tako enostavno. Ne, ker bi bilo težko prepričljivo pasti, prav nasprotno, padec je venomer prepričljiv, pač pa zato, ker je padec vsiljen in neizbežen. Razen če obvisiš. In točno v tem se začne vrsta vprašanj, ki jih zbudi Potočanov Črni petek. V začetku predstave se sliši glas Borisa Benka, ki pravi, da se pot začne tako, da greš. Pa se res?

Simptom cringe

Kriterij.si, 16. december 2018 ― Simptom cringe Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:16 Simptom cringe Produkcija dua Kitch, ki je pri performansu No. 1 skoncentrirana predvsem na solo odrsko prezenco Lane Zdravković, še naprej vzbuja ambivalenco, predvsem glede razmerja med ironijo in resnostjo, med kritiko in afirmacijo. Krajši, okoli štirideset minut dolg performans nas sooči z Zdravković, ki v manjšem boksu na ponavljajočo se trap podlago izgovarja ponavljajoči se tekst in se, odeta v kratko in ozko obleko, izzivalno giblje in pozira. Tekst je poln hiphopovskega duvanja, pomešanega z nekaterimi filozofskimi idejami in bolj očitno kot trapovski žanr oblikovan v eksplicitno ideologijo. Gotovo lahko opazimo neko metaraven. Tudi performerka, ki v polavtobiografski maniri podaja informacije o sebi, poudari, da je, med drugim, filozofinja. Idejo, ki stoji za tekstom, bi lahko opredelili kot protislovno mešanico komunizma, utilitarizma in libertarizma. No. 1: Zdravković performira unikatnost svojega lika – sebe (razmerje med njima je še ena ambivalenca), vendar pred tem individuume iz publike "interpelira" v to isto unikatnost. Vsi smo vrhunski. Vse je speljano na doseganje čim večjega užitka, katerega pridobivanje je mogoče prek številskega splošnega ekvivalenta: toliko in toliko kalorij noter, toliko ven, toliko in toliko tičev in orgazmov, vse se da izračunati in izmenjati. A v tem zasebnem užitku kot da je nekaj egalitarnega, kot bi zasebno prizadevanje za užitek prineslo dobrobit vsakomur. V čem natanko se to razlikuje od ekonomske ideje Adama Smitha, sicer ni zelo jasno. A vsa izmenjava poteka v razmerah spektakla, kjer sta osnovni valuti, pomembnejši kot denar, pogled ter razmerje med opazovancem in opazovalcem. Morda to lahko povežemo z idejo prejšnjega projekta, PopParty, in zdaj nekoliko že upehane ideje znotraj lokalne alternative, po kateri je treba težiti k miksu visoke in nizke kulture, pospeševanja kapitalizma z na

Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu

Kriterij.si, 24. november 2018 ― Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu Maja Delak: Samo za danes Urednik Sat, 11/24/2018 - 10:49 Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu PRVIČ »Začetno izhodišče je bilo vprašanje staranja; ne kot uprizarjanje starosti, temveč staranje kot proces,« pravi Maja Delak v intervjuju, ki ga je ob njeni zadnji predstavi Samo za danes z njo za MMC opravila Nika Arhar. »Izkristaliziralo se je, da če želimo zajeti ta proces, ga moramo tudi uresničiti kot proces.« Nemara se utegne zdeti, da je prav ples umetniška forma, ki je najbolj prikladna za uresničitev staranja kot procesa: »Ko smo začele govoriti o staranju kot procesu, je postalo jasno, da lahko govorimo le o nastajanju in izginjanju, o procesu minevanja.« V sam ples kot medij so namreč vtkana »minevanje«, »nastajanje in izginjanje«. Od vznikov modernega plesa kot avtonomne odrske umetnosti so ples mislili kot efemerno, neulovljivo formo par excellance: ples kot »umetniško delo« se spremeni z vsakim trenutkom; vsaka ponovitev je že nov dogodek; še tako trdna in fiksna struktura je v popolnosti neponovljiva. Vendar pa bi lahko rekli, da to velja za vsakršen ples, za vsakršno koreografsko kompozicijo, pravzaprav za vso živo, dogodkovno umetnost (angleški naziv ni naključen: »live art«): ne glede na fiksnost strukture ali kompozicije, ne glede na zasičenost odrskega z reprezentacijskimi dvojniki, ne glede na lovljenje večne svežine v vsakokratni ponovitvi je vsak plesni dogodek, vsak trenutek plesnega dogodka vselej že – »nastajanje in izginjanje«, proces »minevanja«. Minevanje je torej vpisano v samo ontologijo plesne predstave kot živega dogodka. V čem je potemtakem specifika predstave Samo za danes? Kako ta, drugače od minevanja, značilnega za vsak živ dogodek, »uresniči« »staranje kot proces«?   DRUGIČ »Pojav staranja uporabljamo kot princip dela. /.../ In v tem okviru je bilo meni osebno zelo težko razmišljati o fiksni formi predstave.« (Maja Delak v zgoraj citiranem intervjuju). Prek metode »i

Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje

Kriterij.si, 22. november 2018 ― Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje Maja Delak: Samo za danes Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:38 Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje Na premieri smo gledali predstavo, ki nima niti standardne premiere niti standardnih ponovitev, vseskozi smo namreč na njenih začetkih, le atmosfera in vsebinski poudarki se venomer vračajo. Predstava koreografinje Maje Delak s povednim naslovom Samo za danes namreč stopa na teritorij pogajanj in odločitev v realnem času predstave in se odpoveduje fiksnosti (ali) svojim reprezentacijam, spremenljivost pa vpisuje tudi skozi žreb prve podobe. Med občinstvom se je šušljalo, da smo bojda petkovi (premierni) in sobotni obiskovalci gledali dve povsem različni predstavi in zato je po svoje pisati skozi sito enega večera tvegano in nepravično. A za zdaj je to materialnost, skozi katero lahko mislimo naše srečanje. Pri tovrstnih zastavitvah bi bilo še najbolje, da bi se obiskovalci venomer vračali, preverjali razmerja med odrom in njimi ter pustili delovati različne materialnosti različnih noči in jih postavljati v razmerja. Teritorij neodvisnih nas v zadnjem času nagovarja zlasti skozi dve premisi. Najprej je to zahtevek po globoki zavezi gledalcev, da ustavimo svoje hipernačine gledanja in si ukrademo čas, s čimer se globlje zavežemo predstavi in njenim akterjem, pri tem pa se trajanje vpisuje kot kljubovanje načinom odjemanja vsebin in igranja življenja. Druga zaveza, ki s prvo ni nepovezana, je preizpraševanje soodvisnosti in odnosov, ki odpirajo vprašanje, kako, za vraga, biti skupaj. Pa najsi gre za intimna razmerja ali za semi-profesionalne odnose, ki spričo narave dela zapletejo vsakršen poskus jasnega razločevanja med delom in prostim časom, med sodelavci, prijatelji ter v mreži sodelovalno-prijateljskih razmerij preigravajo igro tovarištva in vrtičkarstva. Biti skupaj je zatorej intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje, ki je na terenu neodvisne sodobnoup

Sinestetični razlom skladnosti

Kriterij.si, 22. november 2018 ― Sinestetični razlom skladnosti Maja Delak: Samo za danes Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:31 Sinestetični razlom skladnosti Samo za danes, plesna predstava, ki je utemeljena na improvizaciji, naključnem zaporedju vlog in razmerju med kolektivom ter posameznico, skozi gib in šum uprizarja meje kolektiva, telesa in zvoka. Pet plesalk, Anja Bornšek, Maja Delak, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar, je uprizoritev v soboto, 17. novembra 2018, začelo s poudarjeno kolektivno noto. Vendar kolektiv ni bil skup posameznic, temveč nedoločljivih, amorfnih, a še vedno nekako organskih predsubjektivitet, organizmov oz. spojin, ki jih predstavljajo telesa plesalk. Ta se dvignejo nad družbeno in individualno pojavnost telesa ter postanejo telo samo, onkraj ustaljenih dihotomij na telo-dušo, telo-osebnost, telo-funkcionalnost. Ob šumeči glasbeni podlagi Luke Prinčiča se spletajo in blago premikajo kot skupek bakterij ali molekul. Pri tem je posebej zanimiva vloga udov, ki ves čas štrlijo, a se vseeno zdijo povsem usklajeni s skupkom, ki se počasi, a neutrudno premika po odru. Udi posameznik plesalk, kot izrastki središča telesa, pri tem postajajo udi celotnega skupka, nekakšne migetalke ali tipalke. Ob Prinčičevi podlagi, v kateri se spletata organski in digitalni šum, se zdi, kot da bi bil prizor na odru prav lahko nekakšna antropomorfizirana podoba pod mikroskopom ali pa obratno, da so se ljudje spremenili v mikroskopska bitja oziroma druge mikroentitete. Ta formacija vztraja precej dolgo in gledalca vpelje v užitek opazovanja gomazenja, ga vpije in v prostoru vzpostavi meditativno vzdušje. Morda je to posledica pojava, ki ga je opazoval Freud, namreč gona smrti, ki ga zaznamuje želja po raztopitvi v anorgansko, koncepta, ki ga je Lacan pozneje obrnil v drugo smer. Ali pa deleuzijanskega nekega življenja, nekakšnega predsubjektivnega življenja Dickensonovega lika, ki se iz nezavesti zbudi sredi neznanih ljudi, ki mu želijo pomagati, ne da bi vedeli, kdo so. V tem de

Volja do moškosti

Kriterij.si, 14. oktober 2018 ― Volja do moškosti Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 10/14/2018 - 19:58 Volja do moškosti Mesto žensk, Stara elektrarna. Svi na broju. Showtime. »Poglej,« rečem prijatelju, ko sedeva v drugo vrsto ob dolgem, podolgovatem odru, »tole je pa kot bi prišla na modno revijo.« Kmalu ugotovim, zakaj – priča bomo preoblekam in oblekam, torej tistemu, kar menda (v primeru tematike, ki jo obravnava predstava Sine Nataše Živković pa zagotovo) naredi človeka. Na začetku piste na stolu sedi oseba, čez glavo in dobršen del telesa prekrita s črno tkanino z bleščicami, ki se ob premikanju začne lesketati kot vodna gladina tolmuna ali kot nočno nebo, izpod bleščanja pa prihaja sevdalinka, sinee moooj, se razlega v prostor, ki je s tem podložen za tisto, kar bo sledilo. Ko je obraz razkrit, ko ne predstavlja več katerekoli osebe ali vseh nas, začenja prevzemati konkretne usode posameznic – virdžin z ruralnih območij Črne gore in burneš iz Albanije in Kosova, žensk, ki so se zavezale nedolžnosti, s preobleko in življenjskim slogom prevzele moški spol, ob tem pa postale nosilke družinske časti in priimka. »I am Stana Cerović,« je uvod v zgolj eno izmed usod, ki nam jih Nataša Živković predstavi, pri čemer ob njihovem upovedovanju črpa bolj iz preverljivih dejstev kot fikcije. Stano Cerović splet beleži kot 'poslednjo črnogorsko virdžino', ki je leta 2016 umrla pri petinosemdesetih letih, potem ko je od mladostnih let, po smrti bratov, ponosno živela kot moški oz. virdžina – ponosno, kajti če je ženska vredna pol moškega in po vrednosti enaka živalim, kot zvemo iz predstave, je virdžina, zaradi svoje žrtve, vredna toliko kot dva moška. Virdžina ali burneša ima dostop do svobode, rezervirane le za moške: nihče je ne bo potisnil v dogovorjeni zakon z mnogo starejšim moškim. Nihče ne bo omejeval njenega gibanja po javnih prostorih. In vsekakor ne bo opravljala tistih del, ki so namenjena ženskam. »Girls!«, zaukaže virdžina/bur
še novic